Jedro

Sodišče se pridružuje ugotovitvi upravnega organa druge stopnje, da je izpodbijana odločba izdana pravilnemu zavezancu, ne glede na to, da je je v izreku za zavezancem v oklepaju navedena še poslovna enota. Ta navedba namreč v ničemer ne vpliva na sicer pravilno navedbo tožnice kot zavezanke. Tudi sicer pa tožnica tako v pritožbi, kot tudi v tožbi sama navaja, da je kot delodajalka zavezanka v tem postopku, razlogov, zaradi katerih izpodbijane odločbe kljub temu ne bi mogla izvršiti, pa ne navede.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je naložila delodajalki družbi A., da mora v določenem roku zagotoviti izvajanje zakonov s področja delovnih razmerij, tako da dosledno upošteva določilo tretjega odstavka 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), da nadurno delo traja največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec, delovni dan pa lahko traja največ 10 ur (1. točka) in da dosledno upošteva določilo 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) s tem, da kot uporabnica v času začasne napotitve ravna v skladu s predpisi tretjega odstavka 143. člena ZDR tako, kot je navedeno v 1. točki te odločbe (2. točka). Določila je še takojšnji rok ureditve in da je navedeno treba upoštevati stalno ter obveznost pisnega poročanja o izvrševanju odločbe Inšpektoratu RS za delo, Območne enote Maribor, najpozneje v 8 dneh po poteku roka. Navedla je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektorica za delo po pregledu v postopku predloženih listin dnevne evidence opravljenih ur za navedene delavce, ki so v prostorih družbe A. d.d., opravljali delo kot posredovani delavci, ugotovila, da A. d.d. ni dosledno upoštevala 166. člena ZUTD v smislu, da bi v času napotitve ravnala v skladu s 143. členom ZDR, saj so določeni delavci opravili dnevno po več kot 10 ur, tedensko več kot 8 ur, mesečno pa več kot 20 ur preko polnega delovnega časa. Izpodbijano odločbo je utemeljila na 15. členu Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in ugotovil, da je upravni organ prve stopnje pri tožnici ugotovil kršitve tretjega odstavka 143. člena ZDR ter odločil v skladu s predpisi. Na pritožbeno navedbo glede opredelitve delodajalca, naslovnika in zavezanca v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana delodajalcu A. d.d., s tem, da je v oklepaju navedena poslovna enota delodajalca ... Izpodbijana odločba je tako naslovljena in vročena tako delodajalcu A. d.d., kot tudi poslovni enoti. Zato ni sporno, da je kršitelj in zavezanec določen in da ni dvoma, na kateri subjekt se izpodbijana odločba nanaša. V zvezi z ugovorom tožnice, da ji ni bil vročen zapisnik o inšpekcijskem nadzorstvu, upravni organ druge stopnje ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bil zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 21. 2. 2013 posredovan tako tožnici na naslov ..., kot tudi poslovni enoti. Prav tako je bila tožnica s priloženim dopisom pozvana na podajo morebitnih pripomb na zapisnik. Zato ne držijo njene navedbe, da z zapisnikom ni bila seznanjena in da ji posledično ni bila dana možnost dajanja pripomb in sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da poslovna enota ni samostojna pravna oseba in ni samostojna nosilka pravic in obveznosti, zato tudi ne more imeti statusa delodajalca. Pri tem je nepomembno, ali se del naziva navaja v oklepaju ali ne. Meni, da mora biti zavezanec opredeljen tako, kot je registriran v sodnem registru in da je le v takšnem primeru odločba zanj zavezujoča in tudi izvršljiva. Kot delodajalka v smislu ZDR torej lahko nastopa kot le ona in ne njena poslovna enota. Poleg tega ji ni bil vročen zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu, zaradi česar ji je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku na način, ki bi ji omogočal varovanje pravic in koristi. Pri tem se sklicuje na tretji in četrti odstavek 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). S tem, ko ji je bil zapisnik poslan le v vednost in ne kot stranki postopka, ji je bila onemogočena oziroma zelo otežena udeležba v predmetnem postopku, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Poleg tega opisano ravnanje predstavlja tudi kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). S tem, ko ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je bila skladno s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

Toženka na tožbo po ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je inšpektor po opravljenem inšpekcijskem nadzoru pri tožnici ugotovil kršitve tretjega odstavka 143. člena ZDR.

Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 15. člena ZID, po katerem ima inšpektor po opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu pravico in dolžnost delodajalcu odrediti, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. Pravica in dolžnost inšpektorja delodajalcu odrediti izvajanje zakona v primeru kršitve 143. člena ZDR izhaja tudi iz drugega odstavka 227. člena ZDR.

Tožnica ne oporeka ugotovljenim kršitvam tretjega odstavka 143. člena ZDR, ki jih je pri njej (njeni poslovni enoti) ugotovil inšpektor. Meni pa, da je odločba izdana napačni zavezanki, saj poslovna enota ni samostojna pravna oseba in posledično ni nosilec pravic in obveznosti, zaradi česar je odločba nezakonita in neizvršljiva.

V zvezi z navedenim tožbenim ugovorom se sodišče pridružuje ugotovitvi upravnega organa druge stopnje, da je izpodbijana odločba izdana pravilnemu zavezancu, to je A. d.d., ne glede na to, da je je v izreku za zavezancem v oklepaju navedena še poslovna enota. Ta navedba namreč v ničemer ne vpliva na sicer pravilno navedbo tožnice kot zavezanke. Tudi sicer pa tožnica tako v pritožbi, kot tudi v tožbi sama navaja, da je kot delodajalka zavezanka v tem postopku, razlogov, zaradi katerih izpodbijane odločbe kljub temu ne bi mogla izvršiti, pa ne navede.

Iz odločbe upravnega organa druge stopnje in iz vročilnic, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da je bil spremni dopis, ki mu je bil priložen zapisnik z dne 21. 2. 2013, vseboval pa je tudi poziv na morebitne pripombe, vročen tožnici in njeni poslovni enoti. Po presoji sodišča je bilo s tem tožnici omogočeno, da se ustrezno seznani z ugotovitvami inšpektorja, ki izhajajo iz zapisnika, in da se do njih opredeli. Tudi sicer pa tožnica konkretnih navedb, da bi bilo drugače, v tožbi niti ne navede, ampak se zgolj pavšalno sklicuje na kršitev določb postopka.

Ker je bila izpodbijana odločba izdana po poteku roka 48 ur od prejema zapisnika, ki ga kot najkrajšega določa četrti odstavek 29. člena ZIN, postopek ni bil bistveno kršen, ker rok za opredelitev v pozivu ni bil posebej določen. Poleg tega tožnica ne navaja, da po prejemu zapisnika ne bi imela dovolj časa, da bi se opredelila do ugotovitev inšpektorja, ki izhajajo iz njega.

Po presoji sodišča je bila tožnici kot delodajalki in zavezanki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP zato ni bila podana. Tožnica pa niti v pritožbi, niti v tožbi ne oporeka ugotovitvam, ki izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.