Jedro

Za neupravičeno uporabo modela je njegov nosilec upravičen do odškodnine v višini licenčnine, ki bi jo prejel v primeru pogodbene rabe modela, ne pa do povračila dejanskih stroškov njegovega razvoja in njim sorazmernega plačila za vsak po modelu izdelan proizvod.

Izrek

I. Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v ugodilnem delu za znesek 1.098.461,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.9.2000 dalje, - v zavrnilnem delu za znesek 1.101.539,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter - v odločitvi o pravdnih stroških in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper sodbo se pridrži za končno odločitev.

II.

Pritožbi tožnika zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) spremeni tako, da je tožnik drugi toženi stranki dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 63.178,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1998 dalje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka zoper sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi toženi stranki prepovedalo izdelovanje avtomobilskih kovčkov po modelu, nosilec katerega je tožnik, ter ji naložilo še, naj tožniku plača 3.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1994 dalje in 1.123.461,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2000 dalje. Sodišče prve stopnje je preostale oziroma višje tožbene zahtevke zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije stroške pravdnega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo zoper drugo toženo stranko, in mu je naložilo, naj ji povrne pravdne stroške v znesku 76.288,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.11.1998 dalje.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in prva tožena stranka, vsak v delu, v katerem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj sploh ni odločilo o vseh odločilnih dejstvih. V zadevi gre za veliko večjo premoženjsko kot nepremoženjsko škodo. Že tožena stranka je priznala, da bi imela od odlitka modela veliko premoženjsko korist; v reklamo je vložila vsaj 3.000.000,00 SIT. O tem se sodišče prve stopnje ni izreklo. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo tako glede glavne stvari kot glede stroškov postopka.

Prva tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Sodišče meša pojem proizvodnja s pojmom izdelava prototipov. Izpovedbe tožnika in priče B. Š. kažejo, da do proizvodnje sploh ni prišlo. Tako tožnik kot prva tožena stranka in priča B. Š. so izjavili, da sta pravdni stranki in družba E. d.o.o. sporazumno sodelovali pri izdelavi orodja za izdelavo spornega kovčka. Priča B. Š. je celo povedal, da je prva tožena stranka tožniku in družbi E. naredila uslugo, ko je na svojih strojih in s svojimi sredstvi izpopolnila orodje in izdelala prototipe. Celoten riziko je nosila prva tožena stranka, ki naj bi dobila povrnjene stroške šele, ko bi se na podlagi uspešnega trženja začeli proizvodnja in prodaja. Prva tožena stranka je v soglasju s tožnikom in iz svojega materiala izdelala poskusno 10 prototipov kovčka. Da je tožnik s tem soglašal, kaže to, da je na sedežu prve tožene stranke sodeloval pri izdelavi modela in da je prejel določeno število prototipov. Razlogi sodišča o protipravnem posegu v tožnikove pravice so med seboj v nasprotju, ko šteje, da tožnik ni dovolil proizvodnje, nato pa razlaga, da je izvedenec pravilno ugotovil, da je tožnik soglašal, da prva tožena stranka izdela določen prototip kovčka. Ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo, da je prva tožena stranka proizvajala kovčke brez tožnikovega dovoljenja. Sodišče je nadalje zaključilo, da je prvi toženi stranki nastala korist v znesku 1.050.000,00 SIT, ko si je z uporabo tožnikovega modela prihranila stroške in delo za razvoj in izdelavo prototipov, in je s tem tožniku v tej višini povzročila škodo. Pri tem se napačno sklicuje na izvedenca, ki je ovrednotil le delo in stroške za razvoj prototipa, ne pa zavarovanega modela, pri čemer se vrednotenje nanaša na predpostavko, da bi bilo izdelanih 200.000,00 kovčkov. Prva tožena stranka kovčkov ni nameravala prodajati, saj za to tudi ni bila registrirana. Do začetka proizvodnje ni prišlo in tudi ne do njihove prodaje. Prva tožena stranka je zato nekaj prototipov razdelila v tržne oz. komercialne namene svojim strankam. Šele po nekaj letih, ko je bilo jasno, da ne bo prišlo do proizvodnje, je prodala preostale kovčke, da bi se jih znebila, in sicer za simbolično ceno, s katero ji ni bilo povrnjenih niti 10 % stroškov zaradi dodelave orodja in izdelave prototipov. Vseeno je sodišče iz tega naslova tožniku prisodilo 153.461,00 SIT, kar predstavlja sedem kovčkov po 200,00 oz. 180,00 DEM. Takšna vrednost pa predstavlja le tržno bruto ceno in ne upošteva stroškov, ki jih je imela prva tožena stranka. Sodišče bi moralo upoštevati kvečjemu znesek, ki bi ga tožnik dobil za posamezen prodan kovček po pogodbi, sklenjeni z družbo Euroline, to je po 90,00 DEM za kovček.

