Jedro

V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.

V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007 obračunati razliko v plači v bruto višini 42.830,06 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, od posameznih mesečnih bruto zneskov razlik obračunati ter nakazati prispevke in akontacijo dohodnine pristojnim organom ter tožniku plačati neto zneske razlik v plačah, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu od neto zneska mesečne razlike v plači preteklega meseca dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 703,30 EUR v roku 15 dni, brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil za sporno obdobje prikrajšan pri plači, ker mu je bila obračunana in izplačana za 20 % znižano osnovo, za kar ni obstajala pravna podlaga. Plače sodnikov so določene le z zakonom, takšno stališče pa je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče), ko je presojalo ureditev sodniških plač v odločbah št. U-1-60/2006 in št. U-1-159/2008. Varstvo sodnikov pred znižanjem plač ni absolutno, vendar to pomeni, da se lahko plače znižajo sodnikom le v zares izjemnih primerih. Po določbi drugega odstavka 4. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in spremembe) so plače sodnikov določene z zakonom. V skladu z določbo 44. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in spremembe) se sodniku osnovna plača v času trajanja sodniške službe ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa zakon. Z navedenimi predpisi je zagotovljeno varstvo sodnikove plače in dodatkov k plači, ki so stalni del sodnikove plače. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZSS je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun poslanske plače. Samo Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljevanju Državni zbor) je kot zakonodajni organ pristojen za odločanje o znižanju sodniških plač. V tej zvezi je Državni zbor sicer pooblastil Komisijo za volitve, imenovanje in administrativne zadeve (v nadaljevanju KVIAZ) za odločanje o znižanju plač poslancev, vendar pa ji ni podelil tudi pooblastila za odločanje o plačah sodnikov. Zato kakršenkoli sklep Državnega zbora ali KVIAZ – a ne more imeti vpliva na višino sodniških plač. Tožnik navaja, da je s sprejetjem odločitve KVIAZ – a z dne 2. 2. 1995 že prenehal veljati sklep istega organa z dne 11. 2. 1993 št. ... o zmanjšanju osnove za obračun plač poslancev Državnega zbora za 20 %. Sklep, ki v času odločanja KVIAZ-a ni bil več v veljavi, se ne more uporabljati za 20 % znižano osnovo pri obračunu plač. Nesprejemljiva je razlaga, da je Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/1997) določil obračun plač sodnikov na podlagi osnove, kot je bila določena s sklepom KVIAZ-a do uveljavitve tega zakona. Meni, da bi bilo v znižanje osnove za sodniške plače mogoče poseči le z aktom, ki ima veljavo zakona, ne pa tudi z drugimi vrstami pravnih aktov, zaradi česar ni dopustno, da bi ZZDODP uzakonil znižane osnove za določitev plače. Odločitev KVIAZ-a ne predstavlja odločitve z močjo zakona. Zato ne more biti sprejemljiva obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je bila osnova za obračun sodniških plač v vtoževanem obdobju določena z zakonom in da mu je tožena stranka pravilno obračunavala plačo. Poleg tega se ne strinja tudi z naloženim plačilom stroškov zastopanja tožene stranke v višini 703,30 EUR. Sodišče pri takšni odločitvi ni upoštevalo sodbe Evropskega sodišča v zadevi Mamič v. Slovenija. Znano je, da je bilo pred sodiščem prve stopnje vloženih več tožb s strani sodnikov zaradi premalo izplačane plače, pri čemer je tožena stranka v zadevah vlagala tipske odgovore na tožbo, pri katerih je spremenila zgolj podatke o strankah ter ugovore glede višine posameznih zahtevkov. V takšnem primeru je šlo za postopek, ki ga ni mogoče individualizirati v tem smislu, da bi bila tožena stranka upravičena do povrnitve polnih stroškov postopka pri vsakem tožniku. Identično pravno vprašanje se je pojavilo tudi pri odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki ne glede na stališče prvostopenjskega sodišča zavezuje tudi Republiko Slovenijo. V tej zvezi določbe odvetniške tarife v posamezni državi članici ne morejo biti v nasprotju z odločitvijo navedenega sodišča. V zadevi Mamič v. Slovenija so bile na najvišji ravni potrjene določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), saj je bilo odločeno, da je stranka upravičena do povrnitev stroškov le v primeru, da so ti dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Tožnik je prepričan, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti toženi stranki nastale stroške ob upoštevanju tar. št. 3101. Ker jih je odmerilo po tar. št. 3100, navedeno pomeni, da je toženi strani priznalo stroške po količniku 1,3, in ne pravilno po količniku 0,8. V sporu ni prišlo do razpisa naroka glavne obravnave, saj sta stranki soglašali, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Poleg tega se sklicuje na že zavzeto stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. II Cp 2422/2011. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenih zahtevkih tožnika zaradi premalo izplačane plače v spornem času izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up-919/2010 z dne 8. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010. Z navedeno odločitvijo je tako sodna praksa zavzela stališče glede pravnega vprašanja o plačah sodnikov, ki je pomembna za odločitev v tem individualnem delovnem sporu.

