Jedro

Utemeljeno je toženka pri oceni verodostojnosti tožnika upoštevala, da se je tožnik že v Donecku po lastni izjavi dogovoril za to, da se bo v Sloveniji (oz. Hrvaški, kot izjavi na glavni obravnavi), ukvarjal z nelegalnimi prevozi migrantov in da je bil posel vnaprej dogovorjen in organiziran. Glede na ta razlog za odhod iz Donecka, je tako vsaj vprašljiva resničnost drugih s strani tožnika zatrjevanih razlogov zakaj je zapustil Doneck.

Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju obširnih in utemeljenih razlogov, da minuli dogodki, na katere se je skliceval tožnik, ne govorijo v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, namreč ni podlage niti za ugotovitev, da bi iz tega razloga utrpel resno škodo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1. Toženka je z odločbo št. 2142-4578/2019/23 (122-23) z dne 12. 10. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 31. 12. 2019 (v nadaljevanju prošnja).

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je po oceni toženke tožnik s predložitvijo biometričnega potnega lista št ... nedvomno izkazal svojo istovetnost. Toženka je dalje ugotovila, da je tožnik povsem običajen državljan Ukrajine, ki ni imel politične funkcije in se ni politično udejstvoval. Po izobrazbi je ekonomist, delal je v transportno-gradbenem podjetju kot inženir. Do začetka vojne v letu 2014 je po lastni izjavi imel dobro življenje. V letu 2014, ko so se začeli nemiri na vzhodu, se je z družino preselil v mesto Dnepropetrovsk, ki je bilo izven spopadov in je približno 250 kilometrov oddaljeno od Donecka, kjer so ostali njegovi starši. V Dnepropetrovsku je z družino živel leti 2014 in 2015. Leta 2016 se je vrnil v Doneck, kjer je naslednji dve leti (do 2018) delal kot inštruktor strikeballa. V tem času je redno v tujini kupoval barvne naboje in drugo, kar je potreboval za strikeball. Leta 2017 se je uradno ločil. Po lastni izjavi so se tožnikove težave začele zaradi prehodov demarkacijske linije v letu 2014 in 2015, ko se je vračal k staršem v Doneck. Tožnik je navedel, da so ga ob prečkanju demarkacijske linije večkrat napeljevali, da bi služil vojsko kot poklicni vojak v Ukrajini, vendar jih je zaradi ruskega jezika zavrnil, prav tako meni, da gre pri tej vojni za borbo brata proti bratu. Ne želi sodelovati v oboroženih spopadih. Priznava, da se je trenutno položaj umiril, vendar meni, da se obe strani pripravljata na nekaj. Tožnika je, kot trdi, oktobra 2019 začelo iskati Ministrstvo za državne varnosti (v nadaljevanju MGB DNR), zaradi česar je zapustil Doneck. Preko dolge verige znancev so mu predlagali delo v Sloveniji. Tožnik je 18. 10. 2019 poletel iz Ukrajine v Bratislavo, nato šel v Budimpešto in v Slovenijo skupaj z dvema prijateljema vstopil 20. 10. 2019 na mejnem prehodu Dolga vas in pot nadaljeval proti Mariboru. Po navodilih organizatorja iz Ukrajine so se s tremi avtomobili napotili proti Reki na Hrvaškem. Kmalu zatem so tožnika ustavili policisti. Kot osumljenec storitve kaznivega dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države se tožnik od 24. 10. 2019 nahaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper.

3. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni predložil nobene listinske dokumentacije, ki bi potrjevala dogodke, zaradi katerih naj bi zapustil Ukrajino oziroma Donecko ljudsko republiko (v nadaljevanju DNR) in da so njegove izjave v večji meri takšne, da dokazov v zvezi z njimi toženka niti ni pričakovala.

4. Toženka je nadalje ocenila, da bistvenih kontradiktornosti tožnikovim izjavam ni mogoče očitati, vendar pa je po njeni oceni tožnik večinoma navajal zelo splošno situacijo v njegovi izvorni državi in svojih osebnih okoliščin ni konkretneje pojasnil. Toženka je ocenila tožnikove izjave v veliki meri za malo verjetne in neprepričljive. Toženka je kot malo verjetne ocenila tožnikove navedbe, da mu je vedno ob prehajanju demarkacijske linije ukrajinska stran predlagala sodelovanje in to na način, da bi predajal pošiljke, posredoval sporočila ali zakopal škatlico v zemljo in poslal geolokacijo na telefon, ki mu ga bi dala ukrajinska stran. Toženka ne sledi izjavi tožnika, da ga je nacionalistični bataljon silil, da bi moral sodelovati v vojni in braniti Ukrajino. To naj bi počeli, ko je prečkal demarkacijsko linijo, napeljevali naj bi ga, da bi šel služiti vojsko v Ukrajino pogodbeno kot poklicni vojak. Na osebnem razgovoru je dodal sicer, da bi ga v primeru vrnitve v DNR brez njegove privolitve vpoklicali v vojsko, čemur toženka ne sledi. Tožnika naj bi namreč napeljevali za vpoklic zgolj nacionalisti po prestopu demarkacijske linije na ukrajinski strani. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik okoli leta 2000 opravil vojaške priprave in pridobil naziv oficirja, a ni nikoli delal kot vojak, saj to po njegovi izjavi ni bilo tako prestižno niti dobro plačano delo. Toženka izpostavi, da tožnik niti ni trdil, da bi ga v letih 2014 in 2015 uradno vpoklicali na služenje roka, sploh glede na to, da je imel določena znanja s tega področja, ko so bile potrebe po tovrstnem kadru največje in spopadi najintenzivnejši. Malo verjetno toženka ocenjuje, da bi ga novačili v ukrajinsko vojsko nacionalisti po prestopu demarkacijske linije po juliju 2015 in kasneje, ko se je varnostna situacija umirjala in so bile zapolnjene vrzeli v ukrajinski vojski.

