Jedro

Neobstoj pisnih navodil glede evidentiranja lesa na skladišču in okoliščina, da se je že pol leta pred uvedbo disciplinskega postopka zoper vodjo skladišča vedelo za viške lesa na skladiščih (ki so bili ugotovljeni ob inventuri in niso bili evidentirani v materialnem knjigovodstvu), vendar vzroki zanje niso bili ugotovljeni in sprejeti ukrepi s tem v zvezi, ne izključuje disciplinske odgovornosti za pravilno poslovanje oz. evidentiranje lesa na skladišču oz. krivde vodje skladišča za netočno in malomarno vodenje evidenc v skladišču.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (1.,2.,3. in 4. odstavek izreka) se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke št. 16-12/93 z dne 14.6.1993 in sklepa delavskega sveta št. 16-1/93 in št. 16-2/93, oba z dne 5.8.1993, s katerima je bil tožnikoma izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ter ugotovilo, da tožnikoma delovno razmerje pri toženi stranki še traja (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika poklicati nazaj na delo v osmih dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka) ter jima povrniti stroške postopka v višini 265.972,00 SIT (3. odstavek izreka), medtem ko svoje stroške postopka nosi sama. Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka pričam, ki so bile zaslišane tekom postopka pred sodiščem, v zneskih, ki so za posamezne priče razvidni iz izreka sklepa o povrnitvi stroškov pričam (5. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotnih zaključkih o odgovornosti tožnikov. Povsem nesprejemljivo je stališče sodišča glede viškov v skladišču W. Sodišče samo zaključuje, da so izkazane razlike med evidenco lesa, ki jo je vodil skladiščnik M. in med dejanskimi količinami na skladišču, vendar meni, da skladiščnik M. za to ni odgovoren, ker ni bilo navodil o evidenci lesa. Vsak skladiščnik ve, da je njegova naloga, da vsak trenutek pove, koliko materiala ima v skladišču, ter da točne podatke posreduje pristojnim službam v podjetju. Za to niso potrebna nobena posebna navodila, ampak vestnost in poštenost pri delu. Okoliščina, da je tožena stranka že nekaj mesecev prej vedela za viške lesa na skladiščih, tožnikov ne opravičuje, zlasti ker je iz spisa jasno razvidno, da so v podjetju reagirali takoj, ko se je prvič pokazalo, da v skladišču nekaj ni v redu, počakali na inventuro, nato pa odredili še izredno inventuro. Dejstvo je, da je bilo vodenje evidenc v skladišču W. malomarno, neobstoj pismenih navodil pa je lahko le olajševalna okoliščina, nikakor pa ne more izključiti krivde tožnikov. Razlika 75 m3 pomeni veliko količino in vrednost, napačen pa je tudi zaključek, da naj bi bil ta les manjvreden. Glede skladišča A. je sodišče prve stopnje zaključilo, da se zaradi razlik med ugotovitvami inventurnih komisij ne more opredeliti, kateri podatki so pravilni. Tožena stranka je že med postopkom predlagala izvedenca lesne stroke, ki bi lahko strokovno pregledal zaključke vseh inventurnih komisij in podal izvedensko mnenje, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo in je samo poskušalo odgovarjati na povsem strokovna vprašanja. Tožena stranka se sicer strinja, da je bila odločba disciplinske komisije glede na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka preširoka, vendar to ne more biti razlog za razveljavitev celotne odločbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da disciplinska komisija ne sme razširjati disciplinskega postopka na ravnanja, ki niso zajeta in konkretizirana v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Dodatne kršitve, ki se nanašajo na nenaletvičenje 36 m3 žaganega lesa in na napačen izračun izkoristka v januarju in februarju 1993, ki se v izpodbijanem sklepu disciplinske komisije z dne 14.6.1993 očitajo tožniku D. M., niso zajete v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, ki tekom postopka pri toženi stranki ni bila razširjena. Zato sta izpodbijana sklepa disciplinskih organov tožene stranke v delu, v katerem je zahteva za uvedbo disciplinskega postopka prekoračena, nezakonita. Stališče prvostopenjskega sodišča, da ni podana disciplinska odgovornost tožnika M. za navedeni dodatni kršitvi (nenaletvičenje 36 m3 žaganega lesa, nepravilni izračun izkoristka), je torej povsem pravilno, isto pa velja za disciplinsko odgovornost tožnika B., ki se mu med drugim očita, da je kot vodja enote dopuščal napačen izračun izkoristka napadlega žaganega lesa v januarju in februarju 1993 (kar prav tako ni navedeno v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko se je pri presoji izpodbijanih odločb po vsebini omejilo le na hujše kršitve po 2. alinei 59.a člena Pravilnika o delovnih razmerjih, ki so zajete v zahtevah za uvedbo disciplinskega postopka z dne 5.3.1993 ter v zapisniku inventurne komisije za popis zalog žaganega lesa, ki je bil opravljen 27.2.1993, z dne 4.3.1993, ki je bil podlaga za uvedbo disciplinskega postopka zoper oba tožnika.

