Jedro

Za pravnomočno razsojeno stvar ne gre samo takrat, ko sodišče ponovno vsebinsko razpravlja o utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem je pravnomočno odločeno, temveč tudi takrat, ko o njem ne razpravlja po vsebini, odločitev o zahtevku pa, zavedajoč se njene pravnomočnosti, povzame v izrek sodne odločbe. Kajti le izrek sodbe (s katerim je odločeno o tožbenem zahtevku oziroma o zahtevku iz nasprotne tožbe, 333. člen ZPP) postane pravnomočen, v izrek povzeta pravnomočna odločitev pa dobi tudi nove časovne meje pravnomočnosti.

Izrek

Reviziji tožeče stranke zoper sodbo se ugodi in sodba sodišča druge stopnje v 2. točki izreka v delu, v katerem je zavrnjena tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje v prvi alineji prvega odstavka 1. točke izreka, in sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljavita.

Revizija tožeče stranke zoper sklep se zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 671,75 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: s sodbo ugotovilo, da pripada tožniku M. J. ½ delež, toženki L. J. pa ½ delež na skupnem premoženju, ki med ostalim obsega poslovni prostor v Ljubljani, ki stoji na parc. št. ... k.o. ... v izmeri 51,95 m², s pripadajočim deležem na skupnih prostorih in napravah zgradbe ter funkcionalnem zemljišču (prva alinea prvega odstavka 1. točke izreka); kar je tožnik iz naslova deleža, večjega od ½, zahteval več, je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka); s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo s tožbenim zahtevkom) tožnika M. J., s katerim je zahteval, da sodišče prve stopnje ugotovi, da je bil zgoraj navedeni poslovni prostor pridobljen in je spadal v skupno premoženje pravdnih strank do razdrtja pogodbe, ki je bila sklenjena 16. 5. 1997 med toženko in L. d.o.o., zaradi česar je toženka na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 266/2000 z dne 16. 1. 2004 dolžna izročiti ta poslovni prostor v last in posest L. d.o.o., ter ugotovi, da je tožniku na tem poslovnem prostoru kot skupnem premoženju pravdnih strank pripadal delež do 4/5 in toženki do 1/5 (7. točka izreka); s sodbo delno ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in ugotovilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank tudi trisobno stanovanje na naslovu A. 6 b, ki se nahaja v pritličju in ima št. 3, z deležem tožnika 55,90 % in deležen toženke 44,10 % (prvi odstavek 2. točke izreka). Kar sta stranki iz tega naslova zahtevala več, je sodišče zavrnilo (drugi in tretji odstavek 2. točke izreka).

2. Proti odločbi prvostopenjskega sodišča se je pritožil tožnik M. J.. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka (glede ugotovitve, da v skupno premoženje zakoncev sodi trisobno stanovanje in deležev zakoncev na njem) spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (prva alinea 1. točke izreka odločbe sodišča druge stopnje). V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo (2. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje).

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje sta revizijo vložili obe pravdni stranki: tožnik M. J. zoper sodbo sodišča druge stopnje v 2. točki izreka v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v prvi alineji prvega odstavka 1. točke izreka (tj. glede ponovne odločitve, da spada v skupno premoženje poslovni prostor z deležem vsake stranke do ½) in v delu, v katerem sodišče druge stopnje ni odločilo o njegovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje iz 7. točke izreka (tj. glede zavrženja dela tožbe), toženka L. J. pa zoper odločitev v prvi alinei 1. točke izreka odločbe sodišča druge stopnje, kjer je pritožbeno sodišče zavrnilo njen tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe (tj. da v skupno premoženje sodi trisobno stanovanje) in odločitev o pritožbenih stroških.

