Jedro

Tožnikove težave zaradi slabe ekonomske situacije in zaradi krivice, ki naj bi se pripetila njegovemu očetu, ne morejo utemeljiti mednarodne zaščite. Sodišče pritrjuje stališču izpodbijane odločbe, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineije prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). O stroških postopka bo tožena stranka odločila v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 29. 3. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Predložil ni nobenega dokumenta za ugotavljanje istovetnosti, zato njegova identiteta ni bila ugotovljena. Tožena stranka mu je verjela, da je A. A., ki prihaja iz Kraljevine Maroko (v nadaljevanju Maroko oziroma izvorna država) in da je državljan te države, saj izjav o teh okoliščinah ni spreminjal. Iz povzete prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik muslimanske veroizpovedi, "elkabili etične in plemenske pripadnosti". Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Iz izvorne države je odšel zaradi brezposelnosti, njegova ciljna država je bila Francija.

3.Dne 17. 6. 2024 je bil zaradi obravnave prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) s tožnikom opravljen osebni razgovor, njegova vsebina je zapisana na 2. in 3. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Takrat je izjavil, da je Maroko zapustil pred desetimi ali enajstimi meseci, ker tam ni dela. Želi si le delati in pomagati svoji družini. V izvorni državi je delal v gradbeništvu in kmetijstvu, vendar ni zaslužil dovolj. Če bi zaslužil več, iz izvorne države ne bi odšel. Povedal je tudi, da se je njegovemu očetu v Maroku zgodila krivica; potem ko je tri mesece prejemal 150 evrov mesečne finančne pomoči, so to kasneje ukinili. Izvorna država ne pomaga revnim ljudem. V nadaljevanju razgovora je povedal, da je izvorno državo zapustil, ker je leta 2020 prejel vabilo za služenje vojaškega roka (v nadaljevanju vojaški poziv), na katerega se ni želel odzvati. Tega ob vložitvi prošnje ni omenil, ker je bil površen. Pojasnil je, da vojske ni želel služiti, ker bi s tem zaslužil le 750 EUR na mesec, s tem denarjem pa v Maroku ni mogoče preživeti. Tisti, ki odkloni služenje v vojski, mora v roku enega meseca plačati varščino v znesku 2000 EUR, sicer gre v zapor. Sam je izbral zaporno kazen, ki pa je ni nikoli odslužil, saj je odšel iz države. Ko ga je uradna oseba seznanila, da je po svojih besedah vojaški poziv prejel leta 2020, iz države pa je odšel šele tri leta kasneje (leta 2023), je povedal, da je pooblastil odvetnika, ki mu pomaga pri oprostitvi služenja vojaškega roka. Je edini moški v družini, ki lahko preživlja svojo družino in ji pomaga. Dejal je je, da drugih težav v Maroku ni imel, menil je, da je država sicer lepa, vendar pa so jo oblasti pogubile. Za to mu je sicer vseeno, zanima ga le njegovo življenje.

4.Tožena stranka ga je na osebnem razgovoru seznanila, da je predhodno ob vložitvi prošnje navajal drugačne podatke glede vere, maternega jezika, znanja tujih jezikov in izobrazbe. Ob vložitvi prošnje je zapisal, da je muslimanske vere, da je njegov materni jezik arabščina in da ima srednjo šolo. Na osebnem razgovoru pa je dejal, da je po narodnosti elkabili, ki ne sledi zapovedim muslimanske vere, njegov materni jezik je berberski, govori pa tudi arabski, malo francoski in španski jezik. Naredil je 3 letnike srednje šole, pri čemer tega nivoja šolanja ni zaključil. Tožnik je na to odgovoril, da je po narodnosti Berber in da je musliman, vendar se verskih pravil ne drži. Njegov materni jezik je berberski. Ob podaji prošnje je pomotoma navedel, da je arabski. Zmedlo ga je, ker je moral podatek glede maternega jezika napisati sam, lažje bi bilo, če bi moral le obkrožiti pravilen odgovor. Poleg berberskega govori še arabski jezik, malo špansko in francosko. Ob podaji prošnje je navedel, da ima srednjo šolo, vendar te dejansko ni končal.

