Jedro

Edini namen vložitve zahteve je v tem primeru obremenitev Vrhovnega sodišča in poskus povzročitve zastoja v kazenskem postopku zaradi kopičenja funkcionalno pristojnih sodišč, ki naj vodijo postopek in odločajo o obrambnih zahtevkih. Vložitev obravnavane zahteve ima hkrati vse znake navideznega uveljavljanja pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Na takšna ravnanja se je Vrhovno sodišče dolžno odzvati (15. člen ZKP), tudi z odločitvijo o obveznosti plačila stroškov, ki naj bremenijo tistega, ki jih povzroči z zlorabo procesne pravice. Pri tem ni pomembno, da vložnik pravice do vsebinske obravnave vložene zahteve niti ni imel. Zadošča že, da je lahko – na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP – pričakoval obravnavo vloge in odgovor Vrhovnega sodišča. Nastali stroški so torej posledica vložnikovega ravnanja, ki je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in prepovedi zlorabe procesnih pravic in neodvisno od izida kazenskega postopka, h kateremu (prav zaradi izključenega dostopa do Vrhovnega sodišča) vložnik s svojo vlogo ne more nikakor prispevati.

Ta izhodišča je Vrhovno sodišče vrednotilo z upoštevanjem podatkov o zapletenosti in teku kazenskega postopka, v katerem morajo sodišča odgovoriti na veliko število obrambnih vlog, z večjim številom udeležencev na strani obrambe, in hkrati skrbeti za vodenje postopka brez nepotrebnega odlašanja. To so okoliščine, v katerih se bremenu sodišč še posebej poudarjeno pridružuje dolžnost vseh udeležencev, da se vzdržijo dejanj, ki bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in ki bi pomenila zlorabo procesnih pravic. Iskanje dostopa do Vrhovnega sodišča, ki ga ob jasnih določbah prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP nikakor ni mogoče doseči, v takšnih razmerah narekuje, da se tudi Vrhovno sodišče odzove na način, ki mu je na razpolago v skladu z določbami ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Odvetnik A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 125,00 EUR.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi sta bili z izpodbijanim sklepom zavrženi zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice, ki sta ju vložila obdolženec in eden njegovih zagovornikov, A. A. 2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga odvetnik A. A. _K prvi točki izreka_

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, in zoper ti. drugo odločbo (pod določenimi pogoji), po pravnomočno končanem kazenskem postopku (prvi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Izjeme določa četrti odstavek 420. člena ZKP. Izpodbijani sklep (s katerim je bilo odločeno o zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice) med te izjeme ne sodi, kazenski postopek pa še ni končan. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP zahtevo zavrglo.

_K drugi točki izreka_

4. Odločbo o stroških je Vrhovno sodišče izdalo na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi 94. člena ZKP. Na podlagi te določbe so zavezanci, med njimi tudi zagovorniki, ne glede na izid kazenskega postopka, dolžni plačati stroške kazenskega postopka stroške, nastale s svojo privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave ali nevložitvijo napovedane pritožbe in druge stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezno sodno takso (ti. separatni stroški).