4. Tožnik v reviziji zoper sodbo uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi v delu, v katerem je ponovno odločeno o že razsojenem zahtevku glede poslovnega prostora in deležev na njem; v delu, v katerem sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe pa naj zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek. Kot bistveno izpostavlja, da je s odišče prve stopnje že s pravnomočno sodbo I P 537/98 z dne 27. 2. 2003 ugotovilo, da spada poslovni prostor v skupno premoženje pravdnih strank in da je delež tožnika na njem najmanj polovičen. Ta poslovni prostor je kasneje na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 266/2000-I z dne 16. 1. 2004 izšel iz skupnega premoženja, ker je bilo toženki L. J. naloženo, da ga vrne v last in posest podjetju L. d.o.o. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 9. 5. 2005 ponovno razsodilo, da je poslovni prostor skupno premoženje pravdnih strank in delež strank na njem enak. S tem je odločilo o pravnomočno razsojeni stvari, kar sta nižji sodišči celo izrecno ugotovili v svojih odločbah. Ker sodišče prve stopnje po določbi 319. člena Zakona o pravdnem postopku ( Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) ne bi smelo ponovno odločati o razsojeni stvari, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je storilo sodišče druge stopnje, s tem ko je zavzelo stališče, da prvostopenjsko sodišče zatrjevane kršitve ni storilo, saj je v ponovnem sojenju že pravnomočno odločitev le povzelo v izrek, sicer nepotrebno, a smotrno zaradi boljše preglednosti in jasnosti. Po mnenju revidenta pa boljša preglednost in jasnost ne predstavljata zakonitega razloga za ponovno odločanje o že razsojeni stvari. Izpodbijana odločitev ustvarja zmedo, dvom in pravno negotovost ter odpira možnosti novih pravd, saj obstajajo o lastninski pravici na poslovnem prostoru kar tri pravnomočne sodbe, izdane v sorazmerno kratkem času (v obdobju od leta 2003 do leta 2006). Četudi bi bilo stališče drugostopenjskega sodišča pravilno, njegovo stališče ne more veljati za L. d.o.o., ki ni stranka tega pravdnega postopka. Odločitev drugostopenjskega sodišča je presenetljiva tudi zato, ker je v svojem prejšnjem sklepu I Cp 1669/2003 z dne 10.12.2003 zavzelo stališče, da je za odločitev o tem, ali je poslovni prostor skupno premoženje predhodnega pomena, ali bo slednji glede na izid spora P 266/2000-I tudi ostal. Dosledno temu bi ob ponovnem odločanju moralo upoštevati dejstvo, da je bil poslovni prostor najprej skupno premoženje pravdnih strank in da zaradi pravnomočne odločbe P 266/2000-I to ni več. Tako je izrek sodbe celo v nasprotju z ugotovitvijo, da poslovni prostor ob koncu glavne obravnave ni bil (več) skupno premoženje pravdnih strank, kar predstavlja táko pomanjkljivost, da odločitve ni moč preizkusiti, in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe revident poudarja, da se je zoper odločitev pritožil. Sodišče druge stopnje je o pritožbi vsebinsko odločalo, a odločitve ni p ovzelo v izrek svoje odločbe.

5. Vrhovno sodišče je na seji 20. 11. 2008, ko je odločalo o revizijah, odprlo in pregledalo zapisnik Višjega sodišča v Ljubljani o posvetovanju in glasovanju. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje o tožnikovi pritožbi vsebinsko odločilo v celoti, medtem ko je v izrek pisnega odpravka odločbe povzelo zgolj odločitev o pritožbi zoper sodbo, odločitve o pritožbi zoper sklep pa ne. Ker je ta odločitev pri izdelavi pisnega odpravka drugostopenjske sodne odločbe očitno po pomoti izpadla iz izreka, je Vrhovno sodišče spis vrnilo višjemu sodišču, da postopa v skladu 328. členom ZPP. Le-to je izdalo popravni sklep, s katerim je svojo odločbo popravilo, tako da je v preostalem pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

