Jedro

Odločitev o zavrnitvi prošnje za sprejem v članstvo lovske družine je bila skladna s predpisi oziroma aktom lovske družine, ki ni v nasprotju z zakonom oziroma z ustavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „1. Sklep Lovske družine B. z dne 07. 03. 2010, s katerim je bila zavrnjena prošnja tožnika L. F. za sprejem v članstvo Lovske družine B., se razveljavi.

2. Tožena stranka Lovska družina B. je dolžna tožnika L. F. v roku 15 dni sprejeti v članstvo Lovske družine B. v skladu z zakonom in predpisi izdanimi na njegovi podlagi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka v znesku 323,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“ z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 352,56 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo, sklep Lovske družine B. z dne 07. 03. 2010, s katerim je bila zavrnjena prošnja tožnika F. L. za sprejem v članstvo Lovske družine B., razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnika L. F. v roku 15 dni sprejeme v članstvo Lovske družine B. v skladu z zakonom in predpisi izdanimi na njegovi podlagi in določilo, da mu povrne 323,47 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je v roku, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, pritožila tožena stranka. Navaja, da je v svoja Pravila, ki jih je potrdila UE Sevnica 02. 07. 2008, vnesla omejitev – 100 ha lovne površine na enega lovca. Ta pravila so veljala tudi ob odločanju o tožnikovi vlogi za sprejem v članstvo v letu 2010. Odločitev o zavrnitvi sprejema tožnika v članstvo je bila zato skladna z zakonom in internimi predpisi. Okoliščina, da je tožena stranka omejitev vnesla v pravila že v letu 2008, koncesijsko pogodbo pa je sklenila v letu 2009, ni razlog, zaradi katerega bi sodišče smelo razveljaviti odločitev tožene stranke. Omejitev, sprejeta v Pravilih leta 2008 je začela, glede na določilo 65. člena ZDLov-1, veljati šele po sklenitvi koncesijske pogodbe. Velja torej najmanj od 19. 06. 2009 dalje. Določilo 9. člena pravil je v celoti skladno z določbo 4. odstavka 65. člena ZDLov-1, ni v nasprotju z zakonom in zato ni nično. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da: - je občni zbor tožene stranke sprejel „Pravila LD B.“ (v nadaljevanju Pravila) na občnem zboru dne 01. 06. 2008, - je tožena stranka podpisala koncesijsko pogodbo za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v lovišču B., 19. 06. 2009, - je tožnik podal prošnjo za članstvo prvič v letu 2009, nato pa še v začetku leta 2010 in da je občni zbor tožene stranke prošnjo obravnaval na občnem zboru 07. 03. 2010 in ji ni ugodil, - lovišče tožene stranke sodi med sredogorska lovišča, ki obsega 4795 ha lovnih površin in da ima 60 članov.

Na podlagi določila 2. odstavka 9. člena Pravil Občni zbor lahko odkloni članstvo, če lovna površina ne dosega 100 ha na enega lovca oziroma kadar je članov LD B. več kot 48. Nedvomno morajo biti podzakonski predpisi, torej Pravila tožene stranke v skladu z ustavo in zakonom, konkretno z Zakonom o divjadi in lovstvu (ZDLov-1). Tožena stranka pa ima tudi pravico določiti primere, v katerih lahko omeji sprejem novih članov. Tožena stranka je omejitev vnesla v Pravila iz leta 2008, koncesijsko pogodbo pa je podpisala v letu 2009. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so lahko Pravila o omejitvah pri včlanjevanju pričela veljati po sklenitvi koncesijske pogodbe in ne preje. Nobene potrebe pa ni, da bi morala tožena stranka že sprejeta Pravila po podpisu koncesijske pogodbe ponovno potrjevati. Omejitve, ki so bile sprejete v letu 2008, tudi če tedaj niso bile v skladu z zakonom, v času do podpisa koncesijske pogodbe niso veljale. Ko pa te neskladnosti ni bilo več, torej po sklenitvi koncesijske pogodbe, pa ni ovire za veljavnost takih določil. Kot že povedano pa ni potrebno take določbe ponovno oziroma še enkrat potrjevati. Tako ni dvoma, da je določilo 2. odstavka 9. člena Pogojev v času, ko je občni zbor tožene stranke odločal o sprejemu novega člana – tožnika, 07. 03. 2010 veljalo, zato odločitev ni bila nezakonita. V času odločanja o včlanitvi tožnika v LD B. so torej Pravila lovske družine veljala, torej tudi 9. člen, ki določa pogoje za sprejem novih članov. Lovna površina tožene stranke sodi v sredogorska lovišča. Za taka lovišča velja, da se lahko omeji sprejem članov, če lovna površina ne dosega 100 ha na enega člana. Tožena stranka ima 4800 ha lovišč, kar pomeni pri številu članov 60, manj kot 85 ha na enega člana, to pa nadalje pomeni, da lahko zavrne včlanitev novih članov. Opisane možnosti se je občni zbor poslužil in tožnika ni sprejel. Odločitev je bila torej skladna s predpisi oziroma aktom tožene stranke, ki ni v nasprotju z zakonom oziroma z ustavo.

Prvo sodišče je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek tožnika zavrnilo.

V posledici spremembe odločitve je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Stranka, ki v pravdi ne uspe (torej tožeča stranka), mora nasprotni stranki (toženi) povrniti stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je toženi stranki priznalo priglašene stroške za postopek na prvi stopnji razen nagrade za narok dne 27. 08. 2010, saj se prizna le nagrada za en narok in sodne takse za odgovor na tožbo, ki je tožena stranka ni plačala. Skupaj znašajo stroški tožene stranke na prvi stopnji 153,00 EUR. Tožena stranka pa je uspela tudi s pritožbo, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 199,56 EUR. To so stroški za sestavo pritožbe, sodne takse za pritožbo, pavšal in 20 % DDV. Skupaj je torej tožnik dolžan toženi stranki povrniti 352,56 EUR.