Jedro

Pritožbeno sodišče, glede na zavzeto pravno stališče ustavnega sodišča o nudenju posestnega varstva močnejši, dejanski posesti v primeru, kadar tej konkurira zakonita posest ter glede na obvezno upoštevanje ustavnih pravic pravdnih strank, tudi v postopkih zaradi motenja posesti, ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je imela toženka že pred zatrjevanim motilnim dejanjem dejansko oblast nad stanovanjem, dočim je tožnik kot dedič po členu 73 ZTLR postal posestnik stanovanja šele v trenutku očetove - zapustnikove smrti. Posestno varstvo je namreč naravnano predvsem na varovanje obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarmi. S tem pa, ko je prvostopenjsko sodišče zavarovalo močnejšo dejansko posest, je varovalo tudi ustavno varovane pravice toženke, in sicer pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave, na katere se je toženka v postopku tudi sklicevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbeni zahtevek tožeče stranke o ugotovitvi motenja s strani toženke z zamenjavo ključavnice vhodnih vrat stanovanja B... ter po vzpostavitvi prejšnjega stanja in plačila pravdnih stroškov tožeče stranke, zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 57.780,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo tožeče stranke po posestnem varstvu z obrazložitvijo, da je med tožnikom, ki je postal sodedič stanovanja, in toženko, ki je imela ves čas dejansko oblast nad stanovanjem, nastalo razmerje med posrednim in neposrednim posetnikom, zato se toženka utemeljeno sklicuje na svoji ustavni pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Proti sklepu se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, predlagala pa je spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev. V pritožbi opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, saj je dikcija 73. člena ZTLR, ki določa, da dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo, povsem jasna. Po mnenju pritožbe je bil tožnik posestnik spornega stanovanja najmanj od smrti njegovega pokojnega očeta M. S. kot lastnika stanovanja in sicer od 21.1.1997 dalje, ko sta pravdni stranki postali soposestnici spornega stanovanja in nista v nobenem razmerju neposrednega in posrednega posestnika, zato toženki tudi ne gredo nikakršne ustavne pravice v razmerju do tožnika oziroma v ustavi določene pravice ne opravičujejo njenega motilnega ravnanja do soposestnika. Sicer pa je tožnik imel sporno stanovanje v posesti že pred smrtjo pokojnega očeta in je sodišče glede tega nepravilno povzelo in ocenilo izvedene dokaze, dočim dokaza po priči I. Ž. sploh ni ocenilo, sicer bi prišlo do zaključka, da je tožnik, ki je imel ključe stanovanja, stanovanje koristil in s tem izvrševal posest stanovanja in ne le prihajal v to stanovanje na obisk. Nadalje je pomembna okoliščina, da so stanovanje zelo pogosto koristili tudi tožnikovi družinski člani in to ne zgolj zaradi obiskov starega očeta, ti družinski člani pa so tožnikovi "posestni pomočniki". Pritožbeno sodišče je s svojim sklepom z dne 4.9.1998, opr.št. I Cp 1851/98 pritožbi tožnika ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo, da je toženka tožniku odvzela posest stanovanja s tem, da je zamenjala ključavnico na vhodnih vratih. Pritožnici je naložilo, naj na vrata namesti staro ključavnico ali tožniku izroči ključe nove ključavnice. Odločilo je še, da je tožena dolžna povrniti tožniku za njegove pravdne stroške 92.411,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Drugačna odločitev pritožbenega sodišča temelji na razlagi 73. člena ZTLR, po katerem dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo, ter torej izrecno priznava položaj posestniku tudi dediču, ki v trenutku smrti zapustnika ni imel dejanske oblasti nad stvarjo, ki predstavlja predmet zapuščine, zaradi česar tudi za takšnega dediča veljajo vsi pravni učinki, ki jih zakon veže na dejstvo posesti. To velja še zlasti za pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti, ki je po določbi 75. člena ZTLR izrecno dana "vsakemu" posestniku. V tej luči pravnega razumevanja določila 73. člena ZTLR pa se sklicevanje na ustavne pravice toženke, vezane na stanovanje, v katerem prebiva, pokaže kot neustrezno v razmerju do soposestnika tožnika, saj je v motenjskem sporu sklicevanje na kakršnekoli pravice do posesti, po izrecni določbi 1. odstavka 78. člena ZTLR, neupoštevno. Toženka je z ustavno pritožbo, iz razlogov kršenja njenih ustavnih pravic do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, izpodbijala navedeni sklep višjega sodišča. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku odločanja o navedeni ustavni pritožbi s svojo odločbo št. Up-60/00 z dne 13.7.2000 navedeno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje, v katerem naj po presoji glede posestnega varstva tožnika upošteva tudi pritožničine (tožeknine) ustavne pravice in svoboščine. Po stališču ustavnega sodišča je višje sodišče s svojo razlago 73. člena ZTLR nedopustno poseglo v pritožničino ustavno pravico do zasebnosti in nedodatkljivosti stanovanja. Z vidika dednega prava je ratio legis navedene določbe ZTLR varovanje zapuščine v korist dedičev. Zakon daje iz tega razloga poseben posestni položaj tistim dedičem, ki dejanske oblasti nad stvarjo nimajo, svoj namen pa doseže uporaba te določbe zlasti v položajih, kadar noben izmed dedičev nad stvarjo nima dejanske oblasti, zapuščino pa je treba zaščiti pred posegi tretjih. Takšna razlaga te določbe, ki v razmerju med tistimi dediči, ki imajo dejansko oblast nad stvarjo in tistimi, ki jim posestni položaj daje določba 73. člena ZTLR, omogoča nudenje močnejšega posestnega varstva slednjim, pa ni v skladu s splošnim interesom varovanja zapuščine. Utemeljena pa tudi ni z vidika varstva pravic drugih. Sodišče mora imeti pri svojem delu ves čas pred očmi tudi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah, kar velja za odločanje v vseh sodnih postopkih, tudi v postopkih zaradi motenja posesti. Ob ponovnem obravnavanju pritožbe tožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi tokrat nima nobenih pomislekov proti dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Na podlagi popolno izvedenega dokaznega postopka in oceni izvedenih dokazov so razlogi prvostopnega sodišča glede neobstoja soposesti tožnika na stanovanju za časa življenja očeta, življenjsko sprejemljivi in logični prepričljivi, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Tudi nasprotna pritožbena izvajanja o tem, da je tožnik včasih tudi prespal v spornem stanovanju, da je včasih tudi koristil kletne prostore stanovanja, da sta hčeri tožnika prihajali v stanovanje s ključi tudi v odsotnosti toženke in pokojnega očeta, pritožbenega sodišča o nasprotnem, torej tožnikovi soposesti stanovanja, ne morejo prepričati. Dejanja, ki jih je izvrševal, ob dejstvu, da sta v stanovanju živela zgolj toženka in njen pokojni mož, tožnikov oče in toženkin mož, namreč ne ustrezajo vsebini izvrševanja posesti na stanovanju, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Nadalje pritožbeno sodišče, glede na zavzeto pravno stališče ustavnega sodišča o nudenju posestnega varstva močnejši, dejanski posesti v primeru, kadar tej konkurira zakonita posest ter glede na obvezno upoštevanje ustavnih pravic pravdnih strank tudi v postopkih zaradi motenja posesti, ugotavlja, da je izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča tudi materialnopravno pravilna. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na 3. točko 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur.l. RS št. 15/94), po katerem so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je imela toženka že pred zatrjevanim motilnim dejanjem dejansko oblast nad stanovanjem, dočim je tožnik kot dedič po členu 73 ZTLR postal posestnik stanovanja šele v trenutku očetove - zapustnikove smrti. V zvezi s tem je potrebno povedati, da razmerje med dedičem, ki ima stvar v dejanski oblasti in dedičem, ki ima na njej posest po 73. členu ZTLR, sicer ni enako razmerju med posrednim in neposrednim posestnikom (1. in 2. odst. 70. čl. ZTLR), kot zaključi prvostopno sodišče, je pa podobno, vendar je pri tem odločilno, da je prvostopno sodišče šibkejši, torej zakoniti posesti, odreklo posestno varstvo. Posestno varstvo je namreč naravnano predvsem na varovanje obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarmi. S tem pa, ko je prvostopno sodišče zavarovalo močnejšo dejansko posest, je varovalo tudi ustavno varovane pravice toženke in sicer pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave, na katere se je toženka v postopku tudi sklicevala. Kot je bilo že povedano, se je torej v skladu z že citirano ustavno odločbo tudi v motenjskem sporu dovoljeno sklicevati na ustavne pravice, sodišče pa jih je dolžno varovati. Na podlagi navedenih pravnih stališč se pritožbene navedbe tožnika glede tega, da sta ugotovljeni dejanska in zakonita posest enakovredni ter da glede na to toženki ne gredo nikakršne ustavne pravice na stanovanju v razmerju do tožnika, izkažejo za neutemeljene. Ker je torej prvostopno sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi ni storilo nobene, uradoma upoštevne kršitve pravil pravdnega postopka (2. odstavek 365. člena ZPP/77 v zvezi s 381. členom ZPP/77), je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77).