5.V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe je tožena stranka ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zaradi slabe ekonomske situacije, brezposelnosti in neperspektivnosti v Maroku, pa tudi zaradi krivice, ki se je pripetila njegovemu očetu. Prošnjo je zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj tožniku ekonomske stiske niso povzročili tretji akterji (npr. država ali gospodarske družbe), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Iz njegovih izjav ne izhaja, da bi mu bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev ali pa da bi bili zoper njega usmerjeni kakršni koli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Okoliščino, da je njegov oče izgubil finančno pomoč, je tožena stranka pripisala sistemskim pomanjkljivostim v Maroku, in ugotovila, da težav, zaradi katerih je zapustil svojo državo, ni mogoče povezati s preganjanjem ali resno škodo. Tožnik se je tam šolal, kasneje pa delal v gradbeništvu in kmetijstvu, vendar je po svojih subjektivnih kriterijih premalo zaslužil. Opredelila se je tudi do zatrjevanega razloga glede služenja vojaškega roka, in njegove nekonsistentne navedbe o tem ocenila kot neprepričljive. Tožnik je sam povedal, da bi v Maroku ostal, če bi zaslužil več. Poleg tega ni izkazal, da izvorna država zanj ni varna.

Bistvene navedbe strank

6.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo in predlaga, da jo sodišče odpravi ter vrne zadevo v ponoven postopek toženi stranki. Ne strinja se z njeno dokazno oceno, ki temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Meni, da tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala njegovih individualnih okoliščin, saj je izpodbijano odločitev utemeljila predvsem na njegovi izjavi, da si želi boljše prihodnosti. Na osebnem razgovoru je navedel, da Maroko ni socialna in pravna država, saj "krati pravice svojemu narodu". Starejši ljudje brez pokojnine ne morejo živeti, zakonito zaposlitev pa je mogoče dobiti le preko vez ali s podkupovanjem. Tam vlada nepravičen sistem, ki je "več kot vojna". Revni nimajo dostojnega življenja, životarijo kot njegov oče ali umrejo od lakote, tisti z denarjem in s povezavami pa živijo lagodno življenje. On ni imel dostopa do trga dela, delal je občasno in nezakonito. Prejel je okoli 10 EUR na dan, velikokrat pa je ostal brez obljubljenega plačila. Z zaslužkom ni mogel preživljati svoje družine kot edini dela sposoben moški. V Evropo ni prišel zato, da bi udobno živel, temveč, da bi on, njegova ostarela starša in mlajša sestra, preživeli. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi utrpel resno škodo, saj bi bilo njegovo življenje zaradi revščine ogroženo. Tožnik še navaja, da je Vlada Republike Slovenije Maroko sicer res razglasila za varno izvorno državo, vendar bi morala tožena stranka o izvorni državi kljub temu pridobiti dodatna poročila.

7.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih in in osebnih težav posameznika, temveč varstvu pred preganjanjem ali resno škodo. S tem povezanih okoliščin pa tožnik ni navajal. Na osebnem razgovoru bi lahko podal razloge, zakaj Maroko zanj ni varna država, vendar tega ni storil.

Sodna presoja

8.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine sodnega in upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. Te listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno in obrazloženo ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

11.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.

Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

12.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.

Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj.

Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES

in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

13.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

14.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

15.Kot je tožena stranka pravilno ugotovila, tožnikove težave zaradi slabe ekonomske situacije in zaradi krivice, ki naj bi se pripetila njegovemu očetu, ne morejo utemeljiti mednarodne zaščite. Sodišče pritrjuje stališču izpodbijane odločbe, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji

in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Zatrjevano ekonomsko stisko ni povzročil tretji akter. Tožnik ni navajal, da bi bili proti njemu osebno uperjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Maroku je končal osnovno šolo, obiskoval je tudi srednjo šolo, kar pomeni, da je imel dostop do izobraževanja. Kot je dejal na osebnem razgovoru, šolanja ni nadaljeval zato, ker je videl, da tudi fantje z diplomami in spričevali niso dobili zaposlitve v policiji, državnih uradih ali podjetjih. Iz te njegove izjave je razvidno, da se je za predčasen zaključek šolanja odločil sam, krivde za to torej ni mogoče pripisati tretjim akterjem (npr. državi, gospodarskim družbam, itd.). Ob tem sodišče pripominja, da tožnik niti ni navajal, da bi imel kakšne zdravstvene težave in da bi mu bil onemogočen dostop do zdravstvenih storitev.

16.Po obrazloženi oceni tožene stranke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Sodišče se s tem v celoti strinja in dodaja, da tožnik tudi na zaslišanju na glavni obravnavi ni navedel nobenih novih pravno pomembnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na pravilnost izpodbijane odločbe.