6. Tožnik M. J. je zoper sklep pritožbenega sodišča v povezavi s popravnim sklepom (ki se nanašata na sklep sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe) vložil revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, odločitvi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da ima pravni interes za ugotovitev deležev na poslovnem prostoru, čeprav ta ni več skupno premoženje strank. Odločitev pritožbenega sodišča ni pravilna, saj je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 181. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnik je ugotovitveni zahtevek postavil po pravnomočnosti sodbe P 266/2000-I, ker je vztrajal pri ugotovitvi, da je njegov delež na poslovnem prostoru večji. Z upoštevanjem obeh že pravnomočnih sodb bi se preprečila zmeda in pravna negotovost. Sodišče je kršilo tudi določbe materialnega prava. Ugotavljanje višine deleža na skupnem premoženju je obenem tudi odločanje o obstoju skupne lastnine zakoncev in ne predstavlja ugotavljanja dejstva, niti takrat če je posamezna stvar kot skupno premoženje pozneje odšla iz njega. Če premoženje odide iz skupnega premoženja pred delitvijo, preneha le možnost fizične delitve odtujene stvari v naravi in njena civilna delitev, še vedno pa je možna delitev z izplačilom razlike v vrednosti ali delitev z izplačilom deleža. 7. Toženka L. J. v reviziji uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga ugoditev reviziji s spremembo izpodbijane sodbe, tako da se pritožba tožnika zavrne tudi v ostalem delu in potrdi sodba sodišča prve stopnje, odločitev o pritožbenih stroških pa razveljavi. V reviziji ponavlja ugotovljeno dejansko stanje in razloge nižjih sodišč, ki se nanašajo na odločitev o trisobnem stanovanju. Sodišče druge stopnje je prezrlo dejstvo, da moški in ženske vzpostavljajo medsebojna razmerja tudi mimo okvirov, ki jih določa pravni red. Pravdni stranki sta zaživeli skupaj še pred razvezo tožnikove prve zakonske zveze. Ker sta imela stanovanjske težave (prenočevala sta pri znancih in v avtomobilu), so njuna prizadevanja, da bi prišla do svojega stanovanja, razumljiva. Tako sta v življenjski zvezi, ki po pravnem redu ni priznana kot zunajzakonska skupnost, pridobila dvosobno stanovanje, ki sta ga kasneje v času trajanja njune zakonske zveze zamenjala za trisobno stanovanje. Revidentka meni, da ima skupno vlaganje vselej za posledico pridobitev lastninske pravice na premoženju, ki je rezultat teh vlaganj, tudi v primeru pravno nepriznanega statusa v skupnosti živečih fizičnih oseb. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in Zakon o obligacijskih razmerjih, po katerem pridobijo vlagatelji, ki skupaj prispevajo k pridobitvi premoženja, na njem solastniške deleže. Zanemarilo je splošne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen), o načelu vestnosti in poštenja (12. člen) in prepovedi zlorabe pravic (13. člen). Ob menjavi je bilo treba trisobno stanovanje doplačati in adaptirati, kar sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Že zaradi sredstev, vloženih zaradi doplačila in v obnovo stanovanja, bi morala obveljati odločitev sodišča prve stopnje. Nadalje navaja, da je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje nedopustno širilo trditveno podlago nasprotne tožbe, ko je kot pravnorelevanten priznalo ustni dogovor pravdnih strank o skupnem vlaganju. Za tako ugotovitev sodišče ni imelo opore v spisovnem gradivu, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je namreč svoj zahtevek gradila na trditvi, da sta s tožnikom kupila dvosobno stanovanje, za nakup katerega sta predhodno varčevala. Sodišče druge stopnje je tudi prezrlo in smiselno napačno interpretiralo določbo tretjega odstavka 180. člena ZPP, po kateri tožeča stranka ni dolžna navesti pravne podlage za tožbeni zahtevek, če pa jo navede, sodnik nanjo ni vezan.

