Jedro

Jedro

Jedro

Prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga na ugotovitev očetovstva je lahko začel teči šele z dnem uveljavitve DZ, ki je takšen rok ponovno uvedel, t.j. z dnem 15. 4. 2019, vmesnem času, t.j. od začetka učinkovanja ustavne odločbe U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, t.j. od dne 5. 11. 2008, pa do dneva uveljavitve DZ 15. 4. 2019, pravica za vložitev tožbe (predloga) otroka za ugotovitev očetovstva zakonsko ni bila časovno omejena.

Prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga na ugotovitev očetovstva je lahko začel teči šele z dnem uveljavitve DZ, ki je takšen rok ponovno uvedel, t.j. z dnem 15. 4. 2019, vmesnem času, t.j. od začetka učinkovanja ustavne odločbe U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, t.j. od dne 5. 11. 2008, pa do dneva uveljavitve DZ 15. 4. 2019, pravica za vložitev tožbe (predloga) otroka za ugotovitev očetovstva zakonsko ni bila časovno omejena.

Prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga na ugotovitev očetovstva je lahko začel teči šele z dnem uveljavitve DZ, ki je takšen rok ponovno uvedel, t.j. z dnem 15. 4. 2019, vmesnem času, t.j. od začetka učinkovanja ustavne odločbe U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, t.j. od dne 5. 11. 2008, pa do dneva uveljavitve DZ 15. 4. 2019, pravica za vložitev tožbe (predloga) otroka za ugotovitev očetovstva zakonsko ni bila časovno omejena.

Prekluzivni (subjektivni) 5-letni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva iz 122. člena DZ se je v tem konkretnem primeru iztekel dne ... 4. 2024, ko je poteklo 5 let od uveljavitve DZ, saj je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj za okoliščine, ki so odločilne za vložitev predloga, t.j. da naj bi bil njegov oče sedaj pokojni A. A., izvedel že davno pred uveljavitvijo DZ, ki je (ponovno) uvedel časovno omejitev vlaganja zahtevkov otrok na ugotovitev očetovstva. Ker je predlog vložil šele 14. 6. 2024, ga je vložil prepozno, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zavrženju pravilna.

Prekluzivni (subjektivni) 5-letni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva iz 122. člena DZ se je v tem konkretnem primeru iztekel dne ... 4. 2024, ko je poteklo 5 let od uveljavitve DZ, saj je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj za okoliščine, ki so odločilne za vložitev predloga, t.j. da naj bi bil njegov oče sedaj pokojni A. A., izvedel že davno pred uveljavitvijo DZ, ki je (ponovno) uvedel časovno omejitev vlaganja zahtevkov otrok na ugotovitev očetovstva. Ker je predlog vložil šele 14. 6. 2024, ga je vložil prepozno, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zavrženju pravilna.

Prekluzivni (subjektivni) 5-letni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva iz 122. člena DZ se je v tem konkretnem primeru iztekel dne ... 4. 2024, ko je poteklo 5 let od uveljavitve DZ, saj je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj za okoliščine, ki so odločilne za vložitev predloga, t.j. da naj bi bil njegov oče sedaj pokojni A. A., izvedel že davno pred uveljavitvijo DZ, ki je (ponovno) uvedel časovno omejitev vlaganja zahtevkov otrok na ugotovitev očetovstva. Ker je predlog vložil šele 14. 6. 2024, ga je vložil prepozno, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zavrženju pravilna.

Izrek

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

II.Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama trpita vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

II.Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama trpita vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

