Jedro

Tožbene navedbe, da bo tožnik objekt uporabljal kot čebelnjak, ne morejo utemeljiti nezakonitosti izpodbijane odločitve, saj tožnik ni zahteval izdaje gradbenega dovoljenja za postavitev čebelnjaka, temveč za že zgrajen objekt – leseno lopo. Glede na dimenzije objekta pa ni mogoče šteti, da gre za čebelnjak kot enostavni objekt iz a. točke 16. člena Uredbe, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Lokacijska informacija, tudi če jo je občina izdala, ne more vplivati na odločitev o dopustnosti posega v prostor, o kateri je pristojna odločati upravna enota, torej državni in ne občinski upravni organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj je zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt – leseno lopo na zemljišču parc. št. 474/5 k. o. ... V obrazložitvi navaja, da obravnavana gradnja ni skladna z 11. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Jezersko (Uradni list RS, št. 41/92 in Uradno glasilo Občine Preddvor, št. 2/02 – v nadaljevanju PUP), ki določa, da so na območjih, ki so trajno namenjena kmetijstvu (1. območje kmetijskih zemljišč) in niso namenjena poselitvi, dovoljene gradnje staj, senikov in steljnikov, kozolcev, kašč in čebelnjakov. Upravni organ je ugotovil, da gre za nezahtevni objekt iz 5.b točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08 – v nadaljevanju Uredba), da tožnik nima statusa kmeta, nima gospodarskega poslopja in se ne ukvarja s kmetijsko proizvodnjo ter da navedeno zemljišče v celoti leži v 15 metrskem varovalnem pasu, zaradi česar je treba pridobiti tudi soglasje Direkcije za ceste. Na podlagi navedenega je upravni organ ugotovil, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 74. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1).

Pritožbeni organ je zavrnil pritožbo, ker gradnja lesene lope na 1. območju kmetijskih zemljišč po PUP ni dopusten poseg v prostor. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil, da bi tožnik sporni objekt lahko legaliziral le na stavbnem zemljišču, ne pa na 1. kmetijskem zemljišču. Kot neupoštevne je zavrnil pritožbene ugovore o privlačnosti objekta za turiste. Zavrnil je tudi tožnikovo sklicevanje na lokacijsko informacijo in pojasnil, da morebitne gradnje v okolici niso stvar tega postopka, zato tudi tovrstni ugovori ne morejo vplivati na odločitev o stvari sami. Ker PUP ne dovoljuje gradnje lesene lope na 1. kmetijskem zemljišču, tudi soglasje Direkcije za ceste, ki ga določa Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/09-UPB1) za objekte, zgrajene v 15 metrskem pasu državne ceste, ne more biti odločilno.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi upravnega organa prve in druge stopnje ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za izdajo gradbenega dovoljenja za že zgrajen nezahteven objekt – leseno lopo kot nadomestno gradnjo, ker naj bi na tem mestu že stal lesen objekt, ki so ga lastniki uporabljali za shranjevanje orodja ter občasno stajo za konje. Objekt stoji ob cesti, ki pelje proti mejnemu prehodu z Avstrijo, na drugi strani ceste pa je tožnikova gostilna. Meni, da bi objekt okolico polepšal in da župan Občine ... nameri za gradnjo ni nasprotoval. Prvostopenjski upravni organ naj bi zahtevo zavrnil, ker ni imel dovoljenja za gradnjo v območju državne ceste, Direkcija za ceste pa naj bi že dala pogoje, pod katerimi tožnik lahko postavi objekt. Tožnik meni, da izpolnjuje pogoje za gradnjo, in navaja, da je tako v vlogi kot v pritožbi navedel, da je objekt zgrajen tako, da ga lahko preuredi v objekt, ki ga je po PUP dovoljeno graditi na tem zemljišču. Navaja, da se je odločil, da bo objekt uporabljal kot čebelnjak. Sklicuje se na lokacijsko informacijo, iz katere naj bi izhajalo, da je dovoljena gradnja enostavnega objekta, kot ga gradi tožnik. Izpodbijana odločba naj bi temeljila na nepravilni ugotovitvi, da objekt ni postavljen v skladu z 11. členom PUP.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt – leseno lopo v tlorisni površini 24,75 m2 in v višini najvišje točke 4,90 m2 in da gre za gradnjo na 1. območju kmetijskih zemljišč, to je na kmetijski površini, ki je trajno namenjena kmetijstvu (7. člen PUP). Glede na to, da tak objekt sodi med nezahtevne objekte iz 5.b točke 11. člena Uredbe, je zanj treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta pa je v drugi alineji prvega odstavka 74.c člena ZGO-1 določena skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom.