V spornem obdobju so bile sodniške plače opredeljene v določbah od 45. do 52. členov ZSS. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZSS je osnova za izračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca. Skladno z drugim odstavkom 45. člena ZSS pa se osnova iz prejšnjega odstavka glede na proračunske možnosti zniža za odstotek, ki ga določi Državni zbor za plače poslancev, pri čemer se usklajuje na enak način, kot se usklajujejo osnove za obračun plač navedenih funkcionarjev. Po določbi 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/1992 in spremembe – sprejet je bil pred ZSS) je osnova za izračun plače poslancev povprečna plača na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije po zadnjih podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko, pri čemer se ta osnova glede na proračunske možnosti lahko zmanjša za odstotek, ki ga določi Državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu Državnega zbora odloči pristojno delovno telo.

Zato je KVIAZ na podlagi 24. člena ZPos na 15. seji dne 11. 2. 1993 sprejel sklep (Ur. l. RS, št. 9/1993), s katerim je odločil, da je osnova za obračun plač poslancev Državnega zbora povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, zmanjšana za 20 %. Navedeni sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 (Ur. l. RS, št. 80/1994) razveljavil, pri čemer je KVIAZ učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1994 odložil z odločitvijo z dne 2. 2. 1995 (Ur. l. RS, št. 8/1995), na podlagi katere je bila tako ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ-a z dne 11. 2. 1993 o 20 % znižanju plačne osnove.

Vendar je ZZDODP določil osnovo za obračun sodniških plač, ki jih ni bilo več mogoče obračunavati oziroma znižati na podlagi določbe drugega odstavka 45. člena ZSS. Po navedeni določbi se je osnova iz prvega odstavka 45. člena ZSS glede na proračunske zmožnosti znižala za odstotek, ki ga je določil Državni zbor za plače poslancev, in se je usklajevala na enak način, kot se je usklajevala osnova za obračun plač poslancev. Ob uveljavitvi ZSS v letu 1994 je bila tako osnova za obračun plač poslancev že določena, saj je KVIAZ s sklepom z dne 11. 2. 1993 sprejel sklep, da se osnova za obračun takšnih plač zmanjša za 20 %. Navedena osnova je na podlagi določbe 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniških plač, pri čemer so bile na tej podlagi sodniške plače tudi dejansko obračunavane ter izplačevane. Pomembno pa je, da je osnovo za obračun in izplačilo sodniških plač v spornem obdobju določal ZZDODP, ki je bil sprejet kasneje kot ZSS in Zposl, saj je stopil v veljavo dne 5. 4. 1997. Razlog za sprejem ZZDODP so bile spremembe v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, saj od dne 1. 1. 1997 ni bilo več podatkov o povprečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Iz teh razlogov je bilo potrebno spremeniti predpise, v katerih je bilo določanje plač in drugih prejemkov vezano na takšen podatek.

Zato je ZZDODP do sprejema in uveljavitve takšnih sprememb določal začasno osnovo, vendar takšne osnove ni določil povsem na novo, saj je ohranil dotedanji način, ki ga je prilagodil tako, da je kot osnovo uporabil podatek Statističnega urada Republike Slovenije o povprečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije za obdobje oktober in december 1996, ki je znašala 127.746,00 SIT. Ta znesek pa se je nato valoriziral. V ZZDODP tako ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami Zpos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.

Za presojo v tem sporu pa je pomembno, da v določbi 45. člena ZSS ni bilo predvideno posebno odločanje Državnega zbora o višini osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, predvidena za obračun poslanske plače, tudi za obračun plač sodnikov, to pa iz razloga, da bi se glede višine plač med obema vrstama funkcionarjev ohranilo razmerje, ki je bilo vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS. Zato je imelo sodišče prve stopnje v skladu s tako obrazloženimi pravnimi razlogi vso podlago za zavrnitev tožnikovih zahtevkov za obračun in plačilo zahtevane razlike plače v spornem obdobju.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izpodbijano odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno priznalo toženi stranki potrebne stroške zastopanja po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije v znesku 703,30 EUR. Ker se skladno z določbo prvega odstavka 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/1997 in spremembe) stroški takšnega zastopanja v postopkih pred sodiščih in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah, je sodišče pri odmeri višine nagrade za odgovor na tožbo pravilno izhajalo iz tar. št. 3100 ZOdvT. Dejstvo, da je morala tožena stranka odgovoriti na večje število tožb, pri katerih naj bi šlo po navedbi pritožnika za po vsebini povsem identične odgovore na tožbo, ne spremeni stališča, da je bil vsak odgovor na tožbo nujno potreben za pravdo. Zato vložitev večjega števila odgovorov na tožbo ni mogoče šteti za takšno okoliščino, ki bi izključevala uporabo tar. št. 3100 in količnika 1,3. V tej zvezi okoliščina, da je praktično identične tožbe vložilo večje število sodnikov, tožilcev in državnih pravobranilcev, ne vpliva na priznano nagrado v konkretnem primeru, saj določbe ZOdvT in ZPP ne predvidevajo drugačne odmere nagrade odvetniku v primeru množičnih tožb, pri čemer zadeve tudi ni mogoče obravnavati kot kolektivni delovni spor.

Zmotno je zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče odmeriti pooblaščencu tožene stranke nagrado za postopek po tar. št. 3101, saj se ta nanaša na primere predčasnega prenehanja mandata, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. V tej zvezi se sicer pritožba sklicuje na sodno prakso višjih sodišč, vendar sta na portalu IUS INFO dostopni le sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2422/2001 z dne 28. 6. 2012 (ki jo pritožba izrecno izpostavlja) in sodba Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 165/2010 z dne 27. 1. 2011. V navedenih zadevah sta sodišči v zvezi s sklepom o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe res zavzeli stališče, da je za takšen primer v 1. točki tar. št. 3111 ZOdvT predvideno znižanje nagrade s količnika 1,3 na količnik 0,8. Vendar pa je praksa pritožbenega sodišča (to je Višjega delovnega in socialnega sodišča) glede tega vprašanja drugačna. V tovrstnih sporih, razen v enem primeru iz leta 2009, je pritožbeno sodišče priznalo stranki nagrado za postopek ob upoštevanju količnika 1,3, čeprav v zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo. V zadevah, pri katerih je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek ob upoštevanju količnika 1,3, pa je šlo za zadeve, v katerih se je zaključil postopek brez naroka za glavno obravnavo (zamudna sodba, umik tožbe). Znižana nagrada s količnikom 0,8 je tako po tar. št. 3101 ZOdvT predvidena zgolj za primere, ko mandat preneha, preden se pooblaščenec udeleži naroka za svojo stranko. To pa se ne nanaša za konkreten primer, v katerem je tožena stranka zastopana po pooblaščencu – državnemu organu, ki ima predpisano pooblastilo v zakonu, takšno pooblastilo pa ji ni prenehalo.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da pri odločanju o stroških postopka ni mogoče izhajati tudi iz odločbe ESČP v zadevi Mamič v. Republika Slovenija št. 75778/2001 z dne 27. 7. 2006. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča določbe ZOdvT v Tarifi v podpoglavju 4.7 (postopki pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, Sodiščem Evropskih skupnosti in ESČP) predpisujejo posebno nagrado za postopek pred temi sodišči. Nagrada za postopek (tar. št. 3470 ZOdvT) in nagrada za narok (tar. št. 3471 ZOdvT) pred ESČP sta določeni v razponu, tako da določi sodišče višino navedenih nagrad po svojih kriterijih, ki temeljijo na okoliščinah posameznega primera. Teh kriterijev pa v individualnih delovnih sporih ni mogoče upoštevati, saj nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT ni določena v razponu, kot se to zmotno zavzema pritožba.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni priglasil.