Jedro

Sodna praksa na področju kazenskih sankcij se zaradi možnosti rešitve zadeve s sporazumom o priznanju krivde in priznanjem krivde sedaj ustvarja tudi s kaznovalno politiko državnega tožilstva. Ta se namreč pri sporazumu o priznanju krivde z obdolžencem pogodi o naravi in višini kazni, kar mora sodišče, če sprejme sklenjeni sporazum, upoštevati v celoti in v dogovorjeno kazen ne more poseči. Pri priznanju krivde pa sodišče ne sme izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. S tem torej državni tožilec tudi sam kreira kaznovalno prakso in je zato kot državni organ tudi sam dolžan upoštevati omenjeni ustavni načeli, ki sta tudi sicer že upoštevani v tožilskih internih aktih. V Splošnem navodilu o pogojih ter o predlaganju sankcij v primerih priznanja krivde in sporazuma o krivdi, ki ga je izdal Generalni državni tožilec Republike Slovenije dne 30.5.2022 je namreč v 6. členu navedeno, da mora biti izhodišče za višino predlagane kazenske sankcije pretežno v skladu s sankcijami, ki jih sodišča izrekajo ter objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami kaznivega dejanja.

Navedena ustavno pravna izhodišča so pomembna za oceno primernosti zaporne kazni, ki je bila izrečena obtoženemu A. A. Pritožnica utemeljena navaja, da so okoliščine storitve kaznivega dejanja ter olajševalne pri obeh obtožencih enake oziroma med njima ni pomembnih odstopanj.

Ker gre pri zaporni in denarni kazni za dve samostojni kazenski sankciji, ju tudi ni dopustno kompenzirati ene na račun druge, kar pomeni, da visoka denarna kazen ne opravičuje izreka nižje zaporne kazni.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. kazen zapora zniža na 8 (osem) mesecev, v ostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtožena B. B. in A. A. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in ob upoštevanju omilitvenih določil je obtoženi B. B. izreklo kazen osem mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je skupno 15.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska izrekel en dan zapora. Obtoženki je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas prebit v priporu od 6.10.2023 od 21.16 ure dalje ter ji na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 izreklo stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Po 73. členu KZ-1 ji je odvzelo mobilni telefon znamke Samsung S8. Obtoženemu A. A. pa je izreklo kazen eno leto in štirih mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je skupno 2.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne bo dalo prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Obtožencu je v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 6.10.2023 od 21.16 ure dalje ter mu po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 izreklo stransko kazen izgona tujca z ozemlja Slovenije za čas treh let. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilni telefon iPhone. Glede stroškov kazenskega postopka pa je še odločilo, da se oba obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila teh stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožuje zagovornica obtoženega A. A. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo zaporno in denarno kazen ter da mu ne odvzame mobilnega telefona.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Zagovornica obtoženega A. A. izpodbija zaporno kazen, ki je bila temu obtožencu izrečena, kot previsoko v primerjavi s soobtoženo B. B. Tej je sodišče prve stopnje izreklo za polovico nižjo kazen, čeprav so okoliščine pri obeh obtožencih tako glede storitve kaznivega dejanja kot olajševalnih okoliščin, povsem enake. Res je, da je obtožena B. B. z državnim tožilstvom sklenila sporazum o priznanju krivde, vendar je tudi obtoženi A. A. priznal krivdo in obžaloval storitev kaznivega dejanja, enako kot soobtoženka, zaradi česar ne bi smel biti deležen še enkrat višje zaporne kazni.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenimi očitki in ugotavlja, da je obravnavana zadeva specifična, saj odstopa od ustaljene sodne prakse. Oba obtoženca sta krivdo priznala s tem, da je B. B. z državnim tožilstvom sklenila sporazum o priznanju krivde, v katerem se je poleg ostalega dogovorila za zaporno kazen v višini osmih mesecev ter stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 50,00 EUR oziroma skupno 15.000,00 EUR. Obtoženemu A. A., ki prav tako krivdo priznal, pa je sodišče izreklo s strani tožilstva predlagano kazen, in sicer eno leto in štiri mesece zapora ter denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma 2.000,00 EUR. Čeprav obtoženi B. B. izrečeni kazni odstopata od sodne prakse v podobnih primerih, in sicer zaporna kazen kot prenizka, denarna kazen pa kot občutno previsoka, pa je državna tožilka v besedah strank navedla, da bo denarna kazen dosegla enak namen in učinek kot bi ga dosegla daljša zaporna kazen. Seveda pa se ob taki razlagi zastavlja vprašanje, ali bo obtoženka glede na njeno slabo premoženjsko stanje (je brez dohodkov in finančno zadolžena) kazen uspela poravnati. Ne glede na to, da sodišče ni moglo posegati v sklenjeni sporazum o priznanju krivde in da tudi zoper ta del sodbe ni vložena pritožba, pa je vendar treba opozoriti na sledeče. 6. Sankcije za kazniva dejanja izrekajo sodišča v skladu z načelom zakonitosti (2. člen ZKP in 45. člen KZ-1) po pravilih, določenih v kazenskem zakoniku (49. člen KZ-1) upoštevajoč pri tem tudi ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). To načelo v povezavi z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) pomeni, da sodišča v podobnih primerih odločajo podobno in v različnih različno, s čimer se strankam zagotovi enako obravnavanje, kar velja tudi pri odločanju o kazenskih sankcijah. Različna obravnava obdolžencev v bistveno enakih položajih je zato dopustna samo, če obstaja razumen in stvaren razlog (na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 59244/2020 z dne 13.10.2022, I Ips 38467/2021 z dne 17.3.2023).

7. Sodna praksa na področju kazenskih sankcij se zaradi možnosti rešitve zadeve s sporazumom o priznanju krivde in priznanjem krivde sedaj ustvarja tudi s kaznovalno politiko državnega tožilstva. Ta se namreč pri sporazumu o priznanju krivde z obdolžencem pogodi o naravi in višini kazni, kar mora sodišče, če sprejme sklenjeni sporazum, upoštevati v celoti in v dogovorjeno kazen ne more poseči. Pri priznanju krivde pa sodišče ne sme izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. S tem torej državni tožilec tudi sam kreira kaznovalno prakso in je zato kot državni organ tudi sam dolžan upoštevati omenjeni ustavni načeli, ki sta tudi sicer že upoštevani v tožilskih internih aktih. V Splošnem navodilu o pogojih ter o predlaganju sankcij v primerih priznanja krivde in sporazuma o krivdi, ki ga je izdal Generalni državni tožilec Republike Slovenije dne 30.5.2022 je namreč v 6. členu navedeno, da mora biti izhodišče za višino predlagane kazenske sankcije pretežno v skladu s sankcijami, ki jih sodišča izrekajo ter objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami kaznivega dejanja.

8. Navedena ustavno pravna izhodišča so pomembna za oceno primernosti zaporne kazni, ki je bila izrečena obtoženemu A. A. Pritožnica utemeljena navaja, da so okoliščine storitve kaznivega dejanja ter olajševalne pri obeh obtožencih enake oziroma med njima ni pomembnih odstopanj. Sodišče prve stopnje je pri obtoženki kot olajševalno okoliščino upoštevalo "nekaj slabše zdravstveno stanje", medtem ko je na drugi strani po oceni sodišča druge stopnje obtoženemu A. A. v prid treba šteti tudi njegovo mladost, saj je obravnavano kaznivo dejanje storil star 21 let (ob tem je treba pripomniti, da opis kaznivega dejanja tako v obtožbi kot v sodbi ne vsebuje časa storitve kaznivega dejanja, ki pa ni zakonski znak kaznivega dejanja, zaradi česar sodba ni nezakonita). Tudi priznanje krivde obtoženega A. A. nima manjše vrednosti kot priznanje krivde soobtožene B. B. v sporazumu o priznanju krivde. Pri sporazumu sicer obstaja možnost, da se obtoženec in tožilec dogovorita še o drugih obveznostih (prvi odstavek 450.b člena ZKP), kar pri priznanju krivde ni možno in ima zato sklenjeni sporazum o priznanju krivde lahko večjo težo v smislu olajševalnih okoliščin kot golo priznanje krivde. Vendar v konkretnem primeru do tega ni prišlo, saj druge obveznosti niso bile dogovorjene, tako, da ima priznanje krivde pri obeh obtožencih povsem enako težo. Med obema obtožencema zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni razlik, ki bi lahko pomembno vplivale na višino zaporne kazni pri obeh, kar enako je razbrati tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Iz povedanega sledi, da je kaznovalni predlog državnega tožilstva za obtoženega A. A. bistveno odstopal od dogovorjene zaporne kazni obtožene B. B. Ker gre pri zaporni in denarni kazni za dve samostojni kazenski sankciji, ju tudi ni dopustno kompenzirati ene na račun druge, kar pomeni, da visoka denarna kazen ne opravičuje izreka nižje zaporne kazni. Denarna kazen se določa po povsem drugačnih pravilih, in sicer glede na ugotovljeni dnevni znesek, višina je odvisna od premoženjskega stanja in obveznosti obdolženca. Pri denarni kazni je torej tudi večji poudarek na načelu individualizacije kazenske sankcije, pri čimer je treba upoštevati, da je denarna kazen takšna, da jo je obdolženec sposoben plačati. Zato izrekanje nižjih zaporni kazni na račun višjih denarnih ne predstavlja razumnega razloga za odstop od enotne sodne prakse.

