Jedro

Toženec se je s pogodbo zavezal le nadomestiti različna jamstva, s katerimi so tožniki zavarovali dolgove glavnega dolžnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožniki morajo v 15 dneh povrniti tožencu 3.184,12 EUR revizijskih stroškov, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora prvemu tožniku plačati 25.037,56 EUR (prej 6,000.000 SIT) kot preostali del kupnine za poslovni delež v E. d. o. o. Enak tožbeni zahtevek druge tožnice in tretjega tožnika je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov, da jim mora toženec plačati 345.820,42 EUR (prej 82,872.406,26 SIT). Znesek predstavlja terjatve štirih upnikov E. d. o. o., ki so bile zavarovane z zastavnimi pravicami na nepremičninah, in sicer na stanovanjski hiši prvih dveh tožnikov, poslovni stavbi tretjega tožnika ter z osebnimi jamstvi prvih dveh tožnikov. Plačilo so zahtevali, ker naj toženec ne bi izpolnil svoje pogodbene obveznosti poskrbeti za zamenjavo teh jamstev, nad E. d. o. o. oziroma njegovim pravnim naslednikom E. G. d. o. o. pa se je začel stečajni postopek in bodo upniki plačilo zahtevali od tožnikov na podlagi omenjenih jamstev. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je toženčevo obvezo štelo le za obligacijo prizadevanja in le-to bi prvi tožnik lahko terjal, za denarni zahtevek nima pravne podlage, ostala dva tožnika pa tudi nista bila pogodbenika. Glede višine tožbenega zahtevka je še dodalo, da dve od vtoževanih terjatev niti nista v posebnem seznamu zavarovanih terjatev, ki je sestavni del pogodbe, ena od njiju pa je celo nastala kasneje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je sicer pritožbi, da ne gre le za obligacijo prizadevanja, temveč za obveznost toženca, da zamenja jamstva, pa tudi, da sta druga tožnica in tretji tožnik aktivno legitimirana, ker je bila pogodba sklenjena v korist tretjega oziroma njiju. Vendar pa je poudarilo, da lahko tožniki v primeru neizpolnitve pogodbe terjajo le ali izpolnitev tistih obveznosti, ki so bile prevzete s pogodbo ali pa odškodnino zaradi neizpolnitve. Tega zadnjega pa v tožbi in med postopkom na prvi stopnji tožniki niso zahtevali in tudi niso dokazali, da je prišlo do vnovčenja njihovih garancij.

3. Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbijajo zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zneska 345.820,42 EUR, uveljavljajo revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagajo pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter le podrejeno, da revizijsko sodišče samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Procesno kršitev revizija vidi v tem, da je pritožbeno sodišče zavzelo drugačno stališče glede materialnopravne podlage, pa naj tega ne bi obrazložilo niti glede okoliščine, da ne gre le za obligacijo prizadevanja niti glede okoliščine, da gre tudi za pogodbo v korist tretjega. Nato revizija opozarja na splošna načela obligacijskega prava, na načelo vestnosti in poštenja, dolžnost izpolnitve obveznosti in prepoved povzročanja škode, ter zatrjuje, da sta sodišči s stališči, da tožencu ni treba nadomestiti jamstev in ne poravnati obveznosti E. d. o. o., ravnali v očitnem nasprotju s temi načeli. Revizija graja razloge obeh sodišč, zakaj terjatev Zveze bank ... ne spada med terjatve, glede katerih se je toženec zavezal zamenjati jamstvo. Pritožbeno sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključuje, da tožniki niso dokazali, da je prišlo do vnovčenja garancij, saj iz njihovih pripravljalnih vlog izhaja, da je bilo vloženo več izvršilnih predlogov in da je vpisanih več hipotek, sodišče pa v izvršilne spise in v zemljiškoknjižne podatke ni vpogledalo. Revizija obema sodiščema očita, da se ne bi smeli zadovoljiti s preizkusom le tiste pravne podlage, na katero so se sklicevali tožniki, temveč bi morali po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, kot je opozorilo revizijsko sodišče v zadevi II Ips 684/2004. Razlogom pritožbenega sodišča očita pavšalnost, nasprotje med izrekom sodbe in dejstvi, ugotovljenimi na prvi stopnji. Razlogom prvostopenjskega sodišča pa očita nasprotje z izvedenimi dokazi in izrekom, in sicer „iz razlogov, ki so že bili navedeni in jih tožeče stranke po nepotrebnem ne bodo ponavljale“. Revizija kot materialnopravno zmotne graja tudi razloge obeh sodišč, da še ni prišlo do vnovčenja jamstev, da naj bi torej tožniki morali počakati in šele po vnovčenju vložiti tožbo. Taka zahteva terja, da tožniki ne ukrenejo ničesar, dokler ne izgubijo vsega svojega osebnega premoženja in se celo izselijo iz zastavljene hiše, glede katere je že v teku izvršilni postopek. Šele nato naj bi smeli od toženca terjati izpolnitev obveznosti iz pogodbe z 20. 3. 2003 (prav 20. 2. 2003).

