Jedro

Po gramatikalni razlagi prvostopenjskega sodišča je v 4. členu predpogodbe določeno, da je treba v DIN plačane avanse pretvoriti v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Tožena stranka take razlage pogodbe v pritožbi ni grajala vsebinsko, pač pa je nasprotovala odločitvi na njeni podlagi z argumentom, da je treba upoštevati menjalni tečaj na dan plačila avansov. Ker ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, je kršilo načelo avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskega razmerja, ki ni urejeno s kogentnimi predpisi in s tem zmotno uporabilo materialno pravo: materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pri presoji razmerij, ki so z njo urejena, je pogodba (10. člen ZOR). Res je, da je tožena stranka dolžna vrniti le vrednost, ki jo je prejela (210. člen ZOR), a je treba to vrednost ugotoviti na način, določen med pogodbenima strankama.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne.

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se ta v izpodbijanem ugodilnem potrdi, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se ta v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da zamudne obresti tečejo od 17. 3. 1997 dalje; v ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 7.788,10 EUR stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 17. 12. 1990 s pravno prednico tožene stranke M. p.o. predpogodbo za nakup dveh poslovnih prostorov v Sarajevu ter da je na podlagi te predpogodbe plačal dva avansa: prvega 5. 2. 1991 v višini 300.000 DIN in drugega 19. 4. 1991 v višini 390.000 DIN. Poslovni prostori niso bili zgrajeni v dogovorjenem roku zaradi zapletov pri pridobivanju dovoljenj, od 6. 4. 1992 do 14. 9. 1995 je bila v Bosni in Hercegovini vojna. Zato se je tožena stranka z dopisom z dne 17. 3. 1997 zavezala tožniku vrniti plačani avans – priznala je terjatev višini 98.571 DEM, a je ni plačala. Zato je tožnik 30. 3. 2001 vložil tožbo, s katero je, potem, ko jo je med postopkom spremenil, zahteval primarno 98.571,00 DEM v EUR po tečaju na dan 31. 12. 2001 z obrestmi, ki jih dajejo banke za devizne hranilne vloge za čas od 19. 4. 1991 do 31. 12. 2001, od 1. 1. 2002 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, ter podrejeno 887.139 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 1991 do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo (i) 50.398,55 EUR (protivrednost 98.571 DEM) ter (ii) obresti od zneska 98.571 DEM po obrestni meri, po kateri se pri N. d. d., L., obrestujejo hranilne vloge v DEM, vezane brez določenega namena nad eno leto, za čas od 17. 4. 1997 do 31. 12. 2001 in (iii) obresti od zneska 50.389,55 EUR po obrestni meri, po kateri se pri NLB d. d., Ljubljana, obrestujejo hranilne vloge v DEM, vezane brez določenega namena nad eno leto, za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006, od 1. 1. 2007 pa po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, in sicer do prenehanja obveznosti. Višji zahtevek je zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo (vztrajal je pri zamudnih obrestih že od plačila drugega zneska avansa 17. 4. 1991) zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke (nasprotovala je tožnikovi aktivni legitimaciji, ker je bila v predpogodbi kot kupka navedena njegova žena, vztrajala pri ugovoru zastaranja, prerekala ugotovitev o višini terjatve zaradi zmotne uporabe menjalnega tečaja DIN – DEM in grajala odločitev o zamudnih obrestih) ter prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo k plačilu 36.233,11 EUR (protivrednost 70.865,81 DEM) z obrestmi od tega zneska za isto obdobje in po enaki obrestni meri kot prvostopenjsko sodišče, do prenehanja obveznosti. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Sodbo pritožbenega sodišča z revizijama izpodbijata obe pravdni stranki.

