Jedro

V zvezi z obstojem utemeljenega suma, kot temeljnega pogoja za odreditev in nadaljnje izvajanje pripora, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da utemeljen sum, da so obdolženci storili kazniva dejanja, ki se jim jih očitajo v vloženi obtožnici, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov na katerih slednji sloni ter da dokazi pridobljeni tekom preiskave, utemeljenega suma niso omajali, temveč kvečjemu potrdili. Takim ugotovitvam je pritožbeno sodišče že večkrat pritrdilo, in sicer s sklepi z dne 14. 1. 2022, z dne 1. 2. 2022 (ki se nanaša na obdolženega E. E.) in nazadnje z dne 22. 3. 2022. Ker se tudi po zadnjem sklepu pritožbenega sodišča okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, v ničemer niso spremenile, z izjemo zatrjevanega poslabšanja stanja obdolženega D. D. zaradi gladovne stavke in poteka časa, kar pa nista okoliščini, ki bi bistveno vplivali na pogoje za pripor, še vedno ni najti podlage za drugačno presojo glede vprašanja podanosti pogojev za pripor zoper obdolžence.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, ob uradnem preizkusu razlogov za pripor, na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovil, da so razlogi za pripor zoper obdolžene A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. 2. Zoper sklep se pritožujejo zagovornice in zagovorniki obdolženih A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., G. G. in F. F. 3. Zagovornica obdolženega A. A. se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora, podredno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom.

4. Zagovornik obdolženega B. B. smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in izpustitev obdolženega B. B. na prostost. 5. Po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik obdolženega F. F., H. H., odvetnik v ... v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pooblaščeni zagovornik I. I., odvetnik v ..., pa uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe kazenskega zakona. Oba predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep o priporu razveljavi, pripor zoper obdolženca pa odpravi, podredno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

6. Zagovornica obdolženega C. C. se pritožuje iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in predlaga odpravo pripora, oziroma njegovo nadomestitev s hišnim priporom.

7. Zagovornik obdolženega D. D. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve 20. člena Ustave RS in predlaga odpravo pripora, podredno pa nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, tj. hišnim priporom.

8. Zagovornica obdolženega E. E. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora, podredno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom, sicer pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

9. Zagovornica obdolženega G. G. uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo pripora, ker priporni razlogi več ne obstajajo.

10. Pritožbe niso utemeljene.

11. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da se je sodišče prve stopnje pri pisanju izpodbijanega sklepa zgodila napaka v uvodu sklepa, v katerem je napačno navedlo opravilno številko in datum obtožnice (navedlo je opr. št. Kt/2395/2020 z dne 8. 5. 2020 namesto pravilno opr. št. Kt/10541/2021 z dne 6. 12. 2021), na kar v pritožbi opozarja zagovornica obdolženega C. C. A iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je za osnovo presoje upoštevalo pravilno obtožnico, zato gre pri tem zgolj za očitno pisno pomoto, ki jo bo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli (tudi po pravnomočnosti sklepa) odpravilo.

12. Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ugotovilo, da niso izkazane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe zagovornic in zagovornikov niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, realna in konkretna ponovitvena nevarnost pri vseh obdolžencih, pri obdolženemu G. G. pa tudi begosumnost, ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

13. Ker se od takrat okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora niso v ničemer spremenile (preklic navedb, ki jih je pred preiskovalnim sodnikom dal obdolženi C. C. in trditve o zdravstvenem stanju obdolženega D. D. zaradi posledic gladovne stavke namreč niso take narave, da bi bistveno vplivale na te okoliščine), tudi ni podlage za drugačno presojo glede vprašanja, ali so pogoji za pripor zoper obdolžence še vedno podani.

UTEMELJEN SUM

14. V zvezi z obstojem utemeljenega suma, kot temeljnega pogoja za odreditev in nadaljnje izvajanje pripora, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da utemeljen sum, da so obdolženci storili kazniva dejanja, ki se jim jih očitajo v vloženi obtožnici, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov na katerih slednji sloni ter da dokazi pridobljeni tekom preiskave, utemeljenega suma niso omajali, temveč kvečjemu potrdili. Takim ugotovitvam je pritožbeno sodišče že večkrat pritrdilo, in sicer s sklepi z dne 14. 1. 2022, z dne 1. 2. 2022 (ki se nanaša na obdolženega E. E.) in nazadnje z dne 22. 3. 2022. Ker se tudi po zadnjem sklepu pritožbenega sodišča okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, v ničemer niso spremenile, z izjemo zatrjevanega poslabšanja stanja obdolženega D. D. zaradi gladovne stavke in poteka časa, kar pa nista okoliščini, ki bi bistveno vplivali na pogoje za pripor, še vedno ni najti podlage za drugačno presojo glede vprašanja podanosti pogojev za pripor zoper obdolžence.

15. Tako se je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenega suma ponovno pravilno oprlo na izsledke izvajanih ukrepov tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija o preiskavah, izpovedbe tekom preiskave zaslišanih prič in obdolžencev, izpovedbe tistih obdolžencev, ki so podali svoj zagovor tekom preiskave (D. D., C. C. in K. K., ki sicer ni v priporu), bistvene dele izpoved tekom preiskave zaslišanih prič1, poročila NFL in izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, kar vse je obsežno povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter ustrezno obrazložilo, zakaj zbrani podatki in dokazi dajejo zadostno podlago za sklep o obstoju utemeljenega suma, da so obdolženci izvršili očitana jim kazniva dejanja.

F. F. 16. Ob obravnavanju pritožbe po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obdolženega F. F. je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbene navedbe v tokratni pritožbi predstavljajo skoraj dobesedni prepis navedb v pritožbi z dne 4. 3. 2022 zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 3. 2022, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu z dne 22. 3. 2022. Zato tudi pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izkazanostjo utemeljenega suma, da je obdolženi F. F. sodeloval v hudodelski združbi, ki se je ukvarjala z nabavo in preprodajo prepovednih drog, delovanje obdolženega F. F. podrobno opisalo na straneh 8 do 27 izpodbijanega sklepa, kjer je obrazloženo, da naj bi obdolženi F. F. najprej prepovedane droge dobavljal L. L. (ki jih je nato razpečeval dalje svojim odjemalcem M. M., N. N., O. O. in P. P. , kot je opisano na straneh 8 do 10), nato obdolženemu A. A., ko naj bi od 23. 10. 2020 do 26. 1. 2021 slednjemu kar 21 – krat dobavil prepovedano drogo heroin (strani 19 do 27), končno pa v obdobju od 28. 1. 2021 do 16. 3. 2021 najprej nabavljal prepovedano drogo od obdolženega B. B. in naj bi jo prodal naprej obdolženemu A. A., ko mu je prepovedano drogo prodal kar 9 krat (strani 10-18 sklepa) in da zato tudi tokrat ni mogoče pritrditi zagovornikovi tezi, da prav noben dokaz ne utemeljuje trditev tožilstva, da naj bi utemeljen sum bil izkazan, ker obrazložitev obtožnice, ki je povzeta v obrazložitev izpodbijanega sklepa, vsebuje zgolj pavšalna sklepanja oz. ugibanja o pomenu sicer povsem običajne telefonske komunikacije ali obiskov različnih oseb druge pri drugi, da v nobenem izmed naštetih primerov prodaje droga ni bila zasežena, tehtana in analizirana, zaradi česar tudi ni bila ugotovljena natančna količina droge, ki naj bi jo obdolženi F. F. predal svojim odjemalcem in da je neutemeljen očitek, da naj bi bili obdolženci organizirani kot hudodelska združba, saj se od takrat ni spremenilo nič, kar bi narekovalo potrebo po drugačni presoji, kot jo je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sklepih z dne 14. 1. 2022 in 22. 3. 2022. 17. Tudi v zvezi z vsebino komunikacij med F. F., A. A. in B. B., ki je bila prestrežena z ukrepi tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem zoper navedene obdolžence, je pritožbeno sodišče že v sklepih z dne 14. 1. 2022 in 22. 3. 2022 zavzelo stališče, da ni mogoče slediti navedbam zagovornika obdolženega F. F., da gre za običajno telefonsko komunikacijo, v zvezi s pritožbenimi navedbami, da zaključki sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma posegajo v načelo materialne resnice, pa pojasnilo, da to ne drži, ker načelo materialne resnice velja (predvsem) za končno odločitev, medtem ko za izdajo izpodbijanega sklepa zadošča utemeljen sum. Prav tako v pritožbenih navedbah ni najti razloga za spremembo že obrazloženega stališča, da natančna analiza v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzetih dokazov ter nadaljnjih prodaj prepovedane droge posameznim odjemalcem, omogoča zanesljivo sklepanje na ravni utemeljenega suma, ne le na vlogo F. F. pri očitanih kaznivih dejanjih, ampak tudi na količino prepovedane droge, prodane v vsakem konkretnem primeru, kot je opisano v obtožnici in da zato pritožbeno izpostavljena dejstva, da pri obdolženemu F. F. nikoli ni bila najdena, oz. zasežena prepovedana droga in da zato ne obstaja niti ena analiza količine ali vrste droge, ki naj bi jo preprodajal, ter podajanje stališča, da nobena zaslišana priča ni obremenila obdolženega F. F. in da je celo policist R. R. dogodke opisoval drugače, kot izhaja iz obtožnice, ob dokazih, ki so povzeti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ne omajejo prepričljivosti zaključkov o obstoju utemeljenega suma. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da ob upoštevanju dejstva, da se od dneva odločanja o predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice, oz. od dneva izdaje sklepov pritožbenega sodišča z dne 14. 1. 2022 in 22. 3. 2022 okoliščine niso v ničemer spremenile, zagovornik z ponavljanjem enakih navedb v tokratni pritožbi ne more računati na pritožbeni uspeh in da je tako podrobna analiza dokazov, na katerih temelji zaključek o utemeljenem sumu, kot jo pričakuje zagovornik, stvar dokaznega postopka in dokazne ocene po končani glavni obravnavi.

18. Ker opis dejanj, kot izhaja iz obtožnice, vsekakor kaže na večjo verjetnost, da je šlo za delovanje obdolžencev v hudodelski združbi, kot pa da so delovali vsak zase, v svojem imenu in za svoj račun, in da je šlo zgolj za odnose prodajalec – kupec ter za verigo prodaj, kot navaja zagovornik v pritožbi, pritožbeno sodišče ponovno pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je na ravni utemeljenega suma izkazan tudi obstoj kriminalne združbe, pritožbeno vztrajanje na stališču, da je očitek osumljenim, da naj bi bili organizirani kot hudodelska združba pa ponovno zavrača kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbeno izpostavljeno okoliščino, da se obdolžencem očita sodelovanje v več kriminalnih združbah, pa je pritožbeno sodišče že predhodno poudarilo, da sodelovanje v več kriminalnih združbah ne izključuje možnost sklepanja o hudodelskem združevanju in da je natančna presoja ali so obdolženci delovali v hudodelski združbi in koliko je bilo teh združb, stvar nadaljnjega dokaznega postopka in presega meje preizkusa izpodbijanega sklepa.

19. Tudi s strani obdolženega F. F. pooblaščeni zagovornik, odvetnik I. I., zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma, da je obdolženi F. F. storil očitano mu kaznivo dejanje, izpodbija v pretežni meri s ponavljanjem navedb, ki jih je podal v pritožbi zoper sklep z dne 1. 3. 2022, saj ponovno navaja, da opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu F. F., ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker se mu neupravičeno pripisuje vloga kupca in nadaljnjega prodajalca prepovedane droge, da za take očitke ni nobenih dokazov razen tolmačenja pogovorov, da niso bile ugotovljene konkretne količine kupljene in prodane droge, niti njihova vrsta, da obdolženemu F. F. nikoli ni bila zasežena nikakršna droga, da v zvezi z očitki o dobavi droge soobdolženemu A. A. 28. 1. 2021, 30. 1. 2021, 2. 2. 2021, 6. 2. 2021, 19. 2. 2021, 27. 2. 2021 in 1. 3. 2021 sodišče ni predstavilo konkretne vsebine pogovorov, na podlagi katerih je sklepalo o preprodaji drog in da zaključki o tem, da je obdolženi F. F. soobdolženemu A. A. prodal prepovedano drogo, temeljijo na retroaktivnem rekonstruiranju dogodkov, saj sodišče o očitkih zoper obdolženega F. F. sklepa na podlagi očitkov, da je soobdolženi A. A. prepovedane droge prodal naprej, čeprav med prodajo droge A. A. in nadaljnjo prodajo A. A. končnim uporabnikom ni časovnega sosledja. Take navedbe je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 22. 3. 2022 zavrnilo kot neutemeljene, ker predstavljajo podrobno podajanje lastne ocene dokazov, na katerih sodišče prve stopnje utemeljuje svoje zaključke o obstoju utemeljenega suma in kot take presegajo meje preizkusa izpodbijanega sklepa. Enako pa velja tudi za dodatna navajanja v tokratni pritožbi, da sodišče nadomešča stvarne dokaze s tolmačenjem pogovorov na način, da se tipičen odnos članov kriminalne združbe nadomešča s kratkotrajnimi stiki, časovno komunikacijo, njihovo vsebino ter domnevnimi šiframi, in da je zanimivo, kako natančno je navedena prestreženega komunikacija, izostajajo pa materialni dokazi, da je do določenih dogovorjenih srečanj sploh prišlo. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da v sedanji fazi postopka sodišče dokazov ne ocenjuje, temveč le presoja, ali je na podlagi količine in vsebine razpoložljivih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, in da je presoja sodišča prve stopnje glede tega vprašanja, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pravilna in tudi ustrezno in obširno obrazložena. Zato pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 25/2010 z dne 7. 4. 2010, v kateri je navedeno, da je zaradi zagotovitve uresničevanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva bistveno, da sodišče v razlogih izpodbijane odločitve navede pot, po kateri je prišlo do odločitve, ne more biti produktivno, saj je obrazložitev izpodbijanega sklepa popolnoma skladna tem kriterijem.

20. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem, da obdolženemu F. F. nikoli ni bila zasežena nikakršna droga, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je kljub tej okoliščini pravilno sklepanje o tem, da je obdolženi F. F. prodajal drogo, saj je bila soobdolženemu A. A. neposredno po tem, ko se je slednji sestal z obdolženim F. F. 10. 12. 2020, zasežena droga, in sicer 19,31 g heroina (kot je opisano na l. št. 23 izpodbijanega sklepa), prav tako pa je o tem mogoče sklepati na podlagi 4,1 g heroina, ki je bil zasežen L. L. pri hišni preiskavi 16. 4. 2020 in 0,41 g heroina, ki so mu bili zaseženi 15. 4. 2020, kar je 2 dni po komunikaciji z F. F., iz katere je utemeljeno sklepati, da je potekala v zvezi z dobavo droge L. L., ki mu jo je prodal obdolženi F. F. in da tako ne drži, da so časovno sosledje, veriga srečanj, vsebina srečanj ter njihova pogostost in kratkotrajnost zgolj indici, ki niso podprti z dejanskim dokazi. Glede na navedeno tudi pritožbene navedbe zagovornika I. I. ne morejo omajati prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi F. F. storil očitano mu kaznivo dejanje.

A. A. 21. Sodelovanje obdolženega A. A. v hudodelski združbi je podrobno opisano na straneh 11 do 27 izpodbijanega sklepa. Iz tam navedeni razlogov je jasno razvidno kako in kdaj je obdolženi A. A. nabavljal prepovedane droge od obdolženega F. F. in B. B. (s posredovanjem F. F.), na straneh 28 do 42 pa tudi kako naj bi jih potem prodajal naprej S. S., T. T., U. U., V. V., Z. Z., Ž. Ž., Č. Č. in Š. Š. Čeprav sklepi o preprodaji prepovedanih substanc posameznim uživalcem temeljijo na podlagi izsledkov telekomunikacij, tajnega opazovanja in sledenja, ni mogoče pritrditi zagovornici, da to niso zadostni dokazi za potrditev utemeljenega suma in da slednjega tudi priče zaslišane tekom preiskave niso potrdile. Res je sicer, da utemeljen sum temelji na prikritih preiskovalnih ukrepih in da se količine domnevajo glede na vsoto denarja, s katero naj bi obdolženi A. A. kupoval prepovedano drogo in da v vseh primerih droga ni bila zasežena, da bi se ugotovila natančna količina, vendar to za izkazanost utemeljenega suma povsem zadošča, saj je tako sklepanje povsem logično ter življenjsko in izkustveno sprejemljivo. V nasprotju z mnenjem zagovornica je kljub temu, da iz posameznih sporočil, ki so si jih izmenjevali obdolženci zaradi preprodaje prepovedanih drog, ne izhajajo izrecne besede, s katerimi bi se omenjala vrsta in količina droge, o tem mogoče utemeljeno sklepati na podlagi uporabljene terminologije, ki je značilna za preprodajalce prepovedanih drog ter časovnega sosledja verige srečanj soobdolžencev, vsebine teh srečanj, kot izhaja iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, njihove pogostosti in kratkotrajnost, ter na podlagi zasegov prepovednih drog, ki so jih policisti opravili neposredno po posameznih srečanjih bodisi obdolženca s soobdolžencem, bodisi obdolženca z odjemalcem, kot je pritožbeno sodišče že poudarilo v sklepih z dne 14. 1. 2022 in 22. 3. 2022. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da v preiskavi izvedeni dokazi glede večine očitkov A. A. utemeljenosti suma niso potrdili, ne morej omajati prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje, zagovornica pa tudi sama izpostavlja, da novi dokazi niso bili izvedeni, zaradi česar je vztrajanje pri stališču, da doslej zbrano gradivo ne izkazuje utemeljenega suma, neutemeljeno.

22. Prav tako je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 14. 1. 2022 in sklepu z dne 22. 3. 2022 v zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni dokazov za očitek hudodelskega združevanja, da naj bi šlo zgolj za posamezne nakupe drog in da ni razvidno, kakšna naj bi bila vloga posameznika glede na ostale člane in kdo sploh so bili ostali člani, pojasnilo da so razlogi o sodelovanju v hudodelski združbi povsem zadostno konkretizirani skozi opis posameznih izvršitvenih ravnanj posameznega obdolženca. Tudi glede tega vprašanja se v predmetni zadevi ni pojavilo nič novega, da bi bila mogoča drugačna presoja.

B. B. 23. Zagovornik obdolženega B. B. tudi s tokratno pritožbo zaključke sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma izpodbija zgolj pavšalno, s ponavljanjem navedb, da utemeljen sum, da je obdolženi B. B. storil očitana mu kazniva dejanja ni izkazan, niti dovolj obrazložen, da ne obstaja niti en sam dokaz, ki bi izkazoval očitke iz predloga za podaljšanje pripora do te mere, da bi lahko utemeljen sum bil potrjen, da zgolj ugibanja organov pregona povzeta v predlog za podaljšanje pripora niso zadosten dokaz o tem, da bi obdolženi B. B. bil utemeljeno sumljiv storitve očitanih kaznivih dejanj, da ta ugibanja ne morejo biti podlaga niti za odreditev pripora, kaj šele za njegovo podaljšanje in da tajno opazovanje ni ponudilo niti enega samega dokaza o tem, da bi v interakciji obdolženega B. B. z ostalimi soobdolženci ali komerkoli drugim prišlo do prodaje kakršnekoli prepovedane droge. S takimi navedbami ne more uspeti, saj so tudi v tokratnem sklepu sodišča prve stopnje podrobno opisane okoliščine vsakega posameznega izvršitvenega ravnanja na straneh 10 do 18 (prodaje F. F.), 41 do 52 (prodaje C. C. ) in 77 do 79 (prodaje Đ. Đ.), zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam o neizkazanosti in neobrazloženosti utemeljenega suma, da je obdolženi B. B. storil očitana mu kazniva dejanja. Povzetki izvršitvenih ravnanj obdolženega B. B. v izpodbijanem sklepu pa utemeljujejo tudi pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi B. B. bil bistven član dveh kriminalnih združb, katerega naloga naj bi bila organizacija dobav heroina in kokaina od neznanega dobavitelja, oz. dobaviteljev in oskrbovanje svojih preprodajalcev s heroinom in kokainom, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

C. C. 24. Zagovornica obdolženega C. C. v zvezi z utemeljenim sumom opozarja, da se lahko sodišče pri utemeljevanju obstoja utemeljenega suma ob podaljševanju pripora sklicuje na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave le v primeru, če se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo in meni, da so izvedeni dokazi tekom preiskave utemeljen sum, da je obdolženi C. C. drogo prodajal oz. hranil zaradi prodaje, omajali in ovrgli, ker so v preiskavi zaslišane priče obdolženca razbremenile. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem ne more strinjati. Najprej je potrebno poudariti, da se sodišče prve stopnje ni zgolj sklicevalo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, temveč je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi povzelo vsebino tekom preiskave pridobljenih dokazov. Tako je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podrobno opisano, kako je obdolženi C. C. skupaj s soobdolženo J. J. (ki ni v priporu) nabavljal prepovedane droge od soobdolženega B. B. in jih nato prodajal naprej Q. Q., X. X. in Y. Y., in nadalje kako je obdolženi C. C. nabavljal prepovedne droge od soobdolženega D. D. in jih nato prodajal naprej M. M., Ć. Ć., X. X., M. J., O. O., Č. D., E. E., T. Z., L. O. Glede na obstoječe dokaze je tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča verjetnost, da je obdolženi C. C. storil očitano mu kaznivo dejanje, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, mnenje zagovornice, da je utemeljen sum omajan z izpovedbami v preiskavi zaslišanih prič, pa predstavlja zgolj njeno oceno dosedaj pridobljenih dokazov.

D. D. 25. Zagovornik obdolženega D. D. v tokratni pritožbi v pretežni meri dobesedno ponavlja navedbe, ki jih je podal v pritožbah z dne 17. 12. 2021 in 2. 3. 2022, v zvezi s katerimi je pritožbeno sodišče že v sklepih z dne 14. 1. 2022 in 22. 3. 2022 pojasnilo, da so neutemeljene in da ne držijo pritožbeni očitki, da za očitek delovanja obdolženega D. D. v hudodelski združbi ni nobenih dokazov, da je obrazložitev sodišča skopa in pavšalna, da posledično izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni razvidno, kako in zakaj naj bi obdolženi D. D. vedel in se zavedal, da C, C, in J. J. kupujeta drogo zaradi nadaljnje prodaje, da ni dokazov o tem, da sta morala C. C. in J. J. poročati D. D. o opravljenih prodajah, da je prihajalo do kakršnekoli delitve zaslužka ipd. Ker je tudi v sedaj izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje v zvezi z očitki, da je obdolženi D. D. storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 v sodelovanju s soobdolženim C. C. in soobdolženo J. J., precej podrobno opisalo posamezna izvršitvena ravnanja in predstavilo dokaze, na katerih temeljijo ti očitki in ker tam navedeni razlogi po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor dajejo zadostno podlago tako za sklepanje, da naj bi obdolženi D. D. soobdolženima C. C. in J. J. dobavljal drogo, kot tudi za sklepanje o tem, da naj bi šlo za delovanje v hudodelski združbi, zagovornik s takimi navedbami ne more računati na pritožbeni uspeh. Pritožbeno sodišče pri tem ponovno poudarja, da je iz opisa razvidno, da naj bi se dobave vršile skoraj vsakodnevno in da je zato utemeljeno tudi sklepanje, da so dobavljene količine droge presegale potrebe in zmožnosti povprečnega odvisnika, kar jasno kaže na to, da C. C. in J. J. droge nista kupovala le za lastno uporabo, temveč (tudi) zaradi namena nadaljnje prodaje. Sicer pa vprašanja, ki jih zagovornik izpostavlja v pritožbi, presegajo meje preizkusa obstoja utemeljenega suma, saj posegajo že v pravilnost pravne kvalifikacije ravnanj obdolženega D. D. njegovo zavedanje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in njegove krivde, kar vse bo predmet presoje po izvedenem dokaznem postopku.

26. Enako velja za očitke o prodaji 0,2 g kokaina, v zvezi s katero zagovornik zatrjuje, da ni povsem jasno iz obrazložitve obtožnice in izpodbijanega sklepa, ali je to količino kokaina dobavil G. G. ali C. C. in za vprašanje zakaj se obdolženemu D. D. v istem časovnem obdobju in v povezavi z istimi osebami očita storitev dveh kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1, saj to vprašanje presega meje presoje obstoja utemeljenega suma. Ali je kriminalna količina obdolženemu D. D. očitanih kaznivih dejanj dejansko bistveno manjša, kot jo v obtožnici prikazuje ODT, in ali je eventualno šlo „le“ za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, bo mogoče ugotoviti po zaključenem dokaznem postopku, v sedanji fazi postopka pa je glede na navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na ravni utemeljenega suma izkazano, da naj bi obdolženi D. D. v obdobju od 5. 5. 2021 do 14. 6. 2021 C. C. in J. J. prodajal prepovedano drogo in pred tem organiziral njeno nabavo.

27. V zvezi z uvodnimi pojasnili v pritožbi, da se obdolženi D. D. nahaja v slabem zdravstvenem stanju zaradi gladovne stavke zaradi katere je izgubil že 40 kg telesne mase, da laboratorijski izvidi telesnih tekočin kažejo na povišane ali preveč znižane parametre in da je zato zagovornik predlagal angažiranje izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje, ali je glede na obdolženčevo zdravstveno stanje izvrševanje pripora še vedno možno, ter poizvedbe pri zavodski zdravnici o obdolženčevem zdravstvenem stanju, pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da vse te okoliščine niso relevantne za presojo izkazanosti utemeljenega suma. Obdolženčevo zdravstveno stanje je, kot izhaja tudi iz listin spisa, spremljano in sodišče prve stopnje bo na obdolženčevo zdravstveno stanje gotovo odreagiralo na zakonsko predpisan način.

E. E. 28. Tudi zagovornica obdolženega E. E. zaključke sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma izpodbija z dobesednim ponavljanjem navedb, ki jih je podala že v pritožbi z dne 7. 3. 2022. Tako sodišču prve stopnje ponovno očita, da izpodbijani sklep nima konkretnih razlogov o obstoju utemeljenega suma in da je zato pomanjkljiv, nerazumljiv in obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem obsežno podaja svojo oceno dokazov, na katerih temeljijo zaključki sodišča o obstoju utemeljenega suma, v zvezi s čimer je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 22. 3. 2022 pojasnilo, da s take navedbe presegajo obseg presoje obstoja utemeljenega suma, saj sodišče v tej fazi postopka ne sprejema dokazne ocene, temveč zgolj ugotavlja, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil in da zato s temi navedbami zagovornica ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Prav tako je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da glede na vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa, tudi ne more vzdržati očitek o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, in da glede zasega prepovednih drog Š. J. dne 19. 3. 2021 in Q. Q. 19. 1. 2021, za katere zagovornica meni, da gre za nezakonito pridobljene dokaze, ker nobeden od njiju pred prostovoljno izročitvijo prepovedane droge ni bil poučen v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) oz. četrtim odstavkom 148. člena ZKP, ni izkazana taka stopnja nezakonitosti, da bi vplivala na presojo o obstoju utemeljenega suma ter da dolžnost podaje pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo nastopi šele z osredotočenostjo suma, da je določena oseba storila prekršek oz. kaznivo dejanje, da je vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera ter da presoja osredotočenosti suma, ki je pomembna z vidika presoje morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo, presega obseg presoje v okviru odločanja o izkazanosti utemeljenega suma.

29. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj nima nobenih pomislekov.

PONOVITVENA NEVARNOST, NEOGIBNA POTREBNOST IN SORAZMERNOST

30. Prav tako pritožbeno sodišče v nasprotju z zagovorniki ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je pri obdolženih B. B., F. F., A. A., C. C., D. D., E. E. in G. G., katerih zagovorniki in zagovornice so vložili pritožbe, še vedno podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pri obdolženemu G. G. pa tudi priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ter da je za odpravo teh nevarnosti pripor neogiben in sorazmeren ukrep.

31. Tudi tokrat je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vsa dejstva in okoliščine, ki pri naštetih obdolžencih še vedno utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj je ugotovilo in obrazložilo tako objektivne okoliščine, ki se nanašajo na obdolžencem očitana kazniva dejanja, kot tudi subjektivne okoliščine, ki se nanašajo na posameznega obdolženca (pri čemer tako objektivne kot subjektivne okoliščine od odreditve pripora dalje ostajajo nespremenjene), ki v medsebojni povezavi razumno utemeljujejo realno nevarnost, da bodo obdolženci v primeru izpustitve na prostost, ponavljali kazniva dejanja, kakršna se jim očitajo v tem postopku.

32. Kot objektivne okoliščine je izpostavilo težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena obdolžencem očitana kazniva dejanja s področja prepovedanih drog. Vsem obdolžencem, razen E. E., se očita storitev kaznivega dejanja v kvalificirani obliki in sicer v hudodelski združbi, po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, za kar je predpisana zaporna kazen od 5 do 15 let, medtem ko je za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki se očita obdolženemu E. E., predpisana zaporna kazen od 1 do 10 let. Obdolžencem se torej očitajo najtežja kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, pri čemer način njihove izvršitve kaže, da so bili obdolženci zelo dobro pripravljeni in organizirani. Na podlagi negativnih osebnih lastnosti obdolžencev (vztrajnost, intenzivnost in trdna odločenost izvrševati kazniva dejanja ter koristoljubnost, o katerih je utemeljeno sklepati na podlagi opisa izvršitvenih ravnanj), njihove predkaznovanosti ter okolja in razmer v katerih živijo, ko so vsi razen obdolženega C. C. nezaposleni, pa je sklepalo na subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti obdolžencev, ki v povezavi s predhodno navedenimi objektivnimi okoliščinami, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, utemeljujejo realno nevarnost, da bodo obdolženci v primeru izpustitve na prostost, ponavljali kazniva dejanja, kakršna se jim očitajo v tem kazenskem postopku.

F. F. 33. Tudi v zvezi s ponovitveno nevarnostjo po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik obdolženega F. F., odvetnik H. H., kot tudi pooblaščeni zagovornik, odvetnik I. I., v pretežni meri vztrajata pri stališčih in navedbah, ki sta jih podala v pritožbah zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 3. 2022. Glede na to, da se tudi v tem oziru od zadnjega odločanja o podanosti pogojev za pripor ni zgodilo nič takega, kar bi vplivalo na predhodno presojo, pritožbeno sodišče ponovno zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika H. H., da je ponovitvena nevarnost utemeljena zgolj pavšalno in povsem nekonkretizirano, da se sklepa v tem delu ne da ustrezno preizkusiti, da za trditev o tem, da je bil obdolženi F. F. bistven član hudodelske združbe in da je prodajal heroin, ni nobene podlage, saj ni bil neposredno v zvezi z očitanimi prodajami obdolženega F. F. zasežen kakršenkoli heroin, da je obdolženi F. F. že 3 mesece pred odvzemom prostosti prenehal z izvrševanjem kakršnihkoli kaznivih dejanj in da je to potrebno upoštevati glede na stališče Ustavnega sodišča RS kot izhaja iz odločbe Up-984/19. 34. Da so očitki o neobrazloženosti ponovitvene nevarnosti neutemeljeni, jasno kaže dejstvo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s ponovitveno nevarnostjo pri obdolženemu F. F. na straneh 90 in 91 izpodbijanega sklepa izpostavilo, da se mu na ravni utemeljenega suma očita 9 nakupov heroina, hramba le-tega z namenom prodaje in skupno 32 prodaj heroina, kar naj bi izvrševal tudi v okviru hudodelske združbe, da je bil pripravljen nadaljevati kriminalno dejavnostjo tudi po tem, ko je bila soobdolženemu A. A. zasežena droga (ko ga je celo poučil, kako naj se zagovarja). Sodišče prve stopnje je pri tem ponovno upoštevalo tudi, da je bil obdolženi F. F. v preteklosti že kaznovan za istovrstna kazniva dejanja ter je zoper njega pravnomočno vložena obtožnica zaradi velike tatvine. Zagovornik po pooblastilu, odvetnik I. I., v zvezi s tem pravilno opozarja, da sodišče ne bi smelo šteti obdolženega F. F. za predhodno obsojenega zaradi istovrstnega kaznivega dejanja na podlagi sodbe I K 46166/2010, ki je postala pravnomočna 13. 5. 2014, saj je zaradi izbrisa te sodbe iz kazenske evidence prišlo do zakonske rehabilitacije, vendar pa ta okoliščina ni bistvenega pomena za presojo ponovitvene nevarnosti, saj je ta izkazana že na podlagi drugih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavljenih okoliščin. Prav tako pa na presojo ponovitvene nevarnosti nima bistvenega vpliva pritožbeno izpostavljeno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje že upoštevalo, da je bila obdolženemu F. F. s sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV K 32075/2021 z dne 23. 3. 2022 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 10 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let. 35. Tako je kljub izpostavljenim spremenjenim okoliščinam še vedno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da začasno prenehanje izvrševanja kaznivih dejanj nekaj mesecev pred pridržanjem ne omaja pritožbenega razloga ponovitvene nevarnosti, pritožbene trditve, da sodišče ni pojasnilo zakaj, oz. na podlagi česa tako zaključuje, pa neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami obeh zagovornikov, da se obdolženemu F. F. očita prodaja relativno majhne količine droge, da bi lahko šlo zgolj za ulično prodajo, pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se kriminalna količina ne opredeljuje samo s količino preprodane droge, temveč tudi s številom izvršitvenih ravnanj in njihovo pogostostjo in da je ob zgoraj izpostavljenem številu izvršitvenih dejanj in izvrševanja kaznivega dejanja v daljšem časovnem obdobju pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri obdolženemu F. F. izkazana visoka in konkretna ponovitvena nevarnost, ki je ni mogoče odpraviti z nobenim milejšim ukrepom. Na potrebo po drugačni presoji tega vprašanja pa ne kažejo niti pritožbene navedbe odvetnika H. H., da je nerazumljivo, zakaj izvajanje kaznivih dejanj ni bilo ustavljeno in droga zasežena, ker je dejstvo, da je obdolženi F. F. nadaljeval z izvrševanjem kljub zavedanju, da je lahko pri tem zaloten, domnevno prostovoljni odstop od izvajanja kaznivih dejanj pa v nasprotju s stališčem zagovornika ne kaže na očitno nesorazmeren ukrep zoper obdolženca, niti navedbe odvetnika I. I., da naj bi obdolženi F. F. droge dobavljal le eni osebi – A. A. in je kot tak družbeno manj nevaren, saj za očitek večje količine ni nujno potrebno, da gre za velike količine v absolutnem smislu in je treba upoštevati tudi okolje, v katerem deluje obdolženec, število prodaj in časovno obdobje. Vse te okoliščine pa po presoji pritožbenega sodišča kažejo na resno in konkretno ponovitveno nevarnost. 36. Prav tako pritožbene navedbe obeh zagovornikov obdolženega F. F. ne zbujajo pomislekov v pravilnost zaključkov, da je pripor zoper obdolženega F. F. neogiben in sorazmeren ukrep. Ob 9 nabavah in 32 prodajah heroina, ki so izkazane na ravni utemeljenega suma, nikakor ni mogoče soglašati z navedbami zagovornika H. H., da je kriminalna količina vendarle majhna in da je zaradi tega pripor nesorazmeren ukrep, prav tako pa tudi samo trajanje pripora, ki sicer res traja že skoraj 11 mesecev, glede na obsežnost in kompleksnost zadeve, v kateri je udeleženo večje število obdolžencev, v kateri se obravnava veliko število izvršitvenih ravnanj in je dokazno gradivo obsežno in relativno zahtevno, procesna dejanja pa kljub temu potekajo relativno tekoče, še ne nakazuje na zaključek o nesorazmernosti pripora s časovnega vidika.

37. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika H. H., da je že večkrat opozoril, da je v predmetni zadevi združena večja količina med seboj popolnoma nepovezanih kazenskih zadev in da takšno nelogično združevanje pomeni, da bo dokazni postopek izredno obsežen, dolgotrajen in kompleksen ter nerazumno dolg, pa je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 22. 3. 2022 poudarilo, da take poglede obrambe na vprašanje racionalnega vodenja postopka sodišče prve stopnje lahko upošteva, niso pa relevantni pri presoji pravilnosti ugotovitve, da so razlogi za izvrševanje pripora zoper obdolžence še vedno podani.

38. Prav tako pa ni mogoče pritrditi zagovornikoma obdolženega F. F. da bi bilo pripor zoper njunega varovanca mogoče nadomestiti s hišnim priporom. Poleg tega, da presoja o neogibnosti in sorazmernosti pripora v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pomeni zaključek o neustreznosti hišnega pripora, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da glede na izpostavljene okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti, pri nobenem od obdolžencev ni izkazano, da bi zasledovani cilj tj. preprečitev ponavljanja kaznivih dejanj, bilo mogoče doseči s hišnim priporom.

A. A. 39. V okviru presoje ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu A. A. je sodišče prve stopnje izpostavilo veliko število kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil, saj se mu očita 30 nakupov in 56 prodaj 7 različnim odjemalcem, in obsežno predkaznovanost. Čeprav je bil za istovrstno kaznivo dejanje, kot se mu ga očita v predmetnem postopku, doslej obsojen le enkrat, in sicer v letu 2013, v pretežni meri pa zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje na podlagi teh ugotovitev utemeljeno sklepalo o obdolženčevi vztrajnosti in trdni odločenosti izvrševati kazniva dejanja z namenom ustvarjanja premoženjske koristi in lastnega preživljanja, saj ga očitno niti dosedaj izrečene in prestane zaporne kazni, niti dejstvo, da so mu že 10. 12. 2020 policisti zasegli 19,31 grama heroina, ni odvrnilo od tega, da ne bi z izvrševanjem kaznivih dejanj vseeno nadaljeval. Ob vseh navedenih okoliščinah zagovornica ne more omajati prepričljivosti zaključka o realni in konkretni ponovitveni nevarnosti s ponavljanjem navedb, da ne drži očitek sodišča, da je obdolženec s preprodajo drog ustvarjal premoženjsko korist, saj mu ta ni z ničemer dokazana. Na tako presojo pa ne more vplivati niti v tokratni pritožbi posebej izpostavljena okoliščina, da je obdolženi A. A. uživalec prepovedanih drog in da prejema substitucijsko terapijo, kar bi po mnenju zagovornice bilo potrebno upoštevati pri zasegu droge 10. 12. 2020, saj gre za vprašanje, ki bo prepuščeno v presojo razpravljajočemu senatu.

40. Tudi v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je zaradi obsežnosti zadeve pričakovati dolg postopek in z izvajanjem pripora tudi kršitev načela sorazmernosti, je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da ob dejstvu, da je na ravni utemeljenega suma izkazanih 30 nakupov in 56 prodaj prepovednih drog 7 različnim odjemalcem, kar kaže na veliko kriminalno količino in visoko stopnjo ogrožanja varnosti zdravja in življenja potencialnih uživalcev prepovedanih drog, izkazana nevarnost odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode. Prav tako pa pritožbeno sodišče ne deli mnenja zagovornice obdolženega A. A., da bi bilo mogoče isti učinek, tj. preprečiti nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj pri obdolženemu A. A. doseči tudi z odreditvijo hišnega pripora, saj je pri obdolženemu A. A. izkazana vztrajnost in trdna odločenost izvrševati kazniva dejanja na tako visoki ravni, da ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi se držal omejitev hišnega pripora.

B. B. 41. V okviru presoje ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu B. B. je sodišče prve stopnje izpostavilo, da se slednjemu očita storitev kar treh kaznivih dejanj, in sicer dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let (očitek 9 prodaj in 12 prodaj prepovedane droge heroin), ter kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (4 prodaje kokaina in hramba 27 alu zavitkov – 9,6 g kokaina), za katero je predpisana kazen zapora od enega do desetih let; da naj bi bil bistven član dveh kriminalnih združb, saj naj bi v obeh primerih organiziral nabavo prepovedanih drog; da naj bi se ukvarjal s preprodajo dveh vrst prepovedane droge, kokaina in heroina; da je njegova kriminalna dejavnost potekala kontinuirano, zaradi česar je sklepati, da mu to predstavlja vir dobrega in hitrega zaslužka, s katerim si zagotavlja preživljanje, saj je sicer brezposeln in zgolj občasno prejema denarno socialno pomoč ter da je bil tudi v preteklosti kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v letu 2012 in je v letu 2017 prestal izrečeno kazen 5 let zapora. Ker ga tako niti tako visoka zaporna kazen ni odvrnila od tega, da ne bi znova izvrševal istovrstno kaznivo dejanje, je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje o njegovi vztrajnosti in trdni odločenosti tudi v nadalje izvrševati kazniva dejanja.

42. Zagovornik obdolženega B. B. v zvezi z zaključki o obstoju ponovitvene nevarnosti sodišču ponovno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj ne bi pojasnilo, od kod podatek o tem, da naj bi obdolženi B. B. bil član dveh kriminalnih združb in od kod sklepanje o obdolženčevi koristoljubnosti. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu z dne 22. 3. 2022 so podlaga za take zaključke očitki, ki izhajajo iz obtožnice, in sicer, da je v okviru prve združbe drogo dobavljal F. F. ta pa nadalje A. A., ki jo je prodajal končnim odjemalcem, v okviru druge združbe pa C.C. in J. J., slednja pa sta nadalje prodajala X. X., Q. Q., Y. Y. in drugim. Nedvomno pa tega naj ne bi počel iz drugih vzgibov, kot iz koristoljubnosti, s katero so tudi sicer tovrstna dejanja v praksi motivirana.