17.V prid drugačni odločitvi ne morejo pretehtati niti njegove navedbe glede izogibanja služenja vojaškega roka v maroški vojski. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je v Maroku delal zgolj občasno in da je zaslužil 10 EUR na dan. Četudi bi delal vse dni v mesecu, bi torej v izvorni državi lahko zaslužil največ 310 EUR na mesec. Navaja, da njegov zaslužek ni zadoščal za dostojno življenje v izvorni državi, hkrati pa je odklonil služenje vojaškega roka, čeprav bi s tem zaslužil znatno več, to je 750 EUR na mesec. Dejstvo, da je tak zaslužek odklonil, kaže na to, da v Maroku ni živel v tako slabih ekonomskih razmerah kot jih zatrjuje. To izhaja tudi iz njegove izjave, da družina ni bila ne revna, ne bogata, živeli so v hiški s tremi sobami in kuhinjo.

18.Sodišče pritrjuje dokazni oceni tožene stranke, da tožnikove izjave o tem, kdaj naj bi prejel vojaški poziv in kdaj naj bi zapustil Maroko, niso prepričljive. Ob vložitvi prošnje je navedel, da za mednarodno zaščito prosi zaradi službe in brezposelnosti. Na osebnem razgovoru pa je nato kot razlog za mednarodno zaščito navajal tudi vojaški poziv. Dejal je, da tega poziva v prošnji ni omenil, ker je bil površen. K služenju vojaškega roka so ga pozvali 2020, izvorno državo pa je zapustil približno leto dni nazaj (2023). Ko ga je uradna oseba opozorila na to, da je po prejemu poziva v državi ostal še tri leta, čeprav mu je tam zaradi izogibanja vojski grozila zaporna kazen, je neprepričljivo odvrnil, da je pooblastil odvetnika, ki mu pri tem pomaga. Sodišče tudi ugotavlja, da je iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je po opisu poti iz izvorne države pristojna uradna oseba predočila, da je bil na poti le šest mesecev, kar se časovno ne sklada z njegovo izjavo, da naj bi Maroko zapustil pred enim letom. Tožnik je nato vztrajal, da je od tam odšel pred približno desetimi ali enajstimi meseci.

19.Po presoji sodišča tožnik ni verodostojno in prepričljivo pojasnil, kako se je v obdobju treh let lahko uspešno izmikal zaporni kazni. Iz njegovega zaslišanja na naroku za glavno obravnavo celo izhaja, da naj bi ta poziv prejel že prej - 2017 ali 2018. Glede na to, da ves čas navaja, da v izvorni državi ni zaslužil dovolj za dostojno preživetje, ni verjetno, da bi zanj v obdobju treh ali pet let delal pooblaščeni odvetnik. Te trditve tožnik ni izkazal, še zlasti ne zato, ker je v nadaljevanju zaslišanja izpovedal, da je Maroko zapustil komaj en mesec po tem, ko je prejel vojaški poziv. Čeprav je na osebnem razgovoru navedel natančen znesek (750 EUR), ki bi mu ga mesečno plačala maroška vojska, je zaslišan na glavni obravnavi brez obrazložitve ponovno spremenil svojo izjavo, češ da ne ve, ali bi za delo v vojski prejel plačilo. Z neprepričljivo izpovedjo ni izkazal svojih trditev o tem, da mu v Maroku grozi zaporna kazen. Nasprotno, njegova izpoved kaže na nekonsistentnost njegovih izjav, ki jih zaradi tega ni mogoče sprejeti kot verodostojnih.

20.Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik izvorne države ni zapustil zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

21.Izpodbijana odločba temelji tudi na drugi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države. Tudi pri dokazovanju tega sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirana z navedbami prosilca. Tožnik ne prereka tega, da je Vlada Republike Slovenije Maroko z Odlokom o določitvi seznama varnih držav 31. 3. 2022 razglasila za varno izvorno državo. V upravnem postopku tudi ni navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi s tem, da Maroko zanj ne šteje kot varna izvorna država.

22.Zato po presoji sodišča tožena stranka ni bila dolžna pridobivati dodanih poročil o izvorni državi. Tožnik splošno navaja, da bi to morala storiti, ker da "ni nemogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja", mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče ugotavlja, da zgoraj navedene tožnikove izjave v prošnji, na osebnem razgovoru (3. in 4. točka) in kasneje na naroku za glavno obravnavo (19. točka) takšnega sklepanja ne omogočajo, zato tožba tudi v tem delu ni utemeljena.

23.Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu pravilno in zakonito presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

2Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, str. 797 v zvezi z opombo 26.

3Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

4Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

5Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.

6Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija).

7Iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da je po opisu poti iz izvorne države pristojna uradna oseba tožniku predočila, da je ta pot trajala le 6 mesecev, in da se to časovno ne sklada z njegovo izjavo, da naj bi Maroko zapustil pred enim letom.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 49/1-5, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.