5. Po oceni toženke ni verjeten razlog, ki ga tožnik navaja za svoj odhod iz izvorne države niti to, da naj bi tožnika začel iskati MGB DNR. Še bolj neverjetne ocenjuje toženka tožnikove izjave, da bi o tem dogodku in predlogu ukrajinske strani takoj povedal svojemu prijatelju v Donecku, ta prijatelj pa bi se takoj obrnil na svojega prijatelja na MGB DNR, nato pa bi mu agent MGB DNR predlagal, da ga sedaj sami izkoristijo za svoj namen. Malo verjetno je po mnenju toženke, da bi preganjana in ogrožena oseba takoj po prihodu v drugo državo sodelovala pri očitno vnaprej dogovorjeni in pripravljeni akciji prevažanja ilegalnih prebežnikov. Kljub temu, da je tožnik med letoma 2016 in 2018 živel v Donecku, delal in redno hodil v tujino ter da se mu tudi v letu 2019 ni dogajalo nič posebnega, je po mnenju toženke neverjeten razlog za odhod iz države ravno dejstvo, da ga je začel iskati MGB DNR, saj za to ni navedel nobenega logičnega pojasnila. Toženka opozori na spreminjanje tožnikove izjave, ko enkrat izjavi, da ga je iskala MGB DNR, nato pa obveščevalci v rangu višje strukture, ki jih vodijo ruske obveščevalne službe. Po oceni toženke ni verjetno, da bi tožnik kar naenkrat postal tako zanimiv za "obveščevalce v rangu višje strukture MGB DNR", sploh brez izkazanega utemeljenega razloga za iskanje. Toženka poudarja, da je tožnik brez težav najprej zapustil DNR, nato pa iz letališča v Kijevu povsem legalno z letalom in potnim listom zapustil Ukrajino. Žigi iz tožnikovega potnega lista izkazujejo registracijo na mejnem prehodu ... (ukrajinsko-madžarska meja) že 20. 8. 2019, dve registraciji na mejnih prehodih (Pasjak - 24. 8. 2019 in Goričan - 26. 8. 2019) ter nato povratek 27. 8. 2019 preko istega mejnega prehoda ... nazaj v Ukrajino. Tožnik je nato ponovno zapustil Ukrajino 17. 10. 2019 in odšel z letalom v Bratislavo, nato pa imel registracije 20. 10. 2019 na Rupi in dvakrat na Jelšanah, ko je s svojim prijateljem nezakonito prevažal migrante po Sloveniji. Tožnik je sicer dejal, da je bilo to enkratno početje ter da ni vedel, da je nezakonito, če nekoga prevažaš in v prošnji navedel, da konkretnega cilja ni imel, da je bilo treba oditi iz države. V povezavi s konkretnim dogodkom, zaradi katerega je zapustil svojo izvorno državo, je tožnik navedel, da je preseglo prag in da ni imel več potrpljenja, da bi ostal v Ukrajini. V lastnoročni izjavi pa zapisal, da je bil zaradi finančne krize prevaran in prisiljen v posel z ilegalnimi prebežniki. Toženka ni sledila pojasnilom tožnika in meni, da odhodu iz izvorne države vsekakor ni botrovalo iskanje "višjih struktur MGB DNR", ampak je povsem očitno šlo za vnaprej dogovorjeno in pripravljeno sodelovanje pri prevažanju ilegalnih prebežnikov. Toženka ni sledila tožniku, da ni vedel, da se ukvarja z nezakonitim delovanjem niti ne sprejema njegovih kontradiktornih pojasnil, zakaj je to počel. 6. V zvezi s tožnikovo navedbo, da naj bi bil razlog za odhod iz Ukrajine dejstvo, da je Rus, da govori rusko, kar nacionalisti ne priznavajo in, da je konflikt, ker bi moral govoriti ukrajinsko, je toženka ugotovila, da je tožnik po narodnosti Rus in govori rusko, ukrajinsko in malo angleško, da ukrajinščina močno prevladuje v zahodnih regijah, medtem ko v vzhodni in južni Ukrajini več ljudi govori rusko kot ukrajinsko. Ruski jezik prevladuje v velikih mestih in industrijskih središčih (razen tistih v zahodni Ukrajini), ukrajinski pa v vaseh. Nazadnje Ukrajinci v dvojezičnem okolju pogosto izberejo jezik glede na vrsto situacije. Glede na navedene podatke, približno 67% prebivalstva Ukrajine govori ukrajinsko, 24 % pa rusko. Glede na etnično demografijo Ukrajine je približno 77,8% prebivalstva Ukrajincev in 17% Rusov. Raziskava, ki jo je opravil Kijevski mednarodni inštitut za sociologijo, je pokazala, da 39,6% Ukrajincev na splošno trdi, da je ruščina njihov materni jezik. Tožnik je na prošnji dejal, da govori tako ukrajinsko, rusko kot tudi angleško. Četudi bi govoril samo ruski jezik, to glede na informacije ne bi predstavljalo večjih ovir za njegovo življenje. Toženka je ocenila, da so tožnikove navedbe, da bi moral govoriti ukrajinsko, precejšnje pretiravanje, ni našlo potrditve za tožnikovo navedbo, da naj bi s 1. januarjem zaprli vse šole, ki poučujejo v ruskem jeziku. Čeprav je uradni jezik v Ukrajini ukrajinščina in je poudarjanje pomena ukrajinskega jezika način, kako se država distancira od še vedno močno prisotne sovjetske preteklosti, ima ruščina še vedno prednost tako v poslovnem svetu, kot pogovorni jezik pa prevladuje v večini mest južne, vzhodne in severne Ukrajine. Toženka tožniku ne sledi, da bi zaradi ruskega jezika imel v izvorni državi take težave, da bi zaradi tega moral zapustiti izvorno državo. Iz informacij o izvorni državi namreč izhaja, da ima ruščina še vedno prevladujočo vlogo kot pogovorni jezik tako v južnem, severnem in vzhodnem delu Ukrajine, ta pa prevladuje tudi v poslovnem svetu. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni uspel izkazati, da je bil v Ukrajini v preteklosti preganjan zaradi svoje ruske narodnosti, na podlagi informacij o izvorni državi pa tudi ni mogoče zaključiti, da je njegov strah pred preganjanjem zaradi njegove ruske narodnosti v primeru vrnitve v Ukrajino utemeljen.

7. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik izjavil, da ga je bataljon AZOV julija 2015 po prečkanju demarkacijske linije na ukrajinski strani zadržal in opravil temeljit osebni pregled. Zadržali so ga dan ali dva, zmerjali so ga s separatistom in mu dali vrečko na glavo. Takrat se je rešil, ker jim je povedal, da je njegova družina v Dnepropetrovsku in da je na njihovi strani. V zvezi z njegovi navedbami je toženka poiskala informacije o bataljonu AZOV, vendar iz teh ne izhaja, da bi bataljonu AZOV pripisovali storitve takšnih dejanj, kot jih je navedel tožnik. V več virih je sicer navedeno označevanje skupine kot skrajno desničarsko, tudi nacistično, vendar informacije navajajo le njihovo sodelovanje v bojih v letih 2014 in 2015, ne pa pripisovanje početja takšnih dejanj, ki jih je navajal tožnik. Toženka je ugotovila, da je bil leta 2015 bataljon AZOV vpisan v polk ukrajinske narodne garde, vsi pripadniki pa morajo skozi postopek presojanja in preverjanja, ki je precej podoben mobilizacijskim postopkom vojske. Tožnikovih navedb ne potrjuje niti poročilo Ameriškega zunanjega ministrstva iz leta 2020, iz katerega izhaja, da se dogajajo primeri zlorab vladnih agentov, vključno z mučenjem in samovoljnimi aretacijami v regiji Donbas oziroma v Donecki in Luganski republiki, česar pa tožnik ni navajal. Tožnik namreč ni navajal, da bi se mu to zgodilo v Donecki republiki, ampak na ukrajinski stran in to s strani bataljona AZOV. Toženka je na podlagi navedenega navedbe tožnika, da je bil ugrabljen in mučen s strani bataljona AZOV, ocenila kot neverodostojne. Toženka glede na preučene informacije tožniku zato ni verjela, da je bil v preteklosti podvržen preganjanju s strani bataljona AZOV, v povezavi s to ugotovitvijo in aktualnimi informacijami o izvorni državi pa je ugotovila, da ni utemeljen tožnikov strah pred preganjanjem s strani pripadnikov bataljona AZOV v primeru vrnitve v Ukrajino.

