Jedro

Ni pravilno stališče, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker ga organ ni soočil z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je sam predložil. Presoja listinskih dokazov je stvar dokazne ocene, ki jo organ opravi ob odločitvi in predstavi v sami odločbi ter se kot taka lahko nanaša na pravico do izjave le v zvezi s pravico do seznanitve z uspehom dokazovanja.

Izdaja sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu.

Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe, zakaj je sodišče prve stopnje, kljub očitni presoji, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno in da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, izdalo sodbo brez glavne obravnave, predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako pa pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe popolnoma izključena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 629/2017-13 z dne 26. 3. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo, št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje ter kršila pravico do izjave in procesna jamstva v zvezi s tolmačenjem in prevajanjem. Med drugim je navedlo, da je treba razlikovati med elementi za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito in dokazi. V nadaljevanju je pojasnilo, da se po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dokaze izvaja pred izdajo odločbe in da se dokazujejo le sporna dejstva. To pomeni, da mora pristojni organ v okviru obravnavanja dejstev in okoliščin z zaslišanjem preizkusiti izjave prosilca ter listinske in druge dokaze. Logično je, da je to možno šele, ko so relevantni dokumenti prevedeni, kar v obravnavani zadevi ni bilo storjeno pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru. Sicer pa tožena stranka listinskih dokazov, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, sploh ni izvajala oziroma je to storila brez tožnikovega sodelovanja. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na razlago 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II) in 5. člena Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II), presodilo, da bi morala tožena stranka tožnika pred izdajo odločbe soočiti z neskladnostmi med njegovimi izjavami (ali je tožnik res strokovnjak za informacijsko tehnologijo in ali je delal za NATO, več ministrstev Afganistana in ameriško-kanadsko podjetje) in predloženimi listinskimi dokazi, po tem, ko jih je po opravljenem osebnem razgovoru prevedla. Glede na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU)1 in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)2 je namreč sprejelo stališče, da je soočenje prosilca z neskladnostmi med predloženimi listinskimi dokazi in izjavami o določenem dejstvu, po naravi stvari del izvajanja dokazov in ne bi pomenilo nepotrebnega obnavljanja zaslišanj in zavlačevanja postopka.

3. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka presojala tožnikovo verodostojnost ne glede na to, da je predložil veliko število dokaznih listin. Presodilo je, da iz dokazne ocene ni razvidno, kateri element v zvezi s priznanjem statusa begunca naj bi tožnik dokazoval s predloženimi potrdili o opravljenih usposabljanjih s področja informatike in kakšna je zveza med neverodostojnostjo navedenih potrdil in vprašanjem, ali je tožnik delal za afganistansko vojsko, vlado in ameriško-kanadsko podjetje. Po mnenju sodišča prve stopnje je namreč bistveno, ali je tožnik od leta 2010 dalje res delal za afganistansko vlado in je bil plačan s strani navedenega podjetja. Zaposlitev je tožnik dokazoval tudi z drugimi listinami, ki pa jih tožena stranka ni upoštevala v dokazni oceni. Sicer pa tožena stranka ni pravilno upoštevala niti tožnikovih natančnih opisov v zvezi s potekom njegovega delovnega dneva, referenčnega pisma z dne 6. 10. 2010 in zahvalnega pisma NATA. Prav tako ni zanesljiva njena dokazna ocena tožnikovih navedb, da so ga talibani ugrabili.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je prevedla dokumentacijo v tujem jeziku, ki jo je v podkrepitev svojih izjav predložil tožnik. Zato ga ni bila dolžna seznanjati s prevodi. Meni, da je ugotavljanje neskladnosti med tožnikovimi izjavami in predloženimi dokazi stvar dokazne ocene in obrazložitve odločbe. Pritožnica poudarja, da dokazov ni izvedla brez tožnikovega sodelovanja, saj je do izdaje odločbe sprejela vsa njegova pojasnila in dopolnitve, vročene so mu bile vse pridobljene informacije o izvorni državi, opredelila pa se je tudi do s tem povezanih tožnikovih pripomb. Glede na navedeno nista bili kršeni določba 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in tožnikova pravica do izjave. Tožnik v obravnavani zadevi tudi ni zahteval seznanitve z uspehom dokazovanja, zaradi česar ga ni bilo treba opozoriti na neskladnost med njegovimi izjavami in predloženimi dokazi. Sicer pa je bil soočen z neskladnostmi med izjavami v prošnji in na osebnem razgovoru ter je imel možnost pojasnila. V nadaljevanju pritožnica še navaja, da v njeni dokazni oceni ni napak. Pojasnjuje, kako je presojala tožnikova potrdila o šolanju in delu za afganistansko vojsko (kar naj bi bil razlog preganjanja) ter njegove navedbe o tem, da so ga ugrabili talibani. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elementov, ki dokazujejo tožnikovo verodostojnost. Glede na navedeno pritožnica ni verjela, da je imel tožnik zaradi svojega dela v Afganistanu težave s talibani, pri čemer sumi v pristnost listin, ki jih je predložil tožnik. Pritožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in vrne sodišču v ponovno sojenje.

