Jedro

Delodajalec je poskušal tožnici zagovor omogočiti, vendar mu to zaradi razlogov na strani tožnice (dopusta) ni uspelo. To pa ne pomeni, da ni ravnal skladno z določili 85. člena ZDR-1. V konkretnem primeru gre namreč za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Tožena stranka zaradi tožničinega dopusta z njo ni uspela opraviti razgovora. Ovire za podajo odpovedi na delavčevi strani ne morejo preprečiti, da bi delodajalec lahko podal odpoved do izteka zakonskih rokov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2017 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje tožečo stranko prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji obračunati plačo kot če bi delala, od te plače pa odvesti predpisane davke in prispevke, razliko pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka s kršitvijo tožnice seznanila 26. 10. 2017 na podlagi poročila o izvedenem predhodnem preizkusu prejete prijave in da je bil zadnji dan za podajo odpovedi 25. 11. 2017. Navaja, da iz sodne prakse izhaja jasno stališče, da začne rok za podajo odpovedi teči takrat, ko se z razlogi zanjo seznani delodajalec, to je poslovodna oseba oziroma v primeru prenesenih pooblastil tisti, ki je bil določen za odločanje o podaji odpovedi. Kot je ugotovilo sodišče sta bili za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani uprave tožene stranke pooblaščeni A.A. in B.B., kar pomeni, da je rok za podajo odpovedi lahko začel teči šele, ko sta se z razlogi za izredno odpoved seznanili ti dve osebi. Meni, da sodišče ni moglo ugotoviti, kdaj sta se omenjeni seznanili z razlogi za odpoved in se napačno sklicuje na poročilo o izvedenem predhodnem preizkusu prejete prijave, saj iz posredovanega poročila ne izhaja, da so se dne 26. 10. 2017 z razlogi za odpoved seznanile za odločanje o tem pristojne osebe. Prav tako ni izkazano, da sta se tisti dan z razlogi seznanila C.C. in D.D., saj iz poročila ne izhaja, da sta tega dne poročilo tudi dejansko prejela. Zatrjuje, da tožena stranka ni dokazala, da sta se B.B. in A.A. že 26. 10. 2017 seznanili z razlogi za izredno odpoved, kar pomeni, da takrat ni mogel začeti teči rok za podajo odpovedi in bi bilo torej po vrnitvi tožnice nazaj z dopusta še dovolj časa, da ji tožena stranka omogoči zagovor. Ker tega tožena stranka ni storila, meni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba. Dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi s predmetno sodbo odločalo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. I Pd 1942/2017 z dne 29. 3. 2018 tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. Pdp 510/2018 z dne 10. 1. 2019 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je sodišče prve stopnje sprejelo napačen materialnopravni zaključek, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora pred odpovedjo in da tudi niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 1. 2013 na delovnem mestu bančni komercialist; - da je tožena stranka tožnici pisno obdolžitev z vabilom na zagovor z dne 8. 11. 2017 še istega dne vročala preko vročevalca detektiva in je bil prvi poskus vročitve opravljen 8. 11. 2017, vendar takrat pošiljke ni bilo mogoče vročiti, ker se je tožnica nahajala v tujini, pri čemer pošiljke ni bilo mogoče vročiti odraslemu članu gospodinjstva. Zato je vročevalec pustil v hišnem predalčniku obvestilo, kje je pošiljka, z navedbo roka 15 dni, v katerem jo je mogoče prevzeti; - da tožnica pošiljke ni dvignila v 15 dnevnem roku in je po poteku roka vročevalec pošiljko pustil v hišnem predalčniku dne 24. 11. 2017 in se je s tem dnem vročitev štela za opravljeno; - da tožnica z vabilom na zagovor do dneva predvidenega zagovora 16. 11. 2017, kot tudi do dneva podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2017, ni bila seznanjena; - da je toženka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročala preko detektiva in ji je ta dne 22. 11. 2017 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pisanje in rok, v katerem ga lahko prevzame. Tožnica je nato od detektiva izredno odpoved prevzela 27. 11. 2017; - da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da gre v konkretnem postopku za okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (sam je bil žrtev kršitve, storjene s strani delavke, delavka pa je 25. 10. 2017 že podala izjavo glede očitanih kršitev, v katerih je jasno navedla, da ne razpolaga s pojasnili o poslovni upravičenosti o opravljenih pogledih). Kljub temu je bila tožnica vabljena na zagovor z dne 16. 11. 2017 z možnostjo podaje pisnega zagovora v času od vročitve pisne seznanitve in vabila na zagovor, dalje pa je imela tudi možnost vpogleda v listinsko dokumentacijo. Kakor izhaja iz izredne odpovedi, delavka pravice do vpogleda v dokumentacijo ni izkoristila, prav tako pa se ni udeležila razpisanega zagovora, niti ni podala pisnega zagovora (A5).

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delodajalec poskušal tožnici zagovor omogočiti, vendar mu to zaradi razlogov na strani tožnice (dopusta) ni uspelo. To pa ne pomeni, da ni ravnal skladno z določili 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1). V konkretnem primeru gre namreč za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Tožena stranka zaradi tožničinega dopusta z njo ni uspela opraviti razgovora. Ovire za podajo odpovedi na delavčevi strani ne morejo preprečiti, da bi delodajalec lahko podal odpoved do izteka zakonskih rokov. Tožnica je namreč prejela vabilo šele 24. 11. 2017, ko ji je bilo po poteku 15 dnevnega roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku, tožena stranka pa se je s kršitvijo seznanila 26. 10. 2017, na podlagi poročila o izvedenem predhodnem preizkusu prijave (B3). Tako se je rok za izdajo izredne odpovedi iztekel 25. 11. 2017 in po tem datumu tožena stranka zaradi izteka zakonskih rokov, odpovedi ne bi mogla več podati.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je skladno s pooblastilom z dne 8. 11. 2017 (B10), ki sta ga podpisala zakonita zastopnika tožene stranke E.E. kot član uprave in F.F. kot predsednik uprave, pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor z dne 8. 11. 2017 podpisal C.C., direktor podružnice G. Skladno z navedenim pooblastilom pa sta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2017 podpisali A.A., kot vodja oddelka za kadrovanje in razvoj in B.B., direktorica za opravljanje s kadri in razvoj organizacije. Tako C.C. kot A.A. in B.B., ki so izvedli postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, so bili ustrezno pooblaščeni s strani zakonitih zastopnikov tožene stranke. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni dokazala, da sta bili B.B. in A.A. že 26. 10. 2017 seznanjeni z razlogi za izredno odpoved, saj sta bili navedeni le pooblaščeni za podpis izredne odpovedi. Tožena stranka je v celoti dokazala, da se je s kršitvijo seznanila 26. 10. 2017, ko je bilo izdano poročilo o izvedenem predhodnem preizkusu prejete prijave, ki ga je izdelala pooblaščenca za varovanje informacij in varstvo osebnih podatkov. To poročilo je bilo preko elektronske pošte posredovano direktorju sektorja C.C. (B3), ki je sam izpovedal, da se je za postopek izredne odpovedi odločil, ko je prejel poročilo. C.C. je bil pooblaščen za uvedbo postopka izredne odpovedi, medtem ko sta bili za podpis le-te pooblaščeni A.A. in B.B. Rok za izredno odpoved je tako pričel teči takrat, ko se je s kršitvijo seznanil C.C., to pa je bilo 26. 10. 2017, ko je prejel poročilo pooblaščenke za varovanje informacij in varstvo osebnih podatkov. Nasprotne pritožbene navedbe so zato povsem neutemeljene.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dokazala tudi utemeljenost očitkov iz izredne odpovedi (vpogleda tožnice v podatke na osebnih računih svoje sodelavke H.H., ki jih je uporabila za zasebne namene), podan pa je bil tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s tem reintegracijski in reparacijski zahtevek. V zvezi z utemeljenostjo očitkov v izredni odpovedi kot tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesa pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pritožba ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

12. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).