Jedro

Četrti odstavek 91. člena KZ-1 določa, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma citirano sodbo obsojenega N. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1 v zvezi z 38. in 54. členom KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče določilo kazen dve leti zapora, za drugo deset mesecev zapora in za tretje tri mesece zapora, nakar mu je ob upoštevanju kazni treh let zapora, ki mu je bila izrečena v sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kr 48767/2011 z dne 5. 12. 2011, izreklo enotno kazen pet let in enajst mesecev zapora. Glede na to, da je obsojenec kazen zapora, ki mu je bila izrečena v citirani sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 5. 12. 2011, že v celoti prestal, je bilo odločeno, da se ta kazen všteje v izrečeno enotno kazen zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal kršitev kazenskega zakona, ker naj bi pregon za kazniva dejanja, opisana v točkah 55, 58 in 70 izreka sodbe sodišča prve stopnje (nadaljevano kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1 v zvezi z 38. in 54. členom KZ-1), že absolutno zastarala; nadalje je v zahtevi navedel, da ga je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku zavedlo, ko ni upoštevalo njegovega pogojevanja priznanja krivde z odločitvijo sodišča, da bi kazen zapora prestajal na odprtem oddelku, ga v zvezi s tem tudi ni ustrezno poučilo in je zato “prekoračilo pravice in kršilo zakon“; sodišču druge stopnje je naslovil očitek kršitve 445. člena ZKP in 22., 24., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker kljub njegovi zahtevi, da bi bil navzoč na seji sodišča druge stopnje, mu to ni bilo omogočeno; uveljavljal je tudi kršitev 23. člena Ustave, ker ni bil upoštevan njegov predlog za prenos krajevne pristojnosti z Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu na drugo sodišče, zaradi „slabih izkušenj“, ki jih ima s tem sodiščem in s sodečo sodnico v tej zadevi, kot tudi zaradi dejstva, da sojenje ni bilo izvedeno v razumnem roku; izpodbijal je tudi odločitev o izrečeni kazenski sankciji, ker niso bile upoštevane vse olajševalne okoliščine, ki so podane na njegovi strani (obnašanje na prestajanju kazni po predhodnih obsodbah, družinske razmere, časovna oddaljenost obravnavanih dejanj ter da zatem ni storil več nobenega kaznivega dejanja, kot tudi njegovo slabo zdravstveno stanje). Predlagal je, da se mu izrečena enotna kazen zmanjša ter da Vrhovno sodišče v celoti izvede vse dokaze in postopke ter preveri prejšnje sodbe.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da je ta delno utemeljena, kolikor se nanaša na točke 55, 58 in 70 izreka sodbe sodišča prve stopnje in je predlagal, da se v tem delu zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrne obtožba za ta dejanja (kaznivo dejanje pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1 v zvezi z 38. in 54. členom KZ-1) ter temu ustrezno obsojencu določi in izreče novo kazen.

5. Obsojenčevo stališče, izraženo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je kazenski pregon za dejanja, opisana v točkah 55, 58 in 70 izreka sodbe sodišča prve stopnje (kaznivo dejanje pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1 v zvezi z 38. in 54. členom KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta), zastaral, zaradi poteka šestih let (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) od storitve teh dejanj, ni utemeljeno. Upoštevati je treba namreč tudi četrti odstavek 91. člena KZ-1, ki določa, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči. Iz opisa dejanj v izreku izpodbijane sodbe je razvidno, da je bilo eno izmed dejanj, zajetih v nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, storjeno 21. 4. 2009 (točka 84. izreka sodbe sodišča prve stopnje), kar pomeni, da bi zastaranje za kaznivo dejanje po prvem odstavku 143. členu KZ-1 nastopilo 21. 4. 2015, torej po in ne pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe. Pravnomočnost izpodbijane sodbe je namreč nastopila dne 10. 3. 2015 (datum, ko je sodišče prve stopnje prejelo sodbo sodišča druge stopnje – prvi odstavek 129. člena ZKP), kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 pa je glede na predpisano kazen do treh let zapora, hujše od kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1 in je zato storitev tega dejanja pretrgala tek zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje po prvem odstavku 143. člena KZ-1. 6. V zvezi z vložnikovim zatrjevanjem, da ga je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku zavedlo k priznanju, kar bi bilo po vsebini mogoče razumeti kot kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 285c. člena ZKP, pa je treba ugotoviti, da ni izkazan vpliv te kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe, predvsem pa je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo take istovrstne pritožbene navedbe (točki 7 in 8 obrazložitve) ter zaključilo, da zatrjevano ravnanje sodišča prve stopnje in s tem kršitev citiranih določb o predobravnavnem naroku, ni podana. Vrhovno sodišče ob tem dodaja še, da iz zapisnika o predobravnavnem naroku jasno izhaja, da je bil obsojenec deležen vseh predpisanih poukov, da je bilo ugotovljeno njegovo razumevanje narave in posledic danega priznanja ter da je bilo jasno in popolno. Obsojenčevo zatrjevanje o pogojevanju danega priznanja z odločitvijo sodišča o prestajanju kazni zapora na odprtem oddelku, pa je v nasprotju s temi ugotovitvami (tudi glede na zapisnik o naroku za izrek kazenske sankcije) in je tudi sicer v nasprotju s predpisanim potekom predobravnavnega naroka po določbah ZKP. Cilj in namen tega naroka namreč ni pogajanje med obdolžencem in sodiščem, temveč je to le faza postopka, v kateri je obdolžencu dana možnost, da se izjavi o krivdi ter o nadaljnjem teku kazenskega postopka.