5. Tožnik izpodbija pravnomočen zavrnilni del sodbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da je upravičen do celotne vtoževane glavnice in do obresti po obrestni meri in za čas, kot so mu bile prisojene, poleg tega pa še za čas pred tem in sicer od 19. 4. 1991 do 16. 4. 1997. Navaja, da je tožena stranka v dopisu z dne 17. 3. 1997 glavnico v vtoževani višini pripoznala; dolg v taki višini je nato pripoznala še v dopisu z dne 23. 2. 2002. Drugačna razlaga pritožbenega sodišča je napačna. S predpogodbo je dogovorjena valutna klavzula za obe stranki, kupcu je bila priznana fiksna cena za vplačan avans v orientacijskem znesku 1,138.620 DIN ter na dan 12. 12. 1990 veljaven menjalni tečaj 7 DIN za 1 DEM, za neplačan del kupnine pa se je cena dvigovala po drseči lestvici indeksa Zveznega zavoda za statistiko z baznim indeksom december 1990. Tožnikova plačila je tožena stranka vseskozi obračunavala skladno z navedenim. Njene drugačne trditve v pravdi in drugačen izračun pritožbenega sodišča ne temeljijo na izhodiščih dogovorjene valutne klavzule. Taka razlaga pogodbe je materialnopravno zmotna in v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava enakopravnosti udeležencev, vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in enake vrednosti dajatev ter z določbo 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1), po kateri stranka, ki ni izpolnila pogodbe, dolguje vse, kar je na njeni podlagi prejela in od denarja tudi zamudne obresti od dneva prejema. Do enakega zaključka vodijo določbe 124. člena in 210. člena ZOR: vrniti je treba prejeto in nadomestiti vrednost. Tožena stranka je kršila pogodbene obveznosti, saj je zamudila začetek gradnje, dogovorjen za leto 1991, nato je brez vednosti tožnika prenesla svoje obveznosti na B., za tem je obljubila vrnitev denarja, pa obljube znova ni spoštovala, pač pa je bila vseskozi nepoštena, zavajala je tožnika in zoper odgovorne osebe v Bosni teče kazenski postopek zaradi goljufije. Tožnik je upravičen do popolne odškodnine, zato je uporaba pravila neultra alterum tantum v nasprotju z določbo 262. člena ZOR, zamudne obresti pa tečejo od izročitve denarja.

6. Tožena stranka izpodbija pravnomočno odločitev v ugodilnem delu. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka. Meni, da sta sodišči zmotno presodili njen ugovor pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije, saj je predpogodbo sklenila njegova žena A. P., kar je razvidno tako iz listine o predpogodbi same kot iz cesijske pogodbe, ki jo je v nasprotju z namenom tovrstnih pogodb sklenila s tožnikom, da bi se tako odpravila napaka (glede sklenitelja pogodbe). V zvezi z glavnico je podana absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o njeni višini sami s sabo v nasprotju (predstavljala naj bi znesek 70.865,81 DEM kot vsoto zneskov 30.333,33 DEM in 37.532,48 DEM namesto 67.865,81 DEM) in z izrekom (v katerem je obveznost tožene stranke določena v višini 70.865,81 DEM) in kršitev materialnega prava, ker bi moral biti skladno z določbo 318. člena ZOR uporabljen menjalni tečaj DIN – DEM na dan, ko je tožena stranka plačilo prejela in ne, ko je bilo izvršeno. Uporabiti bi bilo treba dnevni menjalni tečaj in ne povprečnega mesečnega. Upoštevaje vse navedeno glavnica znaša 60.333 DEM. Vendar je treba upoštevati še, da je bil ta znesek dobljen z uporabo valutne klavzule, čeprav je postavljen v tuji valuti, kar pomeni, da je bil nedovoljeno (v nasprotju z 394. členom ZOR) dvakrat valoriziran. Zahtevek bi se moral glasiti na plačilo 690.000 DIN, za drugačen zahtevek (v tuji valuti) v zakonu ni podlage. Do zamudnih obresti je tožnik upravičen le od vložitve tožbe dalje. Tožena stranka je želela izpolniti pogodbo in ni bila nedobroverna. Prejete avanse je porabila za ureditev zemljišč in za gradnjo, kar je nazadnje preprečila vojna in povojne razmere v Bosni, in se ni z ničemer okoristila. Podjetje B., ki je prevzelo vse obveznosti v zvezi z izgradnjo, je z večino vplačnikov sklenilo ustrezne pogodbe. Pritožbeno sodišče ugovora zastaranja pravice do obresti ni upoštevalo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo predloga za prekinitev postopka po Zakonu o skladu Republike Slovenije za sukcesijo.