II.Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama trpita vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka zavrglo predlog predlagatelja, s katerim je zahteval pod 1. ugotovitev, da je pokojni A. A., rojen ..., EMŠO: ..., nazadnje stanujoč ..., oče B. B., rojenega ..., stanujočega ..., EMŠO: ... in pod 2. da mu nasprotna udeleženka povrne vse stroške tega postopka v roku 15 dni izdaje sklepa, pod izvršbo. Pod točko II. izreka pa je še sklenilo, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka zavrglo predlog predlagatelja, s katerim je zahteval pod 1. ugotovitev, da je pokojni A. A., rojen ..., EMŠO: ..., nazadnje stanujoč ..., oče B. B., rojenega ..., stanujočega ..., EMŠO: ... in pod 2. da mu nasprotna udeleženka povrne vse stroške tega postopka v roku 15 dni izdaje sklepa, pod izvršbo. Pod točko II. izreka pa je še sklenilo, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka zavrglo predlog predlagatelja, s katerim je zahteval pod 1. ugotovitev, da je pokojni A. A., rojen ..., EMŠO: ..., nazadnje stanujoč ..., oče B. B., rojenega ..., stanujočega ..., EMŠO: ... in pod 2. da mu nasprotna udeleženka povrne vse stroške tega postopka v roku 15 dni izdaje sklepa, pod izvršbo. Pod točko II. izreka pa je še sklenilo, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper ta sklep se je pritožil predlagatelj, ki sklep izpodbija v celoti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagatelj z vložitvijo predloga na ugotovitev očetovstva prekludiran. V pritožbi izpostavlja, da je vložil predlog zaradi ugotovitve očetovstva dne 14. 6. 2024 na podlagi napotitvenega sklepa v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 83/2023 po pokojnem A. A., ki je umrl ... 3. 2023. V času, ko je predlagatelj postal polnoleten, je tožbo za ugotovitev očetovstva urejal takrat veljavni ZZZDR, ki je sicer poznal časovno omejitev glede uveljavljanja pravice do ugotovitve očetovstva, ki pa jo je nato Ustavno sodišče RS razveljavilo. Z dnem 15. 4. 2019 je v veljavo stopil Družinski zakonik (v nadaljevanju: DZ), ki je časovno omejitev za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva s strani otroka znova uvedel. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) je tožbo za ugotovitev očetovstva urejal v 92. členu, ki je določal, da tožbo za ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega v zunajzakonski zvezi, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten, vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 odločilo, da se v prvem odstavku 92. člena ZZZDR razveljavi besedilo: "vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten", pri čemer je razveljavitev začela učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu. Odločba je bila v Uradnem listu objavljena 5. 11. 2007. Zakonodajalec v enem letu od objave ni sprejel drugačne ureditve roka za vložitev tožbe otroka za ugotovitev očetovstva v ZZZDR; to je storil šele ob uveljavitvi DZ, ki se je začel uporabljati 15. 4. 2019. DZ v prvem odstavku 122. člena določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža, otrokove matere ali otroka, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Prvostopenjsko sodišče je zato zaključilo, da bi predlagatelj lahko vložil tožbo na ugotovitev očetovstva do ... 8. 2007 in prav zaradi tega dejstva, ker je do tega datuma ni, je z uveljavljanjem takšnega zahtevka sedaj prekludiran. Predlagatelj sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, zakaj je bil določen odložni rok za razveljavitev sporne določbe zakona, in sicer iz razloga, da lahko zakonodajalec v roku enega leta odpravi ustavno neskladje s spremembo zakonodaje. Kot že omenjeno zgoraj, je zakonodajalec to storil šele 10 let kasneje po sprejemu omenjene ustavne odločbe, zato je razveljavitev časovne omejitve ugotavljanja očetovstva stopila v veljavo, in to brez izjeme retroaktivno. V kolikor bi zakonodajalec v roku enega leta sprejel spremembo zakonodaje, do razveljavitve te določbe sploh ne bi prišlo, saj bi bila ta spremenjena oziroma bi sprememba morala vsebovati prehodne določbe glede ureditve za predhodna razmerja. Tako pa zakonodajalec ni sledil možnosti, ki mu je bila dana s strani Ustavnega sodišča RS in je 5. 11. 2008 razveljavitev stopila v veljavo, kar je pomenilo, da je ta razveljavitev učinkovala za vsa obstoječa razmerja, tudi za predmetno razmerje med predlagateljem in njegovim domnevnim očetom, saj bi vsakršna drugačna razlaga pomenila neenakopravno obravnavanje državljanov glede tega vprašanja. Tako ni pravilen zaključek sodišča, da bi predlagatelj tožbo moral vložiti do ... 8. 2007, torej v roku 5 let po njegovi polnoletnosti, saj je ta omejevalna določba v ZZZDR bila kasneje razveljavljena. Glede na to, da je bila ugotovljena njena neustavnost, takšna norma ne more ustvarjati veljavnih pravnih posledic, torej tudi prekluzije ne. Tako bi sodišče moralo zaključiti, da do začetka uporabe Družinskega zakonika rok za uveljavitev zahtevka na ugotovitev očetovstva predlagatelju sploh ni pričel teči. V nadaljevanju pritožbe predlagatelj opozarja še na določbe DZ, ki urejajo prekluzivni rok uveljavljanja zahtevka na ugotovitev očetovstva. Družinski zakonik v 122. členu določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža otrokove matere, ali otrok, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj. V 123. členu nadalje določa, da lahko po smrti moškega, katerega očetovstvo naj bi se ugotovilo, lahko osebe iz 121. in 122. člena tega zakonika vložijo tožbo proti njegovim pravnim naslednikom. Družinski zakonik se je pričel uporabljati dne 15. 