5. V odgovoru na pritožbo je tožnik navedel, da bi ga pritožnica morala seznaniti s prevodi listin, ki jih je predložil, saj bi lahko le tako sodeloval pri izvajanju dokazov. Prav tako bi ga morala seznaniti z neskladnostmi med njegovimi izjavami in predloženo dokumentacijo, saj to ni stvar dokazne ocene. Poudarja, da se predložena dokumentacija ne bi smela prevajati šele po opravljenem osebnem razgovoru, saj se v tej fazi že izvajajo dokazi, pri čemer pritožnica nekaterih ključnih dokumentov sploh ni prevedla. Sicer pa so prevodi, ki jih je pritožnica pridobila šele pred vložitvijo tožbe, slabi in ponekod nerazumljivi. V tej zadevi ne gre za to, ali je tožnik zahteval seznanitev z dokazno oceno, ampak za to, ali ima pravico biti soočen s prevedeno dokumentacijo. V nadaljevanju se tožnik ne strinja s pritožbenimi navedbami v zvezi z oceno svoje verodostojnosti. Meni, da bi mu pritožnica lahko postavila pravilna vprašanja, če bi predloženo dokumentacijo prevedla do osebnega razgovora. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravico do izjave (v povezavi s presojo tožnikove verodostojnosti) v izpodbijani sodbi pritožnici očitalo, da je listinske dokaze izvedla "sama brez sodelovanja stranke" (118. točka obrazložitve), čeprav bi tožniku morala omogočiti, da se izreče o nekonsistentnosti (neskladnosti) med izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi pred izdajo upravne odločbe in njegova pojasnila vključiti v dokazno oceno. Sprejelo je namreč stališče, da se soočenje prosilca z navedeno neskladnostjo nanaša na fazo izvajanja dokazov.

8. V obravnavani zadevi se pritožnica ne strinja, da je tožniku odvzela možnost pojasniti neskladja med izjavami (v zvezi z njegovo usposobljenostjo za informacijsko tehnologijo in delom za NATO, več ministrstev Afganistana ter ameriško-kanadsko podjetje) in predloženimi listinami. Poudarja, da je sam predložil listinska dokazila, ki naj bi podkrepila navedbe iz prošnje za mednarodno zaščito in osebnega razgovora. Ugotavljanje razhajanj med njegovimi izjavami in predloženimi dokazi pa je po stališču pritožnice predmet dokazne ocene in obrazložitve odločbe, zaradi česar pravila postopka niso bila kršena.

9. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker ga pritožnica ni soočila z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je sam predložil, ni pravilno.

10. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.3

11. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je bila v upravnem postopku4 ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo.5 Če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem se tožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imel omejeno možnost, da se o njih izjavi, bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.6

12. Na podlagi tega temeljnega načela (zaslišanja strank) ima stranka med drugim tudi pravico sodelovati pri izvedbi dokazov,7 postavljati vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem ter se seznaniti z uspehom dokazovanja (tretji odstavek 146. člena ZUP).8

13. Iz okoliščin konkretne zadeve ni razvidno, da bi bilo tožnikovo sodelovanje v upravnem postopku izključeno glede njegove seznanitve z uspehom dokazovanja in možnostjo, da se o tem izreče (123. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).9

14. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik zahteval sodelovanje pri "razčiščevanju pravno-relevantnega dejanskega stanja oziroma pri izvajanju dokazov"; katerega del je po presoji sodišča prve stopnje tudi "soočenje morebitnega neskladja med izjavo prosilca glede določenega dejstva na zaslišanju in predloženim listinskim dokazom glede istega spornega dejstva" (139. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje se namreč ne strinja s pritožnico, da soočenje z neskladnostmi ni bilo potrebno, ker je listinsko dokumentacijo kot dokazno gradivo predložil tožnik (137. in 139. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sicer pa po stališču sodišča prve stopnje tudi ni logično, da bi imel v obravnavani zadevi tožnik manjša procesna zagotovila glede pravice do izjave kot prosilec, ki ne predloži listinskih dokazov za svoje izjave, zaradi česar ga mora upravni organ soočiti z neskladnostmi med izjavami ali ravnanji (141. točka obrazložitve).