7. Revizija vsake od pravdnih strank je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).(2) Tožena stranka je na revizijo tožeče stranke odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

8. Revizija tožnika je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa je neutemeljena.

O aktivni legitimaciji tožnika

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v predpogodbi kot pogodbena stranka sicer res navedena tožnikova žena A. P., vendar zgolj zaradi napake pri sestavi listine o pravnem poslu, ki jo je vnaprej pripravila tožena stranka; je pa predpogodbo potem, ko je toženo stranko opozoril na napako in prejel zagotovilo o nepomembnosti napake, kot kupec podpisal le tožnik, ki je vodil predhodna pogajanja, plačal oba zneska avansa in se pogajal o vračilu plačanih zneskov.

10. Take dejanske ugotovitve potrjujejo pravilnost pravnega zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je v obligacijsko razmerje s pravno prednico tožene stranke dejansko vstopil tožnik in je zato po materialnem pravu upravičen uveljavljati zahtevke iz tega naslova. Tožena stranka s trditvami, da na odsotnost njegove aktivne legitimacije kaže navedba A. P. kot kupke v predpogodbi in 29. 6. 2002 sklenjena pogodba o cesiji med A. P. in tožnikom, nedovoljeno posega v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne in je revizijsko sodišče nanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem glede cesijske pogodbe prezre, da je sodišče prve stopnje zaradi prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo ni dopustilo (286. člen ZPP), po – glede na navedeno nepotrebni oziroma nedopustni – oceni pritožbenega sodišča pa bi ta dokaz kvečjemu potrjeval ugotovitev o tožniku kot sklenitelju pravnega posla, ker je bil sklenjen z namenom odprave napake v predpogodbi in ne zaradi subjektivne spremembe obligacijskega razmerja. Ker je bil dokaz z vpogledom v cesijsko pogodbo zavrnjen kot prepozen, so brez pomena za odločitev revizijska izvajanja tožene stranke o nedopustnosti popravljanja napak v pogodbi s cesijskimi pogodbami.

O višini glavnične terjatve

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v predpogodbi določena izhodiščna cena 1,138.620 DIN, ki bila določena na podlagi tečaja DEM na dan 12. 12. 1990 (1 DEM = 7 DIN) in da je bilo od tega v obliki dveh avansov plačanih 690.000 DIN, kar je po navedenem menjalnem tečaju znašalo 98.571,45 DEM in da se je tožena stranka tožniku z dopisom z dne 17. 3. 1997 zavezala vrniti prav ta devizni denarni znesek. Zato je v predpogodbi dogovorjeno valutno klavzulo uporabilo tako, da je oba avansa, plačana v DIN, preračunalo v DEM po tečaju na dan 12. 12. 1990. 12. Sodišče druge stopnje je v DIN plačana avansa pretvorilo v DEM po povprečnem menjalnem tečaju za meseca, ko je bilo plačilo izvršeno in je 300.000 DIN znašalo 30.333,33 DEM in 390.000 DIN 37.532,48 DEM oziroma skupaj 67.865,81 DEM (ali, kot je napačno seštelo, 70.865,81 DEM). Pojasnilo je, da je tožena stranka dolžna zato, ker se podlaga ni uresničila, vrniti, kar je prejela, ker je bila glede prejetega okoriščena, tožnik pa prikrajšan, vendar je dolžna vrniti le tisto, kar je dejansko prejela in je treba zato terjatev obračunati po menjalnem tečaju v času prejema plačila.

13. Stranki sta se s tem, ko sta v pogodbo vpisali ceno in obroke v tuji valuti, vsebinsko dogovorili za valutno klavzulo. Valutna klavzula je pomenila dogovor o odvisnosti višine denarne obveznosti v domači valuti od vrednosti izbrane tuje valute (izpolniti obveznosti iz pogodb z valutno klavzulo je bila med domačimi osebami dovoljena le v domačem denarju). Pogodbene stranke so se zanjo odločale zaradi zavarovanja vrednosti svojih terjatev v razmerah nestabilne vrednosti domače valute.(3) V času sklenitve sporne predpogodbe je bila valutna klavzula že dovoljena.(4) Način njene uporabe pa ni bil določen z nobenim predpisom; tako kot je bilo avtonomiji pogodbenih strank prepuščeno, ali bosta kot sredstvo za ohranitev vrednosti terjatve določili prav valutno klavzulo ali katerega od drugih načinov (na primer usklajevanje z rastjo drobnoprodajnih cen ali indeksom porasta življenjskih stroškov ali kaj drugega), je v polje pogodbene avtonomije spadala tudi določitev vezanosti obračuna (pretvorbe) avansov na menjalni tečaj za določen dan (ki je bil lahko različen od dneva plačila).

14. V konkretnem primeru je bila v 3. členu predpogodbe določena orientacijska cena 1,138.620 DIN za prostore, zgrajene do IV. gradbene faze po idejnem načrtu z dne 10. 12. 1990, v 4. členu pa je določen način financiranja: investitor (kupec) plačal 40 % oziroma 455.448 DIN vnaprej do 15. 1. 1991; za plačan neobrestovan avans je cena, ki bo definirana v pogodbi, do konca leta fiksna, za vnaprej neplačani avans izvajalec obračunava drsno lestvico po indeksu Zveznega zavoda za statistiko z izhodiščnim indeksom za december 1990, orientacijska cena pa je izračunana na podlagi tečaja DEM na dan 12. 12. 1990. Za odločitev je pomembna predvsem določba 4. člena predpogodbe; njena vsebina ni tako jasna, da bi jo bilo mogoče uporabiti tako, kot se glasi, zato je moralo sodišče ugotavljati skupen namen pogodbenih strank (prvi in drugi odstavek 99. člena ZOR).

15. Po gramatikalni razlagi prvostopenjskega sodišča je v 4. členu predpogodbe določen način preračuna DIN v DEM, po katerem je treba v DIN plačane avanse pretvoriti v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Da je bil prav tak namen pogodbenih strank, je sklepalo tudi na podlagi dejstva, da je tožena stranka terjatev obračunala v višini 98.571 DEM, jo pisno priznala in se jo pisno zavezala poravnati.(5) Tožena stranka take razlage pogodbe v pritožbi ni grajala vsebinsko, pač pa je nasprotovala odločitvi na njeni podlagi z argumentom, da je treba upoštevati menjalni tečaj na dan plačila avansov. Ker ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, je kršilo načelo avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskega razmerja, ki ni urejeno s kogentnimi predpisi in s tem zmotno uporabilo materialno pravo: materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pri presoji razmerij, ki so z njo urejena, je pogodba (10. člen ZOR). Res je, da je tožena stranka dolžna vrniti le vrednost, ki jo je prejela (210. člen ZOR), a je treba to vrednost ugotoviti na način, določen med pogodbenima strankama. In ta način je bil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v predpogodbi določen s pretvorbo DIN v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Le, če takega dogovora ne bi bilo, bi bilo treba uporabiti kasnejši menjalni tečaj, a ne tistega, ki je veljal na dan, ko je tožnik vsakega od avansov nakazal, pač pa na dan, ko so sredstva prispela na račun tožene stranke (318. člen ZOR), kot le-ta pravilno opozarja v reviziji.(6)

16. Dogovor o valutni klavzuli v pogodbi je treba upoštevati tudi ob vračanju tistega, kar je bilo na njeni podlagi izpolnjenega.(7) Glede glavnice je zato revizija tožnika utemeljena in ji je Vrhovno sodišče ugodilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zgoraj podani razlogi za tako presojo pa ovržejo revizijsko tezo tožene stranke, da bi morala biti terjatev obračunana po tečaju na dan, ko je avans prispel na njen račun (kar bi sicer v odsotnosti drugačnega dogovora na podlagi določbe 318. člena ZOR držalo(8)), očitek procesne kršitve zaradi neskladja med razlogi in med razlogi in izrekom v zvezi z višino prisojenega zneska v drugostopenjski sodbi pa je glede na odločitev revizijskega sodišča o glavnici nepomemben.

O zamudnih obrestih a) Od kdaj tečejo

17. Sodišči prve in druge stopnje sta tožniku od glavnice prisodili zamudne obresti za čas od 17. 4. 1997 dalje, z obrazložitvijo, da se je tedaj iztekel rok,(9) ki si ga je za plačilo tožena sama postavila v dopisu z dne 17. 3. 1997, s katerim je terjatev izvensodno pripoznala. Pritožbeno sodišče je kot pravno podlago take odločitve navedlo določbo 214. člena ZOR.

18. Tožena stranka zadržuje prejeti denar, čeprav ni prišlo do uresničitve podlage, ki sledi iz predpogodbe. Sporni znesek je torej pridobila neupravičeno (četrti odstavek 210. člena ZOR), kar jo zavezuje k vrnitvi. Nobena od strank namreč v zakonsko določenem roku ni zahtevala sklenitve glavne pogodbe. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od vložitve zahtevka (214. člen ZOR).(10) Ker ne gre za primer, ko bi bila pogodba sklenjena in nato razdrta, presoja vračanju avansov v nasprotju s tožnikovo revizijsko tezo ne more temeljiti na določbi petega odstavka 132. člena ZOR.(11)

19. Za odločitev o pričetku teka zamudnih obresti je ključno, kdaj je postala tožena stranka nedobroverna; tožnik v reviziji trdi, da s plačilom avansov, tožena stranka pa, da z vložitvijo tožbe. V dobri veri tožena stranka ni bila več najpozneje od tedaj, ko se je zavedala ali bi se morala zavedati, da ob upoštevanju okoliščin primera glavne pogodbe s tožnikom ne bo sklenila in da zato del kupnine, plačan z avansi, zadržuje brez podlage. Zagotovo ni bila več dobroverna, ko se je tožniku z dopisom z dne 17. 3. 1997 zavezala vrniti delni plačili kupnine. Ker se dobrovernost domneva, bi moral dejstva, ki bi vodila v presojo, da je postala nedobroverna že pred tem časom, dokazati tožnik, pa jih ni. Zato je dolžna tožena stranka tožniku plačati zamudne obresti od 17. 3. 1997 dalje in je njegova revizija neutemeljena v delu, ki se zavzema za plačilo obresti za čas pred tem, revizija tožene stranke pa v celoti.

b) Zastaranje

20. Tožena stranka v reviziji trdi, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja terjatve iz naslova zamudnih obresti. Njen očitek je neutemeljen.

21. Iz spisa je razvidno, da je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem tožena stranka podala ugovor zastaranja (ne le glavnične), ampak tudi terjatve iz naslova zamudnih obresti; te naj bi po njenem mnenju zastarale v petih letih. Sodišče prve stopnje ji je v sodbi pravilno pojasnilo, da obresti, ki se kot stranska terjatev uveljavljajo skupaj z glavno terjatvijo, po določbi 369. člena ZOR zastarajo, ko zastara glavna terjatev. V pritožbi tožena stranka te presoje ni izpodbijala, ker je materialnopravno pravilna pa pritožbenemu sodišču vanjo ni bilo potrebno posegati.