10. Ker je bilo sodišče pri obtoženemu A. A. omejeno le z višino predlagane kazni, katere ni smelo preseči, pa glede na ustavno načelo enakega varstva pravic ni imelo razlogov, da bi ob ugotovitvi, da so okoliščine pri obeh obtožencih v bistvenem enake, obtoženemu A. A. izreklo višjo zaporno kazen kot soobtoženki. Ker je kazen spričo navedene ustavno procesne situacije previsoka, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčeve zagovornice v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtoženemu A. A. izrečeno zaporno kazen znižalo na osem mesecev, oziroma na enako kazen kot je bila izrečena soobtoženki.

11. Zagovornica izpodbija obtožencu izrečeno denarno kazen z navedbo, da je ta previsoka, saj je obtoženec brez premoženja in zaposlitve, v družini pa je bil edini, ki je preživljal mater ter svoje mladoletne brate in sestre, zaradi česar denarne kazni ne bo mogel plačati. Za storjeno kaznivo dejanje tudi ni prejel ničesar, pač pa ga je storil zgolj iz obupa.

12. Navedeni očitki niso utemeljeni. Obtoženec je pri osebnih podatkih, ki jih je podal pred preiskovalno sodnico, navedel, da je bil zaposlen in da je prejemal mesečno 520,00 EUR, živel pa je z materjo in sestro, v posledici česar je sodišče prve stopnje ocenilo, da njegov dnevni znesek znaša 10,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem realna vrednost. Glede na to, da je bil on tisti, ki je priskrbel vozilo in da se je iz Nemčije odpravil na hrvaško zaradi izvršitve kaznivega dejanja, ni dvoma, da razpolaga z denarnimi sredstvi, oziroma da je zmožen ta sredstva pridobivati na legalen način. Zato ni videti ovir, da izrečene mu denarne kazni ne bo zmogel plačati, kot to zatrjuje pritožba.

13. Obtoženčeva zagovornica sodbo izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na odvzem mobilnega aparata obtoženemu A. A., in sicer navaja, da ni nobenih dokazov, da je obtoženec pri storitvi kaznivega dejanja uporabljal svoj mobilni aparat. Zato se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je glede na način storitve kaznivega dejanja le-to mogoče storiti le z ustrezno komunikacijo med posameznimi udeleženci.

14. Sodišče druge stopnje sprejema razlago prvostopenjskega sodišča, čeprav je ta, resnici na ljubo, zelo skopa. Kot izhaja iz zagovora soobtoženke in izpovedbe zaslišanega prebežnika C. C., je v obravnavani zadevi šlo za organiziran prevoz, ki je potekal med neznanim organizatorjem in obtožencem, ki je vedel, kam in kdaj mora priti po prebežnike. Ti so tudi vedeli, da bo vozilo upravljala ženska in ne moški, kar kaže, da jim je te podatke sporočil obtoženec, ki tudi sicer govori turški jezik. Ker pa je navedena priča tudi potrdila, da je obtoženec med vožnjo govoril po telefonu, ni dvoma, da je bil ta uporabljen za storitev kaznivega dejanja. Zato nasprotna pritožbena trditev ne drži, pritožba pa tudi sicer ne izpodbija obstoja drugih zakonskih pogojev za izrek navedenega varnostnega ukrepa.

15. Ker glede na vse obrazloženo v ostalem pritožba zagovornice obtoženega A. A. ni utemeljena, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Glede na to, da je obtoženec s pritožbo zagovornice deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka kot nepotreben odpade.