Jedro

Uslužbenec upravnega organa je sicer ob registraciji vozila dolžan postopati z večjo stopnjo skrbnosti, vendar pa je stvar dokazovanja in dejanskih ugotovitev, ali mu je v konkretnem primeru bilo mogoče prepoznati ponarejene listine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki Republiki Sloveniji povrniti njene revizijske stroške v znesku 344,25 EUR v 15. dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper toženo M. K. na plačilo zneska 26.000 DEM v tolarski vrednosti na dan 9. 1. 1995 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi navedeni znesek bila dolžna plačati tožena stranka Republika Slovenija, tožencu I. P. pa je naložilo, da tožniku plača 23.000 DEM v tolarski vrednosti na dan 2. 8. 1995 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v delu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti toženi stranki Republiki Sloveniji. V tem obsegu uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (glede na vsebino obrazložitve revizije tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi proti toženi stranki Republiki Sloveniji, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje tudi v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v navedenem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje, da so bile listine, na katerih podlagi je bilo registrirano motorno vozilo, pomanjkljive in nepravilno opremljene ter tako že na pogled nepristne, zaradi česar bi moral uslužbenec upravne enote, ki je opravil registracijo, verodostojnost listin dodatno preveriti. Ravnati bi moral po načelih in pravilih upravnega postopanja ter poiskati dejansko in nedvoumno resnico, ne pa zgolj formalne resnice. Nepristnost listin je bila tako očitna, da bi jo lahko opazil vsak povprečno skrben človek. Ravnanje uslužbenca upravnega organa se ocenjuje s strožjimi merili. Listine so bile zaradi neujemanja datumov in pomanjkljivih žigov že same po sebi takšne, da so zahtevale dodatno preverjanje. Revizija opozarja tudi na malomarno ravnanje uslužbencev organizacije, ki je izvedla tehnični pregled vozila (opustitev preverjanja številk šasije in motorja z vpisanimi številkami zapisnika o tehničnem pregledu). Tožene stranke Republike Slovenije ni mogoče ekskulpirati odgovornosti le zato, ker so njeni uslužbenci ravnali enako malomarno tudi v ostalih primerih, pri čemer naj bi takšno postopanje bilo običajno.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki Republiki Sloveniji, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Država odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju svojih fukcij (prvi odstavek 172. člena ZOR ter 26. člen Ustave RS). Ker je pogoj za takšno odgovornost v obstoju civilnega delikta, pa mora med drugim biti izkazana protipravnost ravnanja uslužbenca pravne osebe, v konkretnem primeru Upravne enote, ki je opravila registracijo ukradenega vozila. Uslužbenec odgovarja ob naklepnem ali malomarnem ravnanju (158. člen ZOR), pri čemer pa je njegova odgovornost strožja glede na pravila upravnega postopka v zvezi z izvajanjem javnih pooblastil. V tem ima revizija prav. Vendar pa je v obravnavanem primeru na strani tožeče stranke bilo breme dokazovanja, da je glede na predložene listine potrebne za registracijo in glede na druge spremljajoče okoliščine, prišlo ob registraciji vozila do opustitve dolžne skrbnosti v takšnem obsegu, v kakršnem se skrbnost pričakuje tudi v drugih enakih primerih. Po dejanskih ugotovitvah, ki jih sprejema sodba sodišča prve stopnje, izpodbijana sodba pa se z njimi strinja, do takšne opustitve dolžne skrbnosti ni prišlo.

Dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pa nasprotuje revizijski trditveni podlagi, po kateri naj bi bila nepristnost listin, predloženih zaradi registracije vozila, tako očitna, da bi jo opazil vsak povprečno skrben človek. Po sodbenih ugotovitvah so namreč predložene listine bile takšne, da ob skrbnem pregledu niso zahtevale dodatnega preverjanja. V tej smeri so revizijske navedbe celo v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami, ko se sklicujejo na neujemanje datumov na listinah in na pomanjkljive žige. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, je torej tudi za revizijsko sodišče sprejemljiva pravna presoja, po kateri je uslužbenec upravnega organa ob registraciji ravnal s potrebno skrbnostjo, zaradi česar mu malomarnosti ni mogoče očitati. Sodba sodišča prve stopnje se je v navedenem obsegu sklicevala na Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa ter na Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil (Uradni list SFRJ 50/88 in Uradni list SFRJ 74/89). Nobeden od obeh predpisov ni vseboval pravne norme, v nasprotju s katero bi v konkretni zadevi ravnal državni organ, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno. Ob upoštevanju listinskih dokazov, ki se priložijo k zahtevi za registracijo ter ob ugotovitvi, da je vozilo tehnično brezhibno, ni bilo razloga za odklonitev zahtevane registracije.

Iz dokumentacije je razvidno, da je ponaredek oznake oziroma številke karoserije na avtomobilu pokazal kriminalistično-tehnični pregled spornega vozila, ne pa neujemanje podatkov na predloženih listinah. Tehnični pregled vozila so pred registracijo opravili uslužbenci organizacije, ki je bila za to pooblaščena. Vendar pa tožena stranka za ravnanje uslužbencev tako pooblaščene organizacije, ki je samostojna pravna oseba, ne odgovarja.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, samo trpi stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa, ki je nanjo odgovorila, mora povrniti njene stroške, odmerjene v skladu z odvetniško tarifo (prvi odstavek 165. člena ZPP).