Jedro

Revizijsko sodišče meni, da ima tožena stranka prav, ko je v obravnavanem primeru pravilno, na podlagi zemljiškoknjižnega stanja v času odločanja, ugotovila, da so navedene nepremičnine, ki tvorijo kmetijo, v lasti treh fizičnih oseb, kar nesporno izhaja iz v upravnem spisu predloženega zemljiškoknjižnega izpiska z dne 8.11.2000. Glede na tako ugotovljeno lastninsko stanje, ki temelji na listini, ki jo za ugotovitev lastništva predpisuje 2. odstavek 4. člena ZDKG, tudi po mnenju revizijskega sodišča ni utemeljen tožničin tožbeni ugovor, ki ga sedaj ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je edina lastnica navedenih nepremičnin in da je zato izpolnjen pogoj za določitev statusa zaščitene kmetije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.2.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 5.1.2001. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da kmetija, ki je v lasti oziroma v solasti A.A., A.B. in B.B., ter obsega nepremičnine, pripisane pri vl. št. 5 k.o. ... , ne izpolnjuje pogojev za določitev zaščitene kmetije.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali obravnavana kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. V zadevi je bilo odločeno, da ne izpolnjuje več pogojev, ker je ugotovljeno, da so nepremičnine, vpisane v vl. št. 5 k.o. ... , v lasti treh fizičnih oseb, ki med seboj niso v takem sorodstvenem razmerju, ki je za določitev statusa zaščitene kmetije predpisan v 1. odstavku Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99). Sodišče prve stopnje citira določbo 1. odstavka 2. člena ZDKG, ki določa, da je za določitev statusa zaščitene kmetije glede lastništva upoštevna le ugotovitev, da je kmetija (kot gospodarska enota) v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca. Zato je treba po mnenju sodišča prve stopnje v primerih solastništva v postopku ugotoviti, ali je kmetija v lasti oziroma solasti ene ali največ dveh oseb, ki morata biti v predpisanem sorodstvenem razmerju.

Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da je v obravnavnem primeru pravilno na podlagi zemljiškoknjižnega stanja v času odločanja ugotovljeno, da se navedene nepremičnine, ki tvorijo kmetijo, v lasti treh fizičnih oseb. To nesporno izhaja iz v upravnem spisu predloženega zemljiško-knjižnega izpiska z dne 8.11.2000. Glede na tako ugotovljeno lastninsko stanje, ki temelji na listini, ki jo za ugotovitev lastništva predpisuje 2. odstavek 4. člena ZDKG, po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljen tožničin pritožbeni in sedaj tožbeni ugovor, da je edina lastnica navedenih nepremičnin in da je zato izpolnjen pogoj za določitev statusa zaščitene kmetije. Če bo tožnica v zapuščinskem postopku po A. in B.B. uspela uveljaviti svojo dedno pravico, ki jo v tožbi navaja, in bo kmetija v njeni izključni lasti, jo bo mogoče razglasiti za zaščiteno.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnica v celoti ponavlja tožbene navedbe. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožničina pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila uveljavljana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (določbi 2. in 4. člena ZDKG). Tudi revizijsko sodišče meni, da ima tožena stranka prav, ko je v obravnavanem primeru pravilno, na podlagi zemljiškoknjižnega stanja v času odločanja, ugotovila, da so navedene nepremičnine, ki tvorijo kmetijo, v lasti treh fizičnih oseb, kar nesporno izhaja iz, v upravnem spisu predloženega, zemljiškoknjižnega izpiska z dne 8.11.2000. Glede na tako ugotovljeno lastninsko stanje, ki temelji na listini, ki jo za ugotovitev lastništva predpisuje 2. odstavek 4. člena ZDKG, tudi po mnenju revizijskega sodišča ni utemeljen tožničin tožbeni ugovor, ki ga sedaj ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je edina lastnica navedenih nepremičnin in da je zato izpolnjen pogoj za določitev statusa zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje ima po mnenju revizijskega sodišča prav, ko navaja pogoj, če bo tožnica v zapuščinskem postopku po A. in B.B. uspela uveljaviti svojo dedno pravico, ki jo navaja v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, in bo kmetija v njeni izključni lasti, jo bo mogoče razglasiti za zaščiteno.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.