8. Toženka je ocenila kot neverjetne in premalo konkretizirane tožnikove navedbe o iskanju s strani MGB DNR v Donecki republiki, kar naj bi bil (tudi) razlog za njegov odhod iz države. Po oceni toženke dodatno težo k temu prispeva delovanje tožnika nemudoma po tem, ko je zapustil izvorno državo in se po prestopu kar dveh držav Evropske unije (Slovaške in Madžarske) v Sloveniji posluževal nezakonitega prevažanja ilegalnih prebežnikov, pri čemer gre za dejanje, ki je bilo očitno vnajprej pripravljeno in dogovorjeno.

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka obširno preko splošnih in specifičnih informacij v povezavi s tožnikovimi navedbami preverjala aktualno stanje v njegovi izvorni državi in tudi na podlagi informacij, ki so jih tožnikovi pooblaščenci predložili v spis upravne zadeve, ugotovila skladnost tožnikovih navedb z informacijami glede stanja v izvorni državi v letih 2014 in 2015. Toženka je nadalje ugotovila, da je situacija na vzhodu Ukrajine bistveno manj zaostrena, kot je bila v letih 2014 in 2015 in da prihaja le do posameznih varnostnih incidentov. Toženka je ugotovila, da se je največji konflikt na vzhodu Ukrajine dogajal v letu 2014 in 2015, nato pa se je spopad počasi umirjal. Oktobra 2019 so se ukrajinske enote in ruski separisti začeli umikati s fronte na vzhodu Ukrajine, v teku pa so nadaljnja pogajanja za okrepitev uresničevanja mirovnega sporazuma, ki poteka tako s pomočjo Evropske unije kot Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (v nadaljevanju OVSE). Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da OVSE dnevno spremlja situacijo v Ukrajini, da še vedno navajajo kršitve premirja, vendar iz poročil SMM ni mogoče razbrati, da bi se spopadi in napadi širili izven relativne bližine t. i. "disengagement zone", ki se je vzpostavila novembra 2019. Glede na opisane razmere iz informacij kot tudi izjav tožnika izhaja, da se je položaj umiril, da so potrebe po mobilizaciji bistveno manjše oziroma sploh niso več potrebne. Toženka meni, da je tožnikov strah pred vpoklicem v vojsko tako s stani DNR kot Ukrajine neutemeljen.

10. Toženka je nadalje ugotovila, da sicer obstajajo težave z dostopom do zdravstvene oskrbe in pitne vode, da včasih prihaja do izpadov elektrike, vendar so se oboroženi spopadi umirili. Tožnik sam navede, da se stvari počasi vzpostavljajo, največja težava pa ostaja dejstvo, da nihče ne želi priznati DNR in v tem delu toženka ugotovi skladnost tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi. Toženka izpostavi, da tožnik ni navajal, da bi sam imel težave z dostopom do zdravstvene oskrbe, čeprav je navedel, da so na splošno težave z odsotnostjo medicinske oskrbe in delovnih mest. 11. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so po oceni toženke tožnikove izjave v večini premalo konkretizirane in se nanašajo na opisovanje splošne situacije v izvorni državi, nekaterim izjavam pa je mogoče pripisati neprepričljivost in so malo verjetne. Prav tako se njegove izjave, ki so vezane na njegove razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ne skladajo s pridobljenimi informacijami o njegovi izvorni državi.

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da bi po mnenju toženke tožnik, če bi bil resnično preganjan v izvorni državi, takoj poiskal zaščito v prvi zanj varni državi, torej na Slovaškem, kamor je priletel z letalom. Za mednarodno zaščito ni zaprosil niti na Madžarskem, kjer je celo opravljal neki posel. Tožnik je imel veliko možnosti, da bi za mednarodno zaščito zaprosil v državah, skozi katere je potoval oziroma se nahajal, pa tega zaradi nepojasnjenega razloga ni storil. Tožnik je tudi v Sloveniji z najetim avtomobilom več dni potoval preko celotne Slovenije in celo sodeloval pri nelegalnem in kaznivem početju prevažanja ilegalnih migrantov. Tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito niti ob prijetju slovenske policije niti ob premestitvi v zapor 24. 10. 2019, ampak je to storil šele tri tedne kasneje 14. 11. 2019. Toženka meni, da ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, če ga ne bi prijela slovenska policija oziroma se ne bi nahajal v zaporu. ampak je to storil, ker mu ni preostalo nič drugega. Na podlagi navedenega je toženka ugotovila, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče in tudi ni podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil. 13. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazov, ki bi izkazovali in utemeljevali njegov strah pred preganjanjem v izvorni državi. Njegovo temeljno dokazno sredstvo v postopku mednarodne zaščite je tako njegova izjava. Toženka je ocenila, da bi se tožnik lahko bolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj so njegove izjave večinoma vezane na opisovanje splošne situacije v izvorni državi in zgolj v manjši meri opisujejo njegove osebne okoliščine ter v večji meri takšne, da dokazov v zvezi z njimi ni bilo pričakovati. Tožnikove izjave se po oceni toženke ne skladajo s pridobljenimi informacijami o njegovi izvorni državi, iz njegovega ravnanja pa je mogoče zaključiti tudi, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. Toženka izpostavlja tudi tožnikovo nezakonito ravnanje na območju Slovenije, s katerim je bil osumljen takoj po prihodu v Slovenijo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države. Toženka meni, da gre za ravnanje, ki ga nikakor ne more prezreti in ki posledično ne gre v prid njegove splošne verodostojnosti. Toženka je ugotovila, da v tožnikovih izjavah obstajajo notranja in zunanja neskladja, zaradi česar navedeni dogodki ob primerjavi z objektivnimi informacijami o stanju v njegovi izvorni državi niso verjetni in presodila, da v primeru tožnika ni bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. 14. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca (tudi) zato, ker njegovo splošno navajanje, da ima težave z nacionalisti in da bi moral govoriti ukrajinsko, ni mogoče obravnavati kot preganjanje, kakor ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1. Pridržanje in mučenje, ki naj bi se zgodilo julija 2015 s strani pripadnikov bataljona AZOV, niso potrdile pridobljene informacije o izvorni državi. Tožnik je nato še več let živel v Ukrajini ter prehajal iz Dnepropetrovska v Doneck preko demarkacijske linije, nato pa oktobra 2019 pobegnil iz Donecka brez težav in preko letališča v Kijevu letel v Bratislavo na Slovaškem. Tožnikove navedbe o iskanju s strani MGB DNR so po oceni toženke nekonkretizirane, v presoji širših okoliščin pa tudi neverjetne, zato jim toženka ni sledila.

15. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da tožnik ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Dejanja, ki jih je opisal, so po oceni toženke neprepričljiva in nekonsistentna ter jim ni verjela, navedb pa niso potrdile niti informacije o izvorni državi. Toženka je nadalje ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. 16. Iz izpodbijane odločbe v zvezi s subsidiarno zaščito izhaja, da toženka ne sledi tožnikovim navedbam glede ugrabitve in mučenja s strani bataljona AZOV, težav zaradi njegove narodnosti in ruskega jezika ter možnosti vpoklica v vojsko, podobno kot pri presoji statusa begunca. Zaradi neverodostojnosti teh navedb, ki nimajo opore v informacijah o izvorni državi in aktualnih informacij, po oceni toženke ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. 17. Toženka je na podlagi preučenih informacij, ki pričajo o spopadih med ukrajinskimi oboroženimi silami in proruskimi uporniki, kar traja že od srede aprila 2014 in terja poleg žrtev med sprtima stranema tudi davek med civilisti, ugotovila, da je bil med sprtima stranema sklenjen mirovni sporazum, kljub kateremu še vedno občasno prihaja do kršitev premirja, vendar iz poročil SMM ni mogoče razbrati, da bi se spopadi in napadi širili izven relativne bližine t. i. "disengagement zone", ki se je vzpostavila novembra 2019 in bili takih razsežnosti, kot je to želel predstaviti tožnik. Toženka je ugotovila, da situacija v regiji Doneck ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Na podlagi razpoložljivih informacij toženka ne more šteti, da je stopnja nasilja v regiji tako visoka, da bi bilo mogoče izjemoma šteti, da dosega prag resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka je ugotovila, da situacija v regiji Doneck ni takšna, da bi vrnitev osebe na to območje predstavljala resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženem spopadu. Pri tem je upoštevala izboljšanje varnostne situacije, kar je posledično prineslo tudi izboljšanje humanitarne situacije. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ob vrnitvi v regijo Doneck ne bo soočen z resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1 in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1. Tožnikove navedbe

18. Tožnik vlaga zoper izpodbijano odločbo tožbo iz vseh razlogov prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

19. Navaja, da mu niso bili vročeni prevodi dokumentacije (notranji potni list in vojaška izkaznica), o kateri se ni imel pravice izjaviti, jo pregledati ali komentirati. Prevodi dokumentacije (notranji potni list in vojaška izkaznica) so bili vročeni tožnikovi pooblaščenki šele po izdaji odločbe, ko je za njih zaprosila. Uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS in s tem absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Prevajanje dokumentacije je po mnenju tožnika takšno procesno dejanje, ki zahteva, da je s prevodi seznanjena tudi druga stranka in njen pooblaščenec, saj se le na ta način o njih lahko podrobneje izjavi. Pri tem ne gre za to, da jih tožnik ne bi razumel, kot navaja, gre za to, da ima te prevode pravico razumeti in jih pregledati tudi tožnikov pooblaščenec, ki lahko npr. naknadno ugotovi, da obstaja navidezna kontradiktornost med tem, kar je tožnik že povedal, in vsebino dokumentov in lahko svojo stranko na to opozori in zadevo še dodatno pojasni. Tožnik še navaja, da so bili s takim načinom vodenja kršena 2. alineja prvega odstavka 4. člena ZMZ-1, saj tožniku ni bila omogočena pravica do tolmačenja in prevajanja, njegova dokumentacija ni bila prevedena v slovenski jezik na način, da bi se z njo lahko seznanil tudi njegov prejšnji pooblaščenec. Opisana kršitev predstavlja tudi kršitev 198. v zvezi s prvim odstavkom 189. člena ZUP in prvi ter drugi odstavek 139. člena ZUP, drugi odstavek 6. člena ZMZ-1, pri čemer toženka postopka ne vodi na način, da dokaze v tujem jeziku najprej prevede, šele nato pa jih izvaja1. 20. Tožnik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker izpodbijane odločbe na več mestih ni mogoče preizkusiti. Ne drži namreč, da bi se tožnik izogibal pojasnjevanju svojih osebnih okoliščin2. Toženka je po tožnikovem mnenju spregledala ključno dejstvo, in sicer gre pri tožniku za „dvojnega državljana“, saj je bil tožnik rojen v Rusiji in se po narodnosti opredeljuje kot Rus, po drugi strani pa vse od tretjega leta dalje živi v Ukrajini oz. mestu Doneck in ima ukrajinsko državljanstvo. Ta dvojnost na strani tožnika je izjemno pomembna. Tožnik prihaja celo iz mesta Doneck, ki je od leta 2014 dalje del t.i. DNR, ki trenutno ni del niti Rusije niti Ukrajine in gre za t.i. odcepljeno entiteto. Toženka je spregledala, da je zaradi te dvojnosti tožnik na nek način „ujet“ med sprtima stranema in pravzaprav ne pripada nikomur. Za tožnika je posledično vrnitev v DNR izjemno nevarna in tvegana. Še posebej zato, ker se je tožnik jasni opredelitvi za eno ali drugo stran vseskozi upiral, celo večkrat zbežal iz mest in spreminjal kraj bivanja. V tej državljanski vojni ne želi sodelovati. V odločbi niti na enem mestu ni razvidno, da je toženka to izjemno pomembno osebno okoliščino upoštevala v povezavi s tem, da sta mu pravzaprav obe strani grozili in ga novačili, kar zgolj dokazuje, da sta ga obe strani imeli za idealnega vohuna, na strani tožnika upoštevala, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

21. Odločba je po mnenju tožnika nejasna in sama s seboj v nasprotju tudi v delu, kjer toženka na strani 7, sedmi odstavek zapiše, da tožniku ni mogoče očitati bistvenih kontradiktornosti, nato pa v drugem odstavku na strani 17 odločbe navede, da so v izjavah tožnika tako notranja kot zunanja neskladja. Takšen zapis je kontradiktoren in ga ni mogoče preizkusiti, saj domnevno notranja neskladja niso natančneje pojasnjena, še več, prvi del odločbe navaja, da jih ni.

22. Odločbe ni mogoče preizkusiti po tožnikovem mnenju tudi v delu drugega odstavka 22. strani, saj toženka ne navede, iz katerih informacij v izvornih državi naj bi izhajalo, da se je humanitarna situacija v regiji Doneck izboljšala, saj naj bi bila infrastruktura obnovljena in naj bi bil zagotovljen boljši dostop do zdravstva in šolstva. Prav njene informacije v izvorni državi dokazujejo nasprotno3. Iz UN OCHA 17-9-20 izhaja, da so ceste slabe, kar otežuje dostavo humanitarne pomoči, da razpoložljivost in varna električna infrastruktura ostajata zaskrbljujoča, da so vodovodni, sanitarni in električni infrastrukturi, ki se nahaja v kontaktni liniji ali njeni bližini, pogosti varnostni incidenti, kar prebivalstvu, predvsem pozimi, otežuje ogrevanje. Konflikt naj bi negativno vplival predvsem na zdravstveno infrastrukturo, ki je poškodovana, prekinjena pa naj bi bila tudi povezava z izvajalci zdravstvenih storitev. Na to je že opozoril prejšnji pooblaščenec tožnika, na strani 5 - 7 komentarjev in informacijo UN OCHA 17-9-20 s komentarjem dne 28. 9. 2020. Toženka se do teh komentarjev, ki dokazujejo, da humanitarno pomoč potrebuje kar 3,4 milijona ljudi na območju Donecka in Luganska, da je stanovanjska in civilna infrastruktura poškodovana in da regija socialno in ekonomsko nazaduje, da je prisotna visoka stopnja brezposelnosti, da je slaba dostopnost do hrane, da imajo ljudje težave s fizično varnostjo in omejen dostop do socialnih prejemkov, da je psihološko počutje ljudi na tem območju slabo, sploh ni opredelila.

