Jedro

Posameznik, ki v času bolniškega staleža prejema 100 % nadomestilo plače, ni upravičen do odškodnine zaradi izgube na dohodku.

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotesnja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno izhodišče korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na sklep o stroških, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.285,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu. Pri tem je utrpel zlom dveh kosti v levem stopalu, zlom prečnega izrastka petega ledvenega vretenca na levi strani in odrgnino desne rame. Tožniku je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 35.718,77 EUR (prej 8.559.646,04 SIT), in sicer 12.518,78 EUR (prej 3.000.000 SIT) za telesne bolečine, 2.200 EUR (prej 527.208 SIT) za strah in 21.000 EUR (prej 5.032.438 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je tožniku prisodilo tudi 929,81 EUR odškodnine za povrnitev materialne škode.

2. Tožnik vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično zahtevanih zneskov, ki naj bi v celoti ustrezali teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Tožnik v reviziji ponovno niza, ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje naj ne bi v zadostni meri upoštevali. Nadalje meni, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, ker je bilo mnenje prvega izvedenca glede vzročne zveze s težavami tožnika napačno. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tožnika ponovno zaslišati, da bi se lahko prepričalo o njegovem zahtevku glede materialne škode. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi spremenita tako, da se zahtevkom v celoti ugodi.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

5. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (1. odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških, kot je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

6. Z revizijskim očitkom o pomanjkljivo izpeljanem dokaznem postopku z izvedencem (smiselno zatrjevana kršitev tretjega odstavka 254. člena ZPP) vlagatelj revizije ni utemeljil revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ker zatrjevane pomanjkljivosti pred sodiščem prve stopnje ni postavil v kontekst pritožbenega postopka. Zato revizijsko sodišče na to revizijsko trditev ne odgovarja.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: (1) da je tožnik doplačal zdravniške preglede v znesku 429,81 EUR; (2) da je znancu plačal za prevoz na preglede in zdravilišče 125,18 EUR; (3) da je imel 500 EUR potnih stroškov (vključen tudi znesek 125,18 EUR , ki ga je plačal znancu); (4) da je prejemal v času bolniškega staleža 100% nadomestilo plače ter (5) da tožnik ni izkazal, da bi v času bolniškega staleža imel stroške za tujo pomoč in nego. Revizijske navedbe o drugačni višini potnih stroškov ter o plačilih sosedi za nego in pomoč pomenijo izpodbijanje zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče nanje ni odgovorilo. Iz istega razloga revizijsko sodišče tudi ni odgovorilo na revizijske trditve, da sodišče v ponovljenem postopku ni zaslišalo tožnika glede obstoja materialne škode; tožnik namreč hkrati zatrjuje, da je zaslišan kot stranka obstoj te iste materialne škode že „prepričljivo pojasnil.“

8. Na podlagi povzetih ključnih dejanskih ugotovitev (prim. 7. točko te obrazložitve) je odločitev sodišč prve in druge stopnje o višini premoženjske škode pravilna. Pravilno je tudi stališče, da posameznik, ki v času bolniškega staleža prejema 100% nadomestilo plače, ni upravičen do odškodnine zaradi izgube na dohodku. Zaradi izravnalnega namena odškodninskega prava je treba namreč opraviti poračun koristi, ki jo je oškodovanec prejel zaradi škodnega dogodka, z odškodnino (compensatio lucri cum damno, 190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

9. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, takoj ko se se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotesnja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno izhodišče korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotesnje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. S tem se zagotavlja enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Zato materialno pravo (200. člen ZOR) ni bilo uporabljeno v škodo tožnika.

10. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora tožencu povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, 2% materialne stroške ter sodno takso in znašajo skupaj 1.285,17 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 13. 12. 2006, (Pravna mnenja I/2006, stran 7, z obr.).