Jedro

Ker sta bili s sodbo Vrhovnega sodišča RS ugoditveni sodbi spremenjeni, tožbeni zahtevek zavrnjen in ugotovljeno, da ostaneta upravni odločbi z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016 v veljavi, je toženec na podlagi 3. odst. 260. člena ZUP po uradni dolžnosti obnovil postopek, odpravil upravno odločbo z dne 11. 12. 2019 in ugotovil dolg v višini 14.371,13 EUR.

Ni pravilno razlogovanje sodišča, da je bilo dejansko stanje o obsegu stroškov zdravljenja v tujini že razčiščeno v postopkih, ki so se zaključili pred uvedbo obnovitvenega postopka. Ni mogoče slediti niti obrazložitvi sodbe, da sta izpodbijani odločbi glede na 214. člen ZUP-a nedosledni in pomanjkljivo obrazloženi. Zmotno je stališče sodišča, da bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral izhajati iz odločb z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016, čeprav sta po posegu revizijskega sodišča v pravnomočni sodbi ostali v veljavi. Toženec je pravilno posegel v odločbo z dne 11. 12. 2019.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 9. 6. 2021 in št. ... z dne 7. 4. 2021, zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka) in tožencu odredilo, da novo odločbo izda v 30. dneh od pravnomočnosti sodbe (II. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da je toženec dolžan tožnikoma v 15-ih dneh povrniti 772,47 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predloga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodba o odpravi odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje ni izdana v skladu z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih1 (ZDSS-1). Ni izkazano, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami. Pravnomočno je razsojeno, da tožnik ni imel pravice do zdravljenja v tujini, zato ostaja odprta le utemeljenost obnove postopka ter 14.371,13 EUR, ki jih mora vrniti. Čeprav je v obrazložitvi sodbe navedeno, da je bilo dejansko stanje glede nastalih stroškov za zdravljenje v tujini razčiščeno, je v 12. točki zapisano, da sta izpodbijani odločbi nedosledni ter pomanjkljivo obrazloženi.

Nasprotuje vrnitvi v ponovno upravno odločanje. Sodišče domnevnih nejasnosti ni razčiščevalo. Izdalo je sodbo presenečenja. Tožnik se na nejasnosti ni skliceval, niti ni ugovarjal višini dolgovanih sredstev. Zanj je nesprejemljivo le odrekanje pravice do zdravljenja v tujini, ki ni predmet tega socialnega spora. Ni očital, da ne bi razumel, kako je znesek izračunan. Glede na sodbi VS RS je neupravičeno prejel 14.371,13 EUR. Znesek ni sporen, izračun je obrazložen in ga je mogoče preizkusiti. Zmotno je stališče sodišča, da bi obrazložitev odločb morala izhajati iz nerazveljavljenih odločb. Obrazložitev je jasna, popolna in preverljiva. Gre za zneske, ki se pri seštevanju in odštevanju sestavijo in so pravilno izračunani.

Tožnik je sredstva prejel na podlagi odpravljenih odločb v skupni višini 50.638,18 EUR. Znesek 34.232,11 EUR mu je bil nakazan 11. 3. 2015, znesek 20,12 EUR dne 5. 8. 2015 in 16.385,95 EUR dne 22. 1. 2020. Pri izdaji izpodbijanih odločb je bilo upoštevano, da je že vrnil 34.232,11 EUR, ter da je upravičen do 1.563,74 EUR za strošek prehrane in bivanja, 6,17 EUR za prevoz na mesto 1.807,49 EUR. Ker je bilo nakazanih 50.638,18 EUR, se odšteje že vrnjenih 34.232,11 EUR, znesek 1.563,47 EUR za bivanje in obresti 471,41 EUR. Razlika znaša 14.371,13 EUR.

Sodišče bi moralo navedena dejstva razčistiti. Ne gre za zapleteno zadevo. Če sodišče nečesa ne razume, ne pomeni, da je stvar nejasna tudi strankam. Dolžno je ugotoviti dejansko stanje in dejstva, ki so se mu zdela nejasna, raziskati. Vrnitev v ponovno upravno odločanje krši pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodba je preuranjena, brez materialne in trditvene podlage. Kršena so procesna pravila. V ponovljenem sojenju naj izvede dokaze, preveri dejansko stanje ter razsodi po vsebini.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritrditi je potrebno toženčevi pritožbi, da ni procesnih pogojev iz 1. odst. 82. člena ZDSS-1 za izdano kasatorno sodbo. Izpodbijani upravni odločbi, izdani po uradni dolžnosti v obnovitvenem postopku na podlagi 3. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku2 (ZUP) sta preuranjeno odpravljeni, saj sodišče odločilnih dejstev sploh ni razčiščevalo.

5. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 9. 6. 2021 (A/1) o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjski sklep in odločbo z dne 7. 4. 2021 (A/3). Toženec je v zvezi s sodbo opr. št. VIII Ips 30/2020 obnovil postopek o povračilu stroškov zdravljenja v tujini, končan z odločbo z dne 11. 12. 2019, odločbo odpravil in ugotovil, da znaša dolg zavarovane osebe 14.371,13 EUR.

6. V obravnavanem predsodnem postopku odpravljena odločba z dne 11. 12. 2019 je bila izdana zaradi realizacije sodb Psp 202/2019 z dne 17. 10. 2019 in V Ps 92/2016 z dne 20. 3. 2019 o odpravi odločb z dne 9. 2. 2016 in 30. 7. 2015 o zavrnjenem povračilu stroškov kljub leta 2014 priznani pravici do zdravljenja v tujini ter odrejenem vračilu že izplačanih zneskov. Ker sta bili s sodbo VIII Ips 30/2020 z dne 2. 2. 2021 ugoditveni sodbi spremenjeni, tožbeni zahtevek zavrnjen in ugotovljeno, da ostaneta upravni odločbi z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016 v veljavi, je toženec na podlagi 3. odst. 260. člena ZUP po uradni dolžnosti obnovil postopek, odpravil upravno odločbo z dne 11. 12. 2019 in ugotovil dolg v višini 14.371,13 EUR.

7. Ni pravilno razlogovanje sodišča, da je bilo dejansko stanje o obsegu stroškov zdravljenja v tujini že razčiščeno v postopkih, ki so se zaključili pred uvedbo obnovitvenega postopka. Ni mogoče slediti niti 12. točki obrazložitve sodbe, da sta izpodbijani odločbi glede na 214. člen ZUP-a nedosledni in pomanjkljivo obrazloženi. Zmotno je stališče sodišča, da bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral izhajati iz odločb z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016, čeprav sta po posegu revizijskega sodišča v pravnomočni sodbi ostali v veljavi. Toženec je pravilno posegel v odločbo z dne 11. 12. 2019, izdano na podlagi pravnomočnih sodb nižjih sodišč, saj sta bili v reviziji spremenjeni in tožbeni zahtevek na odpravo odločb z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016 zavrnjen.

8. Pravilno je toženčevo stališče, da ni procesnih pogojev za vrnitev zadeve v ponovno predsodno upravno odločanje. Izpodbijana sodba nima utemeljitve iz 1. odst. 82. člena ZDSS-1. Pri ugotovljenih 14.371,13 EUR dolga v povezavi s stališčem VSRS, da tožniku stroški zdravljenja v tujini sploh niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev A., gre za matematični izračun, ki ga je pri presoji izpodbijanih upravnih aktov bilo dolžno preizkusiti in v dvomu razčistiti prvostopenjsko sodišče. To še zlasti, ker tožnik ni prerekal pravilnosti izračunanega dolga, iz obrazložitev izpodbijanih upravnih odločb in identičnih pritožbenih navedb pa izhaja, da je od prejetih 50.638,18 EUR že povrnil pretežni del sredstev in da dolguje še 14.371,13 EUR.

9. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega pravnega izhodišča ni ugotavljalo dejstev, odločilnih za presojo pravilnosti izračunanega dolga v izpodbijanih upravnih aktih, je pritožbeno sodišče sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

V novem sojenju se bo potrebo opredeliti do toženčevih navedb iz odgovora na tožbo in preizkusiti matematični izračun dolga zaradi neupravičenosti tožnika do povračila stroškov zdravljenja v tujini. Pri tem bo potrebno upoštevati stališče in napotila pritožbenega sodišča ter izvesti morebitne druge dokaze, relevantne za pravilno presojo izpodbijanih odločb. Ni namreč stvar pritožbenega sodišča, da presoja vprašanja, ki pomenijo samostojno celoto, če ta v dejanskem pogledu pred sodiščem prve stopnje sploh niso bila razčiščevana.

1 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami.