Jedro

Sodišče izvede samo dokaze, ki jih stranke predlagajo. Sodba na podlagi pripoznave se izda, če toženec pripozna tožbeni zahtevek, ne pa, če ga izpolni.

Izrek

Pritožba prvega toženca se zavrže. Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi izdalo odločbo, s katero je pravdni postopek zoper drugega toženca ustavilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna drugemu tožencu v 15-ih dneh plačati 103.670,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje tega sklepa do dneva plačila. Tožbeni zahtevek zoper ostale tožence, to je J.B., B.G., I.H., M.K., D.M., R. M., J.R., L.Š., V.Š., E.V. in M.V., da so dolžni plačati tožeči stranki v roku 15 dni vsak 308.250,00 SIT, toženec K.V. pa 616.500,00 SIT, vsi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vtoževanih zneskov glavnice za čas od 10.06.2003 do plačila, je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna prvemu tožencu plačati v 15-ih dneh 108.650,00 SIT stroškov postopka, 3., 4., 6., 7., 9., 11., 12., 13. in 14. tožencu pa pravdne stroške v znesku 831.739,00 SIT in 5. tožencu 103.670,00 SIT. Po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka ni dokazala, da je bila investitor rekonstrukcije vodovodne napeljave v B.. Iz listinske dokumentacije je ugotovilo, da je K.v.S. v letu 2000 in 2002 v vasi B. zgradil namesto starega novo vodovodno omrežje, ki pa je še vedno priključeno na stara lokalna vodna zajetja, zato je zaključilo, da sklep Občinskega sveta z dne 31.03.1998, ki je določil prioritetno listo za uvrstitev investicije v občinski proračun za leto 1998, ni bil realiziran, saj vodovod v vasi B. ni priključen na javno vodovodno omrežje, sporna vodovodna napeljava v vasi B. tudi nima izdanega uporabnega dovoljenja pristojnega organa, kot se zahteva za vsak javni vodovod. Ker vodovod v tej vasi ni bil zgrajen do take faze, da bi ga bilo mogoče uporabljati kot javni vodovod, je zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo tudi plačilo stroškov drugega toženca, čeprav je bila tožba proti drugemu tožencu umaknjena, ker je sporni znesek plačal, vendar je do umika tožbe prišlo šele na naroku 08.10.2004, čeprav je toženec zahtevek izpolnil že 03.09.2003. Toženec je zato utemeljeno najel pooblaščenca in je te stroške dolžna tožeča stranka tožencu povrniti.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo tožeča stranka in prvi toženec B.J..

