Jedro

V individualnem delovnem sporu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu pravnega interesa ni potrebno izkazati, ker se predpostavlja, saj se ugotovitvena tožba lahko vloži na podlagi 3. odst. 204. čl. ZDR. Zato je povsem nepomembno, ali s to tožbo delavec zahteva tudi vrnitev na delo k delodajalcu ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna: vpisati tožeči stranki delovno dobo v delovno knjižico ter ji obračunati bruto plačo od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005, od tega odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 19. dne v mesecu do plačila; plačati tožeči stranki odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do plačila; plačati tožeči stranki odpravnino v višini 4.482.308,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti do plačila; povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

Zoper navedeni sklep in sodbo, razen glede odločitve o stroških postopka tožene stranke (III. točka izreka sodbe), se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi se opredelilo do navedb tožeče stranke, da v konkretnem primeru nikoli niso obstajali razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito. Svojo sodbo je utemeljilo le na izpovedi ene stranke brez ustreznih dokazov. Sodišče je s tem bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je upoštevalo izključno dokaze tožene stranke, to je predloženi akt o sistemizaciji z dne 11. 9. 2006, čeprav je tožeča stranka sodišču predložila vsebinsko različen akt, datiran na isti dan. Tožena stranka nikoli ni dokazala dejanske potrebe po prenehanju dela tožeče stranke, saj delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožeča stranka, nikoli ni prenehalo obstajati. To izhaja iz predloženega kataloga delovnih mest kot priloge akta o sistemizaciji iz leta 2006, ki določa, da so naloge delovnega mesta „vodja nabave in prodaje“ ter „vodja izvoza“ enake. Tožena stranka je navajala, da je tožečo stranko prezaposlila na delovno mesto „vodje izvoza“ predvsem zaradi njenih jezikovnih znanj, ker naj bi bolje obvladala hrvaški in srbski jezik, na delovnem mestu „vodja prodaje in nabave“ pa naj bi bil pogoj obvladovanje angleškega jezika. Navedeno ne drži. Iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da se za obe delovni mesti zahteva izključno znanje angleškega jezika. Poleg tega tožena stranka ni zakonito sprejela akta o sistemizaciji, saj akte družbe sprejemajo njeni ustanovitelji in ne vodstveni kader. Da je akt o sistemizaciji sprejel direktor družbe, izhaja iz kopije sklepov družbe, do tega pa se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Tožena stranka je navajala, da je akt o sistemizaciji spremenila zaradi reorganizacije družbe, kot posledice hitrega odgovora na dogajanja na hitro spreminjajočem se tržišču. Zaradi navedenega je 1. 9. 2006 sprejela nezakonit sklep o širitvi svoje dejavnosti na trge bivše Jugoslavije, na podlagi navedenega sklepa pa bi morala še isti dan sprejeti nov akt o sistemizaciji ter katalog delovnih mest ter na tej podlagi predlagati tožeči stranki novo pogodbo o zaposlitvi. Ker pa je novi akt o sistemizaciji sprejela šele 11. 9. 2006, tožeči stranki pa je že dne 7. 9. 2006 predložila novo pogodbo o zaposlitvi, je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker zanjo v aktih družbe ni imela pravne podlage.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka vlaga pritožbo le zoper sodbo, ne pa zoper sklep, s katerim je bila zavržena tožba z zahtevkom za ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklep je zato postal formalno in materialno pravnomočen. To pa pomeni, da je tožena stranka tožniku pravilno in zakonito odpovedala sporno pogodbo o zaposlitvi. Ker je pravnomočno odločeno, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki v skladu z 2. odstavkom 90. člena ZDR zakonito prenehalo, tožeča stranka tudi s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more uspeti. Zahtevki, ki so predmet izpodbijane sodbe, temeljijo izključno na zatrjevanem očitku nezakonite odpovedi, ker pa temu očitku sodišče glede na pravnomočni sklep ni sledilo, je pritožba zoper sodbo neutemeljena. Podrejeno tožena stranka navaja, da tožeča stranka v pritožbi ne navaja pravno relevantnih razlogov za razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da tožnik ni upravičen do plače in vpisa delovne dobe v delovno knjižico, saj ne zahteva reintegracije, hkrati pa tudi ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih. Glede odškodnine sodišče pravilno ugotavlja, da odškodninski zahtevek ni sklepčen. Le za odločitev o odpravnini bi tožnik lahko ponudil relevantne pritožbene navedbe, če bi se sploh pritožil zoper odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 88. člena ZDR.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izreku izpodbijane sodbe ni upoštevan Zakon o uvedbi eura (ZUE – Ur. l. RS, št. 114/2006 z dne 9. 11. 2006), zlasti ne določbe 13. člena ZUE, po katerem sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili preračunajo po uradni dolžnosti zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo. Vsi zneski v sodnih odločbah, izdanih po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007 (2. člen ZUE), zlasti zneski, navedeni v izrekih sodb, morajo biti navedeni v eurih, ne glede na vsebino odločitve, torej tudi v primeru, ko je tožbeni zahtevek zavrnjen.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Iz vsebine pritožbe je jasno razvidno, da tožnik s pritožbo ne izpodbija le sodbe, ampak tudi sklep o zavrženju tožbe (čeprav je tožnik v pritožbi – očitno pomotoma – navedel, da vlaga pritožbo zoper sodbo). Iz pritožbenih navedb namreč izhaja, da tožeča stranka graja zlasti ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem utemeljenega (poslovnega) razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v zvezi z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta s sprejemom akta o sistemizaciji. Zato nikakor ni mogoče pritrditi stališčem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, ki temeljijo na domnevi, da je sklep o zavrženju tožbe postal pravnomočen, ker ga tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija, kar bi sicer res imelo za posledico, da tožnik tudi z novo tožbo ne bi mogel (več) uspešno uveljavljati nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ker bi bil prekludiran (rok za sodno varstvo iz 3. odstavka 204. člena ZDR je potekel v 30 dneh od vročitve odpovedi).

