Jedro

Statusa zavarovancev in zavarovalnih podlag davčni organ ne more ugotavljati ali določati oziroma spreminjati, ampak je na status, ki izhaja iz matične evidence, vezan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo davkov in prispevkov za socialno varnost za obdobje od julija 2007 do marca 2011. V obrazložitvi navaja, da je tožnik podal zahtevo za vračilo davkov in prispevkov, ki jih je plačal v obdobju od julija 2007 do marca 2011 iz naslova opravljanja dejavnosti zasebnega športnega delavca. Svojo zahtevo utemeljuje z dejstvom, da je bivši delodajalec Javni zavod A. po sodbi delovnega sodišča v celoti poravnal nadomestila plač in regresa, zaradi česar je prišlo do dvakratnega plačila prispevkov za socialno varnost za isto obdobje. Toženka pojasnjuje, da lastnost zavarovane osebe v pokojninskem in invalidskem zavarovanju ugotavlja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da je davčni organ ne more ugotavljati ali določati. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je bil tožnik v obdobju od julija 2007 do marca 2011 obvezno zavarovan iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti, ni podlage za vračilo prispevkov, obračunanih na tej podlagi. Sklicuje pa se tudi na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 9288716 z dne 2. 10. 2013, iz katere izhaja, da je zavod zavrnil tožnikovo zahtevo za spremembo oziroma ugotovitev lastnosti iz naslova zaposlitve za čas od 27. 7. 2007 do 13. 3. 2011. Zoper navedeno odločbo se tožnik ni pritožil, zato je postala pravnomočna. Glede na navedeno ni pravne podlage za povrnitev dvakrat plačanih prispevkov za socialno varnost. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek za vračilo davka, ki ga je plačal iz naslova opravljanja dejavnosti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je 27. 7. 2007 prenehalo delovno razmerje v A. Delovno sodišče v Kopru pa je ugotovilo nezakonitost ravnanja bivšega delodajalca in mu naložilo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo, mu delovno dobo vpisati v delovno knjižico, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu za čas do vrnitve na delo obračunati mesečno bruto nadomestilo plače v višini, ki bi jo prejel, če bi delal, po vplačilu prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine pa tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pojasnjuje, da je takoj po prenehanju delovnega razmerja odprl s.p. kot samostojni športni delavec in v zvezi s tem statusom plačal vse dajatve. Po končanju zadeve pred delovnim sodiščem ga je bivši delodajalec obvestil, da je poravnal vsa nadomestila plač in regres, zato meni, da mu pripada povrnitev prispevkov, ki jih je plačal od julija 2007 do marca 2011 kot samozaposlen. Ker je nesporno, da so bili v konkretnem primeru prispevki za socialno varnost plačani dvakrat, predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo glavnice v višini 4.275,69 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka po vsebini na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik od julija 2007 do marca 2014 obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Prav tako ni sporno, da je bilo s sodbo ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri Javnem zavodu A. ni prenehalo 26. 7. 2007, ampak še traja, zaradi česar je navedeni delodajalec za navedeno obdobje pri obračunu dohodkov iz delovnega razmerja obračunal tudi prispevke za socialno varnost. Sporno pa je, ali obstaja pravna podlaga za vračilo prispevkov, ki jih je plačal tožnik v obdobju od julija 2007 do marca 2011 za obvezno zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti.

Sodišče se strinja z navedbo toženke, da lastnosti zavarovane osebe v pokojninskem in invalidskem zavarovanju ugotavlja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (81. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ZMEPIZ-1). Davčni organ pa je po določbah ZDav-2 v zvezi s prispevki za socialno varnost pristojen le za njihovo odmero, pobiranje, izterjavo ter za nadzor nad njihovim obračunavanjem in plačevanjem. Navedeno pomeni, da statusa zavarovancev in zavarovalnih podlag davčni organ ne more ugotavljati ali določati oziroma spreminjati, ampak je na status, ki izhaja iz matične evidence, vezan.

Ker, kot rečeno, v obravnavani zadevi zadevi ni sporno, da je bil tožnik v obdobju od julija 2007 do marca 2011 obvezno zavarovan iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti, iz tega naslova pa so bili tudi obračunani in plačani davki in prispevki, tudi po presoji sodišča ni podlage za njihovo vračilo tožniku.

Na drugačno odločitev tudi ne vpliva plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja za isto obdobje, saj drugačna lastnost zavarovanca, kot izhaja iz matične evidence, s sodbo delovnega sodišča ni vzpostavljena, tožnikova zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po prvem odstavku 13. člena ZPIZ-1 pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je bila pravnomočno zavrnjena, kar izhaja iz izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.