Jedro

ZDR-1 omogoča sklepanje pogodbe o zaposlitvi, bodisi za delo na delovnem mestu bodisi za vrsto dela. Če se sklene pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, je delavec dolžan opravljati delo le na tem delovnem mestu, ob vsaki spremembi delovnega mesta pa mora delodajalec delavcu ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. V kolikor pa stranki skleneta pogodbo o zaposlitvi za vrsto dela, je delovno razmerje bolj prožno in se delo delavca lahko prilagaja, glede na potrebe delovnega procesa. V tem primeru je delavec dolžan opravljati vsa dela v okviru vrste del po pogodbi o zaposlitvi, za katera se zahtevajo enaka stopnja in smer izobrazbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna odpraviti kršitve iz delovnega razmerja zaradi nezakonitega odrejanja dela tožniku na drugih delovnih mestih oziroma vrstah dela in mu zagotoviti delo na delovnem mestu na napajalniku - A., ki ga je opravljal pred nezakonitimi odredbami (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v znesku 1.042,37 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške oziroma podrejeno, da pritožbi tožnika ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je naslovno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno oziroma nepravilno uporabilo materialno pravo ter storilo bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik je zadnjih deset let delal na napajalnikih - A. in se to delo bistveno loči od dela na vhodni kontroli, prav tako pa se bistveno loči od dela na optičnih kablih, zato ne gre za isto vrsto dela, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče je sledilo toženi stranki, ki je zatrjevala, da gre pri delovnem mestu operater V za več funkcijsko delovno mesto, kar pa je napačno in nelogično. V kolikor bi dejansko šlo za delo na istem delovnem mestu, namreč ni jasno, zakaj bi sploh bila potrebna odločba o prerazporeditvi tožnika in nadalje še dve odredbi o začasnem opravljanju del. Prav tako ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sploh presojalo ali so obstajali razlogi za izdajo odredbe, saj slednji sploh nista bili potrebni. Tožnik poudarja, da delo na napajalnikih - A. ni bilo v ničemer povezano z delom, ki ga je opravljal leta 1993, ko je bil dejansko zaposlen na delovnem mestu operater V, niti z delom na delovnem mestu na vhodni kontroli. Ne gre za opravljanje istega dela v različnih organizacijskih enotah tožene stranke, temveč za opravljanje povsem drugih del v povsem različnih enotah tožene stranke. Tudi v primeru, če bi imela tožena stranka navedeno, da ima delavec lahko pogodbo o zaposlitvi za neko delovno mesto, na tej osnovi pa delo lahko opravlja v različnih funkcijah to dejansko ne pomeni, da gre za isto delo v okviru iste pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka mora tožniku zagotavljati delo na tistem delovnem mestu, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma ki ga je na podlagi te pogodbe opravljal, to pa je bilo delo na napajalnikih - A.. Da ne gre za isto delovno mesto, izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik za opravljanje dela na vhodni kontroli, moral opraviti nov zdravniški pregled in izpit za viličarja, kar seveda ne bi bilo potrebno, če bi šlo za isto delovno mesto. Tožena stranka v okviru iste pogodbe o zaposlitvi, delavce razporeja na povsem različna delovna mesta, pri čemer delavci z enako pogodbo o zaposlitvi opravljajo povsem različna dela, delavci s pogodbami za druga delovna mesta pa enako delo, kar pa ne more pomeniti zakonitega ravnanja, še manj pa takšno ravnanje zagotavlja kakršnokoli pravno varnost delavcev. Tako na vhodni kontroli, tožnik in B.B. opravljata enako delo, na podlagi povsem različnih pogodb o zaposlitvi (operater V in umerjevalec V). Tožnik se sicer zaveda, da mu tožena stranka lahko vedno ponudi drugo delovno mesto, če so takšne potrebe v družbi, vendar pa mora to storiti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovo delo na napajalnikih - A. se še vedno opravlja in je v tem delu sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj ni ugotavljalo, ali gre pri teh funkcijah za isto delo oziroma isto vrsto del, kar pomeni, da je prišlo do kršitve 340. člena ZPP. Sodišče je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič C.C., D.D. in E.E., ki jih je v zvezi s tem dejstvom, da gre pri opravljanju dela na vhodni kontroli za povsem drugo delo, kot pri delu na napajalnikih - A., ter da še obstaja potreba po delu na napajalnikih - A., predlagal tožnik in je zato kršilo določbe postopka po 339. členu ZPP. Sodišče bi moralo priče zaslišati, tudi glede na izpovedbo F.F., da je delo na vhodni kontroli v bistvenem delu enako kot delo na napajalnikih - A.. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer 33. člen ZDR-1, ki med drugim določa, da mora delavec opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste del, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker se do navedenega naslovno sodišče sploh ni opredelilo pa je prišlo tudi do absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožnik je delo na delovnem mestu na vhodni kontroli opravljal vse od 1. 9. 2018 do 31. 3. 2019, delo na kablih pa od 1. 4. 2019 dalje in ga opravlja še danes. Tožnik je bil z odločbo 31. 8. 2018 razporejen na opravljanje dela na vhodno kontrolo, po posredovanju dopisa za odpravo kršitev, s strani njegove pooblaščenke, pa je bila odločba razveljavljena in izdana odredba za opravljanje drugega dela od 1. 10. 2018 dalje, ki je bila sicer tožniku vročena šele 10. 10. 2018. Čeprav je tožena stranka trdila, da je delo na vhodni kontroli le začasno, pa je tožnik prejel še eno odredbo za opravljanja dela na tem delovnem mestu tudi od 3. 1. 2019 do 31. 3. 2019. Tožnik je delo opravljal na novem delovnem mestu kar sedem mesecev, kar nikakor ne predstavlja začasnega dela. Dne 27. 3. 2019 je tožnik prejel ugotovitveni sklep z dne 27. 3. 2019, s katerim je tožena stranka ugotovila, da z dne 31. 3. 2019 preneha veljati odredba z dne 3. 1. 2019 in da naj se tožnik 1. 4. 2019 oglasi pri G.G., ki mu bo odredil delo v proizvodnji sistemov, skladno z delovnim mestom operater V. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede trajanja dela na novem delovnem mestu na vhodni kontroli in napačno zaključilo, da je bila odredba v časovnih okvirih, ki jih določajo veljavni predpisi in s tem kršilo 340. in 341. člen ZPP. Prav tako je vprašljivo kopičenje odredb, ko se odredba izda za zadnje tri mesece v starem koledarskem letu in za prve tri mesece v novem koledarskem letu. Navedeno pomeni, da tako delo po svoji naravi ni začasno in omejeno na tri mesece, saj je tožnik delo opravljal skupaj šest mesecev, kar kaže na obid zakonske določbe. Tožniku je bilo ob prerazporeditvi rečeno, da bo delo od zdaj naprej opravljal v vhodni kontroli, ker gre delavec B.B. v pokoj, kar izhaja tudi iz dejstva, da mu je bila najprej izdana odločba o prerazporeditvi, odredba pa šele mesec in pol po prerazporeditvi in po posredovanju pooblaščenke tožnika. Priča F.F. ni vedel o delu tožnika povedati niti enega konkretnega opravila, ki naj bi ga slednji opravljal, temveč je zgolj ponavljal, da je tožnik delal, odvisno od potrebe. Tožnik poudarja, da potreba na delovnem mestu vhodnega kontrolorja ni začasna, ampak trajna, kar izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka objavila razpis za novega delavca dne 7. 12. 2018 za določen čas 12 mesecev. Tožena stranka še vedno ni zaposlila novega delavca za potrebe dela na vhodni kontroli, prav tako pa ni jasno, zakaj je tožnika razporedila na drugo delovno mesto na optične kable. Zato je zaključek sodišča, da je bila potreba na delovnem mestu vhodnega kontrolorja le začasne narave, napačna in je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, ali naj bi do groženj predsednika uprave tožniku prišlo ali ne, in da je bil tožnik kazensko razporejen na delo na optične kable. Predsednik uprave H.H. je sicer zanikal, da bi tožniku grozil, je pa potrdil, da mu je rekel, da naj tožbo umakne, saj mu je rekel, da smatra, da so družina in da v družini drugače rešujejo zadeve. Prav tako je potrdil, da je rekel tožniku, da ima on čas in denar za sodne postopke. Tožnik poudarja, da glede na navedeno izhaja, da je H.H. na tožnika vršil nedovoljen pritisk, ko ga je opozarjal, da mu s tožbo povzroča stroške in da bo ravnal kot on meni, da je prav. H.H. je tudi potrdil, da delovno mesto, na katero je razporejen tožnik od 1. 4. 