Pri preizkusu sklepa in izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Sodba in sklep vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih, tako da je njun preizkus mogoč. Pritožbeno sodišče se sicer, enako kot pritožnik, v pretežnem delu ne strinja s stališči prvostopenjskega sodišča, ki so v obrazložitvi sodbe (oz. sklepa) navedena, zlasti ne s tistimi, ki se nanašajo na sprejeto odločitev o zavrženju tožbe (oz. dela tožbe), vendar to še ne pomeni, da gre za bistveno kršitev določb postopka. Napačni razlogi so namreč praviloma posledica zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, če sodišče svojo sodbo opre na dokaze, ki so v prid eni od strank, ne upošteva pa drugih dokazov (problem pravilnosti dokazne ocene prav tako ni bistvena kršitev določb postopka!). Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačna. Ker je zavrnitev preostalih tožbenih zahtevkov (reparacija, odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) v prvi vrsti posledica sklepa o zavrženju tožbe, pa je nepravilna oz. vsaj preuranjena tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo vse preostale tožbene zahtevke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 26. 9. 2005 za nedoločen čas, na delovnem mestu vodje prodaje. Dne 11. 9. 2006 je tožena stranka sprejela Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s katalogom delovnih mest, s katerim je bilo delovno mesto „vodje prodaje“ ukinjeno, namesto tega delovnega mesta pa sta bili po aktu o sistemizaciji sistemizirani delovni mesti „vodja prodaje in nabave“ ter „vodja izvoza“. Dne 25. 9. 2006 je tožena stranka tožniku podala pisno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbo 3. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), nato pa je dne 29. 9. 2006 podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, s katero je bilo tožniku ponujeno delo in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in pod spremenjenimi pogoji za delo na delovnem mestu „vodja izvoza“. Tožniku je bila redna odpoved vročena 2. 10. 2006, vendar v 30 dneh od prejema pisne ponudbe ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi, zato mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v skladu z 2. odstavkom 90. člena ZDR.

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 29. 9. 2006, z utemeljitvijo, da tožnik nima pravnega interesa oz. pravne koristi za ugotovitveno tožbo v smislu 181. člena ZPP, poleg tega pa ZDR v 3. odstavku 90. člena določa, da ima le delavec, ki sprejme ponujeno pogodbo o zaposlitvi, pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da sodišče prve stopnje stoji na stališču, da delavec, ki ponujeno ustrezno zaposlitev odkloni, sploh nima sodnega varstva. V obrazložitvi sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da bi moral tožnik izkazati pravno korist od ugotovitve nezakonitosti odpovedi, česar ni storil. Ker ni zahteval reintegracije, saj se je že naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu, kar je med strankama nesporno, z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi po stališču prvostopenjskega sodišča ne bi pridobil niti pravice do odpravnine niti pravice do odškodnine zaradi eventualno nezakonite odpovedi. Posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe in sklepa, vzpostavitev prejšnjega stanja, do katere pa naj ne bi moglo priti, ker tožnik reintegracije ne zahteva.

Navedena stališča prvostopenjskega sodišča, s katerimi utemeljuje sklep o zavrženju tožbe, so v pretežnem delu napačna. To velja zlasti za stališče, da bi moral tožnik izkazati pravno korist za ugotovitveno tožbo. V individualnem delovnem sporu zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi pravnega interesa ni potrebno posebej izkazovati, ker se predpostavlja, saj se ugotovitvena tožba lahko vloži že na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR (tudi po določbi 2. odstavka 181. člena ZPP se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, v drugih primerih, kadar s predpisi ni predvidena možnost ugotovitvene tožbe, pa mora stranka izkazati pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja...). Pri tem je povsem nepomembno, ali delavec zahteva vrnitev na delo k delodajalcu ali ne. Tudi razlaga obsega sodnega varstva iz 3. odstavka 90. člena ZDR, v primeru, če delavec ponujene ustrezne zaposlitve ne sprejme, je povsem zgrešena – delavec, ki ponujeno zaposlitev sprejme, kljub temu obdrži pravico zahtevati pred sodiščem presojo utemeljenosti odpovednega razloga (kar pomeni, da ima pravico le do zoženega sodnega varstva, saj presoje zakonitosti odpovedi v celoti ne more zahtevati), tisti, ki ponudbe ne sprejme, pa ima v vsakem primeru pravico zahtevati presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (obseg sodnega varstva je v tem primeru širši – delavec lahko uveljavlja tako vsebinske razloge za nezakonitost odpovedi, to je presojo utemeljenosti odpovednega razloga, kot tudi „formalne“ razloge – morebitno prekoračitev prekluzivnih rokov za podajo odpovedi s strani delodajalca, obstoj pisnega opozorila pred odpovedjo ...).

Odločitev o zavrženju tožbe torej temelji na zmotni pravni presoji. Tožnik je pravočasno uveljavljal sodno varstvo in zahteval presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove iz poslovnega razloga, zato je o tožbenem zahtevku potrebno odločiti po vsebini, ker v zakonu določeni pogoji za zavrženje tožbe niso podani. Napačna pa je tudi odločitev o preostalih tožbenih zahtevkih, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo v povezavi z zavrženjem tožbe z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je zavrnitev reparacijskega zahtevka, zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (5.000.000,00 SIT), ter tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine po 109. členu ZDR (v višini 4.482.308,90 SIT). Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da bi tožnik zahtevek za plačilo odpravnine moral uveljavljati kvečjemu kot podredni zahtevek, ne pa skupaj z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede odločilnih dejstev ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče obravnava zadevo po vsebini in ponovno presodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ter s tem v zvezi o utemeljenosti reparacijskega in odškodninskega zahtevka. Pri tem naj v prvi vrsti razčisti, ali tožbena zahtevka pod točko 1 in 2 (reparacija, odškodnina) temeljita na določbi 1. odstavka 118. člena ZDR (po kateri delavec lahko uveljavlja odškodnino po pravilih civilnega prava tudi v primeru, kadar ne vztraja pri reintegracijskem zahtevku) ali pa na drugi pravni podlagi (iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da gre za zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po Kolektivni pogodbi za dejavnost trgovine, čeprav je pogoj za uveljavljanje takšnega zahtevka pravnomočna sodna odločba o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo 165. člena ZPP pridrži za končno sodbo.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe v posledici razveljavitve sklepa o zavrženju tožbe oz. dela tožbe, z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni kršena določba 1. odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), ker ne gre za primer, ko bi bilo ugotovljene nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.