Jedro

Dogovor o prevzemu delavcev k drugemu delodajalcu je sicer predstavljal pravno podlago za sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika in razporeditev k drugemu delodajalcu, vendar pa tožnik zoper ta sklep ni ugovarjal v zakonsko predvidenem postopku in v določenem roku, zato je sklep postal dokončen in pravnomočen. Ugotovitev ničnosti Dogovora o prevzemu delavcev tako ne bi tožniku prinesla nobene koristi. Ker tožnik v tem delu tožbe ni izkazal pravnega interesa, je treba tožbo v tem delu zavreči. ZTPDR je predpisal poseben postopek za varovanje pravic delavca pri delodajalcu in kasneje za sodno varstvo. Tožnik bi moral ob izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja in prerazporeditvi sprožiti ustrezen postopek pri delodajalcu, če s sklepom ni soglašal, česar pa ni storil. Sklep je zato postal dokončen in pravnomočen, kar pa tudi pomeni, da zaradi tega, ker ni bilo predhodnega postopka, ni procesne predpostavke za izpodbijanje sklepa pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ničnost sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in razporeditev tožnika k drugemu delodajalcu z dne 30.8.2002 in posledično, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja s pravicami iz delovnega razmerja in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost Dogovora o prevzemu delavcev k drugemu delodajalcu z dne 20.8.2002 in posledično vrnitvijo vsega, kar je bilo na podlagi dogovora pridobljeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani sklep delno razveljavilo v zavrnilnem delu (točka II izreka) in v tem delu tožbo zavrglo, zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke in v preostalem delu pritožbo tožnika, in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da v tem postopku ni mogoče uporabiti določb drugega odstavka 83. člena ZTPDR, ker gre za vprašanje ničnosti dvostranskih aktov (sklicuje se na sklep VSRS VIII Ips 123/99 z dne 9.11.1999). Meni, da bi mu sodišče moralo dopustiti pravno varstvo in o tožbenem zahtevku odločati tudi po vsebini. Dogovor o prevzemu delavcev v drugo podjetje med toženo stranko in družbo A. d.o.o. je bil nezakonit, ker ni bil sklenjen v skladu z veljavno kolektivno pogodbo. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revident je samo formalno uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga vsebinsko ni obrazložil, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti).

Tožnik je v tožbi uveljavljal ugotovitev ničnosti Dogovora o prevzemu delavcev k drugemu delodajalcu, sklenjenega 20.8.2002 med toženo stranko in družbo A. d.o.o., z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in ničnost sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika in prerazporeditvi tožnika k drugemu delodajalcu z dne 30.8.2002 s pripadajočimi pravicami iz delovnega razmerja.

Glede prvega dogovora je treba ugotoviti, da tožnik ni bil njegov podpisnik (glede te okoliščine se sklep VSRS 123/99 z dne 9.11.1999 razlikuje od obravnavane zadeve in je zato odločitev sodišča samo načelno lahko podobna), zato nima aktivne legitimacije za uveljavljanje izpodbojnosti, zato pa ima možnost ugotavljanja ničnosti, do katerega ima pravico vsak, ki ima od ničnosti kakšno korist. Ničnost lahko tožnik uveljavlja na podlagi določbe 92. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001), ki določa, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Zato je bilo treba predhodno ugotoviti, ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od vložitve tožbe (187. člen ZPP), ali če je tožnik zainteresirana oseba (92. člen OZ). Ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je sicer ta dogovor predstavljal pravno podlago za sklep tožene stranke z dne 30.8.2002 o prenehanju delovnega razmerja in razporeditev k drugemu delodajalcu, da pa tožnik zoper sklep ni ugovarjal v zakonsko predvidenem postopku in v določenem roku, je sklep postal dokončen in pravnomočen, tudi ugotovitev ničnosti dogovora ne bi tožniku prinesla nobene koristi. Tožnik v tem delu tožbe ni izkazal pravnega interesa in je zato treba tožbo v tem delu zavreči. Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika in o razporeditvi k drugemu delodajalcu ni bil pogodba med dvema strankama, ampak enostranska odločitev delodajalca in je zato bilo varovanje pravic z zakonom predpisano. Šlo je za varovanje posebnih pravic iz delovnega razmerja zato je bilo tudi varstvo pravic in sodno varstvo posebej urejeno. V teh primerih določbe obligacijskih razmerij zato niso bile niti smiselno uporabljive.

Tožnik ne more uveljavljati ničnosti sklepa tožene stranke z dne 30.8.2002. Glede na to, da je s sklepom o prenehanju delovnega razmerja in prerazporeditvi tožnika k drugemu delodajalcu, ki je bil enostranski akt delodajalca, bilo odločeno o pravicah tožnika iz delovnega razmerja, je zakon predpisal poseben postopek za varovanje teh pravic pri delodajalcu in kasneje sodno varstvo. Varstvo pravic delavcev je določal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) v 83. členu, po katerem bi moral tožnik ob izdaji sklepa sprožiti ustrezen postopek pri delodajalcu, če s sklepom ni soglašal. Ker ob izdaji sklepa temu ni ugovarjal, je ta postal dokončen in pravnomočen, kar pa tudi pomeni, da zaradi tega, ker ni bilo predhodnega postopka, ni procesne predpostavke za njegovo izpodbijanje pred sodiščem. Zato je sodišče pravilno in v skladu s predpisi tožbo v tem delu zavrglo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odgovor na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato je sodišče o stroških odgovora odločalo na podlagi določb 155. člena ZPP.