Zoper sklep se je v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje naložilo, naj drugi toženi stranki povrne pravdne stroške (drugi odstavek izreka), zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožil tožnik. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da mu ne bo treba povrniti pravdnih stroškov, podrejeno pa, naj ga v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo temelj za plačilo stroškov postopka. Res je tožnik tožbo zoper drugo toženo stranko umaknil, a je to storil zgolj zaradi hitrejše rešitve spora. Sodišče je svojo odločitev oprlo le na določbo prvega odstavka 150. (pravilno očitno 158.) člena ZPP, ni pa uporabilo še določbe 156. člena ZPP. Tožnik je v začetku utemeljeno vložil tožbo zoper obe toženi stranki, saj se je v postopku izkazalo, da je imela druga tožena stranka glede na svoj interes za izid pravde v njej v bistvu status intervenienta. Modelno zaščito sta kršili obe stranki. Tako ni res, da je tožnik stroške povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je primerilo njemu. Tožnik se nadalje ne strinja z višino stoškov, ki jih je sodišče priznalo drugi toženi stranki. Vloga z dne 20.10.1998 ni pripravljalna vloga, saj v njej niso ne navedena nova dejstva ne predlagani novi dokazi. Gre za dopis, za katerega je druga tožena stranka upravičena le do povrnitve 50, ne pa 200 točk nagrade odvetniku. Obravnava dne 2.9.1996 je bila namenjena le obravnavanju procesnih vprašanj, na njej se niso izvajali dokazi ne ugotavljalo dejansko stanje, tako da je druga tožena stranka upravičena le do povrnitve 100, ne pa 200 točk nagrade odvetniku.

Pritožbi prve tožene stranke in tožeče stranke zoper sodbo sta delno utemeljeni.

Pritožba tožnika zoper sklep je delno utemeljena.

O izpodbijani sodbi Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik nosilec modela za avtomobilski kovček. Zato ima na podlagi določb Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 13/92, s spremembami in dopolnitvami) pravico preprečiti izkoriščanje zavarovanega modela v proizvodnji in pravnem prometu tretjim osebam, ki za takšno izkoriščanje nimajo njegovega privoljenja (4. točka 32. člena ZIL). Nadalje ima pravico do odškodnine zaradi kršitve izključne pravice po splošnih načelih o povrnitvi škode (prvi odstavek 93. člena ZIL), poleg tega pa lahko zahteva, da se kršitelju prepove nadaljnje kršenje (drugi odstavek 93. člena ZIL).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka model izkoriščala brez tožnikovega dovoljenja, to je, ne da bi z njim sklenila bodisi pogodbo o prenosu pravice bodisi pogodbo o odstopu uporabe modela. Obe pogodbi morata biti sklenjeni v pisni obliki (četrti odstavek 107. člena in drugi odstavek 108. člena ZIL), kar je pogoj za njuno veljavnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da se prva tožena stranka ne more sklicevati na morebitne ustne dogovore, pri katerih neutemeljeno vztraja še v pritožbi. Že zato ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, ker je sodišče sledilo izvedencu, da je tožnik soglašal z izdelavo prototipa kovčka. Tudi tožnikovo soglasje, o katerem govori izpodbijana sodba, se v resnici nanaša le na delno spremembo orodja in ne še na izdelavo kovčkov. Poleg tega sodišče druge stopnje opozarja, da za protipraven poseg v tožnikovo izključno pravico zadošča že, da prva tožena stranka ni imela njegovega dovoljenja za prodajo, čeprav bi ga morda imela za izdelavo poizkusne serije kovčkov. Tega prva tožena stranka niti ni zanikala, ali je imela od prodaje tudi dobiček, pa je v zadevi brez pomena. Prav tako se prepoved, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, nanaša le na prodajo in trženje kovčkov, medtem ko je prepoved proizvodnje pravilno zavrnilo, ker ni več mogoča. Tožnik poleg nedenarnega zahtevka zoper prvo toženo stranko uveljavlja še štiri denarne zahtevke (pripravljalna vloga, vložena dne 27.10.1999, list. št. 80 - 82):

1. povrnitev potnih stroškov, ki so mu nastali, ker mu prva tožena stranka ni prostovoljno izročila njegovega orodja za izdelavo kovčkov po zavarovanem modelu, v znesku 6.000,00 SIT; 2. povrnitev stroškov za popravilo tega orodja v znesku 100.000,00 SIT; 3. izgubljeni dobiček in odškodnino za kršitev modela in za v njegov razvoj vloženo delo ter vse, kar je bilo dogovorjeno po pogodbi št. 2/90, sklenjeni z drugo toženo stranko, v znesku 1.800.000,00 SIT ter 4. plačilo za 20 kovčkov, ki jih je izdelala in prodala prva tožena stranka, v znesku 400.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o prvem zahtevku in sledi njegovim razlogom, da je tožnik upravičen do plačila 3.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za čisti odškodninski zahtevek, ki niti ni odvisen od kršitve pravic industrijske lastnine.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora prva tožena stranka tožniku povrniti stroške za popravilo orodja. Tudi ta zahtevek ima odškodninsko podlago. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva tožena stranka ni imela tožnikovega dovoljenja za izdelavo ležišča tečajev na orodju, ki je nesporno njegova last. Da je tožnik vzpostavil prejšnje stanje, so mu na podlagi izvedenskega mnenja nastali stroški v višini 25.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ker tožnik ni dokazal še drugih nedovoljenih posegov prve tožene stranke in drugih potrebnih popravil. Sodišče druge stopnje pa ne more slediti razlogom sodišča prve stopnje o zahtevkih pod 3. in 4. točko te obrazložitve. Najprej je treba opozoriti na razlikovanje med pojmi: model, nova oblika izdelka, prototip. Model je pravica industrijske lastnine, za nadaljnje obravnavanje je odločilna njena premoženjska narava. Nova zunanja oblika izdelka je abstrakten predmet varstva. Prototip ni zakonski termin, praviloma pa se poimenovanje uporablja že za aplikacijo nove zunanje oblike izdelka v naravi, torej za konkreten predmet. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnik upravičen do plačila za svoje delo in stroške, vložene v razvoj in izdelavo prototipa kovčka, ker si je tožena stranka te stroške prihranila z uporabo modela, tožniku pa se je v enakem obsegu zmanjšalo premoženje. Ugotovilo je, koliko bi znašali stroški razvoja in izdelava aluminijastih odlitkov, in tožniku od tako ugotovljenega zneska prisodilo delež, ki naj bi upošteval njegov prispevek k izdelavi končnega proizvoda. Enak delež je tožniku prisodilo še od prodajne cene osmih kovčkov, kolikor je ugotovilo, da jih je tožena stranka prodala.

Sodišče druge stopnje sicer o zadnji ugotovitvi sodišča prve stopnje ne dvomi, vendar je tožnik z enotnim zneskom 1.800.000,00 SIT v resnici uveljavljal več zahtevkov, ki ne temeljijo v celoti na isti dejanski in pravni podlagi, deloma pa se prekrivajo tudi z zahtevkom za plačilo 400.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje se tako v tem delu ni opredelilo do vseh zahtevkov, kolikor pa se je, je zmotno uporabilo materialno pravo in zato ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Predvsem sama nedovoljena uporaba modela ne more biti podlaga za uveljavljanje zahtevka za plačilo stroškov in dela za razvoj nove oblike izdelka in pridobitev modelske zaščite zanj. Stroški, ki nastanejo v zvezi s stvaritvijo nove zunanje oblike izdelka, ki se zavaruje z modelom, vselej nastanejo avtorju, razen če obstaja drugačen pogodbeni dogovor, in njihov nastanek ni v vzročni zvezi z nedovoljenim ravnanjem prve tožene stranke. Tožnik je kot nosilec modela upravičen le do nadomestila za njegovo uporabo, to je do licenčnine, ki bi jo dobil, če bi prva tožena stranka model uporabila z njegovim dovoljenjem, in do odškodnine za škodo, če mu je ta nastala, ker modela zaradi kršiteljevega ravnanja ni mogel uspešneje tržiti sam (razlika v obliki izgubljenega dobička), ne pa do njegovim dejanskim stroškom sorazmernega plačila od prodajne cene posameznega kovčka, saj ne uveljavlja, da je bil njihov lastnik. Drugačno pravno podlago pa ima zahtevek za plačilo tožnikovega prispevka pri izdelavi kalupov in orodja ter drugih delih v zvezi s pripravo proizvodnje kovčkov. Možni sta dve podlagi, in sicer obogatitvena zaradi uporabe tuje stvari (219. člen ZOR) in pogodbena, kolikor je tožnik dela opravil po naročilu prve tožene stranke. Kolikor gre za obogatitveno podlago (nedvomno to velja vsaj za orodje, ki je nesporno tožnikovo, in mu ga je prva tožena stranka tudi vrnila), je tožnik upravičen le do nadomestitve koristi, ki jo je imela tožena stranka zaradi njegove uporabe, to je do uporabnine, ne pa do plačila sorazmernega dela njegove vrednosti.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbama zoper sodbo na podlagi 355. člena ZPP delno ugodilo in je izpodbijano sodbo razveljavilo glede tožbenih zahtevkov pod točkama 3. in 4. te obrazložitve v znesku 2.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in posledično v odločitvi o stroških pravdnega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje moralo ob razlikovanju med pojmi, navedenimi v razlogih te odločbe, opredeliti do vseh navedb, s katerimi tožnik utemeljuje zahtevek za plačilo 1.800.000,00 SIT in upoštevaje njegovo prekrivanje z zahtevkom za plačilo 400.000,00 SIT ugotoviti dejstva, od katerih je odvisna višina nadomestila za uporabo modela, kakor tudi dejstva od katerih je odvisna odločitev o ostalih zahtevkih, ki jih vsebuje isti tožbeni predlog.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

O izpodbijanem sklepu Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP je sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ, št. 4/77, s spremembami in dopolnitvami (ZPP-77), saj je bil sklep izdan pred uveljavitvijo ZPP dne 14.7.1999. Tožnik nima prav, da druga tožena stranka sploh ni upravičena do povrnitve stroškov, res pa ji je sodišče prve stopnje v previsokem znesku priznalo nagrado odvetniku za sestavo vloge z dne 20.10.1998. Temeljni kriterij za povrnitev pravdnih stroškov je uspeh stranke v pravdi. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP-77 nasprotni stranki povrniti stroške. Izvedbo tega kriterija predstavlja tudi določba prvega odstavka 158. člena ZPP-77, da mora tožeča stranka, ki je tožbo umaknila, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če je to storila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej, da je tožnik, ki je tožbo umaknil, ne da bi izkazal, da je to storil, ker je tožena stranka obveznost izpolnila, v pravdi propadel in je zato toženi stranki dolžan povrniti stroške. Tožnik niti ne navaja razlogov, ki bi upravičevala še uporabo subsidiarnega kriterija krivde. Uporaba slednjega lahko pripelje le do drugačne odločitve glede povrnitve stroškov za posamezna procesna dejanja, ker so nastali po krivdi ali naključju, ki se je primerilo stranki, ki je v pravdi sicer uspela (prvi odstavek 156. člena ZPP-77). Razpravljanje o tem, zakaj je tožnik umaknil tožbo zoper drugo toženo stranko in ali je bila tožba zoper njo utemeljeno vložena, je tako nesmiselno, zmotno pa je tudi mnenje, da je imela druga tožena stranka v pravdi (očitno tožnik meni, da kolikor se pravda nanaša na prvo toženo stranko) še položaj intervenienta. Tudi če bi to držalo, v ZPP-77 ni podlage za intervenientovo obveznost, da nasprotni stranki povrne njene stroške postopka, pač pa jih je le stranka dolžna povrniti tudi intervenientu.

Sodišče prve stopnje je v glavnem pravilno odločilo tudi o višini pravdnih stroškov na podlagi Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 7/95), le da je vlogo druge tožene stranke z dne 20.10.1998 (list. št. 49) zmotno štelo za obrazloženo pripravljalno vlogo (tar. št. 14/2 OT). Vloga vsebuje le soglasje s tožnikovim umikom tožbe in priglasitev stroškov ter se ne nanaša na obravnavanje glavne stvari, tako da jo je pravilno šteti za obrazložen dopis, za katerega je odvetnik upravičen do 50 točk nagrade (tar. št. 33/3 OT). Medtem je sodišče prve stopnje pravilno štelo narok z dne 2.9.1996 (list. št. 31) za narok, na katerem se je obravnavala glavna stvar, tako da gre odvetniku za zastopanje na njem nagrada v višini 200 točk, to je 50 % nagrade, ki bi mu šla glede na vrednost spora za sestavo tožbe (tar. št. 15/1 OT). Sodišče prve stopnje na tem naroku res ni izvajalo dokazov, so pa stranke na njem podajale navedbe o glavni stvari in se niso opredeljevale le do procesnih vprašanj, kot zmotno meni tožnik. S tem je izpolnjen eden od alternativnih pogojev, ki upravičujejo nagrado v priznani višini.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožnika zoper sklep na podlagi 3. točke 380. člena ZPP-77 delno ugodilo in sklep v izpodbijanem drugem odstavku izreka spremenilo tako, da je tožnik drugi toženi stranki namesto 76.288,00 SIT dolžan povrniti 63.178,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v ostalem delu pa je na podlagi 2. točke 380. člena ZPP-77 pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 166. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP-77 še odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe zoper sklep, saj je s pritožbo uspel le v neznatnem delu. Znesek 13.110,00 SIT, za katerega je sodišče druge stopnje zmanjšalo drugi toženi stranki prisojene stroške, predstavlja le 17 % vseh izpodbijanih oz. na prvi stopnji ji priznanih stroškov.