c) O uporabi pravila ne ultra alterum tantum

22. V času od 1. 1. 2002, ko je pričel veljati Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) do 22. 5. 2007, ko je pričela veljati novela A navedenega zakona (v nadaljevanju OZ-A), je za zakonske zamudne obresti veljala prepoved ne ultra alterum tantum. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se je za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki tečejo še po uveljavitvi OZ, uporabljal 277. člen ZOR, čeprav so obresti že dosegle ali presegle glavnico. Navedena prepoved je bila odpravljena šele 22. 5. 2007 z uveljavitvijo OZ-A. Zato je za odločitev o teku zamudnih obresti pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če se to zgodi pred uveljavitvijo OZ-A, mora pravdno sodišče prve stopnje prepoved upoštevati, če vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave, kasnejše obdobje pa v časovnih mejah pravnomočnosti ni zaobseženo.

23. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da na podlagi pravila ne ultra alterum tantum zamudne obresti tečejo »do prenehanja obveznosti.« V obrazložitvi sta pojasnili, da obveznost plačila zamudnih obresti preneha, ko obresti dosežejo višino glavnice, kar bo ugotovilo izvršilno sodišče. 24. Zaradi specifičnosti konkretnega primera, ko so del obdobja, za katero je treba plačati zamudne obresti (do prevzema EUR), le-te tekle v tuji valuti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale hranilne vloge v tej valuti, vezane brez določenega namena na več kot leto dni, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali so zamudne obresti do zaključka glavne obravnave že dosegle glavnico. Tožena stranka, ki je podala ugovor ne ultra alterum tantum, dokazil o višini v tem obdobju plačanih zamudnih obresti namreč ni predložila.

25. Presoja, da zamudne obresti tečejo »do prenehanja obveznosti« pomeni, da tečejo od 17. 3. 1997 do plačila glavnice ne glede na to, v kolikšnem znesku se bodo natekle, razen, če bodo v času do uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A dosegle glavnico – v tem primeru so ob izenačitvi z glavnico nehale teči. Takšna formulacija odločitve pravdnega sodišča ne pomeni, da bo o morebitni omejitvi teka obresti odločilo izvršilno sodišče. To bi bilo namreč v nasprotju s stališčem, da na podlagi pravila ne ulterum tantum o omejitvi teka zamudnih obresti odloči pravdno sodišče, če dosežejo višino glavnice do zaključka glavne obravnave, torej do trenutka, na katerega se vežejo časovne meje pravnomočnosti, če dosežejo višino glavnice po zaključku glavne obravnave, pa o tem odloči – jih omeji – izvršilno sodišče iz ugovornega razloga naknadnega prenehanja obveznosti iz 8. točke drugega odstavka 50. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zapis v izreku sodbe, da zamudne obresti tečejo »do prenehanja obveznosti« pomeni, da je pravdno sodišče o omejitvi teka zamudnih obresti nad višino glavnice že odločilo in da mora tožena stranka tožeči stranki od neplačane glavnice plačati zamudne obresti do plačila glavnice, razen, če so v času od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ- A dosegle glavnico.

26. Taka presoja je materialnopravno pravilna. Zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da bi bila omejitev zamudnih obresti po pravilu ne ultra alterum tantum v nasprotju z določbo 262. člena ZOR. Ta predstavlja splošno pravilo o pravici do odškodnine zaradi posledic neizpolnitve pogodbe, odločitev v konkretnem primeru pa ne temelji na odškodninski podlagi, pač pa na pravilih o vračanju pridobljenega na podlagi, ki je odpadla, ki pravico do zamudnih obresti urejajo specifično, v 214. členu ZOR, kot je pojasnjeno v 16. do 18. točki obrazložitve.