8. Sodišče je revizije vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim strankam (375. Z PP ), ki nanje nista odgovorili. O utemeljenosti revizije tožnika M. J. zoper sodbo.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku iz tožbe prvič odločilo z delno in vmesno sodbo I P 537/98 z dne 27. 2. 2003. Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank (bivših zakoncev) spadajo poslovni prostor v Ljubljani, enosobno stanovanje, garažni boks v Ljubljani in družba L., d.o.o., in odločilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Toženka se zoper navedeno odločitev ni pritožila, zato je ta del odločitve postal pravnomočen z iztekom njenega pritožbenega roka. Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje ugodilo in odločitev razveljavilo glede zahtevka, da tožniku pripada več kot ½ delež. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje (vsebinsko) odločalo o tožbenem zahtevku v obsegu, ki presega tožniku že pravnomočno prisojeni ½ delež (o deležu od ½ do 4/5) in ta del zahtevka zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje). Poleg tega je v izrek sodne odločbe povzelo pravnomočni del odločitve delne in vmesne sodbe I P 537/98 z dne 27.3.2003, ki se tiče obsega skupnega premoženja in deležih zakoncev na njem (prvi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), v obrazložitvi pa pojasnilo, da je bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno.

10. Upoštevaje pravkar povzet dosedanji potek postopka se izkaže z revizijo izpodbijana pravnomočna odločitev za procesnopravno napačno in nezakonito. Pravnomočnost sodne odločbe ne pomeni le neizpodbijnost sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi (formalna pravnomočnost), temveč tudi vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe in prepoved ponovnega sojenja o isti zadevi (materialna pravnomočnost). Slednje izhaja iz določbe drugega odstavka 319. člena ZPP, na podlagi katere mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Na pravnomočno razsojeno stvar pazi po uradni dolžnosti tudi pritožbeno sodišče (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Za pravnomočno razsojeno stvar ne gre samo takrat, ko sodišče ponovno vsebinsko razpravlja o utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem je pravnomočno odločeno, temveč tudi takrat, ko o njem ne razpravlja po vsebini, odločitev o zahtevku pa, zavedajoč se njene pravnomočnosti, povzame v izrek sodne odločbe. Kajti le izrek sodbe (s katerim je odločeno o tožbenem zahtevku oziroma o zahtevku iz nasprotne tožbe, 333. člen ZPP) postane pravnomočen, v izrek povzeta pravnomočna odločitev pa dobi tudi nove časovne meje pravnomočnosti. Ker je bilo v obravnavani zadevi o isti stvari (tj. o tem, da spada poslovni prostor Ljubljani v skupno premoženje strank z deležem tožnika najmanj do 1/2) že pravnomočno razsojeno in ker sodišče prve stopnje za odločanje ni imelo tožbene podlage, je Vrhovno sodišče reviziji tožnika ugodilo in sodbi nižjih sodišč zgolj razveljavilo v obsegu, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. O neutemeljenosti revizije tožnika M. J. zoper sklep.

11. Navedeni poslovni prostor je bil predmet tožbe tudi v pravdnem postopku P 266/2000, v katerem sta L. d.o.o. in Lo. d.o.o. tožili M. in L. J. na vrnitev poslovnega prostora. L. d.o.o. je s kupoprodajno pogodbo z dne 16. 5. 1997 prodala L. J. navedeni poslovni prostor. Ker ta niti po pozivu prodajalca zanj ni plačala kupnine, je bila kupna pogodba razdrta po samem zakonu, zato je sodišče L. J. s sodbo P 266/2000-I z dne 16. 1. 2004, ki je postala pravnomočna 31. 3. 2004. naložilo, „da je dolžna L. d.o.o. izročiti v last in posest poslovni prostor in izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini“. Tožnik je izhajal iz stališča, da je poslovni prostor z odločitvijo v sodbi P 266/2000-I z dne 16. 1. 2004 izšel iz skupne lastnine strank v last L. d.o.o., zaradi česar je prikrajšan na svojem solastninskem deležu, proti toženki pa je pridobil zahtevek iz naslova prikrajšanja. Zaradi tega meni, da ima pravni interes za ugotovitveno tožbo.

12. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrglo, s čimer se je strinjalo pritožbeno sodišče, takšni odločitvi pa pritrjuje tudi revizijsko sodišče. Tožnik namreč za ugotovitveni zahtevek ni izkazal takega interesa, ki bi mu sodišče lahko nudilo varstvo, saj ni izkazal pravne koristi, ki bi jo imel od ugotovitve preteklega pravnega razmerja in ugotovitve razmerja med toženko in L. d.o.o. Njegov pravni interes zgolj s sklicevanjem na okoliščino, da ima zoper toženko zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ne more biti podan, zlasti ker ima za njegovo uveljavitev na voljo druga ustrezna pravna sredstva. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev preteklega pravnega razmerja, ni dopustna, saj tako razmerje ne more biti predmet ugotovitvene tožbe (obrazložitev pritožbenega sodišča, da gre za ugotavljanje dejstev, je napačna). Kot izhaja iz vsebine 181. člena ZPP, z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja ali neobstoja nekega pravnega razmerja, ki naj bi obstajalo v preteklosti, temveč zgolj ugotovitev, ali takšno razmerje obstaja oziroma ne obstaja v sedanjosti. Ker revizija zoper sklep ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). O neutemeljenosti revizije toženke L. J. 13. Zatrjevana bistvena kršitev pritožbenega postopka ni podana. Toženka je svoj tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi trisobno stanovanje v Ljubljani, utemeljevala izključno s trditvami o originarni pridobitvi lastninske pravice v času trajanja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama (v kar se je revizijsko sodišče prepričalo tudi sámo ob pregledu spisovnega gradiva). Sodišče druge stopnje je torej imelo oporo za zaključek, da toženka ustreznih trditev o pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice (o obstoju dogovora pravdnih strank o skupnem vlaganju in pridobitvi lastninske pravice) v postopku ni zatrjevala, sodišče prve stopnje, ki je tak dogovor strank priznalo, pa s svojim ravnanjem nedopustno širilo trditveno podlago nasprotne tožbe.

14. Ob dejanskih ugotovitvah, da je bilo trisobno stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank z menjalno pogodbo za dvosobno stanovanje v Lljubljani, slednje pa je tožnik pridobil še pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, v času, ko je bil še poročen z bivšo ženo, je slediti pravilnemu zaključku drugostopenjskega sodišča, da trisobno stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank v smislu drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Dejstvo, da je bil tožnik v času pridobitve dvosobnega stanovanja poročen, je namreč razlog, zaradi katerega bi bila morebitna zakonska zveza s toženko neveljavna (zakonski zadržek), zato njunega takratnega medsebojnega razmerja ni mogoče opredeliti kot pravno priznano zunajzakonsko skupnost in mu pripisati premoženjske posledice v obliki nastanka skupnega premoženja. Z golj dejstvo, da sta stranki skupaj vložili (finančna sredstva) v nakup dvosobnega stanovanja, samo po sebi ne more pripeljati do nastanka (so)lastninske pravice na premoženju, ki je rezultat vlaganj. Neutemeljen je tudi očitek, da drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je bilo treba trisobno stanovanje ob menjavi stanovanj doplačati in adaptirati, kar naj bi rezultiralo v nastanku skupnega premoženja. Sodišče druge stopnje namreč glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča - da je tožnik tisti, ki je doplačal razliko v vrednostih stanovanj, in da je ta neznatna (četrti odstavek na sedemnajsti strani prvostopenjske odločbe), ter da nobena od pravdnih strank ni dokazala, v kakšnem stanju je bilo trisobno stanovanje ob menjavi in kakšna je bila adaptacija (prvi odstavek na osemnajsti strani prvostopenjske odločbe) - tega ni bilo dolžno presojati, saj ni imelo dejanske podlage. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo toženke zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Tožnik z revizijo zoper sklep ni uspel, zato te stroške krije sam. Ker pa je uspel z revizijo zoper sodbo, mu je toženka, ki v revizijskem postopku ni uspela, dolžna te stroške povrniti (smiselno drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo revizije in 2% materialne stroške, povečano za davek na dodano vrednost in takso za revizijo, znašajo 671,75 EUR (razvidni iz odmere na list. št. 370 spisa).