23. Tožnik navaja, da ne drži, da se je pojasnjevanju osebnih okoliščin izognil (peti odstavek in sedmi odstavek odločbe stran 7) in ni običajen državljan Ukrajine, saj gre za nekoga, ki ima pravzaprav ravno zaradi teh osebnih okoliščin (po narodnosti Rus, ki prihaja in DNR) poseben položaj, zaradi katerega je bil zanimiv tudi za obe sprti strani, ki sta ga za svoje potrebe poskušali novačiti. Tožnik ima celo vojaško izobrazbo in čin oficirja. Dodatna osebna okoliščina na strani tožnika je tudi ta, da se je tožnik leta 2017 od žene ločil iz varnostnih razlogov in da njegova bivša žena in hči v Ukrajini zaradi varnosti sploh več ne živita, česar vse toženka ni upoštevala. Ni upoštevala, da se je tožnik od leta 2014 dalje večkrat selil in sicer iz varnostnih razlogov. Najprej so leta 2014 pobegnili iz Donecka v Dnepropetrovsk, nato sta se žena in hči leta 2016 umaknili v Harkov, sam pa je odšel nazaj v Doneck k staršem. Toženka je prezrla vsa opisana mučenja in prisilna pridržanja s strani nacionalističnega bataljona Azov in sicer: 1) 1. 7. 2015 - incident ob prečkanju meje z avtobusom, mučenje z vrečko na glavi in stradanje; 2) številne težave ob prečkanju demarkacijske linije - neprestano novačenje iz ukrajinske strani; 3) mučenje z elektrošoki v mestu Mariupol; ki so na koncu rezultirale v tem, da je tožnik v sodelovanje z ukrajinsko stranjo celo privolil. Ne drži, da je malo verjetno, da bi tožniku ukrajinska stran ob prečkanju demarkacijske linije vedno predlagala sodelovanje. Tak zaključek toženke izhaja iz napačne predpostavke, da gre za običajnega državljana, kar ne drži. Tožnik je bil ravno zaradi znanja jezika in dvojnega položaja zanimiv za vloge vohuna, zato ni jasno, zakaj mu toženka ne verjame. Tožnik ni izpovedal, da je to sodelovanje bilo mišljeno na način, da bi vedno predajal pošiljke, posredoval sporočila in zakopal škatlico v zemljo in poslal geolokacijo na telefon, saj je rekel, da so mu to predlagali le enkrat (osebni razgovor, stran 55 odstavek), pred tem pa je šlo za novačenje v smislu službovanja v vojski (osebni razgovor, stran 7 in 5, tretji odstavek). Ni jasno, zakaj toženka meni, da npr. osebe, ki v času vojne opravljajo tajne naloge, vedo zakaj točno gre, v smislu, da npr. nekdo, ki ima nalogo zakopati škatlico na določenem mestu, natančno ve, kaj je v škatlici. Gre za neracionalno razmišljanje toženke, ki se ni sposobna vživeti v položaj tožnika. Toženka je popolnoma prezrla izpoved tožnika o tem, da ga je nacionalistični bataljon enkrat zadržal in odpeljal v mesto Mariupol, kjer je bil pridržan in mučen z elektrošoki kar 24 ur. Pri tem je tožnik izpovedal, da je na koncu v njihovo zahtevo celo privolil in sprejel. 24. Tožnik navaja, da ni jasno, zakaj toženka tožniku ne verjame, da so ga tik pred odhodom iz države začele iskati višje strukture obveščevalcev na strani DNR, ki jih vodijo ruske obveščevalne službe4. Tožnik je dvojni državljan z vojaško izobrazbo, ki je dolga leta živel v DNR. Poleg tega je redno prečkal demarkacijsko linijo in sta tako obe strani vedeli za njegova potovanja. Še bolj pomembno pa je, da je privolil v sodelovanje z ukrajinsko stranjo, ki ga je redno novačila in nekajkrat tudi fizično in psihično mučila, da bi ga prepričala, pri čemer se je pri tem sodelovanju pogovarjal z nasprotno stranjo, DNR. Splošno znano dejstvo je, da je Rusija v konflikt med Ukrajino in DNR aktivno vpletena, tako da ni jasno, zakaj toženka ne dopušča možnosti, da so tožnika začele iskati višje strukture obveščevalcev na strani DNR, ki jih vodijo Rusi.

25. Ne drži, da je tožnik oktobra 2019 Ukrajino zapustil brez težav5, saj je na OR z dne 28. 1. 20206 jasno izpovedal, da je Doneck zapustil proti denarnemu plačilu in prečkal demarkacijsko linijo. Smiselno je torej zatrjeval, da je iz Donecka pobegnil na skrivaj, za kar je moral nekoga podkupiti.

26. Tožnik še navaja, da toženka neutemeljeno tožniku ne verjame, da je bil mučen s strani nacionalističnega bataljona AZOV in sicer zato, ker tega pridobljene COI naj ne bi izkazovale7. To ne drži. Toženka je spregledala, da iz njenih COI8 v odseku o bataljonu AZOV jasno izhaja, da so lokalni mediji poročali o več nasilnih incidentih, v katerih je bila vpletena skupina. Toženka je povsem prezrla tudi komentarje na COI z dne 18. 9. 2020, ki na več mestih npr. stran 4, govorijo o tem, da tako vladne, kot ruske sile izvajajo fizične zlorabe kaznovanja in mučenja civilistov. Te navedbe v celoti potrjuje poročilo Amnesty international iz leta 20169. 27. Tožnik priznava, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče, saj je v Slovenijo prišel z namenom ilegalnega prevažanja migrantov. Toženka ni uporabila dublinskega postopka in tožnika poskusila vrniti v eno izmed držav, preko katerih je potoval, torej je svojo zakonsko možnost po ZMZ-1 opustila, sedaj pa tožniku očita, zakaj za azil ni zaprosil v državah, ki jih je prečkal. 28. Tožnik priznava, da uradno nikoli ni bil vpoklican v služenje vojaškega roka, vendar je toženka spregledala, da je tožnik, ko je govoril o mobilizaciji s strani ukrajinske strani, omenjal tudi to, da se je mobilizaciji namenoma izognil zato, ker ni zaprosil za socialne transferje, čeprav jih je očitno potreboval, saj je v določenem obdobju delala samo žena.10 Leta 2016 se je bil prisiljen iz Dnepropetrovska v Ukrajini izseliti, da bi se izognil mobilizaciji in se je družina (žena in hči) preselila v Harkov, sam pa se je vrnil v Doneck, čemur je kasneje iz varnostnih razlogov leta 2017 sledila celo uradna ločitev. Gre za okoliščine, ki jih je toženka v celoti prezrla. Tožnik je namreč vseskozi smiselno zatrjeval, da se je mobilizaciji izogibal. 29. Tožnik meni, da so nejasni, samovoljni in nezakoniti zaključki toženke v zvezi z uporabo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, saj toženka v okviru presoje 1. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 zaključi, da se je tožnik pojasnjevanju osebnih okoliščin izognil in da bi se torej za utemeljitev prošnje lahko bolj potrudil. Ni jasno, kaj naj bi pomenilo, da naj bi se tožnik lahko bolj potrudil. ZMZ-1 namreč predvideva samo dva zaključka. Ali se nekdo potrudi, ali pa se ne potrudi. Zato je očitek, da se ni dovolj potrudil, nejasen. V zvezi s presojo 2. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 pa toženka celo napačno zapiše, da je presoja tega pogoja nebistvena in ne, kot bi bilo prav, da pač v konkretnem primeru od tožnika niti ni bilo pričakovati, da bi pisno izkazal svojo ogroženost. Presoja 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je nejasna, saj ni jasno, ali je po mnenju toženke tožnik v svojih izjavah skladen (kot je navedeno na strani 7 odločbe) ali pa gre za notranja neskladja (kot je navedeno na strani 17 odločbe).

30. Tožnik nadalje navaja, da toženka njegove verodostojnosti ni ocenjevala v skladu s teorijo treh strukturnih elementov oz. kriterijev, ki je ustaljena sodna praksa.

31. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno oz. sploh ni bilo uporabljeno tudi v zvezi z vprašanjem, ali tožniku grozi preganjanje zaradi narodnosti (3. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1) in ali tožniku grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja oz. pripisanega političnega prepričanja (5. alineja prvi odstavek 27. člena ZMZ-1). Tožnik je po narodnosti Rus, prihaja pa iz odcepljene entitete DNR, vendar se ne želi opredeljevati niti za eno niti za drugo stran in v tej vojni ne želi sodelovati. Toženka posledično, ker ni prepoznala zatrjevanega preganjanja v 28. členu ZMZ-1, o subjektu preganjanja sploh ne razpravlja. Ne razpravlja niti o intenziteti preteklih preganjanj, manjka pa tudi ocena o možnosti prihodnjega preganjanja.

32. Nepravilno je toženka uporabila materialno pravo tudi v zvezi s presojo upravičenosti subsidiarne zaščite. Toženka v drugem odstavku 21. strani zapiše, da je priznanje mogoče le v izjemnih situacijah. To nikakor ne drži, kar je potrdilo tudi Upravno sodišče v zadevi I U 1762/2015 (1. 4. 2016) v sedeminsedemdesetem odstavku obrazložitve. Toženka ni celovito navajala vseh pravno relevantnih elementov za ugotavljanje stopnje nediskriminatornega nasilja v predelu DNR. To vsekakor velja za humanitarne razmere.

33. Zaključek toženke, da se tožnik lahko enostavno vrne v DNR, je zelo drzen, saj DNR ni država niti pravna entiteta, ki pravno gledano funkcionira. To izhaja tudi iz sporočila organizacije Freedom house za regijo Donbas za leto 2020, kjer je od možnih 100 točk, glede stopnje političnih pravic in civilnih svoboščin, regija dosegla le 5 točk, za primerjavo Slovenija jih je dosegla 94 in je opredeljena kot nesvobodna „država“. Na tem mestu pa toženka pozablja tudi to, da je tožnik tekom zaslišanja rekel, da ta spor sploh ni končan (glej osebni razgovor 28. 1. 2020, stran 7, tretji odstavek) in da bo zopet izbruhnil, kar potrjujejo tudi komentarji prejšnjega pooblaščenca.

34. Na podlagi obrazloženega tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito po ZMZ-1 oz. podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Navedbe toženke

35. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da so bili prevodi dokazil posredovani takoj, ko je pooblaščenka za njih zaprosila. Toženka je prevedla vsa dokazila in se do njih tudi opredelila (7 stran izpodbijane odločbe). Z navedenimi dokazili tožnik ni dokazal dogodkov ali dejstev, zaradi katerih naj bi zapustil svojo izvorno državo.

36. Navedbe tožnika, da odločbe ni mogoče preizkusiti, ker je spregledala toženka ključno dejstvo, da gre za dvojnega državljana, so zavajanje. Toženka je že v izreku izpodbijane odločbe navedla, da je tožnik rojen na otoku Sahalin v Ruski federaciji in hkrati, da je državljan Ukrajine, nato pa to upoštevala skozi celotno odločbo. Toženka se je v obrazložitvi opredelila do navedb, da je po narodnosti Rus, ki govori rusko in živi v Ukrajini (12., 13. in 18 stran izpodbijane odločbe), na katere se v celoti sklicuje.

37. Toženka še navaja, da se ne more strinjati z očitki iz tožbe, da po eni strani tožniku ne očita bistvenih kontradiktornosti, nato pa oceni izjave tožnika kot notranje in zunanje neskladne. Tožeča stranka je očitno izpustila del obrazložitve 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (7. in 8. stran izpodbijane odločbe). Toženka je ocenila, da bistvenih kontradiktornosti tožniku res ni mogoče očitati, vendar je ob tem pomembno predvsem dejstvo, da je tožnik večinoma navajal zelo splošno situacijo v izvorni državi, svojih osebnih okoliščin pa ni konkretneje pojasnil, dodatno pa so bile njegove izjave v veliki meri malo verjetne in neprepričljive.

38. Toženka navaja, da iz 15. in 16. strani obrazložitve odločbe izhaja, da je preverjala informacijo o aktualnem stanju v Ukrajini in DNR. Ob tem je navedla uporabljene informacije in zapisala, da so podobne informacije posredovali tudi pooblaščenci tožnika v poročilu UN OCHA iz januarja 2020, saj gre za isto poročilo. Tožnik je sam navedel, da je DNR uredila oskrbo z vodo, elektriko in delovanjem bank.

39. Toženka vztraja, da je zelo dobro preučila tožnikov primer, se opredelila do njegovih specifičnih okoliščin, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ne drži navedba tožnika, da je prezrla opisano mučenje in prisilna pridržanja s strani nacionalističnega bataljona Azov, težave ob prečkanju demarkacijske linije in novačenje iz ukrajinske strani ter mučenje z elektrošoki v mestu Mariupol. Toženka je preko preverjanja informacij v izvorni državi ugotovila, da takih ravnanj s strani bataljona Azov ni bilo mogoče potrditi niti takšnih informacij niso posredovali pooblaščenci tožnika (13. in 14. stran izpodbijane odločbe).

40. Toženka še navaja, da se je opredelila tudi do očitkov tožnika, zakaj je malo verjetno, da bi ukrajinska stran ob prehajanju meje vedno predlagala sodelovanje, zakaj ni verjetno, da bi tožnika iskal MGB DNR oz. višje strukture obveščevalcev, ki jih vodijo ruske obveščevalne službe, kot tudi, da je brez težav zapustil DNR. Toženka je namreč navedla, da je tožnik že potoval iz DNR avgusta 2019, kot to izkazujejo žigi iz njegovega potnega lista, nato je Ukrajino ponovno zapustil 17. 10. 2019, ter potoval preko Slovaške, Madžarske in se v Sloveniji posluževal kriminalnih dejanj. Pojasnila tožnika glede takšnega početja so neprepričljiva, toženka pa hkrati meni, da njegovemu odhodu iz države vsekakor ni botrovalo iskanje višjih struktur DNR, saj je očitno šlo za vnaprej pripravljeno in dogovorjeno sodelovanje pri prevažanju ilegalnih pribežnikov.

41. Toženka opozarja, da je poročilo Amnesty international iz leta 2016 nedopustna tožbena novota, ne glede na to pa dodaja, da je informacija iz leta 2016, ki se nanaša na delovanje bataljonov Azov v letih 2014 in 2015, ko so bili spopadi najintenzivnejši, že v letu 2015 pa je bil Azov vključen v vojaško rezervo narodne garde Ukrajine. Ob tem se toženka sklicuje na obrazložitev 14 strani izpodbijane odločbe.