4. 2019. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je lahko predlagatelju začel 5 letni rok za tožbo za ugotovitev očetovstva teči z dnem začetka uporabe Družinskega zakonika, torej z dnem 15. 4. 2019. Predlagateljev domnevni oče je umrl dne ... 3. 2023, torej pred potekom 5 letnega prekluzivnega roka. S smrtjo domnevnega očeta je nastopila pomembna okoliščina, ki je spremenila pasivno legitimacijo za uveljavitev zahtevka za ugotovitev očetovstva. Kot rečeno je potrebno tožbo po smrti domnevnega očeta vložiti zoper njegove pravne naslednike. Pri tem pa zaradi dikcije 123. čl. DZ nastopi težava, katere nujna posledica je ta, da je v konkretnem primeru potrebno šteti, da je rok za vložitev tožbo prenehal teči s smrtjo domnevnega očeta. Kot rečeno 123. člen določa kot pasivno stranko oziroma toženca oziroma nasprotnega udeleženca, "pravnega naslednika" domnevnega očeta. Pravno nasledstvo po določeni osebi pa nastopi zgolj s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po njej. V konkretni zadevi ni izdan sklep o dedovanju, kaj šele, da bi ta postal pravnomočen, torej pravni naslednik še ni znan. Pri tem je posebej izpostaviti dejstvo, da je očetovstvo pokojnika nad predlagateljem ob sestavi smrtovnice po pokojniku navajala prav nasprotna udeleženka. Kot izhaja iz zaslišanja matičarke Kos Andreje, je zapis v smrtovnici, da ima pokojnik sina predlagatelja, le-tej posredovala prav nasprotna udeleženka. Tako postaja neizpodbitno dejstvo, da predlagatelj tožbe sploh ni mogel naperiti zoper nikogar, saj okoliščina, da je prav on sin pokojnika sprva ni bila sporna za nikogar, tudi za nasprotno udeleženko ne oziroma temu dejstvu v zapuščinskem postopku nekaj časa sploh ni nasprotovala. Od trenutka naprej, ko je nasprotna udeleženka pričela nasprotovati dejstvu, da je predlagatelj sin pokojnika, pa je zapuščinsko sodišče ravnalo v skladu z določil nepravdnega postopka in predlagatelja napotilo na sodno pot, v kateri bo uveljavljal ugotovitev očetovstva. Glede na to, da pravni naslednik po pokojniku še ni znan, predlagatelj ni mogel sprožiti ustreznega postopka zoper nikogar, saj nasprotna udeleženka do pravnomočnosti sklepa o dedovanju še ni postala pravna naslednica po pokojniku. Po smrti pokojnika je torej lahko predlagatelj sprožil ustrezni postopek zgolj po pravilih zapuščinskega postopka. V zapuščinskem postopku je storil vse, da bi uveljavil pravico do vstopa v univerzalno pravno nasledstvo po pokojniku, saj se je priglasil k dedovanju, po napotitvi na "pot pravde" pa je tudi pravočasno sprožil ustrezni postopek za zavarovane svojih pravic. Ni moč mimo zaključka, da 123. čl. DZ za primer smrti domnevnega očeta dejansko ureja zgolj situacijo, ko je zapuščinski postopek že končan in so po pokojniku že pravnomočno določeni dediči kot njegovi pravni nasledniki, medtem ko za obdobje ko je zapuščinski postopek še v teku, v teh določbah obstoji pravna praznina. Vsakršna drugačna razlaga bi bila v nasprotju z dikcijo te določbe. Povsem realna situacija, ki se lahko v teh postopkih pripeti, in sicer, da se dedič v zapuščinskem postopku odpove dedovanju pripelje do tega, da ob še ne končanem zapuščinskem postopku predlagatelj sploh ne bi imel nasproti osebe, zoper katero bi lahko tekom trajanja zapuščinskega postopka sprožil postopek ugotavljanja očetovstva in takšna možnost zgolj kaže na to, da tudi 123. čl. DZ ne ureja konkretne situacije. Nepošteno in krivično do domnevnega otroka bi bilo, da bi rok za uveljavitev njegove pravice tekel tudi v obdobju, ko dejansko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije sploh ne more vložiti tožbe oziroma sprožiti postopka na ugotavljanje očetovstva. Pri tem je potrebno ugotoviti, da tudi okoliščine, ki izhajajo iz dokaznega postopka kažejo na to, da je prav nasprotna udeleženka bila tista, ki je sodišče oziroma upravni organ obvestila o tem, da je prav predlagatelj sin pokojnika in torej očetovstvu ni nasprotovala, ampak ga je celo razkrila. Predlagatelj tako ni v zapuščinskem postopku glede na to, da pravni naslednik po pokojniku še ni znan, ni imel na razpolago nobene druge pravne možnosti sprožitve ustreznega postopka razen napotitve na pravdo iz zapuščinskega postopka, kot je to tudi storil. Ob vseh ugotovljenih okoliščinah je po mnenju predlagatelja potrebno zaključiti, da je predlagatelj glede na dano situacijo v zapuščinskem postopku storil vse, kar je lahko, da bi lahko dokazal obstoj sorodstvenega razmerja med njim in pokojnikom in da drugih možnosti zaradi pravne praznine v DZ niti ni imel. Glede na navedeno po mnenju predlagatelja prvostopenjsko sodišče nikakor ne bi smelo zaključiti, da je predlagatelj prekludiran s svojim zahtevkom za ugotovitev očetovstva, ampak bi moralo dokazni postopek v tej smeri nadaljevati z imenovanjem ustreznega izvedenca.

2.Zoper ta sklep se je pritožil predlagatelj, ki sklep izpodbija v celoti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagatelj z vložitvijo predloga na ugotovitev očetovstva prekludiran. V pritožbi izpostavlja, da je vložil predlog zaradi ugotovitve očetovstva dne 14. 6. 2024 na podlagi napotitvenega sklepa v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 83/2023 po pokojnem A. A., ki je umrl ... 3. 2023. V času, ko je predlagatelj postal polnoleten, je tožbo za ugotovitev očetovstva urejal takrat veljavni ZZZDR, ki je sicer poznal časovno omejitev glede uveljavljanja pravice do ugotovitve očetovstva, ki pa jo je nato Ustavno sodišče RS razveljavilo. Z dnem 15. 4. 2019 je v veljavo stopil Družinski zakonik (v nadaljevanju: DZ), ki je časovno omejitev za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva s strani otroka znova uvedel. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) je tožbo za ugotovitev očetovstva urejal v 92. členu, ki je določal, da tožbo za ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega v zunajzakonski zvezi, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten, vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 odločilo, da se v prvem odstavku 92. člena ZZZDR razveljavi besedilo: "vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten", pri čemer je razveljavitev začela učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu. Odločba je bila v Uradnem listu objavljena 5. 11. 2007. Zakonodajalec v enem letu od objave ni sprejel drugačne ureditve roka za vložitev tožbe otroka za ugotovitev očetovstva v ZZZDR; to je storil šele ob uveljavitvi DZ, ki se je začel uporabljati 15. 4. 2019. DZ v prvem odstavku 122. člena določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža, otrokove matere ali otroka, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Prvostopenjsko sodišče je zato zaključilo, da bi predlagatelj lahko vložil tožbo na ugotovitev očetovstva do ... 8. 2007 in prav zaradi tega dejstva, ker je do tega datuma ni, je z uveljavljanjem takšnega zahtevka sedaj prekludiran. Predlagatelj sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, zakaj je bil določen odložni rok za razveljavitev sporne določbe zakona, in sicer iz razloga, da lahko zakonodajalec v roku enega leta odpravi ustavno neskladje s spremembo zakonodaje. Kot že omenjeno zgoraj, je zakonodajalec to storil šele 10 let kasneje po sprejemu omenjene ustavne odločbe, zato je razveljavitev časovne omejitve ugotavljanja očetovstva stopila v veljavo, in to brez izjeme retroaktivno. V kolikor bi zakonodajalec v roku enega leta sprejel spremembo zakonodaje, do razveljavitve te določbe sploh ne bi prišlo, saj bi bila ta spremenjena oziroma bi sprememba morala vsebovati prehodne določbe glede ureditve za predhodna razmerja. Tako pa zakonodajalec ni sledil možnosti, ki mu je bila dana s strani Ustavnega sodišča RS in je 5. 11. 2008 razveljavitev stopila v veljavo, kar je pomenilo, da je ta razveljavitev učinkovala za vsa obstoječa razmerja, tudi za predmetno razmerje med predlagateljem in njegovim domnevnim očetom, saj bi vsakršna drugačna razlaga pomenila neenakopravno obravnavanje državljanov glede tega vprašanja. Tako ni pravilen zaključek sodišča, da bi predlagatelj tožbo moral vložiti do ... 8. 2007, torej v roku 5 let po njegovi polnoletnosti, saj je ta omejevalna določba v ZZZDR bila kasneje razveljavljena. Glede na to, da je bila ugotovljena njena neustavnost, takšna norma ne more ustvarjati veljavnih pravnih posledic, torej tudi prekluzije ne. Tako bi sodišče moralo zaključiti, da do začetka uporabe Družinskega zakonika rok za uveljavitev zahtevka na ugotovitev očetovstva predlagatelju sploh ni pričel teči. V nadaljevanju pritožbe predlagatelj opozarja še na določbe DZ, ki urejajo prekluzivni rok uveljavljanja zahtevka na ugotovitev očetovstva. Družinski zakonik v 122. členu določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža otrokove matere, ali otrok, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj. V 123. členu nadalje določa, da lahko po smrti moškega, katerega očetovstvo naj bi se ugotovilo, lahko osebe iz 121. in 122. člena tega zakonika vložijo tožbo proti njegovim pravnim naslednikom. Družinski zakonik se je pričel uporabljati dne 15. 4. 2019. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je lahko predlagatelju začel 5 letni rok za tožbo za ugotovitev očetovstva teči z dnem začetka uporabe Družinskega zakonika, torej z dnem 15. 4. 2019. Predlagateljev domnevni oče je umrl dne ... 3. 2023, torej pred potekom 5 letnega prekluzivnega roka. S smrtjo domnevnega očeta je nastopila pomembna okoliščina, ki je spremenila pasivno legitimacijo za uveljavitev zahtevka za ugotovitev očetovstva. Kot rečeno je potrebno tožbo po smrti domnevnega očeta vložiti zoper njegove pravne naslednike. Pri tem pa zaradi dikcije 123. čl. DZ nastopi težava, katere nujna posledica je ta, da je v konkretnem primeru potrebno šteti, da je rok za vložitev tožbo prenehal teči s smrtjo domnevnega očeta. Kot rečeno 123. člen določa kot pasivno stranko oziroma toženca oziroma nasprotnega udeleženca, "pravnega naslednika" domnevnega očeta. Pravno nasledstvo po določeni osebi pa nastopi zgolj s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po njej. V konkretni zadevi ni izdan sklep o dedovanju, kaj šele, da bi ta postal pravnomočen, torej pravni naslednik še ni znan. Pri tem je posebej izpostaviti dejstvo, da je očetovstvo pokojnika nad predlagateljem ob sestavi smrtovnice po pokojniku navajala prav nasprotna udeleženka. Kot izhaja iz zaslišanja matičarke Kos Andreje, je zapis v smrtovnici, da ima pokojnik sina predlagatelja, le-tej posredovala prav nasprotna udeleženka. Tako postaja neizpodbitno dejstvo, da predlagatelj tožbe sploh ni mogel naperiti zoper nikogar, saj okoliščina, da je prav on sin pokojnika sprva ni bila sporna za nikoga, tudi za nasprotno udeleženko ne oziroma temu dejstvu v zapuščinskem postopku nekaj časa sploh ni nasprotovala. Od trenutka naprej, ko je nasprotna udeleženka pričela nasprotovati dejstvu, da je predlagatelj sin pokojnika, pa je zapuščinsko sodišče ravnalo v skladu z določil nepravdnega postopka in predlagatelja napotilo na sodno pot, v kateri bo uveljavljal ugotovitev očetovstva. Glede na to, da pravni naslednik po pokojniku še ni znan, predlagatelj ni mogel sprožiti ustreznega postopka zoper nikogar, saj nasprotna udeleženka do pravnomočnosti sklepa o dedovanju še ni postala pravna naslednica po pokojniku. Po smrti pokojnika je torej lahko predlagatelj sprožil ustrezni postopek zgolj po pravilih zapuščinskega postopka. V zapuščinskem postopku je storil vse, da bi uveljavil pravico do vstopa v univerzalno pravno nasledstvo po pokojniku, saj se je priglasil k dedovanju, po napotitvi na "pot pravde" pa je tudi pravočasno sprožil ustrezni postopek za zavarovane svojih pravic. Ni moč mimo zaključka, da 123. čl. DZ za primer smrti domnevnega očeta dejansko ureja zgolj situacijo, ko je zapuščinski postopek že končan in so po pokojniku že pravnomočno določeni dediči kot njegovi pravni nasledniki, medtem ko za obdobje ko je zapuščinski postopek še v teku, v teh določbah obstoji pravna praznina. Vsakršna drugačna razlaga bi bila v nasprotju z dikcijo te določbe. Povsem realna situacija, ki se lahko v teh postopkih pripeti, in sicer, da se dedič v zapuščinskem postopku odpove dedovanju pripelje do tega, da ob še ne končanem zapuščinskem postopku predlagatelj sploh ne bi imel nasproti osebe, zoper katero bi lahko tekom trajanja zapuščinskega postopka sprožil postopek ugotavljanja očetovstva in takšna možnost zgolj kaže na to, da tudi 123. čl. DZ ne ureja konkretne situacije. Nepošteno in krivično do domnevnega otroka bi bilo, da bi rok za uveljavitev njegove pravice tekel tudi v obdobju, ko dejansko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije sploh ne more vložiti tožbe oziroma sprožiti postopka na ugotavljanje očetovstva. Pri tem je potrebno ugotoviti, da tudi okoliščine, ki izhajajo iz dokaznega postopka kažejo na to, da je prav nasprotna udeleženka bila tista, ki je sodišče oziroma upravni organ obvestila o tem, da je prav predlagatelj sin pokojnika in torej očetovstvu ni nasprotovala, ampak ga je celo razkrila. Predlagatelj tako ni v zapuščinskem postopku glede na to, da pravni naslednik po pokojniku še ni znan, ni imel na razpolago nobene druge pravne možnosti sprožitve ustreznega postopka razen napotitve na pravdo iz zapuščinskega postopka, kot je to tudi storil. Ob vseh ugotovljenih okoliščinah je po mnenju predlagatelja potrebno zaključiti, da je predlagatelj glede na dano situacijo v zapuščinskem postopku storil vse, kar je lahko, da bi lahko dokazal obstoj sorodstvenega razmerja med njim in pokojnikom in da drugih možnosti zaradi pravne praznine v DZ niti ni imel. Glede na navedeno po mnenju predlagatelja prvostopenjsko sodišče nikakor ne bi smelo zaključiti, da je predlagatelj prekludiran s svojim zahtevkom za ugotovitev očetovstva, ampak bi moralo dokazni postopek v tej smeri nadaljevati z imenovanjem ustreznega izvedenca.

