Jedro

Komisionarjeva obveznost "dajanje računa" komitentu iz 3. odst. 780. člena ZOR se nanaša le na prenos dejansko oz. materialno že pridobljenih pravic iz (prodajnih) pogodb, sklenjenih po komitentovem nalogu s tretjimi, ne pa na prenos komisionarjevih pravic okvirnih (dobavnih) pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, ker te pogodbe predstavljajo le podlago za sklenitev konkretnih (prodajnih) pogodb s tretjimi.

"Dajanje računa" iz 3. odst. 780. člena ZOR ne zajema komisionarjeve obveznosti prenos obveznosti iz pogodbe s tretjimi osebami na komitenta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP (1977).

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prenesti na tožečo stranko vse pravice in obveznosti, ki jih je pridobila iz devetih pogodb s tujimi podjetji, sklenjenimi v času od 12.6.1980 do 10.8.1995 za dobavo, prevoz in skladiščenje plina s tem, da s pogodbami o odstopu teh pogodb prenese pogodbe na tožečo stranko, ki s tem vstopi vanje (točka 3/I izreka sodbe) in da mora tožena stranka podati tožeči stranki obračun iz navedenih pogodb do 31.12.1998 (točka 3/II izreka).

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je navedeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje in da se ji povrnejo stroški revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene ter povrnitev stroškov za odgovor. Tožeča stranka je na odgovor podala še repliko, v kateri predlaga, da se ugodi njeni reviziji.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji tožeča stranka vztraja pri svoji trditvi, da bi tožena stranka kot komisionar glede na razvezo komisijske pogodbe morala prenesti nanjo kot komitenta pravice in obveznosti iz devetih pogodb, ki jih je tožena stranka po njenem naročilu sklenila s tujimi dobavitelji zemeljskega plina s tem, da bi tožeča stranka s pogodbami o odstopu pogodb vstopila namesto tožene stranke v te pogodbe, kar vse utemeljuje z določili tretjega odstavka 780. člena in drugega odstavka 759. člena v zvezi s 772. členom ZOR.

Že sodišče druge stopnje je taka izvajanja tožeče stranke pravilno zavrnilo kot neutemeljena. Člen 780 ZOR (z marginalnim naslovom Dajanje računa v oddelku o obveznostih komisionarja) določa v prvem odstavku, da mora komisionar dati račun komitentu o opravljenem poslu brez nepotrebnega odlašanja; v drugem odstavku, da je komitent dolžan izročiti vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil; in v tretjem odstavku, (na katerega se tožeča stranka sklicuje), da mora komisionar prenesti na komitenta terjatve in druge pravice, ki si jih je pridobil nasproti tretjim, s katerimi je opravil posel v svojem imenu, pa na njegov račun.

Iz teh določil sledi, da se tudi dajanje računa iz tretjega odstavka nanaša samo na že opravljene posle s konkretno pridobljenimi pravicami komitenta do tretjih oseb. To je razumljivo, saj ni mogoče prenašati pravic, ki še dejansko oziroma materialno sploh niso nastale. Navedene pogodbe, ki jih je tožena stranka sklenila kot komisionar s tretjimi osebami, so le okvirne dobavne pogodbe, ki zavezujejo pogodbeni stranki k sklenitvi posameznih pogodb za konkretno prodajo, prevoz oziroma skladiščenje plina in le na te pogodbe se nanaša obveznost dajanja računa iz 780. člena ZOR.

S tožbo tožeča stranka nadalje zahteva tudi prenos obveznosti tožene stranke iz navedenih pogodb nanjo. Ne glede na pravkar povedano pa se 780. člen ZOR in tako tudi določba tretjega odstavka nanaša le na prenos pravic, ne pa tudi obveznosti. To je razumljivo, saj je za prevzem dolga po 446. členu ZOR potrebno upnikovo soglasje, se pravi v obravnavani zadevi bi bilo potrebno soglasje tretjih oseb, ki so s toženo stranko sklenile pogodbe. Takega soglasja pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji do konca glavne obravnave ni niti zatrjevala.

V tej zvezi je neutemeljeno tudi uveljavljanje prenosa pravic in obveznosti od tožene stranke na tožečo preko odstopa pogodbe iz 145. člena ZOR. Namreč po tem pravnem institutu lahko ena pogodbena stranka izstopi in namesto nje vstopi v pogodbo tretja oseba samo, če v to privoli druga pogodbena stranka. Takega soglasja pa tožeča stranka ni izkazala. Revizija sicer navaja, da so bile pogodbe o odstopu pogodb dejansko podpisane tudi s strani tretjih oseb - komisionarjevih pogodbenikov. Toda revizija s to novoto posega v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, kar po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno.

Revizija utemeljuje svoja izvajanja tudi z določbo drugega odstavka 759. člena ZOR, vendar neutemeljeno. Člen 780 ZOR ureja, kot že navedeno, posebej za komisijsko pogodbo komisionarjevo dolžnost dajanja računa in s tem povezanega prenosa pravic na komitenta. Zato določba drugega odstavka 759. člena ZOR iz XVIII. poglavja ZOR o naročilu že načelno ne pride v poštev kot subsidiarna določba v smislu 772. člena ZOR za dajanje računa, ko je poleg tega dajanje računa pri naročilu urejeno v 754. členu ZOR. Zato je sklicevanje revizije na vsebino drugega odstavka 759. člena ZOR odveč.

Sodišče druge stopnje tudi ni bistveno kršilo določil postopka očitno v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kot to izvaja revizija, ker da je obrazložitev sodbe nerazumljiva in v nasprotju z izrekom zato, ker trdi, da lahko tožeča stranka uredi pogodbene odnose s komisionarjevimi pogodbeniki enako, kot jih je pred tem sklenila tožena stranka z njimi. Ne glede na to, da revizija pri tem ne pove, v čem bi naj bil tak zaključek nerazumljiv in v nasprotju z izrekom, pa je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da lahko tožeča stranka sklene pogodbe za dobavo zemeljskega plina v skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij iz 10. člena ZOR s komerkoli in tako tudi z osebami, s katerimi je tožena stranka sklenila pogodbe za prodajo plina.

V skladu z načelom iz 10. člena ZOR je prav tako trditev sodišča druge stopnje, da je tožena stranka kot komisionar lahko sklepala posle v skladu s svojim položajem na trgu in to ne glede na to, kar uveljavlja revizija, če je v času sklenitve obravnavane komisijske pogodbe (s samoupravnim sporazumom z 28.12.1978) veljal Zakon o združenem delu, saj ta ni onemogočal sklepanja pogodb. Sicer pa razpravljanje o tem vprašanju nima povezave z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke za uveljavljanje prenosa pravic in obveznosti ter podaje obračuna.

Revizija tudi neutemeljeno izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka, da je "tožena stranka dolžna podati o poslih (ki jih je sklenila s tretjimi osebami) tožeči stranki obračun do 31.12.1998". Tudi zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka je sodišče druge stopnje pravilno utemeljilo s tem, da je ta zahtevek presplošen, se pravi, da ni določen tako, da bi bila obveznost tožene stranke dovolj opredeljena v materialnopravnem smislu, kot se to zahteva po drugem odstavku 46. člena ZOR. Sicer pa revizija sama trdi, da je zahtevani obračun tožena stranka že podala.

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka trpi sama stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa prav tako, ker z odgovorom na revizijo ni pripomogla k rešitvi zadeve.