Jedro

Izvršitveno dejanje uporabe krive listine je podano že, ko storilec na kakršenkoli način spravi listino v promet, s čimer pride do izraza njena pravna pomembnost oziroma sposobnost dokazovanja nekega pravno pomembnega dejstva in ni potrebno, da se na podlagi tega dejstva začne upravni ali drug postopek, oziroma, da se to dejstvo v kateremkoli postopku ali pravnem prometu tudi dejansko uporabi kot resnično.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po členu 98.a v zvezi z prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženka dolžna plačati stroške postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bila M.M. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Na podlagi 51. člena KZ ji je bila izrečena pogojna obsodba v kateri je bila določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba enega leta. Pritožbo zagovornikov je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določila drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pri uveljavitvi relativnih kršitev določb ZKP namreč zagovorniki ne navajajo, v čem naj bi zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Uveljavljajo le, da naj bi vplivale na njeno pravilnost, češ, da sodišče ni razumno obrazložilo zavrnitve dokaznih postopkov, da je zavrnitev v nasprotju s sodno prakso, kar pa ne drži. S tem, ko opozarja na lastno videnje vrednosti in pomena teh dokazov, pa zahteva izpodbija le pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno (2. odstavek 420. člena ZKP). Slednje pa velja tudi za izpodbijanje presoje sodišča, da je obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje s krivdno obliko naklepa. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, pri čemer vrhovni državni tožilec pritrjuje razlogom izpodbijanih sodb, dodaja le še to, da pri uporabi krive listine ni potrebno, da bi morala listina biti predložena v originalu (ki ga v konkretni kazenski zadevi v smislu pristnosti sploh ni), prav tako pa tudi ni potrebno, da bi bilo obravnavano spričevalo pri nas nostrificirano. Po Zakonu o notariatu notarsko overjena fotokopija privzame lastnost (verodostojnost) izvirnika oziroma ima notarsko potrdilo naravo in pravni učinek javne listine.

V odgovoru na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so ga podali zagovorniki obsojenke, ti vztrajajo na navedbah v zahtevi in poudarjajo na pravice, ki jih v kazenskem postopku zagotavlja Ustava RS ter 6. člen EKČP. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek procesnih kršitev v zahtevi je očitek kršitve pravice do obrambe. Sodišče naj bi namreč v nasprotju z določbami 16. in 17. člena ZKP, 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju ravnateljice šole, ki je izdala sporno spričevalo, zaslišanje prič Š. - podpisnika spričevala, M., pri katerem je obdolženka opravljala izpite ter D.G., ki je skupaj z njo obiskal šolo v Sarajevu po tem, ko je obdolženka zvedela, da naj bi bilo spričevalo ponarejeno ter predlog za ogled te šole.

Iz podatkov v spisu izhaja:– na glavni obravnavi opravljeni dne 8. 6. 2005 je obdolženkin zagovornik predlagal izvedbo dokazov, med katerimi je bil tudi predlog po zaslišanju prič M. (o katerem naj sodišče najprej opravi poizvedbe, če je ta oseba bila kdaj zaposlena na šoli in kje se nahaja) in zaslišanje direktorja šole Š., ki je podpisal sporno spričevalo; – sodišče je glavno obravnavo zaradi izvedbe teh in drugih predlaganih dokazov preložilo; – dne 13. 9. 2005 je zaprosilo pravno pomoč pred pristojnim organom Bosne in Hercegovine, in sicer naj se opravijo poizvedbe, ali sta bila v šolskem letu 1989/90 M.M. in M.Š. zaposlena na Gostinsko-turističnem srednješolskem centru v Sarajevu, naj se ugotovi njuna natančna identiteta, nadalje, ali je bil zoper navedeni osebi ali zoper kakšno drugo osebo uveden kakršenkoli postopek (kazenski, disciplinski, ipd.) zaradi kakršnihkoli nepravilnosti pri izdajanju spričeval Gostinsko-turističnega srednješolskega centra v Sarajevu v tem letu ter, ali je bil izvajan kakršenkoli „skrajšani program“ za pridobitev poklica kuhar. Sodišče je nadalje zaprosilo še, naj se obe priči zaslišita; – v mesecu juniju in juliju leta 2006 je sodišče dobilo odgovore iz Kantonalnega sodišča v Sarajevu, s katerimi so obvestili, da navedenih prič niso zaslišali, ker njunih naslovov niso uspeli ugotoviti. Priča Š. naj bi bil sicer zaposlen v srednji šoli, vendar pa se je leta 1993 upokojil in naj bi po njim znanih podatkih živel v Holandiji, medtem ko M.M. v tej šoli ni bil nikdar zaposlen, niti nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča na področju Kantona Sarajevo. Sporno spričevalo ni bilo nikdar izdano v obravnavani srednji šoli; – na glavni obravnavi opravljeni dne 25. 5. 2006 pa je obramba predlagala še zaslišanje ravnateljice in priče D.G., ki bosta lahko potrdila resničnost navedb obdolženke, da se je zanimala na šoli, kaj se je zgodilo s spričevalom, po tem, ko so ji ga kriminalisti zasegli, ter pojasnila, da se je na šolo obračalo več ljudi z enakimi oziroma podobnimi problemi. Predlagala je še ogled šole, da bo sodišče lahko ugotovilo, ali fotografije v spisu dejansko ustrezajo podobi „Gostiteljsko-turističnog školskog centra u Sarajevu“; – dokazne predloge je sodišče na glavni obravnavi opravljeni dne 18. 9. 2007 zavrnilo.

Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče M.M., s katerim naj bi se obdolženka dogovarjala glede izpitov in kateremu naj bi plačevala za pristop k posameznim izpitom, nikoli ni bil zaposlen oziroma sodelavec omenjene srednje šole (dopis šole z dne 22. 2. 2006), in ker je ocenilo, da ni verjetno, da bi se posameznik, ki s šolo ni imel sklenjenega razmerja, ki ga na šoli niso poznali, lahko nemoteno gibal in deloval na sami šoli in to v daljšem obdobju in v obsegu, kot to zatrjuje obdolženka. Zaslišanje osebe po imenu Š. je zavrnilo z obrazložitvijo, da je oseba, katere podpis se nahaja na spričevalu, sicer res bila zaposlena na šoli v letih 1989 in 1990, vendar tudi to ne dokazuje, da je obdolženka šolo obiskovala. V obtožnem predlogu se namreč dejstvo, da je listina kriva opisuje na način, da ga šola ni izdala. Povsem možno pa je, da je bianco spričevala podpisala oseba, ki je bila sicer pristojna za podpisovanje spričeval, ali pa, da je spričevalo povsem krivo in tudi podpis Š. ni pravi podpis te osebe. Vse to pa po presoji prvostopenjskega sodišča za obstoj kaznivega dejanja sploh ni bistveno, saj je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da šola tega spričevala ni izdala. Glede na vse navedeno je zavrnilo dokazne predloge obrambe glede navedenih prič ter dokazni predlog za zaslišanje ravnateljice šole v Sarajevu. Dokazni predlog za zaslišanje priče D.G., ki naj bi izpovedoval o obisku šole z obdolženko po zasegu spričevala, pa je sodišče presodilo, da ta dokazni predlog za razsojo v obravnavani kazenski zadevi ni pomemben oziroma je povsem nepotreben, saj bi priča izpovedovala o okoliščinah po dejanju. Glede na dejstvo, da obdolženka izmed štirih fotografij sarajevskih šol ni prepoznala šole v kateri naj bi opravljala izpite in pridobila sporno kvalifikacijo, je povsem nepotreben dokaz tudi ogled, še posebej, ker obdolženka tudi brez slik šole ni znala opisati niti ni vedela v katerem delu mesta se nahaja (zadnji odstavek na strani 10 in prvi odstavek na strani 11 sodbe sodišča prve stopnje).

Pritožbeno sodišče je uveljavljano kršitev pravice do obrambe zavrnilo kot neutemeljeno in se pridružilo razlogom prvostopenjskega sodišča, sicer pa je ocenilo, da pritožba razen deloma v primeru priče G., ne pove, v čem naj bi zavrnitev dokazov vplivala na pravilnost prejete dokazne ocene. Glede slednjega pa se je sodišče prve stopnje podrobneje opredelilo do obdolženkinega zagovora tudi v tistem delu, kjer govori o dogajanju po zasegu spričevala in ko je s pričo G. odšla v Sarajevo in se pri ravnateljici šole pozanimala glede predmetnega spričevala. Priča G. bi namreč lahko potrdila zagovor obdolženke, da je odšla na obisk k ravnateljici šole, ne pa tudi dejstva, da ni vedela, da je spričevalo krivo. Glede na navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča ta dokaz ni tako pomemben, da bi ga bilo potrebno izvesti v dokazne namene (zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na strani 3 sodbe pritožbenega sodišča).