15. Po presoji Vrhovnega sodišča omenjena tožnikova procesna pravica ni bila kršena zato, ker ga upravni organ pred izdajo odločbe ni seznanil z neskladnostmi med listinski dokazi, ki jih je predložil in njegovimi izjavami o razlogih, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito (upravni organ je zaradi neskladnosti z vsebino listin izjave štel kot neverodostojne). Presoja listinskih dokazov je namreč stvar dokazne ocene, ki jo organ opravi ob odločitvi in predstavi v sami odločbi (na kar pravilno opozarja že pritožnica) ter se kot taka lahko nanaša na pravico do izjave le v zvezi s pravico do seznanitve z uspehom dokazovanja, katere kršitev v tej zadevi ni zatrjevana.

16. V obravnavani zadevi torej ne gre za to, da bi pritožnica prezrla tožnikove navedbe (izjave) oziroma, da ga ne bi soočila z neskladnostmi v njih, temveč za tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno njegovih listinskih dokazov in stališči, na katerih temelji pritožničina odločitev. Zato ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ima tožnik že zaradi predložitve dokaznega gradiva slabša procesna zagotovila, saj se ugotavljanje neskladnosti med njegovimi izjavami, ko prosilec ne predloži dokazov za vse svoje izjave (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), in dokazna ocena listin, ki jih predloži, po naravi stvari očitno nanašata na različni procesni situaciji.

17. Glede na navedeno zgolj dejstvo, da se tožnik ne strinja s pritožničinimi stališči, ne more utemeljiti kršitve človekove pravice iz 22. člena Ustave. V primeru, ko listine, ki jih predloži tožnik, ne dokazujejo njegovih izjav, gre torej za vprašanje nedokazanosti teh izjav in ne za vprašanje njihove neskladnosti (nekonsistentnosti). Vrhovno sodišče je takšno stališče sprejelo že v zadevi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016, ko je presodilo tudi, da navedenega stališča ne more spremeniti niti razlaga tretjega odstavka 15. člena in 16. člena Procesne direktive II10 ter 4. člena Kvalifikacijske direktive II.11

18. Pravilna razlaga navedenih določb se namreč ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Zato Vrhovno sodišče ne spreminja stališča, ki ga je zavzelo v dosedanji upravnosodni praksi, pri čemer še ocenjuje, da po doktrini acte clair12 niso izpolnjeni potrebni pogoji za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.

19. To pomeni, da so razlogi izpodbijane sodbe v izrecnem nasprotju z navedenim stališčem Vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odstop od tega stališča posebej in natančno utemeljiti, česar pa ni storilo, saj ni navedlo razlogov, zakaj odločitev opira na stališče, ki je drugačno od tistega, ki ga je že sprejelo Vrhovno sodišče. 20. Da gre v obravnavanem primeru za vprašanje nedokazanosti in ne neskladnosti tožnikovih izjav, pa je razvidno tudi iz obsežne argumentacije (od 153. do 175. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) sodišča prve stopnje o vidikih ugotavljanja dejanskega stanja v upravnem postopku.13

21. Iz navedene argumentacije namreč izhaja, da je tožnik med drugim priložil štiri potrdila o opravljenih usposabljanjih s področja informatike v dokaz trditev o svoji izobrazbi, zaradi katere je lahko delal za afganistansko vojsko in kar naj bi bil razlog preganjanja v izvorni državi. Če je upravni organ (tudi zaradi neprepričljivosti tožnikovih izjav glede njegove zaposlitve za tuje podjetje, preko katerega je opravljal delo za afganistansko vojsko) podvomil v pristnost samih listin zaradi napačnega črkovanja ustanove, ki naj bi jih izdala, nepravilnih besednih zvez v tekstu in presoje, da je malo verjetno, da bi se tožnik usposabljanj udeleževal že v srednji šoli, tega po presoji Vrhovnega sodišča glede na navedeno ni mogoče pripisati kršitvi tožnikove pravice do izjave v postopku, ampak oceni zbranih dokazov v povezavi s tožnikovimi trditvami. Navedeno velja tudi glede dvoma sodišča prve stopnje v pravilnost dokazne ocene upravnega organa, da ni mogoče, da bi tožnik od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2007 delal kot strokovnjak za informacijske tehnologije na Ministrstvu za rudarstvo (kar naj bi bilo razvidno iz s tem povezanega preloženega potrdila; po pritožničinih ugotovitvah je iz tožnikovih izjav namreč razvidno, da je takrat obiskoval srednjo šolo) in da tožnik ni bil zaposlen pri družbi ... Corporation. Sodišče prve stopnje se prav tako ne strinja s pritožničino (dokazno) oceno referenčnih pisem, nepojasnjenih neskladnosti med izjavami v prošnji in na osebnem razgovoru (kršitev pravice do izjave v zvezi s tem ni sporna) in (ne)prepričjivosti tožnikovih navedb o tem, da so ga ugrabili talibani. Glede na navedeno sodišče prve stopnje problematizira14 pritožničino dokazno oceno tožnikovih navedb o delu za afganistansko vojsko in ugrabitvi, posledično pa tudi o grozilnih klicih s strani talibanov in o vzrokih za odhod iz izvorne države.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje s tem spustilo v obravnavanje tožnikove verodostojnosti in sklepalo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč ob (očitnem) upoštevanju okoliščin konkretnega primera15 očitno presodilo, da je bilo vodenje osebnega razgovora pomanjkljivo, zaradi česar niso bile razjasnjene neskladnosti med tožnikovimi navedbami in ugotovljenim dejanskim stanjem. To, tudi če bi bila pravilna presoja, da je upravni organ bistveno kršil določbe postopka,16, 17 pomeni, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v upravnem postopku podane procesne kršitve, je zato v tej zadevi le navidezna, saj se v bistvu ne strinja s pritožničino dokazno oceno in ugotovljenim dejanskim stanjem.18 Zato bi bilo glede na določbo prvega odstavka 75. člena ZMZ19 dolžno opraviti glavno obravnavo, ki je obvezna tudi kadar sodišče prve stopnje presodi, da stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe po drugi alineji tretjega odstavka 59. člena ZUS-1. 23. Glede na navedeno bi torej moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zaradi presoje, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno in da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, opraviti glavno obravnavo. Ker je sodišče prve stopnje, kljub temu, da ni potrdilo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v postopku izdaje upravnega akta, sodilo na seji,20 se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. V pritožbi v upravnem sporu je tovrstne razloge namreč mogoče uveljavljati le, če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje,21 torej če je opravilo glavno obravnavo.22 Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi v obravnavani zadevi tako pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ki bi jo glede na navedeno kot pristojno moralo opraviti sodišče prve stopnje na glavni obravnavi.

24. Čeprav izdaja sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 (glej zgoraj) pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu (četrti odstavek 75. člena ZUS-1),23 sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je sodilo na seji. V zadnjem stavku 175. točke obrazložitve je namreč v zvezi s to odločitvijo nerazumljivo navedlo le, da „v predmetni zadevi ni šlo samo za to, da bi tožena stranka dejansko stanje nepravilno ugotovila, ali da je napravila napačen sklep o dejanskem stanju“, in se ob tem očitno nepravilno sklicevalo na drugi odstavek 75. člena ZUS-1, ki te situacije sploh ne ureja.24

25. Omenjena nejasnost (nerazumljivost) razlogov izpodbijane sodbe, zakaj je sodišče prve stopnje, kljub očitni presoji, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno in da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, izdalo sodbo brez glavne obravnave, predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.25 Prav tako pa pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe popolnoma izključena, zaradi česar skladno z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti sodbe ni mogoče šteti, da vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Zato je v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 26. Glede na navedeno je treba po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1) in odloči po opravljeni glavni obravnavi, pri čemer bo glede preizkusa dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba, vezano na tožbene navedbe (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

1 Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodbe v zadevah C-277/11, C-560/14, C-249/13, C-348/16 in C-166/13. 2 Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodbo v zadevi J. K. and others v. Sweden z dne 23. 8. 2016. 3 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017. 4 V postopkih po ZMZ-1 se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZMZ-1 ni določeno drugače (33. člen ZMZ-1). 5 Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-171/00 z dne 12. 7. 2001 in št. Up-345/00 z dne 10. 1. 2002. Tako tudi četrti odstavek 146. člena ZUP. 6 Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-47/93 z dne 6. 10. 1995, 5. točka obrazložitve. 7 Dejansko stanje se ugotavlja na podlagi listin in zaslišanja prosilca za mednarodno zaščito. Pred izdajo odločbe o zadevi mora organ ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (10. člen ZUP). Ugotavljanje teh dejstev se opravi z dokazovanjem, pri katerem so potrebna posebna sredstva: dokazila. Cilj dokazovanja je namreč ugotovitev resničnega dejanskega stanja (Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 92). 8 Navedeno je izraz 22. člena Ustave, glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016 (11. točka). 9 Glej na primer sklep I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018, v katerem je Vrhovno sodišča presodilo, da ima prosilec za mednarodno zaščito pravico do seznanitve z uspehom dokazovanja. 10 Tudi v sodbi I Up 208/2016 z dne 1. 2. 2017 je Vrhovno sodišče presodilo, da iz Procesne direktive II ni razvidna pritožničina dolžnost opozarjati tožnika na neskladnosti med izjavami in zbranim gradivom. 11 Glede identične določbe v predhodni Direktivi Sveta 2004/83/ES je SEU v zadevi C-277/11 z dne 22. 11. 2012 pojasnilo, da se 4. člen omenjene direktive nanaša na „obravnavanje dejstev in okoliščin“ (63. točka), ki dejansko poteka na dveh ločenih stopnjah. Prva se nanaša na ugotovitev dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje, druga pa se nanaša na pravno presojo teh dokazov, v okviru katere se na podlagi dejstev, ki so značilna za obravnavano zadevo, ugotovi, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za priznanje mednarodne zaščite (64. točka). Iz navedene točke sodbe bi bilo na prvi pogled razvidno, da SEU z besedno zvezo „ugotovitev dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje“, dejstva izenačuje z dokazi. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za spremembo dokaznega postopka. Navedeno je namreč treba razumeti glede na razloge v 60. točki, iz katerih je razvidno, da nacionalnemu organu prosilca ni treba obvestiti o elementih, s katerimi namerava utemeljiti to odločbo, in da sprejme pripombe zadevne osebe v zvezi s tem. Povedano drugače to pomeni, da organu, seveda upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, prosilca ni treba obvestiti o svoji dokazni oceni. 12 Vrhovno sodišče je upoštevalo sodbo SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., št. 283/81 z dne 6. 10. 1982. 13 Naslov s tem povezanega obsežnega poglavja v izpodbijani sodbi je „Uporaba t. i. strukturnega pristopa k oceni (ne)verodostojnosti v konkretnem primeru“. 14 V 163. točki obrazložitve uporabi besedno zvezo „nadaljnji problematični vidik v dokazni oceni tožene stranke“. 15 Sodišče prve stopnje je med drugim upoštevalo tožnikov natančen opis delovnega dneva in delovnih prostorov in veliko število dokaznih listin, ki jih je predložil. 16 V 151. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje presodilo, da je pritožnica zato, ker tožnika ni soočila z neskladnostmi med njegovimi izjavami in listinskimi dokazi (kljub temu, da jih je tožnik sam predložil), poleg 16. člena Procesne direktive II, kršila tudi 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP. 17 Sodišče prve stopnje sicer ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev. Vendar pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da je izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 18 Iz zadnjega stavka 175. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je celo razvidno, da je pritožnica dejansko stanje ugotovila nepravilno ali nepopolno. 19 Obveznost izvedbe glavne obravnave v postopkih pred sodiščem prve stopnje v primeru nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, je bila uzakonjena s spremembo 75. člen ZMZ (Poročevalec Državnega zbora, EVA 2009-1711-0032 z dne 29. 7. 2010; glej obrazložitev 54. člena, stran 76), ki ga je v obravnavani zadevi treba uporabiti skladno z določbo 125. člena ZMZ-1. 20 Posledica neizvedbe glavne obravnave in odločanja sodišča prve stopnje na seji pomeni, da lahko sodišče prve stopnje odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1). 21 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009 (11. točka obrazložitve), I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009 (12. točka obrazložitve), itd. 22 Sodišče na glavni obravnavi izvede tudi dokaze, kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa jih organ pritožnice še ni izvedel ali pa drugače presoditi že izvedene dokaze (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Če samo ugotovi dejansko stanje pa mora zagotoviti strankam tudi ustrezno pravico do izjave (21. člen ZUS-1). 23 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Ustavno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 605 in 606. 24 Navedeni člen določa pritožbene razloge. 25 ESČP je v zadevi MIROVNI INŠTITUT proti SLOVENIJI (pritožba št. 32303/13) ugotovilo, da ni jasno, katero zakonsko določbo je upravno sodišče upoštevalo kot pravno podlago za to, da ni opravilo obravnave, in kako je razlagalo to zakonsko določbo (ZUS-1) glede na dejstva v zadevi (44. točka obrazložitve). Ob upoštevanju teh ugotovitev je zato ugotovilo, da postopek ni bil pošten in da je zato prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (45. točka obrazložitve).