Jedro

Odločanje v obnovljenem postopku ne pomeni, da se nezakonito odloča o že odločeni stvari (res judicata), temveč se odloča o tem, ali ostane že izdani akt v veljavi, ali pa se odpravi (oziroma razveljavi) in o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi odloči z odločbo, izdano v obnovljenem postopku. Pri tem lahko odločbo v obnovljenem postopku izda drugostopenjski organ (251. člen ZUP).

Če se sodišče v izpodbijani sodbi na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitve odločb obeh upravnih organov (prvo in drugostopenjskega) sta sestavni del obrazložitve sodbe tudi obrazložitvi teh upravnih odločb. Sodba torej ni neobrazložena.

Glede na stanje zadeve in dejanja v postopku ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje odmere dohodnine, zato je revidentov zahtevek za njeno celotno vračilo neutemeljen.

Preveč plačani davek se v primeru odprave odmerne odločbe vrne le v primeru, če je bila v ponovnem postopku ugotovljena nižja davčna obveznost.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. (pravilno 63.) člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, Izpostava Žalec z dne 23. 9. 2008, s katero je ta v (ponovnem) obnovljenem postopku revidentu odmeril dohodnino za leto 1999 v znesku 68.460,95 EUR (16.405.983,00 SIT) ter odločil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami znaša 31.824,37 EUR (7.626.393,00 SIT). Obenem je ugotovil, da že plačana dohodnina po odpravljeni odločbi z dne 22. 5. 2006, znaša 32.730,86 EUR (7.843.625,00 SIT) in presega odmerjeno dohodnino za 906,49 EUR (217.232,00 SIT). Zato je odločil, da se preplačilo skupaj z zamudnimi obrestmi, obračunanimi od dneva plačila do dneva vračila v skupni višini 1.588,54 EUR, vrne revidentu. Obenem je zavrnil revidentov zahtevek za vračilo zneska 6.205.868,00 SIT (25.896,62 EUR) z zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2001. Drugostopni organ je z odločbo z dne 30. 12. 2008 pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo delno ugodil, tako da je 1. točko izreka izpodbijane odločbe dopolnil s stavkom, da se odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, Izpostave Žalec z dne 12. 9. 2000 odpravi, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, se pri tem sklicuje na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS–1 ter zavrača revidentove ugovore glede zatrjevanih procesnih kršitev in relativnega zastaranja. Prvostopenjsko sodišče je v sodbah U 80/2009 z dne 12. 1. 2010 in U 267/2006-8 z dne 29. 1. 2008 že presojalo ugovore pravne osebe A.A., d. o. o., v zvezi z revidentovimi prejemki iz naslova najemnine za poslovne prostore v uporabi te družbe in je potrdilo stališča davčnih organov.

3. Revizija utemeljuje svojo dovoljenost na 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji, spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbi ugodi, razveljavita obe odločbi tožene stranke ter se toženi stranki naloži vračilo 32.729,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2001 oziroma znesek kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 32.729,36 EUR.

4. Tožena stranka predlaga zavrnitev revizije iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica oziroma obveznost izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč v tem primeru presega 20.000,00 EUR, saj se revidentu z dokončnim upravnim aktom, ki ga v celoti izpodbija, ugotavlja dodatna dohodninska obveznost v višini 31.824,37 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku pri gospodarski družbi A.A., z odločbo davčnega organa z dne 9. 4. 2001 (v tej zadevi je Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 201/2008 z dne 19. 8. 2010 zavrnilo revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje U 267/2006-8 z dne 29. 1. 2008), ugotovljeno, da je A.A. izkazala kot strošek najemnino za 10 let za poslovno stavbo v znesku 17.583.287,28 SIT. Gre za plačilo najemnine v obliki vlaganj v poslovni objekt, katerega solastnika sta revident in K.K. (v zadevi njene dohodnine za leto 1999 je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo X Ips 132/2010 z dne 1. 9. 2011 ter njeno revizijo zavrnilo), vsak do ene polovice, po kupni pogodbi z dne 22. 6. 1999. Davčni organ je tako na podlagi 63. in 64. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh) ugotovil, da je revident zavezanec za plačilo davka od dohodkov iz premoženja, oddanega v najem. Poleg tega je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno tudi, da sta revident in K.K. od A.A. kupila nepremičnino, za katero sta del kupnine v višini 50,420.000,00 SIT poravnala s prevzemom obveznosti do Športnega društva Z. (v nadaljevanju ŠD), od katerih sta dejansko poravnala le 15 %, razliko do zneska 50,420.000,00 SIT v višini 42,857.000,00 SIT je davčni organ v polovici tega zneska v obruteni višini kot drugi prejemek po četrti alineji prvega odstavka 15. člena ZDoh upošteval v revidentovi davčni osnovi.