2019 dalje (optični kabli) ni novo delovno mesto, temveč naj bi šlo zgolj za povečan obseg dela, prav tako pa je potrdil, da mu je vmes ponujal delo tudi na novem projektu, ki pa ni enako kot delo, ki ga je do sedaj opravljal tožnik. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da kritično oceni pričanje H.H., upoštevaje vse zgoraj navedeno, prav tako pa naj oceni, da je bila nova premestitev posledica šikane tožnika s strani H.H. in F.F.. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da tožnik v pritožbi na več mestih neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v predmetni zadevi ni podana. Neutemeljeno se tožnik sklicuje, da gre pri opravljanju funkcije vhodnega kontrolorja za opravljanje dela na drugem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve sodbe natančno pojasnilo, da trditev tožnika, da je bil razporejen na drugo delovno mesto, ne drži. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da je iz opisa delovnega mesta operater V razvidno, da zajema širok nabor opravil in gre za več funkcijsko delovno mesto, pri čemer je bil tožnik za posamezne funkcije usposobljen. Sodišče pa je v 7., 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi natančno obrazložilo razloge, ki so sodišče pripeljali do ugotovitve glede ustreznosti časovnih okvirjev oziroma trajanja začasnega opravljanja drugega dela tožnika. Sodišče je v zvezi z očitanimi grožnjami, ki naj bi jih tožniku podal H.H. zapisalo, da le-teh ni bilo in da je med tožnikom in H.H. potekal prijazen pogovor, da H.H. tožniku ni nikoli grozil ali nanj izvajal pritiska. V zvezi s tožnikovimi očitki groženj s strani H.H. je sodišče izvedlo predlagane dokaze in na podlagi skrbne presoje le-teh prišlo do končne ugotovitve, da s strani H.H. tožniku niso bile podane nobene grožnje. Sodišče je skrbno izvedlo dokazni postopek in na podlagi le-tega utemeljeno zaključilo, da je tožnik ves čas opravljal delo na istem delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v okviru tega delovnega mesta pa je opravljal različne funkcije. Toženka ima ves čas trajanja zaposlitve tožnika pri njej sistemizirana delovna mesta, ki zajemajo širok nabor del in nalog ter predstavljajo več funkcijska delovna mesta. Za tako delovno mesto in sicer za delovno mesto operater V je pogodbo o zaposlitvi sklenil tudi tožnik, pri čemer je bilo ves čas jasno, da gre za delovno mesto znotraj katerega je predvidenih sedem funkcij. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je podana očitana absolutna bistvena kršitev ZPP, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do odločilnih dejstev, in sicer da gre pri delovnem mestu napajalnik – A. in vhodni kontrolor, za dve različni delovni mesti in ne le za opravljanje različnih funkcij istega delovnega mesta operater V. Sodišče prve stopnje je namreč v 13. točki obrazložitve sodbe natančno obrazložilo, da je iz opisa delovnega mesta operater V, razvidno, da gre za več funkcijsko delovno mesto in da je tožena stranka odredila tožniku delo v okviru delovnega mesta operater V. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - Tožena stranka je tožniku z odredbo z dne 1. 10. 2018 odredila začasno opravljanje drugega dela v okviru delovnega mesta operater V in dodatno usposabljanje za funkcijo vhodni kontrolor za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2018 zaradi povečanega obsega dela na področju zagotavljanja kakovosti zaradi zaostrenih zahtev medicinskega standarda ISO 13485 in presoje MDSAP. Dne 3. 1. 2019 pa je tožena stranka tožniku vročila odredbo, da iz istih razlogov tožniku podaljša začasno opravljanje dela na istem delovnem mestu za čas od 3. 1. 2019 do 31. 3. 2019. - Direktor tožene stranke F.F. je izpovedal, da je bil razlog tožnikove premestitve povečana potreba po zagotavljanju kakovosti, ki je bila posledica uveljavitve sprememb na standardu ISO 13485 in ugotovitev MDSAP presoje sistema kakovosti, zaradi česar so sprejeli korektivne ukrepe oziroma popravne sklepe, ki jih je bilo potrebno uveljaviti v celotnem procesu delovanja podjetja. Potrebno je bilo okrepiti vhodno kontrolo z ustreznimi zaposlenimi. Za tožnika je ocenil, da je eden od bolj primernih za opravljanje tega dela, ker je imel dolgoletne izkušnje in je poznal delovanje podjetja, saj je imel izkušnje iz montaže, kontrole, poznavanja izdelkov in predvsem izdelkov, ki so prihajali v proces.