Glede navedenih hujših kršitev delovnih obveznosti, ki se očitajo tožnikoma, je po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je oba tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti in razveljavilo izpodbijane sklepe, vsaj preuranjena. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo zelo natančen in obsežen dokazni postopek, kljub temu pa dejansko stanje ni raziskano do te mere, da bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da ni podana disciplinska odgovornost tožnikov, oz. da so podane okoliščine, ki jo izključujejo.

Iz sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 14.6.1993, ki je bil potrjen s sklepoma delavskega sveta z dne 2.8.1993, izhaja, da se tožniku D. M., vodji skladišča žaganega lesa, očita hujša kršitev delovnih obveznosti po 2. alinei 59.a člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, tj. neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti v času od 1.1.1993 do 5.3.1993. Tožnik D. M. naj bi navedeno hujšo kršitev delovnih obveznosti storil s tem, da ni redno in pravilno vodil ter kontroliral količin in vrst žaganega lesa na skladišču žaganega lesa A. in na skladišču žaganega lesa W. kar se kaže v razliki (neevidentiranem višku) 80,163 m3 žaganega lesa na skladišču A., ter 72,49 m3 na skladišču W., kjer so bili ob inventuri ugotovljeni viški žaganega lesa na skladiščih v primerjavi s podatki o stanju zalog D. M. na dan 27.2.1993. Poleg navedenega pa se D. M. očita, da v navedenem obdobju ni v celoti in pravilno posredoval finančno računovodski službi podatkov iz kartic o prejemu žaganega lesa iz nakupa, o prevzemu žaganega lesa iz žage ter o oddaji žaganega lesa v druge dele podjetja, kar se po stanju na dan 27.2.1993 kaže pri zalogah žaganega lesa v razliki 28,95 m3 v skladišču A. ter 31,169 m3 v skladišču W. med podatki D. M. v primerjavi s podatki materialnega knjigovodstva. Nadaljnji očitek je, da je tožnik M. malomarno skladiščil in sortiral žagan les in da ni vsega označil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik D. M. ni odgovoren za neevidentirani višek 72,493 m3 žaganega lesa, ugotovljenega ob popisu inventurne komisije na skladišču W., ker je višek obstajal že 30.7.1992 kot posledica neizdelanih kriterijev in navodil o tem, kateri les je potrebno evidentirati. Štelo je, da ob dalj časa ponavljajočem se višku lesa, neizdelanih navodilih in različnih podatkih, ki jih je potrjevala redna letna inventurna komisija, ni dovolj dokazov za tožnikovo krivdno ravnanje v zvezi s poslovanjem tega skladišča v času od 1.1.1993 do 5.3.1993. Ugotovilo je, da so bili viški žaganega lesa (neevidentirani v dokumentaciji skladišča in v materialnem knjigovodstvu - AOP) na skladišču W. izkazani že ob inventuri dne 30.7.1992, vendar se tedaj niso ugotavljali vzroki za nastanek viškov, niti ni tožena stranka sprejela ustreznih ukrepov za odpravo nepravilnosti. Tožena stranka, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tožniku M. ni izdala konkretnih navodil glede evidentiranja žaganega lesa in posredovanja podatkov v materialno knjigovodstvo, kar velja zlasti glede evidence lesa, ki ostane po drugem žaganju.