O prekinitvi postopka po Zakonu o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo

27. Tožena stranka navaja, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče ni na njen predlog prekinilo postopka na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (v nadaljevanju ZSSuk); meni, da neupoštevanje navedenega zakona pomeni kršitev materialnega prava in procesnih pravil. 28. Tožena stranka je med postopkom uveljavljala, naj sodišče prekine pravdni postopek na podlagi 15.č člena ZSSuk, čemur pritožbeno sodišče neobrazloženo ni ugodilo, na njeno pritožbeno navedbo, da »vztraja pri ugovoru glede prekinitve postopka po ZSSuk« pa sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Če je s tem merila na procesno kršitev, ji je treba pojasniti, da bi lahko šlo za relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi jo morala tožena stranka uveljavljati obrazloženo, saj se vzročna zveza med (domnevno) relativno kršitvijo procesnih pravil in nezakonitostjo sodbe ne domneva. To pa pomeni, da pritožbeno sodišče z opustitvijo odgovora na neustrezno uveljavljano kršitev (če je pritožba sploh merila nanjo), ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

29. Sklad Republike Slovenije za sukcesijo je bil ustanovljen, kot izhaja iz prvega člena ZSSuk, za uveljavljanje pravic in obveznosti Republike Slovenije, pravnih in fizičnih oseb z njenega območja v postopku delitve premoženja nekdanje federacije, torej v postopku sukcesije. Nanj so se po določbi 10. člena ZSSuk prenesle določene terjatve in obveznosti Republike Slovenije ter pravnih in fizičnih oseb z območja Republike Slovenije do nekdanje federacije, njenih organov in organizacij, Narodne banke Jugoslavije in drugih pravnih oseb javnopravnega značaja na ravni nekdanje federacije (to je do subjektov nekdanje federacije). Na vsebinsko odločitev o tožnikovem zahtevku zoper toženo stranko ZSSuk ni mogel vplivati, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

30. Reviziji tožeče stranke je revizijsko sodišče sodišče delno ugodilo tako, da je glede glavnice sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (ki toženo stranko zavezuje k plačilu terjatve v EUR, ki je v Republiki Sloveniji v uradni rabi, zato je nerazumljiv očitek tožene stranke, da zahtevek ne bi smel biti postavljen v tuji valuti), glede zamudnih obresti pa je sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožniku zamudne obresti prisodilo še za čas od 17. 3. 1997 do 17. 4. 1997. V ostalem je tožnikovo revizijo zavrnilo. Revizijo tožene stranke je zavrnilo v celoti.

Stroški postopka

31. Ker je delno spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ključna kriterija za odločitev o stroških sta uspeh stranke v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) in potrebnost oziroma koristnost stroškov za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnik je na prvi stopnji sojenja z glavničnim zahtevkom uspel v celoti, delno pa je propadel z obrestnim zahtevkom. Njegove pravdne stroške je sodišče prve stopnje odmerilo na 4.882,13 EUR. Ker je zoper odločitev o delni zavrnitvi obrestnega zahtevka vložil pritožbo, je sodišče prve stopnje ugotovilo vrednost izpodbijane stranske terjatve (znesek obresti od vložitve 19. 4. 1991 do 16. 4. 1997) v višini 17.811, 48 EUR. Zato je treba tožnikove stroške pritožbenega postopka obračunati od te vrednosti. Sodna taksa za pritožbo od nje znaša 396,17 EUR, stroški zastopanja pa 587,97 EUR; ker je tožnik odgovoril na pritožbo tožene stranke, ki je izpodbijala odločitev v celoti, je znašala sodna taksa za odgovor 291,64 EUR, stroški zastopanja pa 727,97 EUR. Z revizijo je tožnik uspel glede spornega dela glavnice (14.165,44 EUR) v celoti, zato je treba stroške odmeriti od tega zneska, čeprav je glede zamudnih obresti uspel le z neznatnim delom: stranske terjatve se pri odmeri stroškov upoštevajo le, če je pravno sredstvo vloženo le glede njih. Sodna taksa je bila odmerjena na 471 EUR, stroški zastopanja pa znašajo 431,18 EUR.

Op. št. (1): ZOR je treba uporabiti na podlagi določbe 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega razmerja, saj se spor nanaša na razmerje, nastalo pred njegovo uveljavitvijo.

Op. št. (2): Ker je bil postopek pred sodiščem prve stopnje končan pred uveljavitvijo sedaj veljavne novele zakona (ZPP-D), je treba skladno z določbo drugega odstavka 130. člena le-te kot procesni predpis uporabiti zakon v nenoveliranem besedilu.

Op. št. (3): Smisel (dogovorjene) valutne klavzule je, da si stranke z uporabo tuje valute kot vrednostne osnove zagotovijo ohranitev realne vrednosti dajatev, s čimer se izognejo škodljivim vplivom inflacije, katere obseg ob sklenitvi pogodbe ni predvidljiv.

Op. št. (4): Takratni zvezni zakonodajalec je prepoved odpravil 1. 1. 1990 z Zakonom o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list SFRJ, št, 85/89), z določbo 5. člena republiškega Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91) pa je bila izrecno dovoljena. Glej odločbe VSRS II Ips 272/93, II Ips 163/2001, III Ips 30/2005 in druge.

Op. št. (5): Po določbi 100. člena ZOR, ki ga sodišči v tem primeru nista uporabili, je treba nejasna določila v pogodbi, ki jo je vnaprej pripravila ena pogodbena stranka – v konkretni zadevi tožena – razlagati v korist druge stranke – torej tožnika.

Op. št. (6): Glej odločbo II Ips 364/93. Op. št. (7): Primerjaj sodbo II Ips 277/2009. Op. št. (8): Primerjaj sodbo II Ips 364/93. Op. št. (9): Iz dopisa je razvidno, da je tožena stranka predvidela rok za plačilo 30 do 60 dni.

Op. št. (10): Polajnar Pavčnik, A., v Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, stran 53, pojasnjuje, da je določba ureja vračanje naravnih in civilnih plodov predmeta obogatitve, ter obresti, pri čemer je zavezanec dolžan zamudne obresti plačati od trenutka, ko ni bil več dobroveren, zahteva po vrnitvi od dneva pridobitve pa se nanaša na plodove. Enako Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, stran 837: nepošteni pridobitelj plačuje zamudne obresti od dne pridobitve oziroma od dne nedobrovernosti, če ta nastopi pozneje, najpozneje pa od vložitve zahtevka.

Op. št. (11): In tudi če bi bila določba petega odstavka 132. člena ZOR ustrezna podlaga, odločitev ne bi bila drugačna. V pravni teoriji je, kot je Vrhovno sodišče pojasnilo na primer v zadevi II Ips 277/2009, že dalj časa zavzeto stališče o tem, da je pri razlagi petega odstavka 132. člena ZOR, po katerem se v primeru razvezane pogodbe denarna izpolnitev vrača z zamudnimi obrestmi, treba izhajati iz ureditve zamudnih obresti v času, ko je nastal ZOR, ko so te pomenile zgolj nadomestilo za (neupravičeno) uporabo (tujega) kapitala, niso pa imele (tudi) kaznovalnega učinka zaradi prepoznega plačila, ki so ga dobile (šele) s spremembami zakonodaje. Ta učinek namreč v nobenem primeru ni združljiv z naravo povračilnega zahtevka. Kaznovalna funkcija zamudnih obresti pravno sistemsko pride v poštev šele potem, ko neupravičeni pridobitelj pride v zamudo s plačilom denarne obveznosti. Obveznost vrnitve prejetega denarja v tem primeru zapade ob razvezi pogodbe in (šele) od tega trenutka naprej je treba sankcionirati neutemeljeno zavračanje njegovega vračila; primerjaj M. Juhart, Vračilo denarja kot posledica prenehanja obligacijske pogodbe, Pravna praksa, št. 6/95.