2.Zoper ta sklep se je pritožil predlagatelj, ki sklep izpodbija v celoti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagatelj z vložitvijo predloga na ugotovitev očetovstva prekludiran. V pritožbi izpostavlja, da je vložil predlog zaradi ugotovitve očetovstva dne 14. 6. 2024 na podlagi napotitvenega sklepa v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 83/2023 po pokojnem A. A., ki je umrl ... 3. 2023. V času, ko je predlagatelj postal polnoleten, je tožbo za ugotovitev očetovstva urejal takrat veljavni ZZZDR, ki je sicer poznal časovno omejitev glede uveljavljanja pravice do ugotovitve očetovstva, ki pa jo je nato Ustavno sodišče RS razveljavilo. Z dnem 15. 4. 2019 je v veljavo stopil Družinski zakonik (v nadaljevanju: DZ), ki je časovno omejitev za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva s strani otroka znova uvedel. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) je tožbo za ugotovitev očetovstva urejal v 92. členu, ki je določal, da tožbo za ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega v zunajzakonski zvezi, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten, vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 odločilo, da se v prvem odstavku 92. člena ZZZDR razveljavi besedilo: "vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten", pri čemer je razveljavitev začela učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu. Odločba je bila v Uradnem listu objavljena 5. 11. 2007. Zakonodajalec v enem letu od objave ni sprejel drugačne ureditve roka za vložitev tožbe otroka za ugotovitev očetovstva v ZZZDR; to je storil šele ob uveljavitvi DZ, ki se je začel uporabljati 15. 4. 2019. DZ v prvem odstavku 122. člena določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža, otrokove matere ali otroka, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Prvostopenjsko sodišče je zato zaključilo, da bi predlagatelj lahko vložil tožbo na ugotovitev očetovstva do ... 8. 2007 in prav zaradi tega dejstva, ker je do tega datuma ni, je z uveljavljanjem takšnega zahtevka sedaj prekludiran. Predlagatelj sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, zakaj je bil določen odložni rok za razveljavitev sporne določbe zakona, in sicer iz razloga, da lahko zakonodajalec v roku enega leta odpravi ustavno neskladje s spremembo zakonodaje. Kot že omenjeno zgoraj, je zakonodajalec to storil šele 10 let kasneje po sprejemu omenjene ustavne odločbe, zato je razveljavitev časovne omejitve ugotavljanja očetovstva stopila v veljavo, in to brez izjeme retroaktivno. V kolikor bi zakonodajalec v roku enega leta sprejel spremembo zakonodaje, do razveljavitve te določbe sploh ne bi prišlo, saj bi bila ta spremenjena oziroma bi sprememba morala vsebovati prehodne določbe glede ureditve za predhodna razmerja. Tako pa zakonodajalec ni sledil možnosti, ki mu je bila dana s strani Ustavnega sodišča RS in je 5. 11. 2008 razveljavitev stopila v veljavo, kar je pomenilo, da je ta razveljavitev učinkovala za vsa obstoječa razmerja, tudi za predmetno razmerje med predlagateljem in njegovim domnevnim očetom, saj bi vsakršna drugačna razlaga pomenila neenakopravno obravnavanje državljanov glede tega vprašanja. Tako ni pravilen zaključek sodišča, da bi predlagatelj tožbo moral vložiti do ... 8. 2007, torej v roku 5 let po njegovi polnoletnosti, saj je ta omejevalna določba v ZZZDR bila kasneje razveljavljena. Glede na to, da je bila ugotovljena njena neustavnost, takšna norma ne more ustvarjati veljavnih pravnih posledic, torej tudi prekluzije ne. Tako bi sodišče moralo zaključiti, da do začetka uporabe Družinskega zakonika rok za uveljavitev zahtevka na ugotovitev očetovstva predlagatelju sploh ni pričel teči. V nadaljevanju pritožbe predlagatelj opozarja še na določbe DZ, ki urejajo prekluzivni rok uveljavljanja zahtevka na ugotovitev očetovstva. Družinski zakonik v 122. členu določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža otrokove matere, ali otrok, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj. V 123. členu nadalje določa, da lahko po smrti moškega, katerega očetovstvo naj bi se ugotovilo, lahko osebe iz 121. in 122. člena tega zakonika vložijo tožbo proti njegovim pravnim naslednikom. Družinski zakonik se je pričel uporabljati dne 15. 4. 2019. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je lahko predlagatelju začel 5 letni rok za tožbo za ugotovitev očetovstva teči z dnem začetka uporabe Družinskega zakonika, torej z dnem 15. 4. 2019. Predlagateljev domnevni oče je umrl dne ... 3. 2023, torej pred potekom 5 letnega prekluzivnega roka. S smrtjo domnevnega očeta je nastopila pomembna okoliščina, ki je spremenila pasivno legitimacijo za uveljavitev zahtevka za ugotovitev očetovstva. Kot rečeno je potrebno tožbo po smrti domnevnega očeta vložiti zoper njegove pravne naslednike. Pri tem pa zaradi dikcije 123. čl. DZ nastopi težava, katere nujna posledica je ta, da je v konkretnem primeru potrebno šteti, da je rok za vložitev tožbo prenehal teči s smrtjo domnevnega očeta. Kot rečeno 123. člen določa kot pasivno stranko oziroma toženca oziroma nasprotnega udeleženca, "pravnega naslednika" domnevnega očeta. Pravno nasledstvo po določeni osebi pa nastopi zgolj s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po njej. V konkretni zadevi ni izdan sklep o dedovanju, kaj šele, da bi ta postal pravnomočen, torej pravni naslednik še ni znan. Pri tem je posebej izpostaviti dejstvo, da je očetovstvo pokojnika nad predlagateljem ob sestavi smrtovnice po pokojniku navajala prav nasprotna udeleženka. Kot izhaja iz zaslišanja matičarke Kos Andreje, je zapis v smrtovnici, da ima pokojnik sina predlagatelja, le-tej posredovala prav nasprotna udeleženka. Tako postaja neizpodbitno dejstvo, da predlagatelj tožbe sploh ni mogel naperiti zoper nikogar, saj okoliščina, da je prav on sin pokojnika sprva ni bila sporna za nikogar, tudi za nasprotno udeleženko ne oziroma temu dejstvu v zapuščinskem postopku nekaj časa sploh ni nasprotovala. Od trenutka naprej, ko je nasprotna udeleženka pričela nasprotovati dejstvu, da je predlagatelj sin pokojnika, pa je zapuščinsko sodišče ravnalo v skladu z določil nepravdnega postopka in predlagatelja napotilo na sodno pot, v kateri bo uveljavljal ugotovitev očetovstva. Glede na to, da pravni naslednik po pokojniku še ni znan, predlagatelj ni mogel sprožiti ustreznega postopka zoper nikogar, saj nasprotna udeleženka do pravnomočnosti sklepa o dedovanju še ni postala pravna naslednica po pokojniku. Po smrti pokojnika je torej lahko predlagatelj sprožil ustrezni postopek zgolj po pravilih zapuščinskega postopka. V zapuščinskem postopku je storil vse, da bi uveljavil pravico do vstopa v univerzalno pravno nasledstvo po pokojniku, saj se je priglasil k dedovanju, po napotitvi na "pot pravde" pa je tudi pravočasno sprožil ustrezni postopek za zavarovane svojih pravic. Ni moč mimo zaključka, da 123. čl. DZ za primer smrti domnevnega očeta dejansko ureja zgolj situacijo, ko je zapuščinski postopek že končan in so po pokojniku že pravnomočno določeni dediči kot njegovi pravni nasledniki, medtem ko za obdobje ko je zapuščinski postopek še v teku, v teh določbah obstoji pravna praznina. Vsakršna drugačna razlaga bi bila v nasprotju z dikcijo te določbe. Povsem realna situacija, ki se lahko v teh postopkih pripeti, in sicer, da se dedič v zapuščinskem postopku odpove dedovanju pripelje do tega, da ob še ne končanem zapuščinskem postopku predlagatelj sploh ne bi imel nasproti osebe, zoper katero bi lahko tekom trajanja zapuščinskega postopka sprožil postopek ugotavljanja očetovstva in takšna možnost zgolj kaže na to, da tudi 123. čl. DZ ne ureja konkretne situacije. Nepošteno in krivično do domnevnega otroka bi bilo, da bi rok za uveljavitev njegove pravice tekel tudi v obdobju, ko dejansko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije sploh ne more vložiti tožbe oziroma sprožiti postopka na ugotavljanje očetovstva. Pri tem je potrebno ugotoviti, da tudi okoliščine, ki izhajajo iz dokaznega postopka kažejo na to, da je prav nasprotna udeleženka bila tista, ki je sodišče oziroma upravni organ obvestila o tem, da je prav predlagatelj sin pokojnika in torej očetovstvu ni nasprotovala, ampak ga je celo razkrila. Predlagatelj tako ni v zapuščinskem postopku glede na to, da pravni naslednik po pokojniku še ni znan, ni imel na razpolago nobene druge pravne možnosti sprožitve ustreznega postopka razen napotitve na pravdo iz zapuščinskega postopka, kot je to tudi storil. Ob vseh ugotovljenih okoliščinah je po mnenju predlagatelja potrebno zaključiti, da je predlagatelj glede na dano situacijo v zapuščinskem postopku storil vse, kar je lahko, da bi lahko dokazal obstoj sorodstvenega razmerja med njim in pokojnikom in da drugih možnosti zaradi pravne praznine v DZ niti ni imel. Glede na navedeno po mnenju predlagatelja prvostopenjsko sodišče nikakor ne bi smelo zaključiti, da je predlagatelj prekludiran s svojim zahtevkom za ugotovitev očetovstva, ampak bi moralo dokazni postopek v tej smeri nadaljevati z imenovanjem ustreznega izvedenca.

3.Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagatelja. V odgovoru se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagatelja. V odgovoru se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagatelja. V odgovoru se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja subsidiarno in smiselno v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1), preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja subsidiarno in smiselno v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1), preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja subsidiarno in smiselno v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1), preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.V tej nepravdni zadevi je predlagatelj dne 14. 6. 2024 vložil predlog zaradi ugotovitve očetovstva, v katerem je navajal, da je dne 31. 3. 2023 prejel dopis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 83/2023, ko ga je to pozvalo, naj se izjasni o navedbi sestre A. A., C. C., torej nasprotne udeleženke, ki jo je ta podala za sestavo smrtovnice po A. A., in sicer, da naj bi bil predlagatelj sin A. A. Navajal je, da ni vedel, kdo je njegov oče, saj v matičnem registru o rojstvu nima vpisanega očeta. Ko pa je predlagatelj prejel predmetni dopis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, je o tem povprašal svoje najbližje sorodnike, in sicer sestro svoje pokojne matere Č. Č. in njenega moža D. D., ki sta mu povedala, da jima je predlagateljeva mati, E. E., povedala, da je najverjetneje, da je predlagateljev oče bil dejansko pokojni A. A. in je tako predlagatelj smatral, da je očitna navedba nasprotne udeleženke v smrtovnici, da je predlagatelj sin A. A., resnična. Zaradi navedenega se je predlagatelj v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. D 83/2023, po A. A. tudi priglasil k dedovanju kot njegov sin. Ko pa se je priglasil k dedovanju, je nasprotna udeleženka nenadoma pričela nasprotovati svoji lastni navedbi v smrtovnici, zato je sodišče predlagatelja napotilo na pot pravde s sklepom D 83/2023 z dne 18. 4. 2024.