Višina sodne takse (za krivdno povzročitev preložitve preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave ali nevložitve napovedane pritožbe) je določena z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v tar. št. 7401 v višini 125,00 EUR. Ker je treba na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP enako obravnavati vsakršne stroške, povzročene po krivdi zavezancev (določenih v prvem odstavku 94. člena ZKP), velja tar. št. 7401 ZST-1 tudi za obravnavani primer.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je nastale stroške, ki se zrcalijo v višini določene sodne takse, mogoče pripisati izključno vložniku. Pri tem je pomembno, da je vložnik, odvetnik, prava vešč (prim. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-3427/07-34, U-I-287/07-24 z dne 6. 11. 2008, 6. točka obrazložitve) in očitno seznanjen z besedilom prvega odstavka 420. člena ZKP, ki ga v uvodnem stavku obrazložitve zahteve tudi (selektivno) navaja (list. št. 1706), ter z dejstvom, da kazenski postopek še ni pravnomočno končan. Zato mu je nedvomno znano, da pred pravnomočnim koncem kazenskega postopka ZKP – z izjemami, ki v tem primeru niso upoštevne (3. točka obrazložitve tega sklepa) – ne dovoljuje dostopa do Vrhovnega sodišča zaradi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Vložniku je torej znana razlika med vlogami, ki jih je mogoče vsebinsko obravnavati, in vlogami, na katere Vrhovno sodišče – zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk – ne bo vsebinsko odgovarjalo. Vložnikova vloga očitno ni imela možnosti za uspeh (prim. merila v sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-3427/07-34, U-I-287/07-24 z dne 6. 11. 2008, 6. točka obrazložitve, in v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1212/18-23 z dne 5. 6. 2019); določbi prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP sta dovolj jasni, da izključujeta možnost drugačne razlage, o kateri se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo (med prvimi v sklepih I Ips 133/99 z dne 18. 6. 1999 in I Ips 88/2001 z dne 5. 4. 2001). To pomeni, da vložnikovo dejanje ni ne dejanje, ki bi ga smel opraviti obdolženec, in tudi ne dejanje, ki bi ga bilo mogoče šteti v obdolženčevo korist (prvi odstavek 75. člena ZKP).

6. Zato je edini namen vložitve zahteve v tem primeru obremenitev Vrhovnega sodišča in poskus povzročitve zastoja v kazenskem postopku zaradi kopičenja funkcionalno pristojnih sodišč, ki naj vodijo postopek in odločajo o obrambnih zahtevkih. Vložitev obravnavane zahteve ima hkrati vse znake navideznega uveljavljanja pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Na takšna ravnanja se je Vrhovno sodišče dolžno odzvati (15. člen ZKP), tudi z odločitvijo o obveznosti plačila stroškov, ki naj bremenijo tistega, ki jih povzroči z zlorabo procesne pravice (npr. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 41 in 218). Pri tem ni pomembno, da vložnik pravice do vsebinske obravnave vložene zahteve niti ni imel. Zadošča že, da je lahko – na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP – pričakoval obravnavo vloge in odgovor Vrhovnega sodišča. Nastali stroški so torej posledica vložnikovega ravnanja, ki je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in prepovedi zlorabe procesnih pravic in neodvisno od izida kazenskega postopka, h kateremu (prav zaradi izključenega dostopa do Vrhovnega sodišča) vložnik s svojo vlogo ne more nikakor prispevati.

7. Ta izhodišča je Vrhovno sodišče vrednotilo z upoštevanjem podatkov o zapletenosti in teku kazenskega postopka, v katerem morajo sodišča odgovoriti na veliko število obrambnih vlog, z večjim številom udeležencev na strani obrambe, in hkrati skrbeti za vodenje postopka brez nepotrebnega odlašanja. To so okoliščine, v katerih se bremenu sodišč še posebej poudarjeno pridružuje dolžnost vseh udeležencev, da se vzdržijo dejanj, ki bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in ki bi pomenila zlorabo procesnih pravic (glej izhodišča v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1212/18-23 z dne 5. 6. 2019, 9. točka obrazložitve). Iskanje dostopa do Vrhovnega sodišča, ki ga ob jasnih določbah prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP nikakor ni mogoče doseči, v takšnih razmerah narekuje, da se tudi Vrhovno sodišče odzove na način, ki mu je na razpolago v skladu z določbami ZKP.

8. Zoper ta sklep ni pritožbe (četrti odstavek 399. člena ZKP).

9. Za odločitev so glasovali Mitja Kozamernik, dr. Primož Gorkič, Marjeta Švab Širok in Maja Baškovič. Mag. Aleksander Karakaš je dal odklonilno ločeno mnenje.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA mag. ALEKSANDRA KARAKAŠA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2023120513450289 "Povezava na pdf dokument")