7. Obsojenčevo uveljavljanje kršitve več določb Ustave, in sicer 22., 24., 25. in 29. člena ter posledično tudi 445. člena ZKP, ker ga sodišče druge stopnje ni vabilo na sejo senata, ko je odločalo o njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, čeprav je sam to zahteval, je neutemeljeno. Sodišče druge stopnje namreč skladno z določbo prvega odstavka 445. člena ZKP obvesti stranki o seji senata le v primeru, če oceni, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Tako oceno sodišče napravi glede na navedbe v pritožbi in v povezavi z vsebino izpodbijane sodbe, tako v njenem formalnem kot tudi v vsebinskem pogledu. Očitno sodišče v tem primeru obsojenčevih pritožbenih navedb ni ocenilo kot take, ki bi terjale njihovo dodatno pojasnjevanje in zato tudi ni vabilo obsojenca na sejo senata, kljub njegovi izraženi želji, da bi bi bil navzoč na seji. Sicer pa obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretiziral, kateri bi naj bili tisti razlogi, ki bi nujno terjali njegovo navzočnost na seji pritožbenega senata, in zakaj ter kako naj bi ta opustitev njegovega vabljenja vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Neutemeljene so tudi nadaljnje vložnikove navedbe, da bi naj bile podane kršitve 23. člena Ustave, v smislu pravice, da „o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.“ Že pred začetkom sojenja je namreč obsojenec podal zahtevo za prenos krajevne pristojnosti z Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu na drugo sodišče, vendar ta zahteva ni bila sprejeta. Njegove utemeljitve, zakaj naj bi bila taka zahteva upravičena, je vsebinsko zavrnilo že sodišče druge stopnje (točka 11 obrazložitve) in jih tudi Vrhovno sodišče sprejema kot vsebinsko pravilne. Obsojenčeve navedbe, da sodišče prve stopnje ni dovolj hitro vodilo tega kazenskega postopka in njegova subjektivna občutja, da je sodišče z njim ravnalo kot „neka višja sila“, brez razumevanja zanj in za njegovo družino, ter ravnalo z njim kot z največjo smetjo na svetu, niso take okoliščine, ki bi lahko vzbudile dvom v nepristransko voden, pošten postopek in ki bi lahko pomenile kršitev 23. člena Ustave.

9. Kolikor pa vložnik zahteve v nadaljevanju izpodbija še pravilnost izrečene mu kazenske sankcije, in sicer zaradi neupoštevanja njegovega obnašanja med prestajanjem kazni zapora po predhodni sodbi, niti mnenja Centra za socialno delo, njegovih družinskih razmer in bolezenskega stanja ter dejstva, da od nastopa predhodne kazni dne 21. 3. 2009 ni storil več nobenega kaznivega dejanja, so to okoliščine, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (glede na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP); predvsem pa se s temi navedbami ne utemeljuje konkretna kršitev kazenskega zakona, ki bi kazala, da je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 371. člena ZKP).

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.