9. Nadalje iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je davčni organ zaradi ugotovitve revidentovih dohodkov, ki jih v svoji napovedi dohodnine za leto 1999 ni vključil: s sklepom z dne 9. 1. 2001 uvedel obnovo postopka, ki se je končal z odločbo o odmeri revidentove dohodnine za leto 1999 z dne 12. 9. 2000. Sklep o obnovi postopka je bil revidentu vročen 17. 1. 2001; dne 5. 2. 2001 je prvostopenjski davčni organ izdal odločbo o tem, da se postopek odmere revidentove dohodnine za leto 1999 obnovi, da se odmeri dohodnina in revidentu naloži doplačilo razlike; dne 5. 7. 2001 je drugostopenjski organ izdal odločbo, s katero je odpravil odločbo prvostopenjskega organa za dne 5. 2. 2001, ker je prvostopenjski organ o obnovi postopka odmere dohodnine že odločal in ker odločitev v obnovljenem postopku ni dovolj obrazložena. Navedena odločba je bila revidentovi pooblaščenki vročena dne 2. 8. 2001; dne 23. 3. 2006 je revident podal zahtevek za vračilo 6,205.868,00 SIT; dne 22. 5. 2006 je prvostopenjski organ izdal odločbo v obnovljenem postopku, s katero je revidentu na novo odmeril dohodnino za leto 1999, ugotovil, da je bila ta v celoti plačana, zavrnil revidentov ugovor o zastaranju postopka. Ta odločba je bila vročena 26. 5. 2006; dne 5. 8. 2008 je drugostopenjski organ izdal odločbo, s katero je revidentovi pritožbi ugodil in odpravil odločbo organa prve stopnje z dne 22. 5. 2006, ker je organ prve stopnje napačno uporabil materialno pravo, s tem ko pri najemninah ni upošteval, da gre za prihodek več let in da mora zato uporabiti institut povprečenja. Prav tako je odločil, da mora organ prve stopnje z izrekom odločiti o revidentovi vlogi za vračilo plačane dohodnine, ne pa zgolj zavrniti njegov ugovor zastaranja; dne 23. 9. 2008 je prvostopenjski organ izdal v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, s katero je odmeril dohodnino, ugotovil razliko med obračunano in plačano dohodnino in odločil o vračilu preveč plačane dohodnine z obrestmi; zavrnil pa je revidentovo zahtevo za vračilo zneska 6,205.863,00 SIT (25.896,62 EUR); dne 30. 12. 2008 je drugostopenjski organ izdal odločbo o revidentovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 23. 9. 2008, z njo delno ugodil pritožbi in izpodbijano odločbo dopolnil tako, da je odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 12. 9. 2000. 10. Glede na takšen potek postopka in stanje zadeve ob izdaji izpodbijanih odločb (prvo in drugostopenjske) ni utemeljen revizijski ugovor, da je bilo o revidentovi dohodnini za leto 1999 z izpodbijano odločbo odločeno nezakonito, ker da je bilo odločeno ponovno, čeprav naj bi bila odločba z dne 12. 9. 2000 dokončna in pravnomočna. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana v obnovljenem postopku (270. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), njegova obnova pa je bila uvedena s sklepom z dne 9. 1. 2001 (268. člen ZUP), kar je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Odločitev v obnovljenem postopku je postala dokončna z odločbo organa druge stopnje z dne 30. 12. 2008, ki lahko na podlagi določbe 251. člena ZUP tudi v pritožbenem obnovljenem postopku odloča o usodi obstoječe (z dne 12. 9. 2000) odločbe.

11. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj bi izpodbijana sodba ne bila obrazložena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč navedeno, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe obširno odgovorila na vse pritožbene navedbe, ki so enake tožbenim razlogom, jih sodišče v izogib ponavljanju, ker jim v celoti sledi, ponovno ne navaja, prav tako ne navaja dejanskih in pravnih razlogov odločitve obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). To pa pomeni, da je kot obrazložitev izpodbijane sodbe treba šteti tudi obrazložitev obeh (izpodbijanih) upravnih odločb. 12. Utemeljitev zavrnitve revidentovega zahtevka za povračilo plačane dohodnine in ugovora zastaranja je obširno podana v obrazložitvah odločb tožene stranke. Vrhovno sodišče se z utemeljitvijo, da obveznost plačila davka ni zastarala in tako še obstoji, v celoti strinja in je ne ponavlja, saj so razlogi za to obsežno navedeni na 5. in 6. strani obrazložitve odločbe organa druge stopnje z dne 30. 12. 2008. Glede na kronologijo upravnega postopka ni nastopilo niti relativno zastaranje (5 let) niti absolutno (10 let) za odmero dohodnine (glej 125., 126. in 418. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2).

13. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi razlogom iz odločbe organa druge stopnje, da v davčnem postopku pritožba ni suspenzivno pravno sredstvo (121. člen ZDavP-1 in 87. člen ZDavP-2). Zato ni pravne podlage za vračilo plačanega davka v času, ko o pravnem sredstvu še ni odločeno z dokončnim upravnim aktom. V tretjem odstavku 97. člena ZDavP-2 pa je določeno, da če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, se preveč plačani davek vrne le v primeru, če je bila v ponovnem postopku ugotovljena nižja davčna obveznost. Navedena določba je bila vsebinsko v celoti upoštevana, saj je davčni organ revidentu vrnil razliko preveč plačanega davka in pripadajoče obresti, za vračilo celotne davčne obveznosti pa ni pravne podlage, saj je bilo v obnovljenem postopku pravilno odločeno, da davčna obveznost revidenta še obstaja.

14. Ker je v obravnavanem primeru v presoji zakonitost odmere dohodnine fizični osebi, so vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na postopke, kjer so stranke pravne osebe, pravno nepomembne.

15. Vrhovno sodišče se je na podlagi 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ne opredeljuje.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.