Višek lesa, ki ni bil evidentiran na dan 27.2.1993, naj bi predstavljale "kratice" in ostanki lesa, ki so ostali ob drugem žaganju in naj bi bili potrditvah vodje skladišča D. M. že evidentirani v deskah, zato jih ni bilo potrebno evidentirati (kot manjvreden les).

Glede viškov žaganega lesa, ki ni bil evidentiran v dokumentaciji, ki jo je vodil tožnik D. M. in posredoval materialnemu knjigovodstvu, in ki so bili ugotovljeni ob inventurah na dan 27.2.1993 v skladišču žaganega lesa A. (80 m3 po ugotovitvah 3. inventurne komisije) pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstajajo prevelika odstopanja in razlike med podatki treh inventurnih komisij tako pri posameznih postavkah popisa kot med končnimi seštevki, zato ni mogoče ugotoviti, kateri podatki so pravilni in kakšno je bilo dejansko stanje lesa na skladišču. Nadalje je ugotovilo, da pri opravljanju redne in izrednih inventur na skladišču W. ter na skladišču A. (1., 2. in 3. inventura, opravljena med tekom disciplinskega postopka) niso bila upoštevana interna navodila za opravljanje redne inventure z dne 18.11.1991, ki določajo, da morajo biti pri popisu prisotni skladiščniki, popisne liste pa sproti podpišejo vsi navzoči člani komisije ter vodja skladišča, poleg tega pa mora popisna komisija v poročilu ugotoviti vzroke za viške in primanjkljaje ter predlagati, kako se bodo knjižili. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da tudi glede viškov na skladišču A. ni dovolj dokazov za ugotovitev disciplinske odgovornosti tožnika D. M. za očitane hujše kršitve delovnih obveznosti. Enak zaključek sodišča prve stopnje velja glede očitka, da je bilo skladišče neurejeno, les slabo in nepravilno sortiran oz. neoznačen, pri čemer se je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpovedi prič P. C., M. Č. in T. H. Pritožba utemeljeno opozarja, da neobstoj pisnih navodil glede evidentiranja lesa na skladišču W. ter okoliščina, da se je pri toženi stranki že v juliju 1992 vedelo za viške na skladiščih (obeh - tako na skladišču A. kot na skladišču W.), vendar vzroki zanje niso bili ugotovljeni niti sprejeti ukrepi s tem v zvezi, ne more opravičevati ravnanja tožnikov oz. izključiti disciplinske odgovornosti za pravilno poslovanje oz. evidentiranje lesa na skladiščih. S tem v zvezi je treba pritrditi pritožbi, da bi neobstoj pisnih navodil glede evidentiranja lesa lahko predstavljal le olajševalno okoliščino, ne more pa izključiti krivde tožnika za netočno in malomarno vodenje evidenc v skladišču. Če tožena stranka ni takoj ob pojavu viškov na skladišču (v primerjavi s knjigovodskim stanjem, ki temelji na podatkih, ki jih posreduje vodja skladišča finančno računovodski službi) ukrepala proti odgovornim delavcem, to še ne pomeni, da tega ne more storiti kasneje, če se viški tudi ob naslednjih inventurah pojavljajo. Tožnik D. M. je bil, glede na opis del in nalog (šifra 52203, naziv delokroga organiziranje in vodenje skladišča hlodovine in žaganega lesa), kot vodja skladišča med drugim zadolžen za organiziranje in vodenje dela skladišča, kontroliranje dospelosti žaganega lesa glede na količino, vrsto in kvaliteto, ter odgovoren za pravilen prevzem in oddajo lesa glede na količino hlodovine in vrsto ter pravilno knjiženje prejetih in izdanih količin, kar pomeni, da je bil zadolžen za vodenje pravilnih evidenc v skladišču in za posredovanje pravilnih podatkov pristojnim službam v podjetju. Višek žaganega lesa na skladišču W. na dan 27.2.1992 je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in izhaja iz predloženih listin, pri čemer za to skladišče med podatki 1. in 3. inventurne komisije v skupnem seštevku ni bistvenih odstopanj, oz. so bile razlike v zadostni meri pojasnjene v dokaznem postopku. Trditev tožnika D. M., da višek predstavlja "kratice" oz. deske - ostanke po drugem žaganju, ki jih ni bilo treba evidentirati, je po oceni pritožbenega sodišča dvomljiva, zlasti če se upošteva izpoved M. Č., ki je pojasnil, da bi bilo potrebno evidentirati tudi ta les, ter izpoved A. G., ki je izpovedal, da les, ki ga je 1. inventurna komisija popisala kot neoznačane deske, ni bil ves odpadni, da pa je res nastal pri žaganju za prizmo in je bil že evidentiran v deskah. Četudi pa bi bila trditev tožnika točna, tega lesa inventurna komisija verjetno ne bi popisovala, če bi bil ustrezno označen, kar pa je bila tudi naloga vodje skladišča. Z inventuro v juliju 1992 je bil D. M. seznanjen, zato mu ni mogoče verjeti, da za viške, ki so se takrat pojavili, ni vedel - če je pri inventuri sodeloval (na zapisniku z dne 30.7.1992 je njegov podpis), bi že ob tem popisu lahko opozoril komisijo, če je popisovala les, ki ga sploh ni treba evidentirati (višek za W. je bil po tem zapisniku 68,000 m3 glede na knjigovodsko stanje, oz. za W. in A. 93,170 m3).