6.V tej nepravdni zadevi je predlagatelj dne 14. 6. 2024 vložil predlog zaradi ugotovitve očetovstva, v katerem je navajal, da je dne 31. 3. 2023 prejel dopis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 83/2023, ko ga je to pozvalo, naj se izjasni o navedbi sestre A. A., C. C., torej nasprotne udeleženke, ki jo je ta podala za sestavo smrtovnice po A. A., in sicer, da naj bi bil predlagatelj sin A. A. Navajal je, da ni vedel, kdo je njegov oče, saj v matičnem registru o rojstvu nima vpisanega očeta. Ko pa je predlagatelj prejel predmetni dopis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, je o tem povprašal svoje najbližje sorodnike, in sicer sestro svoje pokojne matere Č. Č. in njenega moža D. D., ki sta mu povedala, da jima je predlagateljeva mati, E. E., povedala, da je najverjetneje, da je predlagateljev oče bil dejansko pokojni A. A. in je tako predlagatelj smatral, da je očitna navedba nasprotne udeleženke v smrtovnici, da je predlagatelj sin A. A., resnična. Zaradi navedenega se je predlagatelj v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. D 83/2023, po A. A. tudi priglasil k dedovanju kot njegov sin. Ko pa se je priglasil k dedovanju, je nasprotna udeleženka nenadoma pričela nasprotovati svoji lastni navedbi v smrtovnici, zato je sodišče predlagatelja napotilo na pot pravde s sklepom D 83/2023 z dne 18. 4. 2024.

