Jedro

V primeru tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitve deležev na njem, tožencu, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, ampak zadošča ugovor. S tem, ko sodišče enemu zakoncu prisodi manjši ali večji delež, hkrati odloči tudi, da je delež drugega večji ali manjši. Zato bi nasprotna tožba, s katero bi drugi zakonec uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, pomenila odločanje o isti stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo nasprotno tožbo, ki jo je nasprotna tožnica oziroma druga toženka v postopku I P 000/2016 (v nadaljevanju tožnica) vložila 17. 4. 2018. 2. Tožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da v obravnavanem primeru ne gre za isti zahtevek, zato visečnost pravde ni podana. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 000/2016-I teče pravdni postopek tožeče stranke Republike Slovenije zoper toženca I. B. ter tožnico in v katerem tožeča stranka zatrjuje, da je delež prvega toženca 3/4, delež tožnice pa 1/4. V tožbi v tem postopku pa tožnica zatrjuje, da je njen delež 3/4, delež njenega zakonca pa 1/4. Ne gre torej za identičnost tožbenih zahtevkov. Meni tudi, da sodna praksa še ni enotna glede načina uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju (ugovor ali nasprotna tožba). Če bi v omenjenem pravdnem postopku sodišče odločilo, da ugovor višjega deleža tožnice ni dovolj in da bi morala vložiti nasprotno tožbo, bi prišlo do situacije, ko višjega deleža zaradi pravnomočno razsojene zadeve ne bi mogla več uveljavljati. Sodišče bi moralo oba postopka združiti in oba zahtevka obravnavati skupaj. Meni tudi, da gre v obravnavani zadevi za drugačno situacijo kot v zadevah II Ips 261/2015 in II Cp 200/2016, saj je v tej pravdi kot izključni lastnik vpisan njen zakonec (drugi toženec). Ponavlja, da bi lahko prišlo do kršitve njene ustavno zagotovljene pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem, če bi sodišče v omenjenem drugem pravdnem postopku ugotovilo, da ugovor višjega deleža ni dovolj in da bi bila potrebna nasprotna tožba.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se pri istem prvostopenjskem sodišču vodi pravda med istimi strankami opr. št. I P 000/2016, v kateri je tožbo vložila Republika Slovenija (v tej pravdi prva toženka) zoper 1. I. B. (v tej pravdi drugega toženca) in 2. L. H. B. (v tem postopku nasprotno tožnico) zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja med tožencema in določitve deleža na njem. Z vročitvijo tožbe tožencema v letu 2016 je nastopila visečnost pravde oziroma litispendenca. Posledica litispendence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari (tretji odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). S tem se zagotavlja, da ne bo prišlo do medsebojno nasprotujočih si odločitev sodišča o isti stvari. Nedvomno je v obeh zadevah podana istovetnost pravdnih strank in istovetnost tožbenega zahtevka. V obeh postopkih so vključene iste stranke, čeprav v različnih procesnih položajih, kar pa ni bistveno1. Prav tako pa je podana tudi istovetnost tožbenega zahtevka. Tudi v omenjeni pravdi se zahteva ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem in sicer ugotovitev, da je delež prvega toženca 3/4, delež druge toženke pa 1/4. V tem postopku tožnica zahteva ugotovitev istega skupnega premoženja in svojega deleža 3/4 ter deleža drugega toženca 1/4. 5. Tožnica v tem postopku je vložitev nasprotne tožbe upravičevala z neenotno sodno prakso glede vprašanja, ali v primeru tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitev enakih deležev na njem, tožencu, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, zadošča za ugotovitev višjega dela ugovor ali pa mora vložiti nasprotno tožbo. Sodna praksa, ki jo tožnica pozna2, je enotna od odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 261/2016 z dne 14. 1. 2016, v kateri je zavzeto jasno stališče, da v primeru tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitve deležev na njem, tožencu, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, ampak zadošča ugovor. Poudarilo je tudi, da mora biti odgovor, kako naj tožena stranka uveljavlja svoj nadpolovični delež, enak ne glede na to, katere stvari in/ali premoženjske pravice ima sodišče pred očmi pri ugotavljanju deležev. Zato odgovor na vprašanje, ali mora tožena stranka vložiti nasprotno tožbo, tudi ne more biti odvisen od njenega vpisa v zemljiško knjigo. Sodna odločitev o deležih po naravi stvari vedno vsebuje odločitev o deležih obeh zakoncev na skupnem premoženju, saj mora biti ta skupaj 100 %. S tem, ko sodišče enemu zakoncu prisodi manjši ali večji delež, hkrati odloči tudi, da je delež drugega večji ali manjši. Zato bi nasprotna tožba, s katero bi drugi zakonec uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, pomenila odločanje o isti stvari3. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obravnavana tožba povsem enaka/identična ugovorom, ki jih je tožnica (tam druga toženka) podala v pravdi I P 000/2016 in s katerimi zatrjuje in dokazuje svoj, od zakonsko domnevane polovice višji delež na skupnem premoženju, prav tako v višini 3/4, glede motornega vozila pa prav tako ugovarja, da gre za njeno posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bo o ugovorih tožnice odločilo v okviru presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka v pravdi I P 000/2016. V tej se zahteva ugotovitev istega skupnega premoženja in na njem delež drugega toženca 3/4 tožnice pa 1/4. V spornem delu (v obravnavanem primeru je to delež 2/4) sta zahtevka v takšni medsebojni odvisnosti, da sta izključujoča. To onemogoča obravnavo in samostojno presojo vsakega. Medsebojna litispendenca zato narekuje zavrženje kasnejše tožbe oziroma nasprotne tožbe,4 ne da bi se sodišče spuščalo v vprašanje njene utemeljenosti (tretji odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku).

7. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo nasprotno tožbo. Pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 A. Galič v Lojze Ude et al, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 221. 2 Tožnica je v tožbi oziroma nasprotni tožbi citirala relevantno sodno prakso in tudi navedla, da nasprotno tožbo vlaga iz previdnosti. 3 Primerjaj še Končina Peternel, M.: Analiza novejše sodne prakse – skupno premoženje zakoncev, Odvetnik, 18 (2017), str. 32 do 35, Hudej, J., in Ščernjavič, I.., Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik, 72 (2015), str. 25 do 26, Hudej, J., in Ščernjavič, I.: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 66 (2011) 1-2, str. 28 do 30. 4 Medsebojna litispendenca pri nasprotni tožbi je enako kot siceršnja litispendenca negativna procesna predpostavka.