Tožeča stranka najprej očita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 158.čl. Zakona o pravdnem postopku, ko ji je naložilo, da je dolžna povrniti stroške tudi drugemu tožencu. Drugi toženec je poravnal obveznost šele po vložitvi tožbe. Takoj ko je poravnal to obveznost, je tožeča stranka predlagala, da izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, ker so zato obstajali zakonski pogoji iz člena 316 ZPP. Ker sodišče takšne sodbe ni izdalo, je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo, še preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, tožbo zoper drugega toženca umaknila. O stroških postopka bi ob takem stanju moralo sodišče odločiti na podlagi člena 156 in 158 ZPP. Stroške postopka je povzročila tožena stranka, ki je svojo obveznost poravnala šele potem, ko je bila proti njej vložena tožba. V ostalem delu pritožba očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Obstaja nasprotje glede odločilnih dejstev v sodbi in podatkih spisa. Priča K. je pojasnila, zakaj je K.v. nastopal kot investitor na gradbenem dovoljenju. Priča B. pa je pojasnila, da je bil investitor vodovoda tožnik in prav tako, da je sredstva za izgradnjo spornega vodovoda zagotovila iz svojega proračuna in pridobila sredstva na račun demografsko ogroženega območja od države tožnik. Priča sicer ni znala pojasniti, zakaj je v gradbenem dovoljenju nastopal kot investitor K.v., povedala pa je, da bi o tem lahko izpovedal direktor občinske uprave ali župan. Zaradi tega je bilo tudi predlagano zaslišanje direktorja občinske uprave, pa ga sodišče ni izvedlo. Da je bil tožnik investitor spornega vodovoda izhaja tudi iz pričevanj tožencev. I.H. je povedal, da so se v vasi sestali s pokojnim županom M., ki je obljubil, da bo občina izvedla rekonstrukcijo vodovoda. Enako je izpovedal J.Č.. Tudi iz izpovedi M.V. izhaja, da je tožeča stranka vodila investicijo pri rekonstrukciji vodovoda. Sodišče se zato ne bi smelo opreti samo na sklep z dne 31.03.1998 in na gradbeno dovoljenje, ostale dokaze pa ignorirati. Ugotovitev sodišča, da sporni vodovod ni javni vodovod, je neutemeljena. Tožeča stranka kot lokalna skupnost z javnimi sredstvi ne gradi zasebnih vodovodov. V skladu s 5.čl. Odloka o pogoju za dobavo in odjem vode na območju občine S. se šteje za javni vodovod vodovodno omrežje s pripadajočimi objekti in napravami, ki oskrbuje več kot 5 priključkov različnih uporabnikov ali več kot 20 prebivalcev. Te pogoje sporni vodovod izpolnjuje. Ali je voda iz javnega vodovoda ustrezna in ali ima vodovod uporabno dovoljenje, ni pomembno za presojo tega, ali je sporni vodovod javni vodovod ali ne. Tožeča stranka zato meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje očitno napačno in nepopolno ugotovilo, ker ni zaslišalo direktorja Občinske uprave Občine H.-K., ki bi lahko pojasnil, zakaj se je v gradbenem dovoljenju kot investitor pojavil K.v.S., pa je odločitev glede odločilnih dejstev v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi in sklepom z dne 31.03.1998 in zato predlaga razveljavitev te sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tudi prvi toženec. V uvodu priznava, da je odločitev izpodbijane sodbe za njega ugodna. Pritožuje se zato, ker sodišče pred izdajo sodbe ni razrešilo spornega vprašanja glede spremembe tožbe oziroma pasivne legitimacije na strani toženca. Sodišče je izdalo sklep o spremembi tožbe, ki ni sklep procesnega vodstva. Zato je zoper takšen sklep dopustna pritožba. Toženec pa se je proti temu sklepu tudi pritožil. Zaradi vložene pritožbe kasneje ni sodeloval v nadaljevanju postopka. Ni pristopil na narok za glavno obravnavo 29.10.2004. Sodišče prve stopnje pa je samovoljno spremenilo stališče o dovoljenosti pritožbe in s tem prikrajšalo toženca za uveljavljanje svojih pravic oziroma pri aktivnem sodelovanju v postopku. Pritožuje se tudi zoper odločbo o stroških postopka, saj meni, da bi mu sodišče moralo priznati stroške, povezane s sestavo pritožbe zoper sklep z dne 08.10.2004. Toženec je ravnal po pravnem pouku, zato ne more biti v njegovo škodo, če se je sodišče kasneje premislilo in zavzelo stališče, da zoper takšen sklep ni pritožbe.

