Jedro

Ker je tožnik vložil dve zahtevi za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo, pa je bila prva (za priznanje od dneva, ko je tožniku delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, dejansko sporazumno prenehalo) z odločbo toženca že zavrnjena, je toženec drugo (za priznanje od dneva, ko bi tožniku sicer z iztekom časa prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas) pravilno zavrgel, saj se ne dejansko ne pravno stanje zadeve nista spremenila.

Ker na podlagi istega dejanskega stanja in iste pravne podlage o tem, ali je tožnik upravičen do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo že teče sodni postopek, je potrebno zaradi odločanja o isti pravici tožbo v tem delu zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu „ter priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu“, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 30. 3. 2009 in z dne 14. 1. 2009 ter priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je upoštevala napačna pravna podlaga za presojo njegove zadeve in očita tožencu, da si po svoje razlaga zakone in postopke. Njegova zahteva se nanaša na uveljavljanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo za čas po preteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Meni, da sodišče napačno ugotavlja, da je zanj obvezujoče dejstvo, da je sam prekinil delovno razmerje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pridobi pogodbo o zaposlitvi v podjetju M. d.o.o. ter poročilo izrednega nadzora inšpekcije za izredne ukrepe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa je prišlo do absolutne bistvene kršitve 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem sporu sta predmet presoje dokončna odločba toženca z dne 30. 3. 2009 ter prvostopna odločba z dne 14. 1. 2009. S prvostopno odločbo je toženec v zvezi s tožnikovo zahtevo, vloženo 15. 12. 2008, dano ustno na zapisnik, odločil, da tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo od 1. 11. 2008. Z dokončno odločbo z dne 30. 3. 2009 pa je toženec citirano prvostopno odločbo odpravil in tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do navedenega nadomestila zavrgel na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Po 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) organ zahtevo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Nadalje je v 2. in 3. odstavku iste določbe določeno, da lahko organ zavrže zahtevo tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena ter da je zoper sklep, s katerim organ zavrže zahtevo, dovoljena pritožba.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik pri tožencu vložil dve zahtevi za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo in sicer prvo dne 1. 7. 2008 in dne 15. 12. 2008 še drugo zahtevo. Zahtevo za priznanje navedenega nadomestila, vloženo 1. 7. 2008 je toženec z odločbo z dne 12. 9. 2008, potrjeno z dokončno odločbo z dne 3. 12. 2008 zavrnil z obrazložitvijo, da je tožnik sicer imel z delodajalcem M. d.o.o. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 11. 2007 do 31. 10. 2008 za delovno mesto upravitelja. Vendar pa je tožnik dne 31. 5. 2008 delodajalca prosil za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, delodajalec pa ga je nato obvestil, da mu je delovno razmerje prenehalo 31. 5. 2008. Ker je toženec štel, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji, je zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo po 124. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) zavrnil. Citirani odločbi toženca z dne 12. 9. 2008 in z dne 3. 8. 2008 sta predmet presoje v sodnem postopku opr. št. Ps 141/2009. Z zahtevo, vloženo dne 15. 12. 2008 je tožnik prav tako uveljavljal priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo, z razliko od 1. 11. 2008, to je od dneva, ko naj bi mu (kolikor ne bi prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja) prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje in enako toženec je pravilno postopalo, ko je zaključilo, da je izpolnjen dejanski stan po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. V konkretnem primeru se ni spremenilo ne dejansko in ne pravno stanje oziroma podlaga, in sicer ne dejansko stanje, ki je vezano na dejansko prenehanje delovnega razmerja 31. 5. 2008, kakor tudi pravna podlaga, to je 124. člen ZPIZ/92. Tožnik je sicer imel delovno razmerje sklenjeno za določen čas do 31. 10. 2008, vendar je ta pogodba, sklenjena za določen čas, prenehala že 31. 5. 2008 in je sklicevanje na to, da bi prenehala 31. 10. 2008, brezpredmetno, saj pogodba, sklenjena za določen čas, tedaj ni več veljala. Ne glede na to, da tožnik uveljavlja nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo od 1. 11. 2008, je ugotavljanje pogoja vezano na dejansko prenehanje delovnega razmerja in torej na isto dejansko podlago in tudi na isto pravno podlago. Podan je dejanski stan po 4. točki 129. člena ZUP, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, ki je tožnikovo zahtevo v skladu s citirano določbo ZUP, pravilno zavrgel. Na podlagi istega dejanskega stanja in iste pravne podlage in o tem, ali je tožnik upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu in ali je njegov zahtevek utemeljen, pa pred sodiščem že teče postopek pod opr. št. Ps 142/2009. V tem postopku se sicer presoja pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca z dne 3. 12. 2008 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 12. 9. 2008, vendar pa se odloča o isti pravici in sicer o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu in to za ves čas, od kar je tožniku prenehalo delovno razmerje.

Ker je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu zavrnilo, že odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku, o katerem že teče pravda, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 354. člena zaradi podane kršitve po 12. točki 2. odstavka 339. člena zakona, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu „ter priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu in tožbo v tem delu zavrglo. V ostalem je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in sicer v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 30. 3. 2009 in z dne 14. 1. 2009 in torej v tem delu zavrnilo tožnikovo pritožbo, ugodilo pa v razveljavitvenem delu.