Jedro

Ker je pobotni ugovor mogoče v pravdi uveljavljati do konca glavne obravnave, je do tedaj dopustno tudi podajanje relevantnih dejstev in dokazov v zvezi s pobotnim ugovorom. Slednje velja le, ko je pobotni ugovor podan, kasneje pa le ob pogojih, pod katerimi so dopustne novote po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Iz tega razloga je pravilna odločitev, da se nekaterih dokaznih predlogov tožene stranke, ki so bili podani šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (pobotni ugovor je bil podan pred tem s pripravljalno vlogo), ne upošteva.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa se v celoti ugodi in se sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje delno razveljavita: v 1. točki ter v 1., 2. in 3. odstavku 2. točke izreka sodbe; v 3. odstavku izreka sklepa ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (4. odstavek 2. točke izreka sodbe).

Pritožba tožene stranke se v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti toženi stranki iz naslova plač za čas od junija do maja 2006, iz naslova regresov za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006 ter iz naslova povračila stroškov prehrane med delom od junija 2003 do maja 2006 v zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih zneskov do plačila (1. točka izreka sodbe); ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke nasproti tožnici v znesku 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2005 dalje do plačila (1. odstavek 2. točke izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati zneske, razvidne iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, pri čemer je v 1. alinei 2. odstavka izvedlo pobotanje tožničine terjatve v znesku 7.126,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2005 dalje do plačila ter terjatve tožene stranke v znesku 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2005 dalje do plačila in toženi stranki naložilo v plačilo znesek 5.039,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2005 dalje, v nadaljnjih alinejah pa je toženi stranki naložilo plačilo glavnic, katerih obstoj je ugotovilo v 1. točki izreka (razen 1. alinee). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna od regresov za letni dopust obračunati akontacijo dohodnine, višji zahtevek pa je zavrnilo (2. odstavek 2. točke izreka sodbe).

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo: da se tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama od vključno 1. 6. 2006 do 26. 10. 2007, na ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za to obdobje in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, in sicer plač in regresa za letni dopust ter vseh davkov in prispevkov, ki se od njih obračunavajo ter vpis tega obdobja kot delovne dobe v delovno knjižico, zavrže (1. odstavek izreka sklepa); da se ustavi postopek zaradi umika tožbe za plačilo regresa za letni dopust za leto 2003, plače za mesec maj 2003 ter delnega umika tožbe za plačilo zneska 71,71 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2005 (2. odstavek izreka sklepa); da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1960,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila), pod izvršbo (3. odstavek izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. točko izreka sodbe, ki se nanaša na ugotovitev obstoja toženčeve terjatve, prvo alineo 2. odstavka 2. točke izreka, v kateri je tožničina ugotovljena terjatev iz 1. točke izreka zmanjšana za toženčevo ugotovljeno terjatev, tretji odstavek 2. točke izreka sodbe, s katerim je sodišče višji zahtevek zavrnilo, a le v delu, v katerem ga je zavrnilo zaradi upoštevanja toženčeve ugotovljene terjatve, 4. odstavek 2. točke izreka sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo podrejeni odškodninski zahtevek ter zoper odločitev o stroških iz tretjega odstavka sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da ima ZDR v 136. členu jasno določeno prepoved pobota plače z nasprotnimi terjatvami delodajalca brez delavčevega pisnega soglasja, smiselno enako pa določa 316. člen OZ za posamezne vrste drugih terjatev. Pobot plače je prepovedan, ker je redno plačilo plače bistveno za delavčevo preživetje. Če je potrebno z rednim izplačilom plače in prepovedjo pobota zagotoviti delavcu primerno socialno varnost pred vložitvijo tožbe zaradi neplačila plač, je jasno da mora enaka prepoved veljati tudi med pravdo. Če bi upoštevali logiko sodišča, bi vsak delodajalec z neizplačilom plače pred pravdo pobotal delavčevo plačo s svojimi terjatvami, ker bi itak vedel, da če je ne bo pobotal sam, jo bo sodišče v pravdi na njegov predlog, pa čeravno še vedno brez soglasja delavca. Namen prepovedi iz ZDR bi bil s tem izgubljen, delavčevo socialno stanje in socialna varnost pa enaka kot pred vložitvijo tožbe. Prepoved pobota ščiti delavca tako v pravdi kot pred njo in sili delodajalca, da svoje morebitne terjatve do delavca izterja v samostojni pravdi. Pobotni ugovor je res dovoljeno uveljavljati do konca glavne obravnave, vendar le na podlagi dejstev, ki so bila zatrjevana pravočasno, torej najkasneje na prvem naroku. Toženec je v 4. točki odgovora na tožbo res trdil, da si je tožnica dvigovala neto zneske, vendar gre za zelo splošno trditev, ki ni bila dokazno podprta, čeprav je imel toženec kot lastnik vse poslovne dokumentacije možnost in dolžnost zneskovno in datumsko konkretizirati sporne dvige in nakazila. V dokumentaciji, priloženi odgovoru na tožbo, sedaj priznanih 500.000,00 tolarjev ni bilo označenih ali posebej omenjenih, prvič jih je toženec označil šele v drugih prilogah, vloženih na drugem naroku 14. 11. 2008 in kasneje v prilogi k svoji vlogi z dne 2. 6. 2009. Ker so bile trditve, od katerih je odvisna konkretizacija toženčeve terjatve in ugotovite vseh okoliščin, pomembnih za presojo pobotnega ugovora, dane po prvem naroku, bi sodišče tudi zaradi tega moralo pobot za spornih 500.000,00 tolarjev oz. sedaj 2.086,46 EUR zavrniti. Sodišče je pobotu ugodilo na podlagi napačne uporabe predpisov o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženec bi moral pravočasno zatrjevati vse bistvene trditve in tudi dokazati, da si je tožnica v pobot uveljavljani znesek neupravičeno prisvojila in ga tudi obdržala, dejansko pa je sodišče dokazno breme prevalilo na tožnico, ko je ugovoru ugodilo, ker se tožnica ni spomnila, za kakšno nakazilo je šlo, in zaradi časovnega ujemanja z nepreklicno sporazumno odpovedjo. Tožnica je tudi po odpovedi še dalj časa delala pri tožencu. Toženec bi moral dokazati, da je šlo za plačilo brez pravne podlage. Tožnica je povedala, da so bili vsi zneski, ki so bili nakazani njeni mami ali njej sami, vrnjeni. Iz izpiskov banke ... in pričanja tožnice je jasno razvidno, da je bilo teh spornih 500.000,00 tolarjev 30. 9. 2009 tudi vrnjenih, kot je tožnica izrecno pojasnila v XX. točki pripravljalne vloge z dne 18. 6. 2009 (3. odstavek na zadnji strani), njene trditve pa niso bile prerekane, sodišče pa se do njih ni opredelilo. Toženec tudi ni dokazal, da se dne 30. 9. 2005 na njegov račun nakazanih 500.000,00 SIT nanaša na kaj drugega. Sodišče bi moralo na podlagi očitanih kršitev pobotni ugovor v celoti zavrniti in tožnici priznati iz naslova terjatev plač od junija do aprila 2005 7.126,15 EUR in ne le 5.039,69 EUR. Tožeča stranka navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo podrejeni odškodninski zahtevek. Razlog za tožničino opustitev vložitve tožbe in nastanek škode je v toženčevem obnašanju, grožnjah, izrečenih tožnici in s tem povzročenim strahom pred morebitnimi posledicami, ki bi jih trpela, če bi se odločila za ravnanje, ki tožencu ne bi bilo povšeči. Bistvo je, da je zaradi njegovega ustrahovanja opustila dejanje, zaradi katerega je izgubila del svojih pravic, ker si ni upala vložiti tožbe. Sodišče bi moralo ugotavljati resničnost in resnost groženj in vzročno zvezo med grožnjami in tožničino opustitvijo vložitve pravočasne tožbe, saj škodno dejanje ni zgolj v odjavi tožnice iz zavarovanja. Glede stroškov postopka pritožba navaja, da je sodišče upoštevalo le 280,37 EUR izvedenine, čeprav ti stroški znašajo 529,00 EUR. Sodišče neutemeljeno tožnici ni priznalo pregleda izpiskov ... banke, čeprav je bilo zaradi poziva sodišča z dne 31. 1. 2008 to potrebno opravilo in bi tožnici pripadalo še vsaj 56,18 EUR. Tožnica je v postopku vložila pet pripravljalnih vlog in ne le treh, vse so bile potrebne, sodišče pa ni pojasnilo, katere tri vloge od petih je priznalo in zakaj dveh ni. Tožnica bi bila upravičena še do 2 x 675 točk oz. do 758,45 EUR z upoštevanjem 20 % DDV IN 2 % materialnih stroškov vsaj do polovice tega zneska. Skupaj bi tožnici že po izpodbijani sodbi pripadalo še vsaj 559,73 EUR. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na plače, spremeni tako, da pobotni ugovor zavrne in tožnici prizna še razliko 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2005 dalje, v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek in stroške pa sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo le v pobot uveljavljeno terjatev, ki izvira iz nakazila, ki ga je tožeča stranka brez pravne podlage izvršila 22. 9. 2005. Iz tega dejstva je moč sklepati, da se tožeča stranka ni počutila ogroženo in ustrahovano, saj si v primeru resnih groženj gotovo ne bi upala sama nakazovati toženčevega denarja na svoj račun. Zaradi istega razloga niso resnične trditve tožnice, da nikoli ni razpolagala z denarjem na toženčevem računu brez njegove vednosti. Zlorabila je zaupana ji pooblastila. V tej luči bi bilo treba presojati navedbe prič, zlasti priče M.Đ. in ugotoviti, da si je tožnica sama izplačevala plače in druge denarne zneske. Sodišče je zavrnilo pobotni ugovor v višini 1.037.746,00 SIT, ki je bil izplačan na tožničin transakcijski račun julija 2003, kot neutemeljen, z obrazložitvijo, da ni razvidno, da bi bil izplačan v tožničino korist. Na izpisku ob transakciji, ki ga je pridobilo sodišče, je navedena številka računa (...), na katerem je bila transakcija izvedena, številka pa se ujema s transakcijskim računom, na katerega je tožnica nakazala 500.000,00 SIT in ki jih je sodišče pravilno upoštevalo v pobot. V tem delu sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je neutemeljeno zavrnilo pobotni zahtevek. Napačno je povzelo navedbe tožene stranke glede zneska 1.500.000,00 SIT, ki je bil nakazan kot kupnina za nepremičnino, v kateri tožnica še vedno stanuje, ne pa na račun tožničine matere. Glede tega zneska se sodišče ni opredelilo. Zavrnilo je v pobot uveljavljeno terjatev iz naslova plačanih računov za stroške stanovanja, v katerem je živela tožnica, zaradi prepozne predložitve dokazov po 286. členu ZPP. Odločitev glede neutemeljenosti pobotnega ugovora glede nakazila 1.500.000,00 SIT T.Č. oz. S.J. dne 8. 4. 2005 je nepravilna. T.Č. je izpovedala, da se toženec ni strinjal s posojilom omenjenega zneska, nakar ji je denar nakazala tožnica na svojo odgovornost z lažno obrazložitvijo, da je solastnica podjetja, denar pa je vrnila deloma v gotovini in sicer tožnici, v preostalem delu pa naj bi (dolg) poračunala s provizijami toženčeve nepremičninske agencije, za katero je delala. Sodišče je verjelo pričanju T.Č., da je denar vrnila in zavrnilo pobotni ugovor, čeprav izvedeni dokazni postopek kaže drugače. Odločitev sodišča je napačna, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženec je trdil, da je tožeča stranka neupravičeno nakazala T.Č. znesek 1.500.000,00 SIT, tožeča stranka pa na noben pravno sprejemljiv način ni dokazala prenehanja terjatve. Iz dejstva, da toženec tri leta ni izterjal dolgovanega zneska, nikakor ni možno zaključiti, da je s tem dokazano vračilo dolga. Tožeča stranka ni dokazala prenehanje terjatve, zato le-ta še vedno obstaja in je pobotanje v tem delu možno. Na podoben način je sodišče štelo za neutemeljen pobotni ugovor za 1.000.000,00 SIT in 120.000,00 SIT, ki jih je tožnica nakazala svoji materi. Sledilo je pričanju tožničine matere, da je nakazani znesek dvignila z računa in ga vrnila v gotovini. Kot dokaz ni mogoče šteti le navedbe ene priče, ki je v sorodstveni zvezi s tožnico in ima neposreden interes, da se obstoj toženčeve terjatve ne ugotovi. Kljub temu je sodišče odločilo, da je nakazani denar vrnjen. Vračilo nakazanega zneska ni dokazano, zato bi sodišče moralo dovoliti ugovor pobotanja tudi v tem delu. Tudi obrazložitev v tem delu je pavšalna in ne omogoča preizkusa sodbe. Tožena stranka se ne more strinjati s tem, da tožnici pripadajo zneski plače, saj si je plače že izplačala in dobila gotovino na roke, kar so potrdile predlagane priče. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se določba 136. člena ZDR nanaša le na predpravdno pobotanje terjatev delodajalca z njegovo obveznostjo plačila. Namen te določbe je zavarovati delavca pred enostransko odpovedjo plačila s strani delodajalca brez pisnega soglasja delavca, kot šibkejše stranke v razmerju do delodajalca. V pravdnem postopku ta zaščitna funkcija zakona odpade, saj sta stranki pred sodiščem v enakopravnem položaju. Če je toženi stranki dovoljeno uveljavljati pobotni ugovor do konca glavne obravnave, velja, da je takrat tudi obvezno zatrjevati in dokazati dejstva, na katera opira svoj ugovor, saj zatrjevanje in dokazovanje dejstev, ne da bi bil postavljen najprej ugovor pobota, ni smiselno. Ne glede na navedeno so navedbe tožeče stranke v pritožbi brezpredmetne, saj iz 286.b člena ZPP izhaja, da mora stranka kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Sklicevanje tožeče stranke na procesne kršitve šele v pritožbi ni dovoljeno. Tožnica trdi, da so bili vrnjeni vsi zneski, ki so bili nakazani njej ali njeni materi. Glede zneska 500.000,00 SIT, ki ga je tožnica nakazala 30. 9. 2005, tožena stranka trdi, da ne gre za vračilo denarja, ki si ga je nakazala dne 22. 9. 2005, ampak za dohodek toženčevega lokala, ki ga je tožnica zaradi previdnosti nakazala na račun z namenom, da nakazilo prikaže kot vračilo spornega denarnega zneska. Tožnica je imela popoln nadzor nad računi toženca in je sama brez nadzora upravljala z gotovinskimi zneski, ki so izvirali iz poslovanja gostinskega lokala. Povsem neutemeljene so navedbe glede odškodninskega zahtevka. Tožnica je s tožencem manipulirala, ga zavajala in ravnala nepošteno, ker si je večkrat pridobila korist na protipraven način v škodo toženca, ji ni možno verjeti, da si zaradi strahu pred njim ni upala po pravni poti uveljavljati svojih pravic. Neutemeljena je pritožba tožnice tudi glede stroškov postopka, ki so pravilno odmerjeni.

Pritožba tožeče stranke je delno, pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena, v delu, ki se nanaša na odločitev o pobotnem ugovoru, pa se pritožba tožene stranke šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, ker v izreku ni odločilo o vseh terjatvah, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pobot, ampak le o eni terjatvi, katere obstoj je ugotovilo (1. odstavek 2. točke izreka sodbe), ne pa o ostalih, za katere je sicer v razlogih sodbe ugotovilo, da ne obstajajo. Izrek sodbe mora, kot izhaja iz 3. odstavka 324. člena ZPP, med drugim vsebovati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. 3. odstavek 319. člena ZPP namreč določa, da v primeru, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna. Poleg tega je podana navedena bistvena kršitev določb postopka tudi zato, ker je podano neskladje v okviru tričlenskega izreka, v delu, v katerem je bilo odločeno o pobotnem ugovoru zaradi tega, ker je podano nasprotje med ugotovitvijo obstoja terjatev obeh strank in dajatvenim delom (tek zakonskih zamudnih obresti od razlike, ki ostane po izvedenem pobotanju, je določen napačno na dan 6. 6. 2005, čeprav pogoji za pobot tedaj še niso nastopili, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato se dajatveni del izreka ne ujema z ugotovitvenim). Izrek je v delu, v katerem vsebuje odločitev o pobotnem ugovoru (2. točka izreka sodbe, 1. in 2. odstavek), deloma pomanjkljiv oz. napačno formuliran, ker ne vsebuje odločitve o tem, da se terjatvi pobotata (v okviru tričlenskega izreka je potrebno najprej ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke ter obstoj, v pobot uveljavljane terjatve, nato odločiti, da se terjatvi pobotata do višine v pobot uveljavljane terjatve na dan, ko so se stekli pogoji za pobot ter odločiti o preostali terjatvi). Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe pobotanje sicer izvedlo v 1. alinei 2. točke izreka sodbe, vendar napačno, ker ni pravilno opredelilo datuma pobotanja glede na različno dospelost (najstarejše) terjatve tožnice iz naslova plač ter nasprotne terjatve tožene stranke. Tudi v primeru t.i. procesnega pobotanja v pravdi pobot nastane na dan, ko so se stekli pogoji zanj (311. ter 2. odstavek 312. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Zato je odločitev v 1. alinei 2. odstavka 2. točke izreka sodbe, v kateri je toženi stranki naloženo plačilo razlike po pobotanju terjatev, napačna, ker je nepravilno izračunan znesek razlike, poleg tega pa je napačno določen tudi tek zakonskih zamudnih obresti (od 6. 6. 2005 dalje, čeprav je pobotanje nastopilo kasneje, z zapadlostjo v pobot uveljavljane nasprotne terjatve, to je 22. 9. 2005). Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno in v škodo tožnice, ker je od prisojene glavnice v znesku 7.126,15 EUR (1. alinea 1. točke izreka sodbe) odštelo nasprotno v pobot uveljavljano terjatev v znesku 2.086,46 EUR in v 1. alinei (po izvedenem pobotu) toženi stranki naložilo v plačilo znesek 5.039,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2005 dalje do plačila. Na ta način je toženi stranki neutemeljeno in brez podlage prisodilo od njene v pobot uveljavljane terjatve do tožnice v višini 2.086,46 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 6. 6. 2005 do 22. 9. 2005, čeprav je nasprotna v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožnice zapadla šele 22. 9. 2005 (pred zapadlostjo zamude ni, zato ni podlage za zakonske zamudne obresti). Najstarejša terjatev tožnice iz naslova plače (7.126,15 EUR – 1. alinea 1. točke izreka sodbe) je, kot je že navedeno, zapadla v plačilo 6. 6. 2005, nasprotna terjatev pa 22. 9. 2005. Šele na dan 22. 9. 2005 (in ne že 6. 6. 2005!) so se torej stekli pogoji za pobot med glavnico 7.126,15 EUR, do katere je upravičena tožnica, ter nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožnice. Takšna odločitev, ki je razvidna iz 1. alinee 2. odstavka izpodbijane sodbe, je torej tudi materialnopravno zmotna, poleg tega pa izrek nasprotuje sam sebi (nasprotje med 1. alineo 1. točke ter 2. točko izreka, v katerih je ugotovljen obstoj obeh terjatev ter 1. alineo 2. odstavka izreka sodbe, v kateri je napačno izvedeno pobotanje in odločeno o plačilu razlike).

Že iz tega razloga, to je zaradi navedene absolutne bistvene kršitve določb postopka, je bilo potrebno (na pritožbo obeh strank) razveljaviti 1. točko ter 1., 2. in 3. odstavek 2. točke izreka izpodbijane sodbe ter s tem v zvezi tudi odločitev o stroških postopka v 3. odstavku izpodbijanega sklepa.

Čeprav je bila sodba razveljavljena iz navedenega razloga, pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Stališče tožeče stranke, na katerem vztraja tudi v svoji pritožbi, o prepovedi pobota plače z nasprotnimi terjatvami delodajalca brez delavčevega pisnega soglasja iz 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), ki naj bi veljala tudi v pravdi, je zmotno. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, ki so razvidni iz obrazložitve sodbe. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje o pravočasnosti pobotnega ugovora v obravnavanem primeru. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi bila tožena stranka prekludirana, ker naj bi bile trditve, od katerih je odvisna konkretizacija toženčeve terjatve in ugotovitve okoliščin, pomembnih za presojo pobotnega ugovora, dane po prvem naroku. Če je pobotni ugovor mogoče v pravdi uveljavljati do konca glavne obravnave (3. odstavek 337. člena ZPP), je do tedaj dopustno tudi podajanje relevantnih dejstev in dokazov v zvezi s pobotnim ugovorom, seveda tedaj, ko je pobotni ugovor podan, kasneje pa le ob izpolnjenih pogojih iz 286. člena ZPP. Iz tega razloga tudi tožena stranka neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki nekaterih dokaznih predlogov v zvezi s pobotnim ugovorom, ki so bili podani šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (pobotni ugovor je tožena stranka uveljavljala že prej – s pripravljalno vlogo z dne 3. 6. 2009), ni upoštevalo. Presoja sodišča prve stopnje, da je nastopila prekluzija za toženo stranko, je namreč v skladu z določbo 286. člena ZPP.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o podrednem odškodninskem zahtevku v 4. odstavku 2. točke izreka sodbe. Tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala 1. točke sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zaradi zamude 30-dnevnega prekluzivnega roka, ki je v 3. odstavku 204. člena ZDR predpisan za uveljavljanje sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kot prepozno zavrglo tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 6. 2006 do 26. 10. 2007 ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje (vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi). S podrednim zahtevkom, podanim v povezavi z zgoraj navedenim zahtevkom za primer, če bi bil zavrnjen, pa je tožeča stranka zahtevala odškodnino v višini 375,00 EUR mesečno (z zamudnimi obrestmi) za čas od junija 2006 do oktobra 2007, to je za isto obdobje, za katerega je uveljavljala reparacijski zahtevek zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odškodnino pa je zahtevala v višini plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za to obdobje. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo podredni odškodninski zahtevek, ker je bila tožba z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter priznanje obstoja delovnega razmerja za isto obdobje zavržena. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da morebitne protipravnosti ravnanja delodajalca ob prenehanju delovnega razmerja kot bistvenega pogoja odškodninske odgovornosti delodajalca po preteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče ugotavljati. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov v zvezi s trditvami tožnice o razlogih za zamudo prekluzivnega roka (strah, grožnje delodajalca ...). Pritožbene navedbe tožeče stranke s tem v zvezi so zato neutemeljene, saj je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrednega odškodninskega zahtevka pravilna in zakonita.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice, v kolikor se nanašajo na odločitev o stroških postopka, tožeča stranka utemeljeno opozarja na pomanjkljivost obrazložitve, kar naj prvostopenjsko sodišče upošteva v nadaljnjem postopku. Iz podatkov spisa in zapisov v zvezi z odmero stroškov na stroškovniku (l. št. 152) je sicer razvidno, da tožeči stranki utemeljeno ni bila priznana ena pripravljalna vloga (z dne 16. 1. 2009, ker gre le za kratek dopis oz. dokazni predlog), ni pa jasno, iz kakšnih razlogov tožnici ni bila priznana pripravljalna vloga z dne 18. 6. 2009. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, podani v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v celoti pritožbi tožene stranke, ter na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP delno razveljavilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (stroški postopka) tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa, v ostalem pa je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča 1. stopnje (4. odstavek 2. točke izreka sodbe). Del pritožbe tožene stranke, ki se nanaša na pobotni ugovor, o katerem z izpodbijano sodbo in sklepom sodišča prve stopnje ni bilo odločeno, pa se šteje za (pravočasen) predlog za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 325. člena ZPP. V obravnavani zadevi so podani pogoji za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker glede na naravo obrazložene bistvene kršitve te kršitve pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Nanaša se namreč na to, da o pobotnem ugovoru sploh ni bilo odločeno, v delu v katerem je sodišče o pobotnem ugovoru odločilo, pa je podano nasprotje v izreku, poleg tega pa je napačna tudi izvedba pobotanja (materialnopravno in matematično).

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče upošteva stališča pritožbenega sodišča glede spornih vprašanj, na katera pritožbeno sodišče opozarja v tem sklepu, pri čemer je potrebno zlasti odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka in odločiti o pobotnem ugovoru v celoti, upoštevajoč citirane določbe ZPP in OZ. Pri presoji naj prvostopenjsko sodišče upošteva tudi pritožbene navedbe obeh strank, zlasti tistih, ki se nanašajo na dokazno oceno glede obstoja v pobot uveljavljanih terjatev. V primeru, da bo ugotovilo obstoj v pobot uveljavljanih terjatev, je potrebno v izreku (v okviru tričlenskega izreka) odločiti, da se ugotovljene terjatve pobotajo in opredeliti, na kateri datum je izveden pobot terjatev tožeče stranke z nasprotno terjatvijo tožene stranke ter nato odločiti o plačilu morebitne razlike po opravljenem pobotu. Glede terjatve, ki je starejša, je potrebno izračunati zakonske zamudne obresti od dospelosti do dneva, ko so se stekli pogoji za pobot in jih prišteti h glavnici ter od seštevka glavnice in obresti do dneva pobotanja odšteti v pobot uveljavljano terjatev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).