Jedro

Ker je izvršitelj stroške v višini 477,48 EUR, ki jih je upnik priglasil kot nadaljnje izvršilne stroške, dobil poplačane iz prejete kupnine za prodano osebno vozilo, sta s tem dolžnika te stroške izvršitelja posredno že plačala izvršitelju, zato jih dolžnikoma v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti. Kljub temu pa je bilo potrebno te stroške odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se ta poslej glasi: “Upniku se priznajo nadaljnji izvršilni stroški v višini 477,48 EUR, ki sta jih dolžnika že poplačala.” Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I. izreka ustavilo izvršilni postopek, pod II. točko izreka pa dolžnikoma naložilo, da morata v 8 dneh od vročitve tega sklepa nerazdelno povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 477,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sklepa, do plačila.

2. Zoper odločitev pod II. točko izreka se pritožujeta upnika po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navajata, da je upnik bil v celoti poplačan in je prejel celotno glavnico, zakonske zamudne obresti in vse izvršilne stroške, saj se je poplačal iz prodaje premične stvari - osebnega vozila v lasti dolžnika. Upnik je prejel kupnino od prodaje osebnega vozila v višini 4.000,00 EUR, po obračunu glavnice, zakonskih zamudnih obresti in izvršilnih stroškov pa je dolžnik preplačal svoj dolg v višini 132,13 EUR, kar je dobil tudi nakazano s strani izvršitelja. Iz obračuna terjatev na dan 19. 5. 2014, ki ga je izdal izvršitelj G. I., je razvidno, da je pri obračunu stroškov upoštevan tudi strošek izvršitelja v višini 477,48 EUR, ki je bil plačan s prejeto kupnino, obračun terjatve na dan 19. 5. 2014 pa je dokončen. Glede na navedeno, je upnik že prejel plačilo za stroške izvršitelja v višini 477,48 EUR in teh stroškov ni pravičen več terjati.

V odgovoru na pritožbo upnikovi pooblaščenci navajajo, da so bili stroški v višini 477,48 EUR plačani iz kupnine od prodaje zarubljenega vozila in predstavljajo stroške uspešnega rubeža in priprave pogodbe o neposredni prodaji zarubljenega vozila, ki so bili potrebni v predmetnem izvršilnem postopku, saj je s prodajo zarubljenega vozila upnik prejel poplačano svojo terjatev, kar predstavlja cilj izvršilnega postopka. Priglašajo tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

3. Prvi odstavek 38. člena ZIZ določa, da izvršilne stroške najprej plača upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. V skladu z določbo 293. člena ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja. Sodišče mora pri presojanju, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno (prej sedmi oz. sedaj osmi odstavek 38. člena ZIZ), ali so stroški potrebni za izvršbo in ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali. Upnikova dolžnost pa je, da priglašene stroške določno označi in opredeli. Odločanje o nastalih nadaljnjih izvršilnih stroških poteka v dveh fazah, in sicer se najprej odloči o obveznosti povrnitve stroškov, nato pa sledi še njihova odmera, v okviru katere se mora sodišče opredeliti do utemeljenosti stroškovnega zahtevka po temelju in po višini (primerjaj Ude, L. in ostali, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 59).

4. Kot je razvidno iz tretjega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče upniku priznalo nadaljnje izvršilne stroške za delo izvršitelja v višini 477,48 EUR, saj je preverilo obračun izvršitelja, ki je sestavni del računa izvršitelja in ugotovilo, da je izvršitelj stroške obračunal skladno s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presodilo, da so priglašeni stroški izvršitelja bili potrebni za izvršbo, vendar pa dolžnika v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je upnik že prejel plačilo za stroške izvršitelja v višini 477,48 EUR in da teh stroškov ni upravičen več terjati. Kot izhaja iz spisovnega gradiva so bili namreč stroški prodaje zarubljenega osebnega vozila poplačani iz kupnine od prodaje zarubljenega vozila, kar priznava tudi upnik v odgovoru na pritožbo. Iz dokončnega poročila izvršitelja z dne 19. 5. 2014 (l. št. ... do ...) in specifikacije poplačila dolga na l. št. ... izhaja, da je izvršitelj zarubljeno vozilo prodal za kupnino v višini 4.000,00 EUR, da je upniku nakazal 3.286,43 EUR (od tega obresti 591,77 EUR, glavnico v višini 2.586,56 EUR ter izvršilne stroške v višini 108,11 EUR), da je zase zadržal 581,44 EUR (od tega 103,97 EUR za strošek neuspešnega rubeža ter 477,48 EUR za strošek po računu z dne 19. 5. 2014), dolžniku pa je vrnil preostanek kupnine v višini 132,13 EUR.

5. Ker je tako izvršitelj svoje stroške v višini 477,48 EUR, ki jih je upnik priglasil kot nadaljnje izvršilne stroške, dobil poplačane iz prejete kupnine za prodano osebno vozilo, sta s tem dolžnika stroške izvršitelja posredno že plačala izvršitelju, zato jih dolžnikoma v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti. Kljub temu pa je bilo potrebno te stroške odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, kot je upnik tudi prvotno predlagal v svoji vlogi z dne 6. 6. 2014 na list. št. ... spisa, saj je v njej zahteval le, da mu sodišče prizna priglašene stroške, ni pa zahteval, da jih sodišče naloži v plačilo dolžnikoma.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z prvo alinejo 358. člena ZPP in 15. členom ZIZ pritožbi dolžnikov ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upniku nadaljnje izvršilni stroški, ki so nastali z delom izvršitelja v zvezi s prodajo zarubljene premičnine, sicer priznalo, vendar jih ni naložilo v plačilo dolžnikoma, saj teh stroškov dolžnika nista dolžna povrniti oziroma plačati upniku, ker so dejansko že bili poravnani iz kupnine, prejete s prodajo zarubljene premičnine, hkrati pa je iz prejete kupnine upnik bil v celoti poplačan.

6. V zvezi s stroški pritožbenega postopka, ki jih je upnik priglasil v odgovoru na pritožbo, pa je sodišče druge stopnje sklenilo, da te stroške upnik krije sam, saj odgovor na pritožbo v ničemer ni prispeval k boljši razjasnitvi ali hitrejšemu reševanju zadeve in tako ni mogoče šteti, da je strošek odgovora na pritožbo bil potreben za predmetno izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 165. členom ZPP in 15. členom ZIZ).