Jedro

Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, se položaj pritožnika z odločbo višjega sodišča v ničemer ne bi izboljšal, saj s stališča tožene stranke pomeni uspeh v pravdi zavrnilna sodba oziroma sklep o zavrženju tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila drugotožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki se navedbam v pritožbi pridružuje.

4. Pritožba ni dopustna.

5. Pravico do pritožbe ima stranka, ki bi ji – če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena – prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Iz navedenega izhaja, da ima pravni interes za pritožbo tisti, čigar položaj bi se z odločbo višjega sodišča izboljšal; pa ne nasploh, pač pa glede na tisto, kar se je zahtevalo v postopku na prvi stopnji (pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 351 in 352). Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, se položaj pritožnika z odločbo višjega sodišča v ničemer ne bi izboljšal, saj s stališča tožene stranke pomeni uspeh v pravdi zavrnilna sodba oziroma sklep o zavrženju tožbe.

6. Ker tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

7. Izrek o stroških temelji na določilu prvega 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo ne gre za takšne stroške, jih je tožeča stranka dolžna nositi sama.