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Prvi tožnik je s tožencem 20. 2. 2003 sklenil pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi E. d. o. o. za 10,000.000 SIT, istega dne pa sta sklenila še pogodbo o sodelovanju, medsebojnih pravicah in obveznostih. Toženec se je v njej kot kupec v drugem členu med drugim zavezal, „da bo poskrbel za nadomestilo jamstev za kredite in obveznosti, ki jih ima družba ter je sedaj jamstvo vezano s stanovanjsko hišo prodajalca in poslovno stavbo last P. d. n. o. ter nadomestiti jamstva, ki jih je dal prodajalec osebno in jamstva A. G.“. Posebna priloga k tej pogodbi je bil tudi seznam kreditov na zadnji strani pogodbe, za katere naj bi se toženec zavezal „poskrbeti za nadomestilo jamstev oziroma nadomestiti ta jamstva“. Nekaj kreditov je bilo odplačanih, nekaj jamstev zamenjanih, v pravdi pa so sporna nezamenjana jamstva za kredite štirih upnikov E. G. d. o. o., ki je prišel v stečaj.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da iz pravkar povzete toženčeve pogodbene obveze ne izhaja, da mora on plačati zapadle obveznosti glavnega dolžnika E. d. o. o., za katere so tožniki prevzeli različna jamstva. Tožniki na podlagi take pogodbene obveznosti nimajo direktnega denarnega zahtevka proti tožencu, saj ta v razmerju do tožnikov (in še manj do upnikov) ni prevzel obveznosti glavnega dolžnika. Zahtevek za izpolnitev pogodbe bi torej lahko bil le nedenarne narave in skladen z obvezo, kot se glasi in kot jo je toženec prevzel v 2. členu pogodbe (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Da bi tožniki utemeljili denarni zahtevek za plačilo neposredno njim (kot porokom ali zastaviteljem) tistih zneskov, ki jih glavni dolžnik dolguje upnikom zavarovanih terjatev, bi morali ob kršitvi pogodbe z 20. 2. 2003 zatrjevati tudi druge elemente poslovne odškodninske obveznosti, med katerimi je sam nastanek škode. Tega trditvenega in dokaznega bremena pa niso zmogli, kot pravilno poudarja pritožbeno sodišče. Trditev o začetih izvršilnih postopkih sama po sebi ne zadostuje, saj le nakazuje grozeči nastanek škode. Plačilo bodoče škode je mogoče zahtevati le izjemoma, kadar to zakon izrecno dovoljuje (na primer bodoče duševne in telesne bolečine, renta itd.). Za škodo v zvezi s kršitvijo v tej zadevi obravnavane pogodbe, tudi če bi bila trditvena podlaga v opisani smeri zadostna, taka izjema ni določena. Še v razmerju med glavnim dolžnikom in porokom, ki je tesnejše kot tu obravnavano razmerje med porokom in nadaljnjo osebo, ki se je zavezala le poskrbeti za zamenjavo poroštva, ima porok pravico zahtevati od glavnega dolžnika plačilo šele, ko je zanj plačal dolg upniku. Le v posebnih primerih in ob izpolnjenih pogojih ima pravico zahtevati potrebna zavarovanja, česar tožniki niso zahtevali (primerjaj 1028. in 1030. člen OZ). Zato so neupoštevna vsa revizijska opozorila, kaj za tožnike pomeni čakanje na izterjavo dolga.

