Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da so toženke solidarno dolžne plačati tožniku odškodnino v znesku 4.920.000 SIT (sedaj 20.530,80 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku za 1.580.000 SIT (sedaj 6.593,22 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo. Pritožbam toženk pa je delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v ugodilnem delu spremenilo tako, da je odškodnino znižalo na 3.360.000 SIT (sedaj 14.021,03 EUR) ter zavrnilo še tožbeni zahtevek za plačilo 1.560.000 SIT (sedaj 6.509,76 EUR). Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v ostalem nespremenjenem ugodilnem delu potrdilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženkam povrniti odmerjene stroške pritožbenega postopka in da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da so razlogi pritožbenega sodišča za znižanje odškodnine suhoparni in da ni razvidno, katero sodno prakso je upoštevalo pri znižanju odškodnine. Okoliščine, da se tožnik ni pritožil, ni mogoče razlagati, da je s prvostopenjsko sodbo prisojena odškodnina nad njegovimi pričakovanji. Za take težje poškodbe sodna praksa priznava odškodnino v višini od 25 do 60 povprečnih neto plač v času razsodbe. Znižanje odškodnine za strah je sramotno. Ker zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti niso dolžni nadomeščati njegovi delavci, sta sodišči pri odmeri odškodnine neupravičeno upoštevali, da ima tožnik registrirano samostojno dejavnost in pet zaposlenih delavcev. Kako se je preživljal pred in po nezgodi ni element, ki bi lahko vplival na višino odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj se ta presoja le na osebnem področju. Čeprav mu zaradi registrirane dejavnosti in delavcev ni nastala premoženjska škoda, njegova nematerialna škoda ni nič manjša. Zaradi poškodbe je trajno nesposoben opravljati svoj osnovni in edini formalni poklic. Če bi pleskarstvo opravljal sam, bi mu morale toženke poleg negmotne škode plačati še škodo zaradi izgube zaslužka. V tem primeru bi bila večja le materialna škoda. Ker ima delavce, je bil pred nezgodo lahko bolj aktiven na športnem in družabnem področju. Ocena, da mu ne bo treba opustiti teh opravil, temveč bo moral vanje vlagati več napora, pa je zmotna in nasprotuje ugotovitvam izvedenca in navedbam tožnika. Tudi tožnikova starost - 57 let ob poškodbi - ni tako visoka, da bi opravičevala znižanje odškodnine skoraj na polovico. Trdi, da sodna praksa prizna povprečno 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR) na 1% ugotovljenega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče pa je tožniku priznalo le po 111.000 SIT (sedaj 463,19 EUR) za 1% zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizija se nadalje sklicuje na tožnikove pritožbene ugovore proti odločitvi o deljeni odgovornosti. Trdi, da so razlogi sodišč o soprispevku v nasprotju z vsebino zapisnika o njegovi izpovedi. Ponovno razlaga tožnikovo izpovedbo - z "smo opravljali dela" je mislil na delavce, izpovedba "že pred tem sem hodil po tej poti" pa ni časovno določljiva na dneve pred nezgodo. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da tožniku prizna odškodnino, kot mu je jo priznalo prvostopenjsko sodišče, da obe sodbi spremeni tudi v odločitvi o tožnikovi sokrivdi za škodo ter da ponovno odloči o stroških postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkam, ki nanjo niso odgovorile.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik 11.2.2004 ob 7.20 uri padel na prehodu za pešce pred H. v N. in se pri tem poškodoval. V času škodnega dogodka je bila na kritičnem mestu poledica. Na rob cestišča je bil narinjen sneg, ki se je v dnevnem času topil. Voda se je zaradi nagnjenosti ceste stekala na prehod za pešce, ponoči pa zmrzovala. Sodišči sta zaključili, da so toženke, ki so bile seznanjene z nevarnostjo poledice na obravnavanem prehodu za pešce, premalo skrbno opravljale svoje dolžnosti in da so zato odgovorne za tožniku nastalo škodo. K njenemu nastanku pa je v deležu 20% prispeval tudi sam tožnik. V H. je tedaj opravljal slikopleskarska dela, tako da so mu bile razmere znane. Kup snega je bil tam že več dni pred dogodkom in je bil dobro viden.

7. V reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeno sodišče je odmero odškodnine dovolj jasno in izčrpno obrazložilo, tako da je njegovo sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Revizija neutemeljeno trdi, da je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca ocena sodišč, da tožniku ne bo treba opustiti športnih aktivnosti, temveč bo moral vanje vlagati več napora. Sodišči sta namreč ugotovili, da se je moral tožnik po poškodbi odpovedati smučanju, plavanju, tenisu ter kegljanju in da je zaradi tega okrnjeno tudi njegovo družabno življenje. Njun zaključek, da mu ne bo potrebno povsem opustiti določenih opravil, se nanaša na domača opravila, dela v vinogradu ter v zidanici in je oprt na pravilno povzeto mnenje izvedenca.

8. Glede sklicevanja revizije na tožnikove pritožbene trditve o deljeni odgovornosti revizijsko sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje in da je zato treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, izrecno navesti. Zgolj s sklicevanjem na pritožbene trditve revizije ni mogoče utemeljiti. Revizijsko sodišče je zato presojalo le izrecne revizijske očitke o procesnih kršitvah, ki izpodbijajo odločitev o deljeni odgovornosti. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenega nasprotja med izpovedbo tožnika o tem, da je že pred dnem poškodbe hodil po isti poti ter njenim povzemanjem v sodbah. Z drugačno razlago svoje izpovedbe tožnik v resnici izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč. Pravilnosti dokazne ocene ter na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku). Iz tega razloga so neupoštevne tudi druge revizijske trditve, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč (npr. da je tožnik zaradi poškodbe trajno nesposoben opravljati svoj poklic).

9. Tožnik je ob padcu utrpel raztrganino oziroma skoraj popolno pretrganje rotatorne manšete v predelu mišice supraspinatusa.

Podrobnejši dejanski obseg vseh oblik njegove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na sedmi do enajsti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na peti in šesti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato revizijsko sodišče teh ugotovitev ne bo ponavljalo.

Odgovarja le na neutemeljene revizijske trditve o tem, da sta sodišči pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti neupravičeno upoštevali, da bodo tožnikovo delo nadomeščali njegovi delavci. Sodišči sta namreč ugotovili, da bo tožnik zaradi poškodbe težje opravljal delo slikopleskarja, nista pa zaključili, da bodo morali sedaj njegovo nezmožnost nadomeščati delavci. Po njunih ugotovitvah je tožnik že pred poškodbo večino fizičnega dela prepustil delavcem in je opravljal predvsem organizacijska dela. Zato sta pravilno ocenili, da poškodba večinoma ne bo vplivala na nadaljnje opravljanje tožnikovega dela oziroma da s tega vidika njegova življenjska aktivnost ni bistveno zmanjšana.

10. Pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče ustrezno upoštevalo merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

11. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča ne izhaja, da je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine domnevalo, da je s prvostopenjsko sodbo prisojena odškodnina nad tožnikovimi pričakovanji. Ob upoštevanju navedenih načel, zlasti načela individualizacije, so zgrešeni tudi tožnikovi očitki, da sodna praksa prizna povprečno 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR) za 1% zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi pogojevanja višine odškodnine s stopnjo in trajanjem oškodovančevih bolečin ter strahu in ostalimi okoliščinami posameznega primera, ni mogoče za posamezne poškodbe vnaprej določevati niti okvirnega zneska odškodnine. Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine poleg individualnih okoliščin tožnikove nepremoženjske škode ustrezno upoštevalo še načelo objektivne pogojenosti denarne odškodnine. Za telesne bolečine mu je odmerilo 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) odškodnine, za strah 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR). Skupni znesek 4.200.000 SIT (sedaj 17.526,29 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 24 takratnih povprečnih neto plač in ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode (prim. odločitve v zadevah II Ips 751/2005, II Ips 546/2002 ipd.). Revizija se zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo skupaj s priglašenimi revizijski stroški zavrnilo.