42. Toženka je jasno obrazložila v 16. in 17. strani odločbe, da je tožnik potoval preko Slovaške in Madžarske v Slovenijo, kjer se je več dni prevažal z najetim avtomobilom in sodeloval pri prevažanju migrantov, nato za mednarodno zaščito ni zaprosil, ko ga je prijela slovenska policija, niti po tem, ko je bil premeščen v zapor 24. 10. 2019, ampak je to storil šele tri tedne kasneje 14. 11. 2019. Toženka na podlagi vseh navedenih razlogov upravičeno meni, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo mogoče. 43. Toženka meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Presoja sodišča

44. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine, ki so v spisu označene kot A1 in A2, vpogledalo in prebralo vse listine spisa, ki se nanaša na upravno zadevo in zaslišalo tožnika.

45. Sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikov dokazni predlog z vpogledom v članek Amnesty International „You don¨t exist“ iz leta 2016, v spisu označen kot priloga A3, vložen na naroku za glavno obravnavo dne 10. 5. 2021. Tožnikova pooblaščenka je na poziv sodišča, zakaj članka iz leta 2016 tožnik ni predložil v postopku pred izdajo akta, pojasnila, da so prejšnji pooblaščenci predložili to, kar so menili, da je potrebno, sedanja pa je predložila članek A3 v dokaz dejstev, ki so bila že zatrjevana tekom postopka. Dokazni predlog z vpogledom v članek A3 po presoji sodišča ni dovoljen na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, glede na to, da je članek iz leta 2016 in je ugovor toženke, da gre za nedovoljen dokazni predlog, utemeljen.

46. Tožba ni utemeljena.

47. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

48. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1).

49. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec zato izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 50. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.11 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.12 Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.13

51. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik ob zaslišanju na glavni obravnavi ni bil prepričljiv, odgovarjal je drugače kot v upravnem postopku, za kar ni ponudil pojasnil, zato mu sodišče ni sledilo. Zaslišan na naroku je namreč izpovedal, da je oktobra 2019 odšel iz Donecka zato, ker je bil vpoklican na razgovor z varnostnimi organi, ruski kuratorji. V upravnem postopku je navajal drugačne razloge (da je preseglo prag in da ni imel več potrpljenja, da bi ostal v Ukrajini; v lastnoročni izjavi pa zapisal, da je bil zaradi finančne krize prevaran in prisiljen v posel z ilegalnimi prebežniki). Drugače od upravnega postopka je odgovoril tudi na vprašanje v zvezi s ciljno državo. Na glavni obravnavi je izpovedal, da je bila ciljna država Hrvaška, v upravnem postopku pa, da je bila ciljna država Slovenija. Tudi glede dogovora o državi, kjer naj bi tožnik opravljal nezakonite prevoze migrantov, je izpoved tožnika na glavni obravnavi drugačna od izjave v upravnem postopku. Na glavni obravnavi izpove, da je bil dogovor, da bo nezakonite prevoze migrantov opravljal na Hrvaškem, v upravnem postopku je trdil, da je bilo dogovorjeno, da bo nezakonito prevažal migrante v Sloveniji. Na podlagi neposrednega zaslišanja je sodišče presodilo, da tožnik v svoji izpovedi ni bil prepričljiv, primerjano z upravnim postopkom je odgovarjal tudi drugače, za drugačne odgovore ni ponudil pojasnila, zato mu sodišče ne sledi.

52. Neutemeljen je tožbeni razlog v zvezi s prevodi notranjega potnega lista in vojaške izkaznice ter posledično zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka in kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožnik sam namreč navede, da „pri tem ne gre za to, da jih tožnik ne bi razumel“. Tožnik torej priznava, da dokumenta razume. Hipotetično argumentiranje tožnika, da „ima pravico razumeti in jih pregledati tudi tožnikov pooblaščenec, ki lahko npr. naknadno ugotovi, da obstaja navidezna kontradiktornost med tem, kar je tožnik že povedal in vsebina dokumentov in lahko svojo stranko na to opozori in zadevo še dodatno pojasni.“, v konkretni zadevi po presoji sodišča ni upoštevno. V konkretni zadevi je namreč bistveno, da je tožnik notranji potni list in vojaško izkaznico razumel, tožnikova pooblaščenka je prevode prejela in tudi po prejemu prevodov ni imela nobenih ugovorov glede obeh dokumentov, ki sta v dokaz trditev, ki s strani tožnika tudi po prejemu prevodov s strani pooblaščenke niti niso prerekane. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da je namen tolmačenja in prevajanja ta, da se osebi, ki ne razume uradnega jezika za spremljanje postopkov, zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pravica do tolmačenja, glede na izjavo tožnika, da je oba dokumenta razumel, zato ni bila kršena in so tožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo postopka s to argumentacijo neutemeljeni.

53. Neutemeljena je tožbena trditev, da je toženka spregledala, da gre pri tožniku za „dvojnega državljana“, rojenega v Rusiji, po narodnosti opredeljenega kot Rusa, vse od tretjega leta dalje živečega v Ukrajini oz. mestu Doneck z ukrajinskim državljanstvom. Toženka je namreč ugotovila, da je tožnik Rus, rojen na otoku Sahalin v Ruski federaciji, državljan Ukrajine, da ni imel politične funkcije in se ni politično udejstvoval, po izobrazbi ekonomist, delal v transportno-gradbenem podjetju kot inženir (sedmi odstavek na strani 7 izpodbijane odločbe). Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da tožnik govori rusko, ukrajinsko in malo angleško, da so leta 2014 pobegnili iz Donecka v Dnepropetrovsk, da se je leta 2017 ločil od žene in se preselil k staršem nazaj v Doneck. Med strankama ni sporno, da tožnik prihaja iz mesta Doneck, ki je od leta 2014 dalje del DNR. Svoje tožbene trditve, da je za tožnika vrnitev v DNR izjemno nevarna in tvegana, ker se je tožnik jasni opredelitvi za eno ali drugo stran vseskozi upiral, večkrat zbežal iz mest in spreminjal kraj bivanja, ker v tej državljanski vojni ne želi sodelovati, pa že na trditveni ravni ne konkretizira do te mere, da bi bilo možno preveriti njihovo utemeljenost. Sodišče se v izogib ponavljanju zato v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, iz katere je razvidno, da je toženka upoštevala vse v tožbi izpostavljene osebne okoliščine tožnika.

54. Neutemeljene so tožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo toženke, da gre za običajnega državljana Ukrajine. Upoštevajoč, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka upoštevala vse, tudi v tožbi izpostavljene osebne značilnosti tožnika, po presoji sodišča opredelitev tožnika kot „običajnega državljana“ ni pravno pomembna opredelitev, saj zakon termina „običajen državljan“ niti ne pozna. Ne glede na pravno nepomembnost termina, ki ga je toženka uporabila, sodišče dodaja, da se upoštevajoč kontekst, v katerem je bil uporabljen izraz „običajen“, nanaša po presoji sodišča na to, da tožnik ni imel politične funkcije in se ni politično udejstvoval (glej prvi stavek sedmega odstavka strani 7 izpodbijane odločbe). Po presoji sodišča je bistveno in to iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka ugotovila osebne lastnosti tožnika, ki jih tožnik ne izpodbija, saj za nobeno od ugotovljenih lastnosti (razen, da je običajen državljan) ne trdi, da ni res.