- Dne 27. 3. 2019 je tožena stranka tožniku vročila sklep, na podlagi katerega je prenehala veljati odredba z dne 3. 1. 2019 o začasnem opravljanjem dela drugje, ter je bil tožnik napoten k vodji oddelka proizvodnega sistema, da mu odredi delo v proizvodnji sistemov, skladno z delovnim mestom operater V. 8. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi prepričljive izpovedi direktorja F.F., ki je v celoti podprta tudi s predloženimi listinskimi dokazi (odredba z dne 1. 10. 2018, odredba z dne 3. 1. 2019, ugotovitveni sklep z dne 27. 3. 2019, opisom delovnega mesta operater V definiranem v Pravilih o sistemizaciji delovnih mest) je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku z odredbami odredila le opravljanje drugih del na istem delovnem mestu operater V in da tožnik ni bil z odredbami razporejen na drugo delovno mesto. Sodišče je obrazložilo, da je iz opisa delovnega mesta operater V razvidno, da gre za širok nabor opravil, ki se na tem delovnem mestu opravljajo in gre za večfunkcijsko delovno mesto, da pa je bil tožnik za posamezne funkcije tudi usposobljen.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v pristojnosti delodajalca, da usklajuje potrebe delovnega procesa s poslovnimi interesi družbe. ZDR-1 v 33. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanja dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Glede na 31. člen ZDR-1 mora pogodba o zaposlitvi vsebovati naziv delovnega mesta oziroma vrsto dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi in za katero se zahteva enaka raven in smer izobrazbe in drugi pogoji za opravljanja dela v skladu z 22. členom tega zakona (delodajalec je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela). Zakon torej omogoča sklepanje pogodbe o zaposlitvi, bodisi za delo na delovnem mestu bodisi za vrsto dela. Če se sklene pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, je delavec dolžan opravljati delo le na tem delovnem mestu, ob vsaki spremembi delovnega mesta pa mora delodajalec delavcu ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. V kolikor pa stranki skleneta pogodbo o zaposlitvi za vrsto dela, je delovno razmerje bolj prožno in se delo delavca lahko prilagaja, glede na potrebe delovnega procesa. V tem primeru je delavec dolžan opravljati vsa dela v okviru vrste del po pogodbi o zaposlitvi, za katera se zahtevajo enaka stopnja in smer izobrazbe. Tožena stranka ima v Pravilih o sistemizaciji delovnih mest in navodilu za delo s kadri, poleg splošne vsebine dela za vsako delovno mesto določen tudi bolj podrobno opredeljen nabor funkcij (vrste dela) v sistemu kakovosti družbe tožene stranke, ki jih lahko posamezni delavec na delovnem mestu operater V opravlja, po predhodnem usposabljanju. Priča F.F. je za delovno mesto operater V izpovedal, da je pri toženi stranki šest ali sedem zaposlenih na tem delovnem mestu in da gre za delovno mesto z več funkcijami, saj gre za splošen opis opravil, posamezne funkcije pa so še posebej opredeljene. Pred razporeditvijo na vhodno kontrolo je tožnik opravljal montažo napajalnih sistemov v proizvodnji (sestavljal, usmerjal in montiral je napajalnike), kar tudi spada v opis delovnega mesta operater V. Na vhodni kontroli je tožnik izpolnjeval ISO standarde za izdelke, delal je zapiske o kontroli, pregledoval, če je blago, ki pride v firmo, ustrezno in če ima vse certifikate, pred predajo v naslednjo fazo. Sedaj dela tožnik na optičnih vlaknih, kjer je njegovo delo priprava izdelka, da ga lahko začne konfekcionirati. Tožnik dela na optičnih kablih šteje za degradacijo, ker gre za lažja dela, ki po njegovem mnenju niso moška opravila. Delo mu ni všeč.

