Jedro

Za spremembo odločitve o zaupanju otroka ne zadostuje ugotovitev, da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike, ampak je nujna tudi ocena, da bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal. Za spremembo odločitve o zaupanju je ob tem določen še tretji pogoj, tj. da je le na tak način mogoče varovati otrokovo korist. Pritožnik želi doseči spremembo odločbe, s katero je bil sin zaupan v varstvo in vzgojo materi. Ker je odločba pravnomočna, je šteti, da temelji na pravilni presoji, da je zaupanje mlajšega sina materi v njegovo največjo korist (in da je bil ob upoštevanju te določen tudi obseg stikov med otrokom in očetom). Spremembo odločitve je mogoče utemeljiti le z bistveno spremembo okoliščin, nastalih po izdaji navedene odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsak udeleženec trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za spremembo sodne odločbe, s katero je bil mlajši sin udeležencev zaupan v varstvo in vzgojo materi, in zaupanje otroka v varstvo in vzgojo očetu, določitev materine obveznosti plačevanja preživnine in ureditev stikov med sinom in materjo.

2. Predlagatelj v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu ugodi, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev temelji le na zaključkih, izdelanih v predhodnih postopkih. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič in postavilo izvedenca s področja klinične psihologije, niti se ni pogovorilo z otrokom, da bi se samo prepričalo, kaj si želi. Otrokova želja je bila tudi s strani strokovnjakov prepoznana kot relevantna. S tem, ko se sina ne posluša in sliši, se mu povzroča nepopravljiva škoda. Zaradi stalnega kršenja sodnih odločb s strani nasprotne udeleženke predlagatelju ni ostalo drugega, kot da vloži obravnavani predlog, sodišče pa je njena opravičila sprejelo.

Interpretacija njegovega ravnanja ni pravilna in kaže na zelo pristransko obravnavanje njega kot očeta. Ker je nasprotna udeleženka izobražena ženska in vešča razumevanja prave vsebine sodnih odločb, ji ne gre verjeti, da je predhodno odločitev sodišča razumela na način, da se stiki izvršujejo le v šolskem obdobju, ne pa tudi med počitnicami. Seznanjena je bila z otrokovo željo po stikih in s sporočilom, da epidemiološke omejitve niso razlog za onemogočanje stikov med starši in otroki.

Sodišče se je zaneslo le na poročilo centra za socialno delo, ni pa opravilo razgovora z otrokom in se ni opredelilo do psiholoških poročil dr. A. A. z dne 20. 10. 2019, 20. 12. 2017 in 29. 5. 2020. V zaslišanju bi lahko podala svoje vtise o tem, kako je otrok deloval pri razgovorih, kako sama ocenjuje pristnost njegovih navedb in podobno. Tako bi sodišče pridobilo širši nabor vtisov in strokovnih ocen o tem, kaj se dogaja v dečkovi duševnosti in na kakšen način je najprimerneje poskrbeti za otrokovo največjo korist. Sodnica C. C., katere zaslišanje je predlagal, bi lahko potrdila, da je nasprotna udeleženka ves čas zlonamerno napačno razlagala stike. Napačna je tudi odločitev o opustitvi postavitve izvedenca klinične psihologije. Izvedenska mnenja lahko nudijo le vpogled za nazaj, ne omogočajo pa ocene trenutne situacije. Prejšnji postopek je bil resda pravnomočno zaključen v decembru 2019, a je bila na prvi stopnji odločba izdana že v marcu istega leta, izvedensko mnenje pa izdelano v oktobru 2018. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče, ne utemeljujejo zavrnitve predlaganih dokazov. Ne more se znebiti občutka, da je kaznovan, ker ni pristal na sklenitev sodne poravnave. Prepričan je, da so bile navedbe nasprotne udeleženke podane, ne da bi imela dejansko namen skleniti sodno poravnavo, ampak le zato, da bi si pridobila čas. Leto dni je trajalo, da je sodišče prišlo do odločitve, v vmesnem času pa je prišlo še do veliko dogodkov, ki so potrjevali navedbe o upravičenosti predloga. Predlog je bil podan na podlagi sedmega odstavka 141. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Ob oceni, da je nasprotna udeleženka napačno interpretirala sklep o stikih, ni bil mogoč sklep, da je šlo za omejevanje zaradi bojazni pred odtujevanjem. Edina možna razlaga je, da je tako ravnala hote, saj se je šele s prisilno izvršbo uklonila sodni odločbi. Razlog ni bil v koncu epidemije. Že pri povzemanju preteklih postopkov je sam postavljen v izrazito slabši položaj. Iz izvedenskega mnenja mag. B. B. so povzeti le deli, ki govorijo o hudih konfliktih med staršema in vplivu starejšega sina, ki naj bi bil odtujen od matere, ne pa tudi želje mlajšega sina, ki jo je izrazil izvedencu, da si želi biti z očetom več kot en vikend v štirinajstih dneh. Samo izvršba je delno pomagala, da je prišel spet do stika z otrokom. Zlonamerna dejanja se kažejo tudi v tem, da je vsakič, ko je prišel po otroka, izklopila zvonec in povečala glasnost radia. Otrok mu je potožil, da ga ne more poklicati. Ne pristane na uro podaljšanja stika ali na prenočitev. Nad otrokom izvaja psihične in fizične pritiske. Očitki predlagatelju, da otroka vodi povsod, da ima sovražen odnos do matere, da fotografira otroka in ga sili v pisanje sodišču, ne da bi se sodišče ukvarjalo z razlogi, zaradi katerih je bil primoran otroka, ki ga nihče ne sliši, peljati k neodvisnemu strokovnjaku. Kot oče je dolžan otroka zaščititi. Poleg tega je bil tudi sam deležen številnih ovadb in postopka na sodišču, ki pa se je končal z odstopom tožilstva od pregona. Nasprotna udeleženka je bila tista, ki je otroka iztrgala iz njemu znane sredine in dotedanjih sošolcev, a te okoliščine v sklepu niso povzete. Nesprejemljivo je tudi omenjanje starejšega sina. Do njegove odtujitve od matere je prišlo zaradi njenih ravnanj in ne predlagateljevih.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, je bil s sodbo z dne 9. 9. 2014 (pravnomočno 20. 5. 2015) mlajši, tedaj šestletni sin udeležencev zaupan v varstvo in vzgojo materi, starejši, ki je bil tedaj star devet let, pa očetu. Stiki so bili določeni tako, da sta otroka vsak drugi vikend skupaj enkrat pri materi in enkrat pri očetu, polovico krajših počitnic in polovico poletnih počitnic ter praznike izmenično. Po predlogih staršev, vloženih v juliju 2016 oziroma v novembru 2017, je sodišče prve stopnje v marcu 2019 spremenilo odločitev o stikih, ki je nekoliko predrugačena v decembru 2019 postala pravnomočna. Po tej odločitvi stiki med materjo in starejšim sinom potekajo v obliki pisemskih in drugih pošiljk, osebni stiki pa po dogovoru in ob podpori centra za socialno delo; stiki med očetom in mlajšim sinom pa se postopno širijo od nadzorovanega dvournega tedenskega stika prek stikov ob petkih popoldan do dopolnitve tega stika s stikom vsako drugo soboto. V oktobru 2019 je oče vložil obravnavani predlog, s katerim je predlagal, naj se prvotna odločitev o zaupanju mlajšega sina materi spremeni tako, da se sin zaupa v varstvo in vzgojo njemu. Predlog je utemeljeval s trditvami, da si sin želi več časa preživeti z njim in z bratom, da mati preprečuje stike in da se sin matere boji.

6. Odločitev o zavrnitvi predloga temelji na ugotovitvah, - da bi po začasni odredbi z dne 2. 3. 2019 od 5. 4. 2019 morali potekati stiki vsak petek po pouku, da mati sina ob petkih večkrat ni pripeljala v šolo, izostanek pa opravičila, in da so po grožnji z denarno kaznijo v septembru 2019 stiki potekali v skladu z začasno odredbo do 4. 12. 2019, ko je bila izdana pravnomočna odločitev o predlogih udeležencev za spremembo stikov, - da trditve o onemogočenju stikov v marcu 2020 niso utemeljene, ker so tedaj še tekli stiki pod nadzorom, da je bilo izvrševanje stikov v aprilu prekinjeno zaradi epidemije, da se od maja 2020 stiki izvajajo v skladu s sodno odločbo in da jih ni bilo le v avgustu, ko je bil otrok s šolo na morju in se je mati poskušala dogovoriti za nadomestni stik, a oče na to ni pristal, - da sin želi biti z obema staršema, želi biti lojalen obema, je pa razdvojen, - da je majhen obseg stikov posledica očetovih ravnanj, ki otroku ne dovoli, da bi se umiril, da bi začutil varnost in stabilnost, in ki nanj tako verbalno kot neverbalno prenaša negativno vrednostno sodbo o materi, - da je mati zaradi napačne interpretacije sodnega sklepa in bojazni pred odtujevanjem stike preprečila, a so se po posredovanju sodišča v septembru 2019 začeli izvrševati in so se z nekaj izjemami izvrševali tudi v 2020, - da očetov sovražen odnos do matere, ki obremenjuje otroka v smeri odtujevanja od matere, od njega zahteva, da piše sodišču, vlaga kazenske ovadbe, otroka fotografira in pošilja v spis vedno nove fotografije razgaljenega otroka, ne kaže, da bi omogočal stike z materjo, če bi bil otrok dodeljen njemu.