6.V tej nepravdni zadevi je predlagatelj dne 14. 6. 2024 vložil predlog zaradi ugotovitve očetovstva, v katerem je navajal, da je dne 31. 3. 2023 prejel dopis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 83/2023, ko ga je to pozvalo, naj se izjasni o navedbi sestre A. A., C. C., torej nasprotne udeleženke, ki jo je ta podala za sestavo smrtovnice po A. A., in sicer, da naj bi bil predlagatelj sin A. A. Navajal je, da ni vedel, kdo je njegov oče, saj v matičnem registru o rojstvu nima vpisanega očeta. Ko pa je predlagatelj prejel predmetni dopis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, je o tem povprašal svoje najbližje sorodnike, in sicer sestro svoje pokojne matere Č. Č. in njenega moža D. D., ki sta mu povedala, da jima je predlagateljeva mati, E. E., povedala, da je najverjetneje, da je predlagateljev oče bil dejansko pokojni A. A. in je tako predlagatelj smatral, da je očitna navedba nasprotne udeleženke v smrtovnici, da je predlagatelj sin A. A., resnična. Zaradi navedenega se je predlagatelj v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. D 83/2023, po A. A. tudi priglasil k dedovanju kot njegov sin. Ko pa se je priglasil k dedovanju, je nasprotna udeleženka nenadoma pričela nasprotovati svoji lastni navedbi v smrtovnici, zato je sodišče predlagatelja napotilo na pot pravde s sklepom D 83/2023 z dne 18. 4. 2024.