10. Ker je tožena stranka z izdanima odredbama z dne 1. 10. 2018 in 3. 1. 2019 tožniku odredila opravljanje drugega dela v okviru delovnega mesta operater V (in torej tožnika ni začasno razporedila na drugo delovno mesto) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali so bili izpolnjeni pogoji po tretjem in šestem odstavku 33. člena ZDR-1 in Kolektivne pogodbe za dejavnost elektro industrije (Ur. l. RS, št. 108/2005 s sprem.) in Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 92/2013 s sprem.), glede trajanja odreditve začasnega drugega ustreznega dela. ZDR-1 v tretjem odstavku 33. člena določa, da v kolikor z zakonom ali kolektivno pogodbo ni določeno drugače, lahko delodajalec z namenom ohranitve zaposlitve ali zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa delavcu pisno odredi začasno opravljanje drugega ustreznega dela v primerih začasno povečanega obsega dela na drugem delovnem mestu oziroma vrsti dela pri delodajalcu, začasno zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, ki ga opravlja, in nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Samo v tem primeru zakon določa, da lahko delo traja največ tri mesece v koledarskem letu. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku izdala sporne odredbe, čeprav ni šlo za odreditev dela na drugem delovnem mestu, pa ne vpliva na samo zakonitost odrejenega dela tožniku.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali naj bi do groženj predsednika uprave tožniku prišlo ali ne, in da je zaradi tega podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo, zakaj je verjelo priči H.H., da tožniku ni grozil in nanj ni izvajal pritiska. Pritožbeno sodišče glede dokazne ocene ugotavlja, da je natančna in prepričljiva ter ustrezno obrazložena, zato soglaša z njeno obrazložitvijo. H.H. je izpovedal, da se je s tožnikom večkrat pogovarjal o njegovi razporeditvi in sicer v oktobru in novembru 2018 in da mu je tožnik povedal, da ga delo v vhodni kontroli ne veseli ter bi raje opravljal delo z rokami in ostal, kjer je, na kar mu je H.H. odgovoril, da je na vhodni kontroli problem ter so se na kolegiju odločili, da je tožnik primerna oseba za okrepitev ekipe. Prepričan je bil, da je tožnik s takšno rešitvijo zadovoljen, zato je bil presenečen ob vložitvi tožbe tožnika. V zvezi z razporeditvami zaposlenih pri toženi stranki je izpovedal, da je to redna praksa, da so delovna mesta, katerih narava dela je takšna, da morajo delavci obvladati več funkcij in jih tudi opravljati, zato jih pogosto premeščajo iz ene v drugo enoto. Iz opisa delovnega mesta operaterja je razvidno, da gre za širok nabor opravil, ki se na tem delovnem mestu opravljajo, tožena stranka pa je izčrpno pojasnila, da gre za več funkcijsko delovno mesto, iz listin v spisu pa tudi izhaja, da je bil tožnik za posamezne funkcije usposobljen. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

12. Tožnik je uveljavljal tudi kršitev določb postopka po 339. členu ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič C.C., D.D. in E.E.. Tožnik ni pojasnil, katero izmed taksativno navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP uveljavlja, če uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, pa ni navedel, katera določba ZPP naj bi bila nepravilno uporabljena, niti kako bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

13. Ker sodišče ni ugotovilo v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).