29. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 301/2003 z dne 4. 8. 2003 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1045/2003 z dne 27. 7. 2003, sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 294/2003 z dne 25. 7. 2003 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 992/2003 z dne 16. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom št. Ks 992/2003 pritožniku odredilo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom št. II Kp 294/2003 pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo. V novem odločanju je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom št. Ks 1045/03 pritožniku iz istih razlogov pripor podaljšalo. Pritožbo zoper ta sklep je Višje sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 20. in 25. člena Ustave. Kršitev 20. člena Ustave naj bi bila v tem, da v izpodbijanem sklepu št. Ks 1045/03 ni z gotovostjo izkazana ogrožena varnost ljudi.

Podaljševanje pripora naj bi se opiralo zgolj na dejstvo, da naj bi pritožnik v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja storil 23 izvršitvenih dejanj. Kršitev 25. člena Ustave naj bi bila v tem, ker sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1045/03 in sklep Višjega sodišča št. Ks 992/2003 nista ustrezno obrazložena in naj ne bi bilo odgovorjeno na pritožbene navedbe. Smiselno zatrjuje tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

B.

3.Glede zatrjevane nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je Ustavno sodišče v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni inštanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118).

4.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti v primeru, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

5.Pri odločanju o podaljšanju pripora so sodišča ugotovila obstoj elementov, potrebnih za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Sodišče je obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor oprlo na podatke iz kazenske ovadbe in na zagovore obdolžencev ter ga ustrezno obrazložilo. Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti so sodišča utemeljila z dejstvi, da naj bi pritožnik, kakor izhaja iz podatkov kazenske ovadbe, triindvajsetkrat sodeloval pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem in tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ) v obdobju štirih mesecev skupaj s še tremi soobdolženci. Sodišče je glede na obširno kriminalno dejavnost s številnimi stiki z večino soobdolžencev zaključilo, da pritožniku legalno zasluženi prihodki ne zadoščajo. V obrazložitvi je kot okoliščina upoštevano tudi dejstvo, da je bila kriminalna združba, katere pripadnik je bil tudi pritožnik, nedvomno vzpostavljena za izvajanje kriminalne dejavnosti v večjem obsegu in v daljšem časovnem obdobju. S prihodom na prostost naj bi se obdolženci, tudi pritožnik, vanjo lahko ponovno vklopili. Sodišče je obrazložilo tudi, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Pri tem je upoštevalo predvsem neprimerne načine prevoza, nesorazmerne cene prevoza, neustreznost zdravstvenega varstva itd. Glede na izkazano intenziteto kriminalne dejavnosti sodišče v konkretnem primeru tudi ni našlo razlogov za nadomestitev pripora s hišnim priporom, kar je v sklepu tudi obrazloženo.

6.Sodišča so opredelila konkretne okoliščine, na podlagi katerih so sklepala o obstoju realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja in ob upoštevanju načela sorazmernosti tudi presodila, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ter da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

7.Ker so sodišča pri odločanju o podaljšanju pripora presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev obrazložila, niso ravnala v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave.

8.Očitno neutemeljen je tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave. Pravico iz 25. člena Ustave je, kot navaja že pritožnik, treba razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Ta pravica je kršena, če v obrazložitvi sodne odločbe niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji. Ustavno sodišče ocenjuje, da so sodišča v izpodbijanih odločbah navedla vse potrebne argumente za svojo odločitev, pritožbeno sodišče pa je argumentirano odgovorilo na konkretne navedbe pritožnika v vloženih pravnih sredstvih, tudi glede ugotovljenega dejanskega stanja in predloga za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

9.Ker za zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer