Jedro

Iz vseh navedenih dejstev nesporno izhaja protipravnost ravnanja tožene stranke kot upravnika, ker je sklenil s tožečo stranko kot zastopnik lastnikov najemno pogodbo za obdobje, ki je presegalo obdobje najema, s katerim so lastniki še soglašali. Ker odobritve za daljši čas od lastnikov ni pridobila, je s tem prekoračila pooblastila za sklenitev najemne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 6.159,24 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.476.000,00 SIT za čas od 05. 06. 2003 do 31. 12. 2006 in od zneska 6.159,24 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila v 15 dneh. Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.26,51 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče sploh ni obrazložilo vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke po 72. členu OZ, ker je predpostavke odškodninske odgovornosti navedlo le abstraktno, prekoračitve pooblastila pa sodišče izrecno v sodbi ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo sledeča pravno relevantna dejstva: da je bila tožena stranka upravnik objekta M in kot taka zastopnik lastnikov, da je pri tožniku naročila popravilo agregata in za čas okvare najem agregata tožeče stranke, da je tožena stranka obremenila lastnike za popravilo agregata in najem za 14 dni in da je bil v tem obsegu tožeči stranki račun plačan, da je lastnik poslovnih prostorov na M zavrnil plačilo najema agregata za obdobje treh mesecev in pol, posledično pa skladno z navodili lastnika tudi tožena stranka in da pooblastila za plačilo preostalega najema tožena stranka od lastnikov ni imela, da tožena stranka ni pravočasno obveščala uporabnikov o novo nastali situaciji v zvezi s problemi popravila agregata in zato podaljšanem terminu najema nadomestnega agregata, posledično višjih stroških najema, ni pa jim ponudila niti alternativnih rešitev, da tožena stranka ni pridobila odobritve podaljšanega najema (preko 14 dni), da je višina in obseg tožeči stranki nastale škode enak višini izstavljenega računa za sporno obdobje najema.

Iz vseh navedenih dejstev nesporno izhaja protipravnost ravnanja tožene stranke kot upravnika, ker je sklenil s tožečo stranko kot zastopnik lastnikov najemno pogodbo za obdobje, ki je presegalo obdobje najema, s katerim so lastniki še soglašali. Ker odobritve za daljši čas od lastnikov ni pridobila, je s tem prekoračila pooblastila za sklenitev najemne pogodbe. Ker tožena stranka višini škode ni oporekala, prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga za dvom v obseg zatrjevane škode v višini najemnine. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke, ki je v prekoračitvi pooblastila za sklenitev pogodbe in nastalo škodo tožeči stranki je torej evidentna. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, zaradi katerih je sodbo tudi v smislu pravilne uporabe materialnega prava mogoča preizkusiti. Na ugotovljena dejstva je pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 5. odstavka 72. člena OZ.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče J.M., zaradi česar naj bi prvostopenjsko sodišče tožencu kršilo ustavno pravico do pravnega sredstva. Kot izhaja iz vloge tožene stranke z dne 24. 09. 2007, na katero se pritožnik sklicuje, naj bi z zaslišanjem te priče dokazoval, da se je tožena stranka tožeči stranki predstavila kot upravnik poslovnih prostorov in da je torej le zastopnik lastnikov le-teh. Toda to pravno relevantno dejstvo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Nerazumljiv oziroma nelogičen je zato pritožbeni očitek kršitve ustavne pravice do pritožbe, če je v izpodbijani sodbi ugotovljeno prav tisto dejstvo, ki ga je s predlaganim zaslišanjem priče hotel dokazovati pritožnik.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da je bil neutemeljeno zavrnjen toženčev ugovor zastaranja tožbenega zahtevka, ker je šlo za spremembo zahtevka zaradi spremembe tožbenega temelja, pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obsežne razloge iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 543/2009 z dne 20. 08. 2009, pri teh razlogih vztraja in jim nima ničesar dodati.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.