S takšno presojo nižjih sodišč v pravnomočni sodni odločbi se ne strinjajo zagovorniki in menijo, da bi sodišče vsekakor moralo predlagane dokaze izvesti, saj bi na podlagi navedenega lahko ugotovilo, da je obdolženka dejansko obiskovala gostinsko šolo v Sarajevu, da je ta šola izvajala skrajšane programe in da je obdolženka dejansko tudi šolanje končala in prejela zaključno spričevalo. Priča G. pa bi lahko pojasnil okoliščine, ki bi kazale na to, da je bila obdolženka vsaj prepričana, da je spričevalo, ki ga je prejela po končanem šolanju pristno, kar pa bi bilo bistveno v tem postopku zaradi naklepa.

Kršitev pravice do obrambe ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb ZKP iz prvega odstavka 371. člena, lahko pa predstavlja kršitev iz drugega odstavka navedenega člena, če je podana vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Glede na to, da je v konkretni kazenski zadevi obramba isto kršitev uveljavljala že v pritožbi se presoja vpliv kršitve ne samo na zakonitost sodbe temveč tudi na njeno pravilnost, pri čemer ni potrebno, da je vzročna zveza ugotovljena, za ugotovitev relativne bistvene kršitve zadošča že izkazana verjetnost vpliva.

Sodišče bo zaključilo glavno obravnavo tedaj, ko bo po načelu proste presoje dokazov presodilo da je zadeva vsestransko razčiščena, pri čemer pa je po načelu proste presoje dokazov sodišču prepuščeno odločanje o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (člen 17 ZKP). Dokaznim predlogom strank je sicer sodišče dolžno slediti, vendar pa dolžnost izvajanja dokazov ni absolutna. Sodišče namreč sme zavrniti dokazne predloge obrambe kadar ti ne izpolnjujejo meril materialnopravne relevantnosti, ali kadar ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti o njihovi uspešnosti in kadar bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče zavrnilo zaslišanje priče M. in priče Š., ker obrambi ni uspelo dokazati zadostne stopnje verjetnosti, da bi njuni izpovedbi kakorkoli vplivali na pravilnost odločitve za pričo M., pa tudi ne verjetnosti, da je bila oseba z imenom M. sploh kdaj zaposlena v Gostinsko-turističnem šolskem centru v Sarajevu. Obramba namreč o priči podatkov potrebnih za identifikacijo (z gotovostjo je bilo navedeno le ime) ni posredovala, iz odgovorov na poizvedbe, ki jih je sodišče opravilo na tej šoli, pa je razvidno, da oseba s tem imenom ni bila nikdar zaposlena na šoli. Predlog po zaslišanju navedenih prič je bil nadalje zavrnjen tudi iz razloga, ker je sodišče na podlagi drugih že izvedenih dokazov dejansko stanje razčistilo do te mere, da bi nadaljnje izvajanje dokazov (zaradi jasnosti zadeve) pomenilo le nepotrebno zavlačevanje. Sodišče je namreč razpolagalo z uradnimi podatki (odgovor Interpola Sarajevo z dne 21.6.2004 ter odgovor Kantonalnega sodišča v Sarajevu z dne 5.6.2006), da obravnavanega spričevala šola ni nikdar izdala. V zahtevi obramba, razen vztrajanja na zaslišanju navedenih prič, ni ponudila ničesar, kar bi vzbudilo kakršenkoli dvom v pravilnost odločitve sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokazov. Takšni presoji tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti, niti ni zavrnitev dokazov pomenila nepoštenega postopka. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi izvajanje dokazov oziroma zasliševanje prič (od katerih za eno niti ni ugotovljena identiteta) očitno pomenilo le zavlačevanje postopka, kar velja tudi za zaslišanje ravnateljice in za ogled šole. Glede zaslišanja priče D.G. pa, kot izhaja iz vsebine odločitve nižjih sodišč, je bila izvedba tega dokaza zavrnjena, ker je dokaz očitno neprimeren za dokazovanje subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja. Kot pravilno ugotavljata sodišči, bi priča eventualno lahko potrdila dejstvo, da je bila obsojenka po zasegu spričevala v Sarajevu, za presojo njenega subjektivnega doživljanja pa je izpovedba navedene priče neprimeren dokaz. Predmet pričevanja morajo namreč biti konkretna dejstva, ne pa sklepanje priče iz dejstev, mnenj o dejstvih ali o njihovem pomenu. O subjektivnem elementu kaznivega dejanja torej o tem, zakaj sodišče šteje, da je obsojenka storila kaznivo dejanje z naklepom, ima sodba obširne razloge. Vnašanje dvomov v to presojo (z navedbami, da spomin po poteku sedemnajstih let zbledi, da je sodišče obdolženko obsodilo na podlagi njenega slabega spomina, da je lahko kdo od zaposlenih na šoli pri izdaji spornega spričevala ravnal z namenom „honorarnega zaslužka“, kar obdolženka ni mogla vedeti, da so njen zagovor potrdile številne priče, ipd.), pomeni izključno uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

Sodišče je tudi kot povsem nepotreben dokazni predlog zavrnilo predlog za zaslišanje predstavnika gospodarske družbe A.k.d. (s čimer naj bi bilo po mnenju zahteve nedvomno ugotovljeno, da obdolženka ni uporabila spričevala v mesecu septembru 2001 za pridobitev dovoljenja za sezonsko delo), z obrazložitvijo, da je brez vsakega pomena, kdo je konkretni predlog (za zaposlitev) podal, saj je izvršitveno dejanje uporabe krive listine podano že v trenutku, ko storilec na kakršenkoli način (torej tudi preko delodajalca) spravi listino v promet, s čimer pride do izraza njena pravna pomembnost oziroma sposobnost dokazovanja nekega pravno pomembnega dejstva (v konkretnem primeru pridobljena izobrazba) in niti ni potrebno, da se na podlagi tega dejstva začne upravni ali drug postopek, oziroma, da se to dejstvo v kateremkoli postopku ali pravnem prometu tudi dejansko uporabi kot resnično. Delodajalec je namreč lahko prišel do omenjenega spričevala izključno tako, da mu ga je izročila obdolženka. Takšna presoja sodišča, da je torej obdolženka dala sporno krivo listino v pravni promet že tedaj, ko jo je izročila delodajalcu, ki je zatem deloval kot „podaljšana roka“ za pridobitev dovoljenja za sezonsko delo pa je povsem pravilna in zahteva z golim zatrjevanjem, da bi bilo potrebno pričo zaslišati, ne more biti uspešna.

Neutemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v delu kjer zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker gre v konkretnem primeru za tujo javno listino, takšna listina pa bi v Republiki Sloveniji pridobila status javne listine le, če bi bila nostrificirana, oziroma overjena in prevedena v slovenski jezik. Zagovorniki opozarjajo v zahtevi nadalje še na dejstvo, da je obdolženka predložila fotokopijo listine, ki pa glede na ustaljeno sodno prakso nima statusa javne listine. Na v zahtevi izražene pomisleke pravne narave je bilo že pravilno odgovorjeno v obeh izpodbijanih sodbah. O tujih javnih listinah govorimo tedaj, ko jih je (ne glede na to, v katerem jeziku so sestavljene) izdal tuj državni organ, organizacija ali posameznik z javnimi pooblastili in jih je potrebno nostrificirati oziroma prevesti in overiti. V obravnavani zadevi pa je bilo spričevalo datirano z dnem 29. 6. 1990, torej pred 25. 6. 1991 (oziroma pred osamosvojitvijo Slovenije), za takšna spričevala, ki so bila izdana v nekdanjih republikah SFRJ pa nostrifikacija ni bila potrebna. Predlagano spričevalo je torej, kot pravilno ugotavljata nižji sodišči, imelo status domače javne listine in to tudi ne glede na dejstvo, da je bilo predloženo v notarsko overjeni kopiji. Notar je oseba, ki ima z zakonom poverjeno javno pooblastilo za overjanje listin (potrjuje, da je prepis enak izvirniku) s čimer takšna overjena fotokopija pridobi značaj javne listine. Zaradi zaupanja v nosilce javnih pooblastil zakon namreč izenačuje overjene listine glede dokazne moči z javnimi listinami, vendar pa overitev listine ne pomeni potrditve resničnosti tistega, kar je na listini zapisano, temveč pomeni le potrditev, da je listina enaka originalu (overjena fotokopija je torej javna listina le v smislu potrditve, da je bilo na originalu zapisano enako kot na kopiji), vendar je ne glede na omejeno dokazno moč javna listina.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe (zaradi česar vzročne zveze med zakonitostjo in pravilnostjo sodbe sploh ni mogoče ugotavljati) oziroma, da ni podana kršitev procesnega zakona po drugem odstavku 371. člena ZKP, prav tako pa tudi ne materialnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker obsojenec z izrednim pravnim sredstvom ni uspel je dolžan plačati stroške tega dela postopka to je sodno takso.