Glede na pretežno namembnost prostora določa 7. člen PUP območja urejanja, ki so namenjena poselitvi, in površine, ki niso namenjene poselitvi. Med slednjimi so kmetijske površine, ki so trajno namenjene kmetijstvu (1. območje kmetijskih zemljišč), druge kmetijske površine (2. območje kmetijskih zemljišč), gozdovi, vode, območja visokogorja in stavbna zemljišča. Na celotnem območju, ki se ureja s tem PUP so dopustni posegi v prostor, ki jih izrecno dovoljuje 9. člen PUP, vendar gre po določbi prve alineje 9. člena PUP za vzdrževalna dela, adaptacije, rekonstrukcije ter odstranitve obstoječih objektov in ne za novogradnje. Druge določbe 9. člena PUP pa se nanašajo na dopustnost gradenj za prometno, komunalno in energetsko omrežje, vodnogospodarske objekte in ureditve pokopališč ter mrliških vežic. Druga gradnja na površinah, ki niso namenjene poselitvi, pa je dovoljena le v primerih, ki jih določa 11. člen PUP. Tako je na podlagi sedme alineje 11. člena PUP gradnja pomožnih objektov dopustna le na stavbnih zemljiščih. Glede na tožbene navedbe o bližini tožnikove gostilne in o pomenu lepih in uporabnih objektov za razvoj turizma, sodišče pojasnjuje, da so v skladu s šesto alinejo istega člena za gostinstvo sicer dovoljene tudi novogradnje, vendar le na stavbnih zemljiščih, kmetijskih zemljiščih, ki niso trajno namenjene kmetijstvu (2. območje kmetijskih površin) in na gozdnih površinah. Na 1. območju kmetijskih zemljišč pa je dopusten poseg le za staje, senike, steljnike, kozolce, kašče in čebelnjake. Po navedenem postavitev lesene lope na 1. območju kmetijskih zemljišč po določbah PUP ni dopustna, zato tudi po presoji sodišča za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni pogoji iz 74.c člena ZGO-1. Tožbene navedbe, da bo tožnik objekt uporabljal kot čebelnjak, ne morejo utemeljiti nezakonitosti izpodbijane odločitve, saj tožnik ni zahteval izdaje gradbenega dovoljenja za postavitev čebelnjaka, temveč za že zgrajen objekt – leseno lopo. Glede na dimenzije objekta pa ni mogoče šteti, da gre za čebelnjak kot enostavni objekt iz a. točke 16. člena Uredbe (največ 20 m2 tlorisne površine in 3 m višine najvišje točke), za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno (12. člen Uredbe).

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na domnevno izdano lokacijsko informacijo, ki je k tožbi ne prilaga, niti ne navaja, kdaj je bila izdana. Že pritožbeni upravni organ je pravilno pojasnil, da lokacijska informacija, tudi če jo je Občina ... izdala, ne more vplivati na odločitev o dopustnosti posega v prostor, o kateri je pristojna odločati upravna enota, torej državni in ne občinski upravni organ. Zmotno je tudi tožnikovo prepričanje, da soglasje Direkcije za ceste zadošča za dopustnost obravnavane gradnje. Če bi bila gradnja dovoljena v skladu z določbami PUP, bi moral investitor za gradnjo ob državni cesti pridobiti še po ZJC predpisano soglasje. Če pa poseg v prostor že po določbah PUP ni dopusten, tudi morebitno soglasje Direkcije za ceste ne more vplivati na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.