8. Revizija neutemeljeno pripisuje sodiščema stališče, da toženec ni dolžan niti nadomestiti jamstev niti poravnati obveznosti prodane družbe. Prvega omenjenega stališča ne zavzema nobeno od sodišč, tožbenega zahtevka v tej smeri pa tudi ni bilo. Zakaj je drugo stališče pravilno, je pojasnjeno v prejšnji točki te sodbe. Očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišči s svojimi stališči kršili splošna načela obligacijskega prava, pa je vsaj nenavaden, saj so v obveznostnih razmerjih, za katera veljajo splošna načela, na katera se sklicuje revizija, stranke in ne sodišče. Revizijska graja razlogov sodišč o terjatvah posameznih upnikov, torej o višini vtoževanega zneska, se ne nanaša na odločilna vprašanja, saj za zavrnitev revizije zadostuje presoja o neutemeljenosti same podlage vtoževanega zneska.

9. Uveljavljane procesne kršitve niso podane. Drugačno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, kot ga je imelo prvostopenjsko sodišče glede določenih vprašanj, je seveda dovoljeno, v konkretnem primeru pa tudi pravilno. Če ne bi bilo pravilno, pa ne bi šlo za procesno kršitev, temveč za zmotno uporabo materialnega prava. Ni mogoče pritrditi reviziji, da pritožbeno sodišče drugačnega materialnopravnega stališča ne bi obrazložilo, saj se to da preizkusiti. Poleg tega niti ni razumljivo, zakaj revizija to uveljavlja, saj pomenita sedaj grajani stališči o pomenu prevzete toženčeve obveznosti in o pogodbi v korist tretjega pritrditev pritožbeni graji o zmotnosti stališč prvostopenjskega sodišča. Tožniki kljub temu s pritožbo niso uspeli zato, ker je bil utemeljen drug razlog prvostopenjskega sodišča, torej da tožniki v sami pogodbi nimajo pravne podlage za denarni zahtevek.

10. Vprašanje, ali je prišlo do vnovčenja garancij, je dejanske narave in ga zato stranke v revizijskem postopku ne morejo načenjati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Poleg tega je očitek o nasprotju razloga o nedokazanosti tega dejstva z izvedenimi dokazi v nasprotju s samo revizijo, ki takoj nadaljuje z očitkom, da sodišče o tem ni izvedlo dokazov.

11. Neutemeljen je nakazani procesni očitek, da sodišče ni po uradni dolžnosti preverilo vseh možnih pravnih podlag. Sodišče to lahko stori le, če so tudi zatrjevana ustrezna dejstva za morebitno drugačno pravno podlago, kar jasno izhaja iz odločbe, na katero se revizija sklicuje. Očitek pavšalnosti razlogov pritožbenega sodišča je neutemeljen, očitek nasprotja izreka sodbe pritožbenega sodišča z dejstvi, ugotovljenimi v postopku na prvi stopnji, pa nekonkretiziran. Enako velja za podoben procesni očitek prvostopenjskemu sodišču o nasprotju med izrekom sodbe in izvedenimi dokazi. Posplošeno sklicevanje na vse že navedene razloge v reviziji za utemeljitev konkretnega procesnega očitka ne zadostuje.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnikov. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določbah Odvetniške tarife.