Up-100/94

19.6.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M.L. iz R.S., ki ga zastopa D.M., odvetnik v C. na seji senata dne 19. junija 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba M.L. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 32/94-7 z dne 30.6.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za sodno varstvo zoper odločbo Občinskega sodnika za prekrške Šmarje pri Jelšah št. P/K-1624/93 z dne 15.11.1993 v zvezi z odločbo Republiškega senata za prekrške št. Pp-4447/93 z dne 7.4.1994. Zahteva za sodno varstvo je bila vložena zoper odločbi, s katerima je bil zavrnjen pritožnikov predlog za obnovo postopka o prekršku. Pritožnik zatrjuje, da sta sodnik za prekrške in Vrhovno sodišče v postopku odločanja kršila pravico iz 29. člena Ustave, ker pritožniku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Izvedba dokaza, ki ga je pritožnik ponudil v obnovitvenem predlogu, naj bi izkazala dvom v pritožnikovo krivdo, tako da naj bi bila z izpodbijanim aktom kršena tudi domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče razveljavi sodbo Vrhovnega sodišča ter odpravi odločbi o prekršku, s katerima je bilo odločeno o predlogu za obnovo, kakor tudi prvostopno in drugostopno odločbo, s katero je bil pritožnik kaznovan za prekršek.

2.Vrhovno sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

Obrazložilo je, da z zahtevo ni dovoljeno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočnih odločbah o prekršku. S strani pritožnika zatrjevano kršitev napačne uporabe materialnega prava pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

B.

3.Senat Ustavnega sodišča je vpogledal spis Sodnika za prekrške v Šmarju pri Jelšah št. P/K-1642/93.

4.Pritožnik je bil z odločbo Občinskega sodnika za prekrške v Šmarju pri Jelšah št. P/K-1642/93 kaznovan za prekršek po 6. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93 - nadaljnjem besedilu: ZPD). Pritožniku je bila izrečena denarna kazen 200.000 SIT in varstveni ukrep odvzema tovornega avtomobila po tretjem odstavku 68. člena ZPD. Z odločbo Republiškega senata za prekrške št. Pp-3226/93 z dne 7.10.1993 je bila zavrnjena pritožnikova pritožba zoper citirano odločbo Občinskega sodnika za prekrške. Odločba o prekršku je tako pravnomočna. Zoper to odločbo pritožnik ni vložil niti zahteve za sodno varstvo po določbah trinajstega poglavja Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93 in 66/93 - v nadaljnjem besedilu: ZP), niti ustavne pritožbe, ki bi bila ob izčrpanosti zahteve za sodno varstvo pravočasna še vse do poteka 60 dni po uveljavitvi Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljnjem besedilu: ZUstS).

5.O pritožnikovi zahtevi za obnovo postopka o prekršku je Občinski sodnik za prekrške v Šmarju pri Jelšah odločil z odločbo št. P/K-1642/93 z dne 15.11.1993. Pritožbo zoper citirano odločbo je Republiški senat za prekrške z odločbo št. Pp-4447/93 z dne 7.4.1994 zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopno odločbo. Zoper to odločitev je pritožnik vložil zahtevo za sodno varstvo in sodba, izdana v tej zahtevi, je predmet te ustavne pritožbe, ki je bila vložena v zakonitem roku 60 dni. Po določbi prvega odstavka 50. člena ZUstS lahko ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vsakdo vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavna pritožba se po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS pa se vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Zato je v postopku z ustavno pritožbo, ki je vložena zoper odločitev, izdano v postopku dovolitve obnove, mogoče uveljavljati le tiste kršitve človekovih pravic, ki bi jih pristojni organ in Vrhovno sodišče naredila v tem postopku. Ni pa mogoče uveljavljati kršitev, ki bi jih pritožnik lahko uveljavljal, če bi izčrpal pravna sredstva in vložil ustavno pritožbo zoper pravnomočno odločbo o prekršku. Samo v tem obsegu je senat Ustavnega sodišča tudi presojal zatrjevane kršitve človekovih pravic.

6.Pritožnik zatrjuje kršitev 27. člena in tretje alinee 29. člena Ustave. Kršitev 29. člena naj bi bila zagrešena s tem, da sodnik za prekrške ni izvedel dokaza z izvedencem. Izvedensko mnenje in dokazovanje z izvedencem naj bi ustvarilo dvom v utemeljenost obtožbe, s tem pa naj bi bila kršena določba 27. člena Ustave. Po tretji alinei 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Člen 27 pa določa: "Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo." Jezikovna razlaga navedenih zakonskih določb bi dopuščala veljavnost 27. člena Ustave le za kazniva dejanja in gospodarske prestopke, veljavnost 29. člena Ustave pa le za kazniva dejanja. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sta navedeni ustavni pravici zagotovljeni tudi v postopku o prekršku.

7.Kazenskopravna teorija uvršča v pojem kaznivih dejanj tudi prekrške. Prekršek, za katerega je bil kaznovan pritožnik, je določen z zakonom. Zanj se lahko izreče denarna kazen, ki je po svojem pomenu kazen in ima enak namen kaznovanja kakor denarna kazen pri kaznivih dejanjih (drugi odstavek 4. člena in 24. člen ZP). Denarno kazen je pod pogoji 28. člena ZP mogoče spremeniti v zapor na enak način, kakor denarno kazen, izrečeno za kaznivo dejanje. Posebna spodnja meja denarne kazni, ki je predpisana za ta prekršek (najmanj 100.000 SIT), splošna zgornja meja, do katere je mogoče izreči denarno kazen (1, 2 mio SIT), obvezen odvzem vozila, ki je bilo uporabljeno za prekršek (ki ima bolj naravo kazni kakor naravo varstvenega ukrepa) - vse navedeno kaže, da je prekršek po presoji zakonodajalca uvrščen med težje kršitve davčnih predpisov. Obravnavani prekršek je zato po presoji senata treba šteti za takšno kaznivo ravnanje, za katero morajo v postopku njegovega ugotavljanja in izrekanja kazni veljati tudi jamstva iz 27. in 29. člena Ustave.

8.Kršitev tretje alinee 29. člena Ustave ni podana. Po 4. točki prvega odstavka 208. člena ZP se sme postopek za prekršek, ki je končan s pravnomočno odločbo, obnoviti v korist obdolženca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki bi pripeljali same zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi do ustavitve postopka ali uporabe predpisa, ki je za kaznovanega milejši, če bi bili navedeni in znani v prejšnjem postopku. Sodnik za prekrške mora presoditi: a) ali so dejstva, ki se ponujajo v zahtevi, res nova dejstva, zatem pa še b) ali je ponujen dokaz tak, da je z njim mogoče dokazati takšna nova dejstva oziroma tak, da je z njim mogoče izpodbiti že ugotovljena dejstva v prejšnjem postopku. Šele po tej oceni je mogoče presojati, ali bi taka dejstva sama zase ali skupaj s preje ugotovljenimi pripeljala do ugodnejše odločbe za pritožnika. Ustavno sodišče je že v zadevi Up-34/93 z dne 8.6.1995 (OdlUS IV,129) postavilo kriterije, kdaj je v okviru postopka z ustavno pritožbo mogoče poseči v sodnikovo prosto presojo, ali bo dovolil izvedbo dokaza. Po stališču Ustavnega sodišča v citirani odločbi je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca. Sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. V postopku o dovolitvi obnove pa je najprej treba opraviti prav presojo o morebitni očitni neuspešnosti dokaza. To presojo je sodnik za prekrške opravil, prav tako tudi presojo o tem, ali zatrjevana dejstva predstavljajo nova dejstva, ki bi lahko sama zase ali v povezavi z že ugotovljenimi spremenila odločitev v pritožnikovo korist. Navedena ocena kot taka pa sodi v polje proste sodnikove presoje. Torej ni podana kršitev pritožnikove pravice iz tretje alinee 29. člena Ustave.

9.Prav tako pa tudi ni podana zatrjevana kršitev 27. člena Ustave. Ob vložitvi zahteve za obnovo postopka je že obstojala pravnomočna odločba o prekršku, ki velja za pravno pravilno in učinkuje po 27. členu Ustave. Tisti, ki zahteva obnovo postopka, mora dokazati, da pravnomočna odločba ni pravno pravilna, ker bi nova dejstva in novi dokazi, ki jih predlaga, pripeljali do drugačne pravnomočne odločbe. Če sodnik presodi, da predlagana nova dejstva niso nova, ker so bila ugotovljena že v prejšnjem postopku, in če presodi, da je predlagani novi dokaz takšen, da očitno ne more biti uspešen, ni mogoče šteti, da je pritožniku uspelo dokazati nepravilnost pravnomočne odločbe. Zato v tem delu postopka odločanja o dovolitvi obnove ni mogla nastati kršitev 27. člena Ustave.

10.Glede na navedeno v postopku odločanja o dovolitvi obnove nista nastali zatrjevani kršitvi ustavnih pravic, zato tudi Vrhovno sodišče, ki je v izpodbijani sodbi v okviru svoje pristojnosti zavrnilo pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo, ni moglo narediti zatrjevanih kršitev. Zato senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi tretjega odstavka 53. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

S o d n i k dr. Boštjan M. Zupančič