7. Odločitev temelji na sedmem odstavku 141. člena DZ, ki jo kot podlago svojega predloga navaja tudi pritožnik in ki se glasi: "Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka."

8. Za spremembo odločitve o zaupanju otroka po navedeni določbi ne zadostuje ugotovitev, da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike, ampak je nujna tudi ocena, da bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal. Za spremembo odločitve o zaupanju je ob tem določen še tretji pogoj, tj. da je le na tak način mogoče varovati otrokovo korist. 9. Pritožnikove navedbe so osredotočene na ravnanje matere, ki jih je sodišče obravnavalo preveč naklonjeno, in otrokovo željo, ki je spričo neizvedbe predlaganih dokazov ostala neustrezno ovrednotena. Očitki zoper oceno sodišča, da njegova ravnanja ne kažejo, da bi v primeru spremembe odločbe o zaupanju omogočal izvrševanje stikov med sinom in materjo, so na drugi strani v sicer obsežni pritožbi skromno argumentirani in prepleteni z očitki o nesprejemljivosti materinih ravnanj.

10. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ocene, da ni pričakovati, da bi omogočal izvrševanje stikov med sinom in materjo. Predlog je bil vložen še pred pravnomočnostjo odločitve o spremembi stikov, določenih s prvo sodno odločitvijo o ureditvi razmerij med staršema in njunima sinovoma. Bistvena sprememba, ki je narekovala novo ureditev stikov, je bila v odklonilnem odnosu starejšega sina do matere. Ugotovitvi, da starejši sin z materjo že dlje časa nima stikov, pritožba ne nasprotuje. Ugotovitev, da je k njegovi popolni odtujitve od matere bistveno prispeval oče vsaj z opustitvijo priprave na stike, ima podlago v izvedenskem mnenju, pridobljenem v prejšnjem postopku. Z golo nasprotno trditvijo ji pritožnik ne more odvzeti vrednosti. Presoja o tem, ali je na odklanjanje stikov vplivalo _tudi_ materino ravnanje, v obravnavanem kontekstu ni pomembna. V izvedenskem mnenju ima podlago tudi ugotovitev, da ima starejši brat na mlajšega močan vpliv in da ga odvrača od matere. Pravilnosti te ugotovitve pritožnik ne izpodbija. Zaradi vpliva starejšega brata na mlajšega je neutemeljeno pritožbeno stališče, da omenjanje starejšega sina ni pomembno za ta postopek. Ugotovitvi, da odnos med staršema ostaja močno napet in da oče materi ne priznava, da je lahko dobra mati, nista izpodbijani, pritožbene navedbe pa ju še dodatno potrjujejo. Hkrati s trditvijo, da otroka vodi k strokovnjakom in da njegove fotografije vlaga v spis zato, da bi dokazal, da se ima otrok pri njem lepo (kar ni nezdružljivo z ugotovitvijo, da se ima lepo tudi pri materi), je navedel, da le na ta način lahko potrdi neprimernost materinih ravnanj. Negativno vrednotenje materinih ravnanj in pomen, ki ga pripisuje temu, da sam otroka pred njimi zaščiti, lahko le potrjujeta pravilnost ocene sodišča prve stopnje. Kateri dokazi bi potrdili, da bi sam stike z materjo omogočil, pa predlagatelj v pritožbi ni navedel. 11. Ob neizkazani pripravljenosti očeta, da omogoči izvrševanje stikov med mlajšim sinom in materjo, so ustrezno ovrednotene tudi ugotovitve o poteku stikov med očetom in sinom v zadnjem letu in pol pred izdajo izpodbijanega sklepa in materinem vplivu nanj. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je v presojo vključilo tako obdobje pred vložitvijo predloga kot tudi med njegovo vložitvijo in do izdaje odločbe. Pravilnosti ugotovitev, da so stiki stekli po izreku grožnje z denarno kaznijo v septembru 2019 in da po pravnomočnosti sodne odločbe o spremembi stikov niso bili izvršeni v aprilu in v avgustu, pritožnik ne izpodbija. Njegovi očitki o neustreznem ovrednotenju materinega prispevka k neizvrševanju stikov pa ne morejo privesti do drugačne odločitve.

12. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s pritožnikovo trditvijo, da je bilo materino razumevanje sklepa sodišča o stikih ob petkih napačno. Neutemeljena pa je pritožnikova ocena o zlonamernosti njenega ravnanja. Bolj kot zlonamernost (hudobnost1), ki jo njenim ravnanjem v zvezi z izvrševanjem stikov med njim in mlajšim sinom pripisuje predlagatelj, je njeno ravnanje razumeti kot prizadevanje za ohranitev vezi z mlajšim sinom. Izvedensko mnenje, izdano v prejšnjem postopku, namreč potrjuje, da je njen strah pred odtujitvijo mlajšega sina od nje pristen in upravičen. Še pomembnejša za sklep, da materino ravnanje ni táko, da bi narekovalo spremembo odločitve o zaupanju, pa je neizpodbijana ugotovitev, da so stiki po grožnji s kaznovanjem stekli in da so razen v aprilu in v avgustu tekli v skladu s sodnima odločbama.

13. V luči navedenega v prejšnji točki je neutemeljen očitek o neupravičeni zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje sodnice C. C. Prepričljiva je ugotovitev, da sodnica ne bi mogla povedati o drugem kot o tem, kar izhaja iz sodnih odločb, izdanih v postopku, ki ga je vodila. Ker gre za notranji človekov odnos, hudobnosti materinih ravnanj ne bi mogla potrditi.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotni presoji otrokove koristi. Pritožnik želi doseči spremembo odločbe, s katero je bil sin zaupan v varstvo in vzgojo materi. Ker je odločba pravnomočna, je šteti, da temelji na pravilni presoji, da je zaupanje mlajšega sina materi v njegovo največjo korist (in da je bil ob upoštevanju te določen tudi obseg stikov med otrokom in očetom). Spremembo odločitve je mogoče utemeljiti le z bistveno spremembo okoliščin, nastalih po izdaji navedene odločbe.2 Kot take je pritožnik ovrednotil materina ravnanja v zvezi z izvrševanjem stikov med njim in sinom, do teh pa se je sodišče v izpodbijanem sklepu obrazloženo opredelilo.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče oprlo na dokaze, izvedene v prejšnjem postopku. Na njih temeljijo le ugotovitve o dejanskem stanju, ki je bilo podlaga prejšnji odločitvi, in s pomočjo katerih je lahko ocenilo, ali je prišlo do bistvenih sprememb, ki utemeljujejo novo odločitev.

16. Neutemeljen je očitek, da sodišče ni opravilo razgovora z otrokom. V sklepu je navedeno, da je bil že večkrat opravljen razgovor z njim tako pred centrom za socialno delo kot pri izvedencih in da ponovno obremenjevanje otroka v tem postopku ni potrebno. Iz razlogov tudi izhaja, da sodišče ni spregledalo otrokove želje po večjem obsegu stikov z očetom. Upoštevanje otrokove največje koristi pa ne pomeni, da je sodišče v vsakem primeru dolžno slediti otrokovi želji. Otrokova navezanost na oba starša in želja po lojalnosti obema je bila ovrednotena že v prejšnjem postopku. Da bi se v tem kaj bistvenega spremenilo, ni izkazano. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi dr. A. A. lahko potrdila, da se je ta otrokov odnos do staršev kasneje spremenil, tako da niti zatrjevana kršitev pravice do kontradiktornosti postopka z opustitvijo njenega zaslišanja ni podana.

17. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi kontradiktornosti zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem. Dejstva, pomembna za presojo, ali je mati preprečevala stike in ali je pričakovati, da bi oče v primeru zaupanja otroka njemu omogočal stike, niso terjala strokovnega znanja. Izvedba dokaza z izvedencem zato ni bila potrebna.

18. Neutemeljen je nazadnje očitek o neupravičenem zmanjševanju pomena materinih ravnanj. Sodišče je ugotovilo, da je komunikacija med staršema čedalje slabša in da kljub času, ki je potekel od njunega razhoda, ne zmoreta postaviti koristi sinov pred medsebojne zamere. Izhajalo je torej iz odgovornosti vsakega od staršev za svoja ravnanja. Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da je oče to odgovornost pripravljen sprejeti.

19. Ker niso podane predpostavke za spremembo odločitve o zaupanju sina udeležencev v varstvo in vzgojo materi, je odločitev o zavrnitvi predloga pravilna.

20. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje predlagateljevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

21. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 55. člena ZNP-1. 1 Kar je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika sinonim za zlonamernost. 2 Se pravi po zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje.