Jedro

Sodišče mora otrokova starša seznaniti z bistveno vsebino neformalnega razgovora, to je z otrokovo željo, kateremu izmed njiju naj ga sodišče zaupa v vzgojo in varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

1. razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank;

2. sinova pravdnih strank E. in V. dodelilo v varstvo in vzgojo tožencu;

3. odločilo, da ima tožnica stike z E. po dogovoru s tožencem, pri čemer sta starša dolžna upoštevati želje, potrebe in koristi E.;

4. določilo stike tožnice z V., in sicer vsak drugi vikend, vsako prvo in tretjo sredo v mesecu, tri tedne v času poletnih šolskih počitnic, v času preostalih šolskih počitnic in dela prostih dni pa izmenjaje s tožencem;

5. tožnici naložilo, da mora za sinova plačevati preživnino v mesečnem znesku 70,00 EUR za vsakega, povrniti že zapadle neplačane obroke preživnine, višji preživninski zahtevek pa je zavrnilo;

6. odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške;

7. zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo, za določitev preživnine in stikov.

Zoper 2., 3., 4., 5. in 6. točko te sodbe se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnica (po nasprotni tožbi toženka, v nadaljevanju tožnica). Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da o zadevi samo odloči. Meni, da sodišče prve stopnje za odločitev o dodelitvi otrok in posledično določitvi stikov ni imelo dejanske podlage ter da odločitev ni v korist otrok. Tako je sodišče prve stopnje v korist toženca napačno upoštevalo, da ima stanovanje, hkrati pa v njeno škodo, da ga nima. Ponovno pojasnjuje, da ji je prav zaradi toženčevega nasilja onemogočeno bivanje v stanovanju. Sodišče prve stopnje ni izvajalo predlaganih dokazov glede trditev, da toženec v stanovanju naseljuje druge moške, ki tam uživajo alkohol in ponočujejo, kar ni v korist otrok. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Nadalje navaja, da zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz mnenj izvedenca in centra za socialno delo, niso podprti z njenimi trditvami. Zatrjevala je namreč, da sta se otroka od nje oddaljila prav zaradi poniževalnega odnosa toženca do nje in da bi preprečila konflikte med staršema, česar sodišče ni presojalo. Opozarja, da je izvedenec povedal, da njena motnja ni ovira za starševstvo. Nadalje sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka, ker pravdnima strankama ni prebralo zapisnika o neformalnem razgovoru z otrokoma, niti jima ga ni dalo na vpogled. Na koncu še navaja, da se ne strinja z odločitvijo, da se stiki s sinom E. prepustijo dogovoru med pravdnima strankama. Glede na njun konflikten odnos, ki ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, tak dogovor ne bo mogoč. Meni, da sodišče tudi ni usposobljeno za zaključek, da je E. sposoben razmeti svojo izraženo voljo.

Toženec (po nasprotni tožbi tožnik, v nadaljevanju toženec) na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage za dodelitev otrok tožencu. Prav iz vseh izvedenih dokazov, ki jih podrobno povzema izpodbijana sodba, namreč izhaja, da je toženec primernejši za varstvo in vzgojo obeh otrok. Takšno je mnenje pristojnega centra za socialno delo in postavljenega sodnega izvedenca, kot tudi želja otrok, izražena na neformalnem razgovoru na sodišču, ki sta jasno povedala, da želita ostati pri očetu, pri katerem tudi že dalj časa živita (glej 78. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1; ZZZDR).

Izvedenčevo mnenje o dodelitvi otrok tožencu temelji predvsem na tem, da sta otroka na toženca navezana in da sta z njim vzpostavila primeren odnos, medtem ko s tožnico intenzivnejše navezanosti nista uspela vzpostaviti. Izvedenec svojega mnenja o primernosti dodelitve otrok ni oprl na sicer ugotovljeno tožničino osebnostno motnjo, glede katere pritožnica opozarja, da ni ovira za starševstvo, niti ni bila ta motnja odločilnega pomena za odločitev sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, da sta se otroka od tožnice oddaljila zaradi neustreznega odnosa toženca do nje ter da jo starejši sin odklanja zato, da bi preprečil konflikte med staršema, pa pritožbeno sodišče opozarja na (s pritožbo neizpodbijane) ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na listinah v spisu, da je tožnica neustrezno skrbela za otroka, da jima ni pripravljala hrane, da je bila nekajkrat nasilna do njiju in da ni imela primernega načina vzgoje.

Dejstvo, da ima toženec rešen stanovanjski problem, tožnica pa ne, je le eden izmed razlogov (in glede na že obrazloženo ne odločilni), ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi o dodelitvi otrok tožencu. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da je tožnici bivanje v spornem stanovanju onemogočeno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih trditev o tem, da toženec v stanovanju naseljuje druge moške in da tam uživajo alkohol. Sodišče prve stopnje je glede teh trditev zaslišalo obe pravdni stranki in se do njih opredelilo v zadnjem odstavku na 9. strani in na celi 10. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj dejstvo, da v 80 m2 velikem stanovanju poleg toženca in otrok pravdnih strank živi še toženčev nečak, samo po sebi ni v nasprotju s koristjo otrok, saj je stanovanje dovolj veliko za štiri osebe. Dejstva, da bi se toženec vdajal alkoholu, pa ne potrjuje noben izveden dokaz.

Kot že povedano, je sodišče prve stopnje z otrokoma pravdnih strank opravilo neformalni razgovor, na katerem starša nista bila navzoča (1. odstavek 410. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; ZPP). Zaradi varstva koristi otroka lahko sodišče odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapisnik tega razgovora (2. odstavek 410. člena ZPP). Glede na to, da sodišče pri odločitvi ustrezno upošteva izraženo otrokovo mnenje, pa mora otrokova starša na glavni obravnavi seznaniti z bistveno vsebino pogovora, to je z otrokovo željo, kateremu izmed njiju naj ga sodišče zaupa v vzgojo in varstvo (ne pa s celotno vsebino razgovora, saj je potrebno upoštevati tudi otrokove pravice in koristi). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 31. 05. 2010 pravdni stranki seznanilo z bistveno vsebino razgovora, in sicer z željo otrok o tem, pri katerem izmed njiju bi živela in o ohranitvi ter poteku stikov s tožnico. Tožnica pa vse do obravnavane pritožbe tudi ni ugovarjala odločitvi sodišča prve stopnje, da strankama ne prebere oziroma jima ne da v vpogled celotnega zapisnika o razgovoru, zato je ta pritožbeni razlog tudi sicer neupošteven (286.b člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, da se stiki tožnice s starejšim sinom E. določijo po dogovoru, upoštevaje želje in koristi E. E. je star 17 let in stike glede na pretekle dogodke, ki jih je imel s tožnico, zavrača. Zato siljenje k stikom ni v njegovo korist. Glede na E. starost in ravnanje v postopku (ki kaže na sposobnost razumeti izraženo voljo, ki mu jo sicer neobrazloženo poizkuša odvzeti pritožba) pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo E. vzpostavil stike s tožnico, če in ko bo to želel, ne glede na konflikten odnos med pravdnima strankama.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).