43. Vse izpostavljene okoliščine pa nedvomno kažejo tudi na to, da je pri obdolženemu B. B. pripor res neogibno potreben ukrep, saj glede na izkazano vztrajnost in trdno odločenost ni pričakovati, da bi bilo mogoče z milejšimi ukrepi doseči zasledovani cilj preprečitve nadaljevanja s kriminalno dejavnostjo, prav tako pa je glede na obseg na ravni utemeljenega suma izkazane kriminalne dejavnosti utemeljen sklep o sorazmerenosti posega v njegovo pravico do osebne svobode in varstva oškodovancev, katerih zdravje je zaradi uporabe prepovedanih drog hudo okvarjeno. Ne držijo navedbe zagovornika, da sodišče prve stopnje pri odločanju ob uporabi načela sorazmernosti ni pretehtalo, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca na prostost, tako velik oz. težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, čeprav mu še ni na ravni gotovosti dokazano, da je storil očitana mu kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je poseg primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja, da je neogibno potreben in v razumnem sorazmerju s ciljem tj. varstvom tiste dobrine, ki se s tem varuje in je vse to, kot tudi zakaj v poštev ne pride noben milejši ukrep, tudi zadostno obrazložilo.

C. C. 44. Pri presoji ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu C. C. je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se slednjemu očita delovanje v dveh kriminalnih združbah in izvršitev dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen od 5 do 15 let zapora in sicer v okviru prvega 12 nakupov in 16 prodaj prepovedane droge heroin 5 različnim odjemalcem, v okviru drugega pa 11 nakupov ter 21 prodaj prepovedane droge heroin 9 različnim odjemalcem, obsežno predkaznovanost in prestane zaporne kazni ter številne odprte kazenske postopke po 4 pravnomočnih obtožnicah, ki se obravnavajo pred Okrožnim sodiščem v Celju in obtožnem predlogu, ki ga obravnava Okrajno sodišče v Žalcu. Na podlagi teh okoliščin je utemeljeno sklepalo na vztrajnost, intenzivnost, koristoljubnost in trdno odločenost izvrševati kazniva dejanja ter izpostavilo obdolženčevo izredno ponovitveno nevarnost, kljub dejstvu, da je zaposlen, saj mu dohodek, ki ga prejema, očitno ne zadošča za življenje oziroma za količino prepovedane droge, kolikor jo očitno porabi zase in za partnerko. Glede na tako prepričljive razloge, ni mogoče slediti mnenju zagovornice, da ponovitvena nevarnosti ni izkazana, ki ga utemeljuje zgolj s poudarjanjem, da je kaznivo dejanje, za katerega je bil že obsojen v preteklosti, bilo storjeno pred 20 leti.

45. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s presojo možnosti nadomestitve pripora s hišnim priporom ugotovilo, da se obdolžencu očita, da naj bi v več primerih prepovedano drogo prodajal celo na domu, kjer biva, in ocenilo, da zato morebitni ukrep hišnega pripora zanj ne more biti tisti ukrep, ki bi v dovolj veliki meri preprečil njegovo ponovitveno nevarnost. Tako ne vzdržijo očitki zagovornice, da sodišče prve stopnje ni zadosti konkretiziralo razlogov, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Tudi pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil hišni pripor zadosten ukrep, ki bi preprečil ponovitveno nevarnost, ker naj bi bila hudodelska združba, v kateri naj bi obdolženec deloval, razbita, saj so soobdolženci v priporu, ob zgoraj povzetih ugotovitvah, ne nudi podlage za sklepanje, da bi bilo mogoče pripor zoper obdolženca nadomestiti s hišnim priporom.

D. D. 46. Obdolženemu D. D. se po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v okviru obtožbe za storitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, za katero je zagrožena zaporna kazen od 5 do 15 let zapora očita 11 prodaj prepovedane droge heroina in hramba 54,41 g heroina na svojem domu, v okviru obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katerega je zagrožena kazen zapora od 1 do 10 let, pa 1 prodaja kokaina soobdolženemu C. C. in hramba 15,99 g kokaina z namenom nadaljnje prodaje. Ker je obdolženi D. D. bil že večkrat pravnomočno spoznan za krivega kaznivih dejanj in tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, v predmetnem postopku očitana dejanja pa naj bi izvrševal v času, ko je bil na pogojnem odpustu, je sodišče prve stopnje tudi pri njemu pravilno ugotovilo veliko mero vztrajnosti in trdne odločenosti izvrševati kazniva dejanja, saj je tudi on brez rednih dohodkov in si z izvrševanjem kaznivih dejanj zagotavlja sredstva za preživljanje, in utemeljeno zavrnilo po zagovorniku predlagan hišni pripor.

47. Pritožbeno sodišče je že v sklepih z dne 14. 1. 2022 in z dne 22. 3. 2022 pojasnilo, da se glede na izpostavljene okoliščine ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem zagovornika, da odreditev in podaljšanje pripora zoper obdolženega D. D. ni neizogibno potrebna za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi in da je sodišče s podaljšanjem pripora kršilo 20. člen Ustave RS (pri čemer ponovno zmotno navaja, da ga je podaljšalo za nadaljnje 3 mesece). Neutemeljeno zagovornik obdolženega D. D. vztraja tudi pri trditvah, da je nemogoče, da bi obdolženi D. D. hišni pripor kršil in ponovno izvrševal kazniva dejanja, ker bi to z njegovega vidika predstavljalo popolno neumnost, saj gre le za zatrjevanja, ki jim ni mogoče slediti, zlasti ko je izkazano, da naj bi v tem postopku očitana dejanja izvršil v času pogojnega odpusta. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da je presoja sorazmernosti pripora zoper obdolženega D. D. nepravilna, ker mu ni mogoče očitati, da je kaznivo dejanje storil v okviru hudodelske združbe in gre za veliko blažjo obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, saj je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklepalo, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 in kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in je sorazmernost pravilno presojalo v skladu s temi zaključki. Ob vseh navedenih okoliščinah je pritrditi tudi presoji sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben zaradi varnosti ljudi, ki je z nobenim milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti, ter da je pripor še vedno tudi sorazmeren ukrep, čeprav res traja že več kot 10 mesecev, pri čemer ni mogoče spregledati, da gre za obsežnejšo in zahtevnejšo zadevo, pri kateri zgolj okoliščina, da o ugovorih obdolžencev in zagovornikov zoper obtožnico še ni bilo odločeno, še ne pomeni, da je zaradi tega pripor zoper obdolženega D. D. nesorazmeren ukrep.

48. Do drugačne odločitve oz. presoje sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora pa ne more privesti niti pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je obdolženi D. D. zaradi gladovne stavke izgubil že 40 kilogramov, da je v slabem zdravstvenem stanju in predlog, da naj sodišče opravi poizvedbe glede zdravstvenega stanja obdolženega D. D. E. E. 49. Tudi v zvezi z obdolženim E. E. je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vsa dejstva in okoliščine, ki pri obdolženem E. E. še vedno utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj je ugotovilo in na straneh 88 do 90 izpodbijanega sklepa obrazložilo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki od odreditve pripora dalje ostajajo nespremenjene in ki v medsebojni povezavi razumno utemeljujejo realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost, ponavljal kazniva dejanja, kakršno se mu očita v tem postopku. Tako je izpostavilo, da se obdolženemu E. E. očita 16 prodaj dveh vrst prepovedanih drog (heroin in kokain) dvema osebama; da je bil do sedaj že večkrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1, in so mu bile izrečene zaporne kazni; da je o kontinuiranosti izvrševanja kaznivih dejanj in o vztrajnosti pri izvrševanju slednjih mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je zoper njega na Okrožno sodišče v Celju vložena pravnomočna obtožnica z dne 24. 10. 2018 zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, prav tako storjenega v okviru hudodelske združbe in da je v slednji zadevi kršil odrejeni hišni pripor, saj je tekom izvrševanja hišnega pripora proizvajal konopljo, jo tudi predeloval v produkte, ki vsebujejo prepovedano drogo konopljo, torej z vsebnostjo THC, kakor tudi hranil drogo z namenom nadaljnje prodaje in dajanja v promet in je zaradi tega bila vložena še ena obtožnica zoper njega na Okrožno sodišče v Celju, in sicer z dne 12. 12. 2018. Glede na to, da je obdolženi E. E. specialni povratnik, ki je bil že 8-krat pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, pa kljub temu vsi dosedanji postopki, ki so že pravnomočno končani in ti, ki so še v teku, obdolženca niso odvrnili od storitve novih kaznivih dejanj, kar seveda kaže, je očitno, da njegove ponovitvene nevarnosti ni moč odvrniti drugače kot s priporom. Ob povzetih razlogih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je pritožbeni očitek, da so razlogi glede obstoja ponovitvene nevarnosti pomanjkljivi, nerazumljivi in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP popolnoma neutemeljen.

