Jedro

Ker je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila, obsojenec ne more zahtevati izločitve predsednika senata iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP šele v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Kaznivo dejanje goljufije, storjeno v nadaljevanju, ki je sestavljeno iz posameznih temeljnih oblik kaznivega dejanja goljufije, se po ustaljeni sodni praksi lahko pravno opredeli kot hujša oblika kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, če je izpolnjen objektivni pogoj, da je z dejanjem povzročena "velika premoženjska škoda" (3. točka 13. odstavka 126. člena KZ), če je tudi v subjektivnem pogledu dokazano, da se je storilec nastanka takšne škode zavedal in jo hotel oziroma privolil v njen nastanek in če so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji, ki so potrebni, da se dejanje pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega C.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obsojeni C.S. pravnomočno obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ (ob uporabi omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ) na osem mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 3.12.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagal, da vrhovno sodišče pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) menila, da je zahteva neutemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in da ni bilo zadoščeno ustavni zahtevi po poštenem sojenju (22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije - Ustave), ker se je razpravljajoči senat seznanil z obsojenčevo izjavo, dano kriminalistom dne 10.10.1994 v predkazenskem postopku, ko je kaznivo dejanje priznal, ta izjava pa bi po mnenju zagovornika morala biti izločena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je neupoštevna iz formalnih razlogov. Res je, da se razpravljajoči sodnik ne bi smel seznaniti z listinami (dokazi), ki bi morali biti med postopkom izločeni, med takšne pa nedvomno sodi tudi omenjeno obvestilo obsojenca policistom v predkazenskem postopku. Vendar pa zakon strankam pri uveljavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) postavlja tudi določene časovne omejitve, do kdaj smejo predlagati izločitev sodnika (41. člen ZKP). Po določbi 2. odstavka 41. člena ZKP, ki je veljal v času izpodbijanega procesnega dejanja (glavna obravnava), morajo stranke izločitev zahtevati brž, ko izvejo za razlog zanjo, vendar najkasneje do konca glavne obravnave. Takšna časovna omejitev velja tudi za izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP (če so podane okoliščine, ki vplivajo na sodnikovo nepristranskost).

Po ustaljeni sodni praksi je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila (odločba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 333/2003 z dne 19.2.2004). V konkretnem primeru bi lahko obsojenec, ki je imel zagovornika od uvedbe preiskave dalje, zahteval izločitev predsednika senata iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, na katerega se smiselno sklicuje, že na začetku glavne obravnave, vendar tega ni storil niti v pritožbenem postopku, pač pa je začel kršitev zakona prvič uveljavljali šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. V navedeni procesni situaciji pa mu je pravica, predlagati izločitev predsednika senata, po preteku zakonskega roka prenehala. Ob takšni ugotovitvi se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi ustavnimi in zakonskimi kršitvami, na katere se sklicuje vložnik zahteve.

Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona (smiselno po 1. točki 372. člena ZKP), ker iz opisa dejanj pod točkami 1, 9 in 15 naj ne bi bilo razvidno, na kakšen način je obsojenec oškodovanca spravljal oziroma puščal v zmoti, kar pomeni, da naj bi po mnenju zagovornika v opisu dejanja manjkal eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije.

Iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1 izhaja, da je oškodovanec spravljal v zmoto oškodovanca z lažnivo obljubo, da bo redno plačeval najemnino; podobno je ravnal tudi v primeru, opisanem pod točko 9, ko je oškodovancu obljubljal, da bo vse račune za stroške sproti mesečno poravnaval. Pri dejanju pod točko 15 pa je, kot izhaja iz opisa dejanja, oškodovanca spravil v zmoto z zamolčanjem, da je prezadolžen in plačilno nezmožen. V vseh navedenih primerih pa je bilo obsojenčevo ravnanje tudi motivirano z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist. Zato kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zagovornik, ni podana.

Z navedbami, da naj bi bil obsojenec po ugotovitvah izvedenke finančne stroke v letu 1993 in v začetku leta 1994 likviden oziroma, da naj bi posloval z dobičkom, zagovornik želi prepričati, da na način, kot je opisan pri dejanjih pod točkami 2,3,5,7,10,11,12,13 in 14, oškodovancev ni mogel spraviti v zmoto. Na takšen način zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kršitev kazenskega zakona zagovornik vidi tudi v tem, ker naj bi sodišče "neutemeljeno in na škodo obsojenca" posamezna kazniva dejanja pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, ne pa kot nadaljevano kaznivo dejanje po 1. odstavku citirane določbe, zaradi česar naj bi po njegovem mnenju kazenski pregon za posamezna kazniva dejanja, ker škoda ne dosega kvalifikatorne okoliščine (velike premoženjske škode) tudi zastaral. V pravnomočni sodbi je obsojenčevo ravnanje, ki obsega šestnajst posameznih kaznivih dejanj goljufije, pravilno pravno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ. Kaznivo dejanje goljufije, storjeno v nadaljevanju, ki je sestavljeno iz posameznih temeljnih oblik kaznivega dejanja goljufije, se po ustaljeni sodni praksi lahko pravno opredeli kot hujša oblika kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, če je izpolnjen objektivni pogoj, da je z dejanjem povzročena "velika premoženjska škoda" (3. točka 13. odstavka 126. člena KZ), če je tudi v subjektivnem pogledu dokazano, da se je storilec nastanka takšne škode zavedal in jo hotel oziroma privolil v njen nastanek in če so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji, ki so potrebni, da se dejanje pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje. Vsi našteti pogoji so bili v obravnavanem primeru, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, izpolnjeni.

Glede na predpisano kazen za hujšo obliko kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ (1 do 8 let zapora) in glede na to, da kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje zastara v desetih letih (3. točka 1. odstavka 111. člena KZ), v vsakem primeru pa, ko preteče dvakrat toliko časa (6. odstavek 112. člena KZ), je neupoštevno tudi zagovornikovo stališče, da je kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje, storjeno v času od leta 1992 do leta 1994, zastaral. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

V skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP je obsojenec dolžan povrniti stroške, nastale z izrednim pravnim sredstvom; povprečnina je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.