Jedro

V socialnem sporu sodišče seveda ni odločalo o tem, ali je bila tožnica z dela po 20.10.1990 odsotna upravičeno ali ne, ampak je odločalo o postavljenem tožbenem zahtevku "naj ugotovi, da je bila tožnica upravičena do bolniškega staleža tudi po 20.10.1990". Ker je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen, na tej podlagi in ugotovljenem dejanskem stanju ni bilo opravičljivega razloga za njeno odsotnost z dela, v postopku pred delovnim sodiščem, ko se je ugotavljalo, ali je delodajalec imel utemeljen razlog za odpoved delovnega razmerja, pa tudi ni uspela dokazati, da je bila z dela odsotna upravičeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.11.1990 in 27.12.1990, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje in posledično, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delovno mesto, ki ga je opravljala pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in ji izplačati vse obveznosti, ki izvirajo iz dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo. Iz ugotovljenih dejstev, ki jih revizija obsežno povzema, naj bi izhajalo, da tožnica za delo v obdobju od 20.10. do 5.11.1990 telesno in duševno ni bila zmožna. Navajala je tudi, da sta postopka, v katerem se je enkrat ugotavljala opravičenost tožnice do izostanka z dela in drugič upravičena odsotnost z dela, različna. Meni, da ne gre za predhodno vprašanje, saj je to podano samo, če to vprašanje predstavlja samostojno pravno celoto, odločitev sodišča pa je vezana na ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja. Predhodno vprašanje v konkretnem sporu bi bilo pomembno samo za morebitno obnovo postopka v socialnem sporu.

Odločitev socialnega sodišča tudi ne more vplivati na stališče glede izostanka tožnice z dela. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali pa podredno, da razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se spodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela. Za zakonitost takega prenehanja je treba ugotoviti dva pogoja: neupravičeno odsotnost in dejstvo nevrnitve na delo. Ker slednje dejstvo ni bilo predmet spora, je bilo treba ugotoviti samo, ali je bila tožnica v spornem obdobju z dela odsotna upravičeno ali neupravičeno.

Revizijsko sodišče je že v svojem sklepu VIII Ips 142/99 z dne 7.12.1999 enako pa tudi v sklepu VIII Ips 178/2001 z dne 11.6.2002 ugotovilo, da je glede na vsebino tožničinih navedb in njena izvajanja bistveno vprašanje za rešitev sporne zadeve, ali je tožničino zdravstveno stanje (sporna in dokazovana je samo delazmožnost zaradi duševnih težav) po 22.10.1990 bilo tako, da je zaradi njega lahko upravičeno izostala z dela, saj ji je tožena stranka zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja s prvim dnem odsotnosti, to je 22.10.1990. To pomeni samo, da bi bilo treba za ugoditev tožbenemu zahtevku ugotoviti upravičenost tožničine odsotnosti z dela v spornem obdobju. Take upravičene odsotnosti pa tožnici v postopku ni uspelo dokazati.

O tožničinem zdravstvenem stanju po 20.10.1990 in možnostih podaljšanja bolniškega staleža po 20.10.1990 (to je v spornem obdobju), je že v letu 1992, na zahtevo tožnice, ki je takrat želela pridobiti pravice iz zdravstvenega zavarovanja tudi po 20.10.1990, v socialnem sporu odločalo pristojno sodišče. Z odločbo opr. št. II Sp 1/92-3 z dne 8.10.1992 je Sodišče združenega dela Republike Slovenije zavrnilo tožničino pritožbo zoper odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije, opr. št. Sz 2/91 z dne 10.12.1991, ki je zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje bolniškega staleža tožnice tudi po 20.10.1990. V socialnem sporu sodišče seveda ni odločalo o tem, ali je bila tožnica z dela po 20.10.1990 odsotna upravičeno ali ne, ampak je odločalo o postavljenem tožbenem zahtevku "naj ugotovi, da je bila tožnica upravičena do bolniškega staleža tudi po 20.10.1990". Ker je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen, na tej podlagi in ugotovljenem dejanskem stanju ni bilo opravičljivega razloga za njeno odsotnost z dela, v postopku pred delovnim sodiščem, ko se je ugotavljalo, ali je delodajalec imel utemeljen razlog za odpoved delovnega razmerja, pa tudi ni uspela dokazati, da je bila z dela odsotna upravičeno. In to je tudi razlog, da je sodišče prve stopnje s sodbo, ki jo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede vprašanja, kaj, zakaj in v kakšnem obsegu predstavlja predhodno vprašanje v tem sporu, je revizijsko sodišče že zavzelo stališče v sklepu z dne 11.6.2002, zato teh stališč, kljub navedbam revizije, ne bo ponavljalo.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo.