Jedro

Sodišče prve stopnje je prezgodaj in nepravilno odločilo, da se tožničino duševno trpljenje ni manifestiralo v eni od oblik nepremoženjske škode, ki bi opravičevala pravico do denarne odškodnine oz. da ni bilo dovolj dolgotrajno in intenzivno. Res je sicer, da je škoda eden od štirih elementov, ki morajo biti kumulativno podani za nastanek odškodninske obveznosti, in da pride denarna odškodnina v poštev šele tedaj, ko škode ni mogoče preprečiti (156. člen ZOR) oz. doseči prenehanje dejanja, s katerim se krši človekova osebnostna pravica (157. člen ZOR). Tudi satisfakcija nepremoženjske narave ima po določilu 199. člen ZOR prednost pred denarno satisfakcijo, vendar so njene možnosti omejene. Zato denarne odškodnine v primeru duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti oz. drugih pravic osebnosti ni mogoče izključevati ali jo prisojati bolj strogo, kot v primeru drugih duševnih bolečin, ki so navedene v 200. členu ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter osebnostnih pravic v znesku 3.000.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zahtevano povrnitvijo pravdnih stroškov. Tako je razsodilo potem, ko je ugotovilo, da je toženec napisal sporno pismo, ki pomeni napad na tožničino čast in dobro ime, in ga odposlal na 22 naslovov. Kljub temu je odklonilo odškodnino kot satisfakcijo za duševne bolečine, ker je menilo, da duševne bolečine, ki jih je trpela tožnica, niso bile dovolj intenzivne in dolgotrajne, da bi v njeni osebnostni sferi povzročile škodo v pravno priznani obliki.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka, ki jo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne more se strinjati s tem, da stopnja in trajanje duševnih bolečin ne opravičujejo denarne odškodnine. Po njenem je treba upoštevati naravo podatkov iz pisma, ki posegajo v tožničino intimno sfero; dejstvo, da je bilo pismo poslano na 22 naslovov ljudi in institucij, ki jim je bila tožnica znana; in posledice, ki so se kazale na njenem poslovnem in na zasebnem področju. Zato tisti, ki trdi, da tožnica ni trpela dovolj intenzivnih in dolgotrajnih duševnih bolečin, v bistvu zanika, da je tožnica normalen človek z normalnim čustvovanjem. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da bi morala tožnica povsem izgubiti duševno ravnovesje, če naj bi bila upravičena do denarne odškodnine. Mnenje, da bi morala zaradi trpljenja prenehati normalno živeti in bi morala zapasti v duševne krize ali v depresijo, je zmotno in ni v skladu z določilom 200. člena ZOR. Različni ljudje namreč različno prenašajo duševne bolečine in če se te navzven različno manifestirajo, še ne pomeni, da niso prizadeti. Tožnica je izpovedala o tem, da se je čutila ponižana, da je imela zaradi pisma probleme z ljudmi in da je bila žalostna. Zaradi vsega navedenega pritožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov. Strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča in izraža prepričanje, da sporni dokument ne predstavlja napada na tožničino čast in dobro ime, marveč skrajno silo, v kateri se je toženec branil pred napadi z nevarnim razpršilom, vlomi, kazenskimi ovadbami in oglasi v časopisih, torej ravnanjem, zaradi katerega se je počutil življenjsko ogroženega. Ko je pisal pismo, ni videl druge rešitve, kasneje pa se je žal izkazalo, da s tem ni ničesar rešil ne za tožnico, ne zase.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem popstopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/7 do 27/90 in RS št. 55/92), je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovitvi, da je toženec napisal pismo z naslovom: Deliktna ravnanja N.H. v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in ga poslal na 22 naslovov ter ob izpovedbi tožnice, da se je potem, ko je v času med 10.in 11.12.1993 zvedela zanj, počutila užaljeno in ponižano zaradi sebe in svojih staršev, da je zaradi tega pisma prišlo do prekinitve razmerja z M.D. in da je imela tudi poslovne težave, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št.29/78 do 57/89). V obrazložitvi sodbe je namreč zapisalo, da je pravica do časti in dobrega imena kot osebnostna pravica zavarovana z odškodninsko sankcijo in da za kršitev take pravice ni potreben namen razžalitve, marveč zadošča objektivno stanje. Le-to je nato ocenilo kot žaljivo, kar izhaja iz naslova in iz vsebine pisma ter iz dejstva, da ni šlo za dokument zaupne narave, ker je bil odposlan kar na 22 naslovov. Zaključilo je še, da toženec s takim ravnanjem ni mogel z ničemer pomagati tožnici in da toženčeva trditev o tem, da se je počutil ogroženega, ker ga je tožnica pogosto napadala z nekim razpršilcem in so mu sledili najeti moški, ne more opravičiti njegovega početja.

Sodišče prve stopnje je prezgodaj in nepravilno odločilo, da se tožničino duševno trpljenje ni manifestiralo v eni od oblik nepremoženjske škode, ki bi opravičevala pravico do denarne odškodnine oz. da ni bilo dovolj dolgotrajno in intenzivno. Res je sicer, da je škoda eden od štirih elementov, ki morajo biti kumulativno podani za nastanek odškodninske obveznosti, in da pride denarna odškodnina v poštev šele tedaj, ko škode ni mogoče preprečiti (156. člen ZOR) oz. doseči prenehanje dejanja, s katerim se krši človekova osebnostna pravica (157. člen ZOR). Tudi satisfakcija nepremoženjske narave ima po določilu 199. člen ZOR prednost pred denarno satisfakcijo, vendar so njene možnosti omejene. Zato denarne odškodnine v primeru duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti oz. drugih pravic osebnosti ni mogoče izključevati ali jo prisojati bolj strogo, kot v primeru drugih duševnih bolečin, ki so navedene v 200. členu ZOR.

V danem primeru se je sodišče prve stopnje iz tožničine izpovedbe prepričalo, da jo je pismo zelo prizadelo, saj je šele tedaj ugotovila, s kom je hodila 8 let. Ugotovilo je še, da je bila zelo žalostna in prizadeta, podrobneje pa stopnje bolečin in njihovega trajanja ni raziskalo, ker je kljub temu še naprej normalno živela in skrbela za svojo hčerko ter ni iskala zdravniške pomoči. Zaradi tega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno ter je sodišče druge stopnje po določilu 370. člena ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo. Da bo sodišče prve stopnje popolneje ugotovilo dejansko stanje, naj v ponovljenem dokaznem postopku ponovno zasliši tožnico in toženca ter ju natančno izpraša o dogodkih, ki so sledili odposlanemu pismu, tožnico pa naj podrobneje zasliši tudi o njenem čustvovanju. Po potrebi naj zasliši še priče, ki so spremljale tožničino vedenje v spornem obdobju oz. ki so prejele sporni dopis.

Kot materialnopravno podlago naj upošteva zlasti določilo 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS št. 33/91) in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS št. 33/94 Mednarodne pogodbe št. 7), ki se neposredno uporabljata. Način varstva človekovih pravic v civilnem pravu in pravica do odškodnine se presoja po določilih o splošni odškodninski odgovornosti po določilih ZOR, vendar se denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ne presojajo nič strožje od duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali skaženosti ali zaradi strahu.

Odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje je razveljavljena skupaj z zavrnulno sodbo, o pritožbenih stroških pa bo odločilo sodišče prve stopnje na koncu postopka (tretji odstavek 166. člena ZPP).