K pritožbi prvega toženca: Pritožbeno sodišče je pritožbo prvega toženca kot nedopustno zavrglo, saj je ocenilo, da prvi toženec nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo, s katero je tožbeni zahtevek proti njemu kot neutemeljen zavrnjen. Ne glede na zaplete, do katerih je tudi po oceni pritožbenega sodišča prišlo brez potrebe, saj je bilo ves čas očitno, da gre pri imenu prvega toženca le za napako, ne za spremembo osebe, je v končni odločbi odločeno v pritožnikovo korist, saj je zahtevek proti njemu vsebinsko kot neutemeljen zavrnjen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi o stroških postopka pravilno odločilo. Pritožbene navedbe, da se je tožnik držal pravnega pouka, ki mu je dovoljeval vložitev pritožbe niso utemeljene, saj tudi če je v pravnem pouku napačno napisano, da je zoper določeno odločbo dopustna pritožba, pa zakon takšne pritožbe ne predvideva, je veljavna zakonska določba. Toženca je v postopku zastopal odvetnik, imel je pravno kvalificirano zastopanje. Odvetnik mora poznati zakonske določbe. Moral bi vedeti, da je pri "spremembi" imena šlo le za popravo imena, ne pa subjektivno spremembo tožbe, kjer sodišče nima pravice suplirati privolitve toženca. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo prvega toženca zoper izpodbijano sodbo po 352.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrglo.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka, ki jo očita tožeča stranka ni ugotovilo. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vse dokaze, ki jih je izvedlo v zvezi z ugotavljanjem, kdo je bil investitor rekonstrukcije vodovodne napeljave v B.. Povzelo je izpoved priče B.K. in izpoved priče A.B. ter po analizi vseh dokazov zaključilo, da izpovedi nista bili tako prepričljivi, da bi prevagali nad pisnim gradivom, to je gradbenim dovoljenjem Upravne enote S. z dne 03.10.2000, iz katerega nedvoumno izhaja, da je bil investitor navedene rekonstrukcije K.v.S.. Pritožbene navedbe, da bi sodišče dejansko stanje glede tega dejstva lahko pravilno in popolno ugotovilo šele, če bi zaslišalo direktorja občinske uprave Občine H.-K. pa niso utemeljene, ker tožeča stranka ni predlagala zaslišanja te priče. Res je priča A.B. med drugim povedal, da ne zna pojasniti, zakaj je v gradbenem dovoljenju kot investitor naveden K.v.S. in ne O.H.-K., da pa bi to znal pojasniti župan ali direktor občinske uprave, vendar s tem še ni bil s strani tožeče stranke predlagan dokaz, da se župan zasliši kot priča. Sodišče izvede samo dokaze, ki jih stranke predlagajo, ta dokaz pa ni bil predlagan.

Tudi navedbe pritožbe o tem, zakaj šteje tožeča stranka vodovod, ki se je rekonstruiral kot javni vodovod, za izgradnjo katerega so toženci dolžni plačati vodovodni priključek, ne prepričajo. Odlok o pogojih za dobavo in odjem vode na območju občine S. v 5.členu jasno pove, da se šteje po tem odloku za javni vodovod vodovodno omrežje s pripadajočimi objekti in napravami, ki oskrbujejo več kot pet priključkov različnih uporabnikov ali več kot 20 prebivalcev. Za novo zgrajeni javni vodovod pa mora biti izdano uporabno dovoljenje pristojnega organa. Za sporni vodovod je sodišče prve stopnje ugotovilo, da uporabno dovoljenje ni bilo izdano, da gre še vedno za vodovod, ki je priključen na staro lokalno vodno zajetje in ne na javno vodovodno omrežje, zato je utemeljen zaključek izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni dokazala, da bi toženci bili dolžni plačati prispevek za izgradnjo lastnega vodovodnega priključka na javno vodovodno omrežje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih tožeča stranka izpodbija odločbo o stroških postopka, ki jih je dolžna plačati drugemu tožencu. Zmotne so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje potem, ko je tožeča stranka zaradi plačila drugega toženca, predlagala sodišču izdajo sodbo na podlagi pripoznave, izdati takšno sodbo, ker naj bi bili podani pogoji iz 316.čl. ZPP. Sodba na podlagi pripoznave se izda, če toženec pripozna tožbeni zahtevek, ne pa, če ga izpolni, saj je sodba na podlagi pripoznave izvršilni naslov za izterjavo obveznosti. Ker v tem primeru ni bilo sporno, da je toženec terjatev izpolnil, bi tožeča stranka morala, da bi lahko uveljavljala povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo tožbe od tega toženca po 158. členu ZPP takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek, tožbo umakniti. Tožeča stranka pa je tožbo umaknila šele na glavni obravnavi 08.10.2004, čeprav je drugi toženec izpolnil zahtevek že 03.09.2003, zato je sodišče prve stopnje pravilno tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna temu tožencu povrniti stroške, ki so mu nastali v tem obdobju, saj je v času po izpolnitvi zahtevka pa do umika tožbe utemeljeno najel pooblaščenca, ker je tožeča stranka še vedno vztrajala pri tožbenem zahtevku proti njemu. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).