Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Ne gre pa za tako kršitev, če jo vložnik uveljavlja s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 2.9.2002 pod točko 1 obsojenega S.K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 169. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo tudi pritožbo zagovornika obsojenega S.K. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu S.K. sta obe sodišči naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo zagovornik obsojenega S.K. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni in obsojenega S.K. "stroškovno oprosti očitanega dejanja" ali pa sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje "ob ustreznih navodilih za pravilno delo".

Zasebni tožilec D.U., ki mu je bila zahteva na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega S.K. z navedbami, da ni pomembno, ali je zasebni tožilec povzročal premoženjsko škodo na obsojenčevem premoženju namenoma ali ne, pač pa kako si je ta napad na svojo lastnino razlagal obsojenec, da je sodišče v nasprotju z dejstvi, ugotovljenimi v postopku, zaključilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil naklepno, ter da je svoje sklepe o dejstvih oprlo le na oškodovančeve navedbe, ki pa da jih priče niso potrdile, ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni sodbi. Zahteva izpodbija dejansko stanje tudi s trditvami, da so se oškodovančeve navedbe, da ga je obsojeni S.K. zmerjal tudi v prisotnosti policistov, izkazale za neresnične, saj jih policista, pa tudi oškodovančev sin S.U., niso potrdili. Tudi z navedbami, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo dokazni predlog za soočenje med temi pričami in med temi in zasebnim tožilcem, ter da dejanskega stanja zato ni zanesljivo ugotovilo, obsojenčev zagovornik izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa zakonitost pravnomočne sodbe. Enako velja tudi za trditev v zahtevi, da se je izkazalo, da obsojenec oškodovanca ni davil, kot je zatrjeval v zasebni tožbi, ampak le to, da ga je prijel z zadnje strani vratu na način, ki ga nikakor ni mogoče označiti kot davljenje, kar pa da očitno kaže, da dogajanje ni bilo tako, kot ga je v obtožnem aktu opisal zasebni tožilec. Zato s temi navedbami obsojenčev zagovornik po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je v tem obsegu sploh ne opredeli, ampak izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko trdi, da v pravnomočni sodbi niso navedeni jasni razlogi, na podlagi katerih sodišče ocenjuje, da obsojenec dejanja ni storil le z namenom obrambe, ampak z namenom zaničevanja, kar po vsebini pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je obsojenec z žaljivkami, ki jih je izrekel zasebnemu tožilcu, o tem izrazil negativno in podcenjevalno vrednostno oceno ter da jo je podkrepil tudi z uporabo fizične sile, tako da je oškodovanca večkrat zgrabil in stresel. Svojo odločitev je utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da obsojeni S.K. s svojim ravnanjem ni hotel zgolj preprečiti povzročanja škode na svojem premoženju, kot je sam zatrjeval, ampak da je hotel na ta način D.U. prizadeti in razžaliti. Pri tem se je sklicevalo na izpovedbe prič, ki so povedale, da si je zasebni tožilec prizadeval, da bi bila škoda čim manjša in da bi se položaj čimprej razpletel ter izkazal pripravljenost povrniti škodo, česar pa obsojeni S.K. ni upošteval, pač pa je na način, ugotovljen v sodbi, zasebnega tožilca razžalil. Takemu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo stališče v pritožbi obsojenčevega zagovornika, da je obsojenec s svojim ravnanjem zgolj poskušal zavarovati svoje premoženje pred protipravnim povzročanjem škode s strani oškodovanca, ne pa z namenom, da bi slednjega razžalil in podcenjeval. Pravnomočna sodba torej ima razloge o teh odločilnih dejstvih. S tem, da vložnik tako argumentacijo zavrača, pa ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Prvostopenjsko sodišče je tudi določno povedalo, da uporaba fizične sile proti zasebnemu tožilcu, ki ga je obsojeni S.K. večkrat zgrabil in stresel, v povezavi z izrečenimi žaljivkami, iz katerih veje negativna in podcenjevalna vrednostna ocena zasebnega tožilca, pomeni razžalitev z dejanjem, to je tako imenovano realno injurio. Tako stališče je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ko je zapisalo, da so v ravnanju obsojenega S.K. podani tudi določeni (torej ne vsi) znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja, vendar pa da pomeni tako ravnanje žalitev zasebnega tožilca. Zato zahtevi, tudi ko navaja, da se sodišče druge stopnje ni določno opredelilo, zakaj je prijem za ramena in "tresenje" (zasebnega tožilca) žaljivo, kar po vsebini pomeni uveljavljanje kršitve določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Po tej določbi sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe, kar pa je v konkretni zadevi na opisani način tudi storilo. Nasprotna vložnikova zatrjevanja zato niso utemeljena.

Tudi v sklepnem delu obrazložitve zahteve, v katerem vložnik utemeljuje zatrjevano kršitev kazenskega zakona (zmotne uporabe materialnega prava), po vsebini ponuja drugačno presojo dejanskega stanja od tiste sprejete v pravnomočni sodbi. Tako zagovornik obsojenega S.K. navaja, da je do spora med udeleženci dogajanja prišlo zaradi povzročanja škode na obsojenčevi nepremičnini, da je zasebni tožilec, namesto da bi s škodljivim ravnanjem prenehal, s takim ravnanjem kljub opozorilom obsojenca nadaljeval ter da je obsojenec zasebnega tožilca verbalno napadel z namenom, da bi branil svoje pravice in ne zato, da bi ga razžalil ter da bi zato sodišče moralo uporabiti določbo 3. odstavka 169. člena KZ, ki izključuje protipravnost. Vložnik nakazuje, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker da dejanje, ki ga je storil obdolženec, ni kaznivo dejanje, vendar pri tem izhaja iz lastnega videnja dejanskega stanja, ki pa v pravnomočni sodbi nima podlage. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Ne gre pa za tako kršitev, če jo vložnik uveljavlja s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje. Sicer pa vložnik tudi sam navaja, da je ravnanje obsojenca v takih okoliščinah vsekakor lahko bilo namenjeno mnogo bolj (torej ne izključno) obrambi lastnine kot pa omalovaževanju oškodovanca. Tako tudi sam pritrjuje temu, da je bil pri obsojencu podan razžalitveni namen, le da je bil ta sekundarnega pomena. Glede na navedene razloge tudi v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.K., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni S.K. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri določitvi pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo.