Jedro

Mentorica, ki je bila tudi odgovorna za tožničino usposabljanje za varno delo, tožnica ni opozorila na nepravilno izvajanje dela (da je preveč hitela oziroma v medprostoru med policami ne bi smela vleči tepiha), čeprav je tožena stranka trdila, da je mentorica tožničino delo ves čas spremljala in ji dajala ustrezne usmeritve ter izvajala nadzor nad njenim delom, zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka na neposredno delo tožnice ob nastanku nezgode ni imela vpliva in da skladiščni regal, ob pravilni uporabi ter zadostni pazljivosti tožnice pri delu zagotavlja varno in zdravo delo delavca.

Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD‑1, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi in ki določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožnici, ki je delo opravljala na običajnem način, tako ni mogoče očitati, da je odgovorna za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2019 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.763,40 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna stranskemu intervenientu na strani tožene stranke povrniti stroške postopka v znesku 26,64 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja dr. A. A., sodne izvedenke za varnost in zdravje pri delu, ki je zapisala, da je razlog za poškodbo tožnice lahko tudi njeno zmanjšanje delovne sposobnosti v desni roki, o čemer obstajajo tudi drugi dokazi. V spisu so dokazi o invalidnosti tožnice in o tem, da so njene ročne spretnosti zmanjšane, njena fina motorika slabša in da je slabša tudi groba moč njene desnice. Ne drži, da tožnica do pridobitve izvedenskega mnenja ni podala navedb v smeri, da bi razlog za poškodbo lahko bil slabši oprijem ali moč v desni roki tožnice. Tožnica je navedla, kakšne so njene zdravstvene omejitve, kar smiselno pomeni prav to, da ima tožnica slabši oprijem in moč v desni roki, kar je očitno ocenila tudi sama izvedenka, saj sicer ne bi predlagala izvedenca medicinske stroke. Sodišče je povsem zanemarilo zaključek izvedenke, da v opisu del in nalog za tožnico konkretno delo - zlaganje opranih preprog na skladiščni regal, ni navedeno ter zanj ocena ustreznosti očitno ni bila izdelana. Tožena stranka je imela status delodajalca tožnice in je bila zato dolžna zagotoviti teoretično in praktično usposabljanje ter preverjanje znanja za varno delo. Tožnico je kot edino izključila iz usposabljanja, ki je takrat pri njej potekalo. Pri tožnici je šlo za rehabilitantko, torej za še posebej ranljivo in neizkušeno osebo s svojimi psihičnimi in fizičnimi pomanjkljivostmi, katerim tožena stranka očitno ni posvečala dovolj skrbnosti. Sodišče je napačno zaključilo, da je dovolj, da je imela tožnica mentorico, saj ta vendar ni mogla nadomestiti zakonsko določenega usposabljanja in je bila v bistvu in v praksi zgolj sodelavka tožnice. Sodba nima razlogov o neprerekanih trditvah in izpovedbi tožnice, da je tudi njena mentorica večkrat opozarjala, da je neprimerno, da se večje preproge zlagajo na kovinske police z ostrimi robovi. Ker razlogov sodbe v tem delu ni, je podana absolutna bistvena kršitev postopka, prav tako je kršena pravica do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave, saj tožnica ne more vedeti, zakaj sodišče tega dejstva ni upoštevalo. Sodišče se tudi ne opredeli do zaključka izvedenke, da bi nošnja rokavic lahko preprečila neposredni dotik kože z delom regala in vsaj zmanjšala učinek delovanja sile in nastanek ureznine. Sodišče je sledilo izpovedi priče B. B., da je tožnica pri delu preveč hitela ter da je to razlog za nastanek nezgode, vendar pa četudi bi to držalo, je dokazni postopek pokazal, da je tožena stranka že pred nezgodo vedela za tak način postopanja tožnice (iz izpovedi nekaterih prič izhaja, da naj bi tožnica pri delu hitela) in bi torej morala predvideti, da lahko zaradi tega nastanejo težave. Od toženke se zahteva profesionalna skrbnost, ki ji tudi nalaga, da bi še posebej pazila na tožnico, ker je ranljiva oseba. Iz podatkov spisa izhaja, da je pri tožnici prisoten "izrazit miselni upad", da je izrazito deficitarno njeno spominsko funkcioniranje, predvsem neposredno slušno pomnjenje in delovni spomin, torej da ima tožnica težave s koncentracijo in pozornostjo. Tožnica pred tem ni imela nobenih delovnih izkušenj in ima številne zdravstvene težave in če bi sodišče dokaze presojalo v skladu z določilom 8. člena ZPP, bi moralo ugotoviti, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, ko tožnice ni dovolj usposobila oziroma je ni vključila v formalno usposabljanje iz varstva pri delu, kar je vplivalo na nastanek škodnega dogodka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi. Navedla je, da je tožnica v svojih vlogah le navajala zdravstvene omejitve, med katerimi je med drugim omenila tudi motoriko, vendar se nanjo kot morebiten vzrok za nastanek poškodbe nikoli ni sklicevala, vse do podaje izvedenskega mnenja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila izvedenka tista, ki je predlagala, da o tem poda mnenje izvedenec medicinske stroke. Tožnica je izrecno izpovedala, da z oprijemom ni imela nobenih težav in da je bil razlog, da je preproga zdrsnila, v tem, da je bila preproga še nekoliko vlažna. Po mnenju izvedenke je skladiščni regal ob pravilni uporabi ter zadostni pazljivosti pri delu zagotavljal varno in zdravo delo uporabnikov. Prav tako je tožnica delala pod nadzorom mentorice, ki ji je potek dela sproti pojasnjevala. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). OZ v prvem odstavku 131. člena določa, da kdo drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost), v drugem odstavku tega člena pa določa, da za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost). Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ (deljena odgovornost) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi sicer lahko bila, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

7. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo v posledici nesreče pri delu, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da se je tožnica poškodovala v delovni nezgodi dne 1. 6. 2018, ko je z mentorico C. C. na vozičku peljala preproge v skladišče in jih nato zlagala na polico. Preproga je bila velikosti cca. 2 m x 3 m in je tehtala več kot 20 kg in, ker je kovinska polica, na katero je preprogo polagala, imela oster rob, je po mnenju tožnice toženka bila objektivno odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala. Tožnica uveljavlja tudi krivdno odgovornost toženke, ker ji ni priskrbela zaščitnih rokavic in je predhodno ni poučila o varnem delu glede na omejitve, ki jih je tožnica imela kot invalidka. Ni ji zagotovila teoretičnega in praktičnega usposabljanja, kar je bila dolžna po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011). Tožena stranka pa je navajala, da za delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo potrebno uporabljati varovalne opreme, kar je izjavil tudi pooblaščen delavec za varnost in zdravje pri delu D. D. iz inštituta E., ki je ugotovil, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi delavkine neprevidnosti. Toženka pa je tožnici tudi zagotovila varne pogoje dela, seznanila jo je z načinom dela, prav tako pa je tožnica delala pod mentorstvom in je bila seznanjen s stanjem polic.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za varstvo pri delu in požarno varnost dr. A. A. ugotovilo, da sta spornega dne tožnica in C. C. preprogo dvignili na drugo polico regala (polica je bila na višini 117 cm) in, ko je tožnica preprogo prijela in jo vlekla k sebi, pri čemer je stala v medprostoru regala, ji je preproga zdrsnila z desne roke, kar je imelo za posledico nekontrolirano gibanje desne roke (očitno navzgor) ter udarec zgornjega dela desne roke v rob spodnjega zaključka zgornjih polic, pri čemer je zaradi delovanja sile udarca in prisotnosti roba prišlo do ureznine in poškodbe desne roke tožnice. Izvedenka je pojasnila, da v primeru stika kože z robom zaključka dveh trakov regala sicer ni pričakovati ureznine, razen če je prisoten neposredni grob poteg z roko po robu spodnjega dela zaključka police ali prisotnosti neposrednega udarca v rob spodnjega dela zaključka police s primerno velikostjo sile udarca, kar je bil naverjetneje vzrok nastanka ureznine pri tožnici.

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji vprašanje nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti pravilno upoštevalo vse okoliščine obravnavanega dogodka, ki izhaja iz tožničine izpovedbe in izpovedb v postopku zaslišanih prič ter predloženih listinskih dokazil kot tudi izvedenskega mnenja, ter pravilno zaključilo, da konkretnega dela, pri opravljanju katerega se je poškodovala tožnica, ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. 10. Vendar pa je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje najmanj preuranjeno zaključilo, da je za škodo v celoti odgovorna tožnica in je v celoti sledilo izpovedi priče B. B., da je tožnica pri delu preveč hitela ter da je bilo prav slednje, v povezavi z nepazljivostjo tožnice pri opravljanju dela, vzrok nastanka nezgode. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica opustila tisto skrbnost pri opravljanju dela, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega delavca pri izvajanju navedenega dela. Preuranjeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka na neposredno delo tožnice ob nastanku nezgode pri delu ni imela vpliva.

11. Tožnica je zatrjevala, da je bil razlog za nesrečo, ker s strani tožene stranke ni bila deležna ustreznega usposabljanja pred nastopom dela in da ji je bila v času poklicne rehabilitacije toženka dolžna zagotoviti teoretično in praktično usposabljanje in preverjanje znanja tožnice za varno delo, skladno z 38. členom ZVZD-1 in 1. točko 12. člena Pravilnika o varstvu in zdravju pri uporabi delovne opreme. Sodišče prve stopnje je iz listin v spisu ugotovilo, da tožnica ni bila vključeno v izvedbo usposabljanj in preverjanj znanj za varno delo s strani zunanjega strokovnega delavca za VZD (inštitut E.), temveč se ji je skladno s Sporazumom o poslovnem sodelovanju zagotovilo seznanitev s predpisi o varnosti pri delu s strani predstavnikov toženke. Tožnica je delo opravljala pod stalnim vodenjem mentorice pri toženki. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica delo opravljala s svojo mentorico, katera je tudi ves čas spremljala delo tožnice in ji tako dajala ustrezne usmeritve ter izvajala nadzor nad njenim delom, delo ob nezgodi izvajala na ustaljen način in ni bilo ugotovljenega nepravilnega načina izvedbe dela s strani tožnice. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, ki je sledilo (prepričljivi) izpovedi priče B. B., da je do nezgode prišlo, ker je tožnica pri delu preveč hitela ter je bilo prav slednje v povezavi z nepazljivostjo tožnice pri opravljanju dela vzrok nastanka nezgode. V kolikor bi tožnica dejansko preveč hitela pri delu in bi njena nepazljivost pri opravljanju dela bila vzrok za nastanek nezgode, bi jo na to vsekakor morala opozoriti mentorica, ki je izvajala usposabljanje za varno delo tožnice na delovnem mestu, skladno s 3. točko 38. člena ZVZD-1. 12. Izvedenka dr. A. A. je v mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo, zapisala, da so vsi zaključki regalnih polic na mestu vlaganja izdelani z zaključki, si so gladko zaobljeni in nimajo nobenih ostrih robov. V medprostoru med dvema policama, ki so izdelani iz kovinske pločevine trakovi, skupni del dveh trakov pa je zaobljen navzdol in nekoliko vstran, zaključni rob ni top, vendar pa tudi takšni robovi ne predstavljajo t.i. ostrega roba za nevarnost ureznine ob njenem dotiku. Ureznine na takšnem roku ni mogoče pričakovati, razen če je prisoten neposredni grob poteg dela roke ob robu spodnjega dela zaključka police in ob prisotnosti neposrednega udarca v rob spodnjega dela zaključka police s primerno velikostjo sile udarca. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta tožnica in C. C. (mentorica) neposredno pred poškodbo vsaka na eni strani dvignili preprogo, ki je bila v izmeri 115 cm x 300 cm in zavita po dolžini, tako da je bila dolga 115 cm in težka 10,9 kg, in to preprogo je nato tožnica z druge strani regala (medprostor med policami) poskušala povleči na drugo stran, da bi jo postavila tako, kot se preproge zlagajo na regal. Mentorica, ki je bila tudi odgovorna za tožničino usposabljanje za varno delo, je ni opozorila na nepravilno izvajanje dela (da je preveč hitela oziroma v medprostoru med policami ne bi smela vleči tepiha), čeprav je tožena stranka trdila, da je mentorica tožničino delo ves čas spremljala in ji dajala ustrezne usmeritve ter izvajala nadzor nad njenim delom, zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka na neposredno delo tožnice ob nastanku nezgode ni imela vpliva in da skladiščni regal, ob pravilni uporabi ter zadostni pazljivosti tožnice pri delu zagotavlja varno in zdravo delo delavca. Tožnici ni mogoče očitati ravnanja oziroma opustitev, ki predstavljajo kršitev določbe 35. člena ZDR-1 in 12. člena ZVZD-1, zato je sodišče ob uporabi teh določb napačno zaključilo, da toženki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, v posledici katerega bi tožnici nastala nepremoženjska škoda. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD‑1, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi in ki določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožnici, ki je delo opravljala na običajnem način, tako ni mogoče očitati, da je odgovorna za nastalo škodo.

13. Za organizacijo dela in usposabljanje za varno delo je vsekakor odgovoren delodajalec. Če je tožnici nastala škoda zato, ker delodajalec ni poskrbel za varno delo, je ravnanje delodajalca nedvomno protipravno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (355. člen ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj dejansko stanje v zvezi z očitano protipravnostjo ravnanja tožene stranke še ni bilo ugotovljeno. Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje v primeru ugotovljene protipravnosti sodišče prve stopnje raziskati tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti. Smotrno je, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi s tem prvič obravnavalo sodišče druge stopnje, bi bilo to v nasprotju z namenom pritožbene obravnave, ki je v preizkusu in dopolnjevanju dejanskega stanja, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.