50. Nedvomno drži, da se obdolženemu E. E. očita kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ne delovanje v hudodelski združbi, kot ostalim soobdolženim. Vendar je treba poudariti, da te okoliščine sodišče prve stopnje ni spregledalo, saj je pravilno upoštevalo, da je za dejanje, kot se ga očita obdolženemu E. E. predpisana kazen od od 1 do 10 let zapora. Četudi gre za lažjo (temeljno) obliko kaznivega dejanja v odnosu do kaznivega dejanja, ki se ga očita soobdolženim, in čeprav gre za relativno majhne količine prepovedanih drog, to samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da ponovitvena nevarnosti ni izkazana ali da pripor ne bi bil nujno potreben, neogiben in nesorazmeren ukrep.

51. V zvezi s ponovnimi navedbami zagovornice, da ponovitveno nevarnost negira dejstvo, da kljub izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov od 19. 3. 2021 do 14. 6. 2021 niso bila zaznana nova izvršitvena ravnanja obdolženega E. E. in da je to okoliščina, za katero je Ustavno sodišče RS v odločbi Up 984/2019 z dne 13. 12. 2020 poudarilo, da je lahko odločilna pri presoji ponovitvene nevarnosti, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da zgoraj povzete okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje zaključke o ponovitveni nevarnosti, nedvomno nakazujejo, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi se ob izpustitvi na prostost obdolženi E. E. ponovno začel ukvarjati z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepih z dne 1. 2. 2022 in 22. 3. 2022, razen določene časovne prekinitve ni izkazana nobena okoliščina, ki bi nakazovala na možnost sklepanja, da se je obdolženec resnično in dokončno odločil, da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal in da zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da narava očitkov, opis očitkov in količina domnevne droge, izvrševanje kaznivega dejanja v obdobju „zgolj“ dveh mesecev in prekinitev z izvrševanjem 3 mesece pred odreditvijo pripora, kažejo na to, da pripor ni sorazmeren in neogibno potreben ukrep, niti da ga je mogoče nadomestiti s hišnim priporom, ker je tudi ob očitku izvrševanja kaznivega dejanja v obdobju dveh mesecev mogoče govoriti o kontinuiranem izvrševanju in ker zgolj začasna prekinitev s kriminalno dejavnostjo ob izkazanem specialnem povratništvu in na ravni utemeljenega suma izkazanemu izvrševanju istovrstnega kaznivega dejanja v času, ko je zoper obdolženega E. E. bil odrejen hišni pripor, nedvomno ne omogočata sklepanja, za katerega se tudi v sedaj obravnavani pritožbi zavzema zagovornica, da bi ponovitveno nevarnost pri obdolžencu bilo mogoče odvrniti tudi s hišnim priporom. Dejstvo, da na naslovu obdolženčevega stalnega prebivališča živijo tudi njegovi starši in njegov brat, te presoje ne spremenita, ker tega ni mogoče šteti kot nove okoliščine, ki v času predhodno izvrševanega hišnega pripora ne bi bila podana. Enako velja za trditve, da bi v primeru zlorabe oz. kršitve hišnega pripora sodišče še vedno lahko odredilo pripor, saj bi škoda za zdravje in življenje odjemalcev prepovedanih drog že ponovno nastala.

52. Zagovornica pa ponovno pritožbeno izpostavlja, da se obdolženec v priporu nahaja že skoraj 11 mesecev, pa obtožnica, ki mu je bila vročena pred 5 meseci, še vedno ni pravnomočna. Nedvomno ima obdolženec pravico do sojenja v razumnem roku, oz. do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar ob upoštevanju, da gre v obravnavanem primeru za obsežno kazensko zadevo, v kateri je udeleženih kar 13 obdolžencev, da je tudi dokazno gradivo obsežno, da je bilo potrebno zaslišati številne priče in da delo sodišča na tej zadevi poteka kontinuirano in brez posebnih zastojev, ob upoštevanju zagrožene kazni za kaznivo dejanje, kot se očita obdolženemu E. E., o nesorazmernosti pripora s časovnega vidika še vedno ni mogoče govoriti in so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

G. G. 53. Tudi zagovornica obdolženega G. G. meni, da je obdolženec že tako dolgo v priporu, da tudi če bi mu bilo kaznivo dejanje dokazano in izrečena kazen zapora, bi upoštevaje veljavno sodno prakso prestal v priporu več časa, kot bi mu bila izrečena kazen zapora, kar pomeni, da se lahko pripor spremeni v škodo države in da je v nasprotju z ustavno pravico, da traja zgolj neogibno potreben čas. Glede na zgoraj navedene razloge, zaradi katerih tudi po mnenju pritožbenega sodišča o časovni nesorazmernosti pripora še ni mogoče govoriti, so take pritožbene navedbe neutemeljene in temeljijo zgolj na špekulacijah o tem, kakšna zaporna kazen bi utegnila biti izrečena obdolžencu. Zato pritožbeno sodišče take pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene, prav tako pa zavrača neobrazloženo mnenje zagovornice, da bi bilo mogoče zasledovani cilj pripora zaradi begosumnosti doseči tudi z milejšim ukrepom, saj je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve na 92 in 93 strani izpodbijanega sklepa razumljivo in prepričljivo obrazložilo, da glede na izpostavljene okoliščine ni pričakovati, da bi bilo mogoče z milejšim omejevalnim ukrepom preprečiti možnosti pobega v tujino z namenom onemogočanja dokončanja predmetnega kazenskega postopka.

54. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe zagovornic obdolženega C. C., A. A., E. E. in G. G. ter zagovornikov obdolženih B. B., D. D. in F. F. niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa v zvezi z naštetimi obdolženci ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

55. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o ugotovitvi danosti pogojev za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so bili tekom preiskave zaslišani L. O., U. U., S. P., O. O., Z. Z., R. Ž., T. T., G. Z., X. X. , V. V., Ć. Ć., Š. Š., M. M., M. J., Č. D., Y. Y. in M. N., pa tudi kriminalisti in policisti, ki so opravili zasege prepovedanih drog in sodelovali pri hišnih preiskavah.