55. Sodišče ob tem pojasnjuje, da ni mogoče ločeno obravnavati navedb tožnika v smislu kaskadne utemeljenosti (če ne bo zdržala presoje ta trditev, poda novo). Tožnik sam je na glavni obravnavi potrdil, da je odšel iz Donecka zaradi tega, ker je imel dogovorjen posel za ilegalno prevažanje migrantov (na glavni obravnavi sicer pove, da na Hrvaškem, v upravnem postopku v Sloveniji). Utemeljeno je toženka pri oceni verodostojnosti tožnika upoštevala, da se je tožnik že v Donecku po lastni izjavi dogovoril za to, da se bo v Sloveniji (oz. Hrvaški, kot izjavi na glavni obravnavi), ukvarjal z nelegalnimi prevozi migrantov in da je bil posel vnaprej dogovorjen in organiziran. Glede na ta razlog za odhod iz Donecka, je tako vsaj vprašljiva resničnost drugih s strani tožnika zatrjevanih razlogov zakaj je zapustil Doneck.

56. Neutemeljena je tožbena trditev o kontradiktornosti izpodbojne odločbe v delu, ko zapiše, da tožniku ni mogoče očitati bistvenih kontradiktornosti, nato pa v drugem odstavku na strani 17 odločbe navede, da so v izjavah tožnika tako notranja kot zunanja neskladja. V izpodbijani odločbi je na večih mestih toženka ugotovila, da so tožnikove navedbe splošne, da svojih osebnih okoliščin ni konkretneje pojasnil in da so tožnikove izjave malo verjetne in neprepričljive. Katera so notranja in zunanja neskladja, je v izpodbijani odločbi navedeno in se v izogib ponavljanju sodišče sklicuje nanje na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 57. Neutemeljeno tožnik trdi, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, iz katerih informacij v izvornih državi naj bi izhajalo, da se je humanitarna situacija v regiji Doneck izboljšala. Kot utemeljeno opozori toženka, so viri razvidni na 15. in 16 strani izpodbijane odločbe in sicer: Human Rights Watch - poročilo Ukrajina, 14. 1. 202014, Poročilo Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (v nadaljevanju UN OCHA)15. Toženka je v tem delu tožniku priznala skladnost z informacijami o izvorni državi (drugi odstavek na strani 16 izpodbijane odločbe), a hkrati opozorila, da tožnik ni zatrjeval, da bi sam imel težave z dostopom do zdravstvene oskrbe. Poleg tega med strankama niti ni sporno in tožnik sam potrdi, da je DNR uredila oskrbo z vodo, elektriko in delovanjem bank.

58. V zvezi s tožbenim ugovorom, da so ceste slabe, kar otežuje dostavo humanitarne pomoči, da razpoložljivost in varna električna infrastruktura ostajata zaskrbljujoča, da so v vodovodni, sanitarni in električni infrastrukturi, ki se nahaja v kontaktni liniji ali njeni bližini, pogosti varnostni incidenti, kar prebivalstvu, predvsem pozimi, otežuje ogrevanje, da je zdravstvena infrastruktura poškodovana, prekinjena pa naj bi bila tudi povezava z izvajalci zdravstvenih storitev, da humanitarno pomoč potrebuje kar 3,4 milijona ljudi na območju Donecka in Luganska, da je stanovanjska in civilna infrastruktura poškodovana in da regija socialno in ekonomsko nazaduje, da je prisotna visoka stopnja brezposelnosti, da je slaba dostopnost do hrane, da imajo ljudje težave s fizično varnostjo in omejen dostop do socialnih prejemkov, da je psihološko počutje ljudi na tem območju slabo, sodišče ugotavlja, da te trditve s strani toženke niti niso prerekane. Sodišče pa dodaja, da gre pri navedenih trditvah za opis splošnega stanja v Ukrajini, ki pa ob odsotnosti trditev o konkretnem vplivu na tožnika ne opravičujejo oziroma utemeljujejo razlogov za dodelitev mednarodne zaščite.

59. Iz izpodbijane odločbe je mogoče povzeti, da je tožnik glede svojih razlogov za zapustitev države navajal tudi: (i) državljansko vojno, (ii) težave glede ruskega jezika, (iii) težave z nacionalisti oziroma nacionalističnim bataljonom AZOV ter (iv) iskanje s strani MGB DNR. Tem razlogom za odhod tožnika iz Donecka, kot je obširno pojasnila toženka, ne sledi in ne verjame. Dokazna ocena toženke glede verjetnosti tožnikovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene16. Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Pri tem niti ni sporno, da je tožnik demarkacijsko linijo večkrat prečkal in DNR ter Ukrajino večkrat zapustil ter se vračal. Toženka je tudi pravilno pojasnila, da s strani tožnika zatrjevana dejanja preganjanja (ki jih šteje za neprepričljiva, nekonsistentna in jim ni verjela) tudi niso dejanja preganjanja z lastnostmi, zahtevanimi v 26. členu ZMZ-1. Zakon namreč določa, da morajo dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije: biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (drugi odstavek 26. člena ZMZ-1). Ker je toženka ugotovila, da tožniku ne grozi preganjanje v smislu določbe 26. člena ZMZ-1, se pravilno ni ukvarjala z ugotavljanjem subjektov preganja in tožbeni ugovor v zvezi s tem ni utemeljen.

60. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. 61. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju obširnih in utemeljenih razlogov, da minuli dogodki, na katere se je skliceval tožnik, ne govorijo v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, namreč ni podlage niti za ugotovitev, da bi iz tega razloga utrpel resno škodo.

62. Glede na to, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje ali resna škoda, zaradi česar bi bil upravičen do mednarodne zaščite, je odpadla potreba po presoji morebitnih izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. 63. Iz zgoraj navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

1 Tako sklep VS RS II Ips 117/2019, 17. 7. 2020, 16. odstavek. 2 Kot je navedeno v izpodbijani odločbi v petem in sedmem odstavku na strani 7. 3 Tako MNZ - posredovanje informacij v izvorni državi, 17. 9. 2020, stran 18 Poročila UN OCHA (v nadaljevanju UN OCHA 17-9-20). 4 Izpodbijana odločba, drugi odstavek stran 8. 5 Izpodbijana odločba, tretji odstavek stran 8 in četrti odstavek stran 19. 6 Osebni razgovor, tretji odstavek stran 5. 7 Izpodbijana odločba, peti odstavek stran 14 in četrti odstavek stran 18 . 8 Poročilo Reuters z dne 25. 3. 2015, stran 15. 9 Amnesty International, „You don't exist“, Arbirtary Detentions, Enforced Disappearances, and Torture in Eastern Ukraine, 21. 7. 2016. 10 Osebni razgovor, stran 4. 11 Te okoliščine so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 12 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 13 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 14 Dostopno prek: https;//www.ecoi.net/en/document/2022722.html. 15 UN OCHA- Pregled humanitarnih potreb - Ukrajina; januar 2020, dostopno prek: https://www-ecoi.net/en/file/local/2024280/ukraine_2020humanitarian_needs_overwie-en.pdf. 16 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“