Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni imelo podlago za izdajo zamudne sodbe, je pravilno ravnalo, ko je z izvedbo dokazov na naroku presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki, v izreku izpodbijane sodbe navedeno opremo za tehnično varovanje in računalniško opremo in da ji je dolžna plačati znesek 30.545,49 EUR (7.343.956,15 SIT) s pp.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku oz. razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je iz predlaganih dokazov razvidno, da se leasing oprema sedaj nahaja pri drugotoženi stranki. To potrjuje več dejstev, zlasti pa to izhaja iz poročila z dne 29.11.2002, ki ga je izdelal sodni cenilec in izvedenec M.B.. Opozarja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla le, da nima sklenjene nobene pogodbe s tožečo stranko. Vprašljivo je, ali je ta odgovor sploh podala tožena stranka. Tožena stranka pa je bila tudi popolnoma pasivna, saj se ni udeležila narokov, ni podajala ugovorov, niti navedb in dokazov, s katerimi bi prerekala tožbeni zahtevek. Sodišče bi moralo tak odgovor šteti za neobstoječ, s tem pa bi bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka bi morala odgovor na tožbo obrazložiti sicer se šteje, da ni vložen. Glavna trditev tožeče stranke je bila, da ima v času vložitve tožbe predmetne nepremičnine tožena stranka. O tej poglavitni trditvi pa tožena stranka ni navedla ničesar. V odgovoru na tožbo tožena stranka tudi ni predložila listin in niti ne predlagala dokazov za svoja dejstva. Sodišče tudi ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, da bi moralo ustrezno oceniti dejstva, da tožena stranka tekom postopka trditvi, da je oprema v njeni lasti sploh ni oporekala. Podobno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 498/2003. Že pasivnost tožene stranke je povzročila, da v tožbi zatrjevana dejstva niso prerekana. Sodišče je kršilo postopkovne določbe, ker še vedno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov – poizvedb o personalni in kapitalski povezanosti obeh bivših toženih strank in ker ni prisodilo vsakega dokaza posebej in tudi 213. člena ZPP. Do nekaterih dokazov pa se sploh ni opredelilo. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je sodišče navedlo tudi utemeljene razloge. S pritožbenimi očitki, da so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za izdano zamudne sodbe dejansko tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ta kršitev v obravnavanem primeru ni podana. Pravilna razlaga določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z odgovorom na tožbo kaže, da sankcija tudi za primer, če tožena stranka vloži neobrazložen odgovor na tožbo ni predvidena. Po 1. odst. 318. člena ZPP se zamudna sodba izda, če tožena stranka ne odgovori na tožbo. Popolnost odgovora, o kateri je govora v 278. členu ZPP ni predpostavka v tem smislu, da bi bilo zaradi nepopolnega odgovora možna izdaja zamudne sodbe. Ker torej glede na navedeno v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni imelo podlago za izdajo zamudne sodbe, je pravilno ravnalo, ko je z izvedbo dokazov na naroku presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je utemeljen, če sta izpolnjena dva pogoja; če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen po materialnem pravu (če je sklepčen) in če se zatrjevana dejstva, s katerimi se utemeljuje sklepčnost tožbe izkažejo za resnična; če so zatrjevana dejstva sporna, jih je treba dokazati. To pa pomeni, da bo toženec uspel vselej, če tožnik tega bremena ne bo zmogel, ker je vložil nesklepčno tožbo, ali ker so se dokazi, ki jih je predlagal, izkazali za prešibke.

V obravnavanem primeru je tožena stranka res zgolj pavšalno in nekonkretno ugovarjala tožnikovim trditvam. Ne glede na to, pa ostaja dejstvo, da so se dokazi, ki jih je v utemeljitev svojega zahtevka predlagala tožeča stranka, sodišče pa jih je v dokaznem postopku izvedlo, izkazali za prešibke. V pravilnost dokaznih zaključkov, da tožeča stranka ni dokazala, da so predmetne premičnine v posesti tožene stranke, pa pritožbeno sodišče ne dvomi. Povsem evidentno je, da noben izmed predlaganih in izvedenih dokazov s strani tožeče stranke njenih trditev, da ima prav tožena stranka v posesti predmete, katere je po leasing pogodbi predala družbi T. d.o.o. ni izkazal. Ker pa stranko zadenejo posledice nedokazanosti njenih trditev, je odločitev sodišča prve stopnje, ko je njen tožbeni zahtevek zavrnila povsem pravilna. Pri tem pa tožeča stranka tudi ne more biti uspešna z očitkom, da se sodišče ni opredelilo glede personalne in kapitalske povezanosti obeh bivših toženih strank ter da tega dokaza tudi ni izvedlo, saj gre za očitno neprimeren dokaz, ki sam po sebi pa tudi v povezavi z že izvedenimi dokazi nedvomno ne bi omogočal zaključka o tem, da ima tožena stranka te predmete v posesti oziroma, da so ji bili kdajkoli predani. Prav to pa je bistvena okoliščina, od katere je odvisna odločitev sodišča. Zato pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Takega preizkusa pa tudi ne vzdržijo zgolj pavšalno navrženi očitki o kršitvi načela iz 8.čl. ZPP ter nekonkretizirane trditve o tem, da se sodišče ni opredelilo do nekaterih dokazov. Ker tudi trditev, da sodišče ni upoštevalo navodil iz razveljavitvenega sklepa ne drži, saj je o tem sodišče zavzelo svoje stališče, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.