Nedvomno je preuranjen tudi zaključek, da ni dovolj dokazov za disciplinsko odgovornost tožnika za neevidentiran žagan les - viške na skladišču A. Res je sicer, da obstajajo razlike med podatki o količini žaganega lesa na dan 27.2.1992, ki je bila ugotovljena ob popisih, ki so jih opravljale različne inventurne komisije ob izrednih inventurah (1., 2. in 3. inventura), ki so bile do določene mere pojasnjene v dokaznem postopku, in da se pri izrednih inventurah niso dosledno upoštevala navodila za izvedbo inventure, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Dejstvo pa je, da so bili viški ugotovljeni pri vseh izrednih inventurah, kot izhaja iz listin v spisu (zlasti iz rekapitulacij zalog žaganega lesa s primerjavo popisanih količin ob inventurah ter knjižnega stanja žage po podatkih D. M. ter materialnega knjigovodstva). Razlogi za različne podatke pri popisih so bili deloma že pojasnjeni, nevomno pa bi se z izvedbo že predlaganega dokaza z izvedencem lesne ali druge ustrezne stroke, ki bi pregledal zaključke vseh inventurnih komisij preverila pravilnost podatkov in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi do sedaj ugotovljene nepravilnosti pri izvedbi inventur, ki jih je že ugotovilo sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča same po sebi niso tako tehtne, da bi imele za posledico neverodostojnost popisov, ki so jih opravile inventurne komisije in ki bi v celoti opravičevale tožnika D. M., kot meni prvostopenjsko sodišče. Tožniku J. B., vodji OE primarna predelava lesa, se prav tako očita hujša kršitev delovnih obveznosti po 2. alinei 59. a člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, storjena s tem, da je kot neposredno nadrejeni delavec D. M. opustil kontrolo nad podrejenim delavcem, da ga ni opozoril na malomarno skladiščenje in sortiranje lesa ter ni kontroliral podatkov, ki jih je M. dajal materialnemu knjigovodstvu. Glede tožnika J. B., vodje primarne predelave lesa, je sodišče prve stopnje zaključilo, da v nobenem primeru ne more biti disciplinsko odgovoren za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti - tj. za malomarno delo zaradi opustitve nadzora nad tožnikom D. M., glede sortiranja lesa, nadzora količine lesa na skladišču in podatkov v zvezi s poslovanjem skladišč A. in W. Razlog za tako stališče je dejstvo, da priča T. H., vodja komerciale, ni znala jasno opredeliti, kakšne naj bi bile pristojnosti v zvezi s kontrolo vodje žage nad vodjem skladišča po sprejeti reorganizaciji komercialne službe, ko je vodja žage oz. primarne predelave lesa postal neposredno nadrejeni delavec vodji skladišča (to je po 18.8.1992 - do tedaj je vodja skladišča spadal pod komercialo). Poleg tega pa je sodišče prve stopnje štelo, da bi bilo glede na to potrebno ob reorganizaciji dopolniti opis del in nalog za vodjo primarne predelave lesa in v njem natančno opredeliti njegove naloge glede kontrole nad vodjem skladišča, ter da bi bila njegova odgovornost lahko podana le tedaj, če bi to vseboval opis del in nalog in če bi bilo poslovanje med žago in skladiščem urejeno in bi potekalo z ustrezno dokumentacijo.

Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem ne strinja in meni, da je zaključek, da je disciplinska odgovornost tožnika J. B. že zaradi omenjenih formalnih pomanjkljivosti izključena, preuranjen. Dejstvo je, da je bila v letu 1992 pri toženi stranki izvedena reorganizacija komercialne službe in da je delavski svet tožene stranke dne 10.8.1992 s sklepom potrdil predlog reorganizacije komercialne službe, po katerem skladišče žaganega lesa preide nazaj na obrat žaga, vodja skladišča pa je neposredno odgovoren vodji žage.

Pritožbeno sodišče meni, da opustitev sočasne dopolnitve opisa del in nalog vodje žage - delokroga 72909, organiziranje in vodenje dejavnosti primarne predelave lesa - ne more izključevati odgovornosti vodje OE primarna predelava kot neposredno nadrejenega delavca vodje skladišča za nadzor nad njegovim delom, če je bil z reorganizacijo določen kot njegov nadrejeni delavec. Tudi sam opis navedenega delokroga med drugim vsebuje nalogo "organiziranje in vodenje dejavnosti", pri čemer je vodja odgovoren za strokovno vodenje, dajanje navodil ter nasvetov, za izvajanje operativnih nalog .... S tem v zvezi bi bilo zato potrebno dopolniti dokazni postopek in razčistiti tudi, kakšne so bile zadolžitve vodji skladišča neposredno nadrejenega delavca v času, ko je skladišče še spadalo pod komercialo, oz. katere zadolžitve so bile ob reorganizaciji prenešene na vodjo žage.

Ker iz vsega navedenega izhaja, da sta oba uveljavljana pritožbena razloga podana, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu z določbami 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90) razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek, pri čemer naj zlasti s pomočjo izvedenca ustrezne stroke razčisti neskladja med podatki inventurnih komisij, ter ugotovi, ali so domnevne nepravilnosti pri inventurah bistveno vplivale na rezultate. Preveri naj tudi, ali so ugotovljeni viški na skladišču W. res predstavljali manjvreden les oz. ostanke lesa po drugem žaganju, oz. ali tega lesa res ni bilo potrebno evidentirati, ter ugotovi, kako je potekalo evidentiranje žaganega lesa potem, ko je funkcijo vodje skladišča prevzel drug delavec. Dopolni naj tudi dokazni postopek (z dodatnim zaslišanjem tožnikov ter nadrejenih delavcev) v zvezi z zadolžitvami in odgovornostmi vodje primarne predelave lesa kot neposredno nadrejenega delavca vodji skladišča. Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri naj sodišče ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).

Na podlagi iste določbe pa se kot predpis Republike Slovenije smiselno uporablja tudi ZTPDR.