Jedro

Tožnik je vlogi za zamenjavo službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika priložil podjemno pogodbo, sklenjeno za določen čas, njen predmet pa je „usposabljanje in preverjanje znanja zaposlenih“. V tožnikovem primeru niso kumulativno izpolnjeni vsi v 20. členu ZZasV taksativno določeni pogoji, ki morajo biti podani za zamenjavo službene izkaznice, saj „Usposabljanja in preverjanja znanja zaposlenih“ ni mogoče opredeliti kot tipično delo zasebnega varovanja varnostnika v smislu 20. člena ZZasV. Tudi podjemne pogodbe po določilih 619. člena Obligacijskega zakonika ni mogoče enačiti z delovnopravnimi pogodbami v smislu 4. člena in 2. odstavka 11. člena ZDR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 odločila, da zavrne vlogo tožnika za zamenjavo službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika, z izrekom pod točko 2 pa, da odvzame tožniku izkaznico zasebnega varovanja št. 009137, izdano dne 13. 7. 2004, ki jo je tožnik dolžan v roku 8 dni od vročitve odločbe vrniti toženi stranki (izrek pod točko 3), hkrati je odločila, da navedena izkaznica preneha veljati z dnem vročitve te odločbe (izrek pod točko 4). V obrazložitvi navaja, da je tožnik z vlogo z dne 15. 10. 2009 zahteval zamenjavo službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika ter svoji vlogi priložil med drugim podjemno pogodbo (med tožnikom in naročnikom A. d.o.o. Ljubljana). V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 20. člena, 50. člena in 50.a člena ter 41. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV, Uradni list RS, št. 126/03, 16/07 – odločba US in 102/07 ter nadaljnji). Dalje navaja, da je glede izpolnjevanja pogojev iz 1. odstavka 20. člena ZZasV upravni organ preveril podatke z vpogledom priloženih dokazil ter podatkov v uradnih evidencah v skladu s 3. odstavkom 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Ker iz evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (ZZZS) ni bilo razvidno, da bi bil tožnik v delovnem razmerju z imetnikom licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, ga je upravni organ pozval, da dopolni vlogo za izdajo zaprošene izkaznice s kopijo pogodbe o zaposlitvi med imetnikom licence in tožnikom, tožnikov pooblaščenec pa je upravni organ z dopisom z dne 27. 11. 2009 obvestil, da je tožnik upokojenec MNZ, zanesljiva oseba, vedno dosegljiva in pri imetniku licence pokriva „kritične“ situacije, zato so z njo sklenili podjemno pogodbo; v nadaljevanju opozarja, da ne gre za novo delovno razmerje, temveč za že obstoječe, saj tožnik zaproša za zamenjavo službene izkaznice in ne za izdajo nove službene izkaznice. Upravni organ je odločil na podlagi dejstva, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena ZZasV, saj ima z imetnikom licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja sklenjeno podjemno pogodbo. Iz določbe 50. člena ZZasV namreč izhaja, da je zakonodajalec izdajo službene izkaznice pogojeval s sklenitvijo delovnega razmerja med osebo, ki neposredno opravlja zasebno varovanje in imetnikom licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja. Pravna podlaga za nastanek delovnega razmerja je po določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 in nadaljnji) pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, z dnem nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi pa nastopijo pravice in obveznosti na podlagi opravljenega dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje, kar je pomembno z vidika delavčevega pravnega položaja, ker je delodajalec delavcu dolžan v 15-dnevnem roku od nastopa dela izročiti fotokopijo prijave v socialno zavarovanje, medtem ko je pogodbenim strankam prepuščeno, ali bosta sklenili pogodbi za določen ali nedoločen čas ali pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Nadalje se v obrazložitvi tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. U 447/2006-15 z dne 22. 10. 2008. Pri tem dodaja, da priložena podjemna pogodba omenjeni določbi ne ustreza ter po navedenem ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo službene izkaznice, zato je potrebno njegovo vlogo zavrniti. Ker pa poseduje še staro službeno izkaznico št. ..., ki je bila izdana 13. 7. 2004 in ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena ZZasV, je upravni organ po uradni dolžnosti uvedel postopek odvzema navedene službene izkaznice, ki se tožniku na podlagi 1. odstavka 50.a člena ZZasV odvzame, tožnik pa jo mora v skladu z 2. odstavkom 50.a člena ZZasV vrniti toženi stranki v 8-ih dneh od prejema odločbe. Z dnem vročitve te odločbe navedena izkaznica preneha veljati, v evidenco oseb, ki opravljajo varnostne storitve pa se na podlagi 66. člena ZZasV vpiše datum odvzema službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika.

V tožbi tožnik pojasnjuje, da je za zamenjavo službene izkaznice št. ..., ki mu je bila izdana dne 13. 7. 2004, zaprosil zato, ker je potekla njena veljavnost. Izpodbijana odločba v 5. odstavku besedila navaja določilo 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZasV, po katerem mora tožena stranka po uradni dolžnosti zamenjati obstoječo izkaznico z novo, vendar tega tožena stranka ni storila. Tožnik poudarja, da je bila izkaznica, ki je bila izdana tožniku leta 2004, v skladu z določili istega zakona – ZZasV, ki velja še sedaj, saj je tožnik kot upokojeni delavec MNZ opravil vse potrebne izpite in preverjanja in se honorarno, na podlagi pogodbe o delu, zaposlil pri imetniku licence zasebnega varovanja, podjetju A. d.o.o.. Tožnik meni, da mu je bila službena izkaznica odvzeta brez utemeljenega razloga ter mu je s tem preprečeno nadaljnje delo in poseženo v zagotovljeno svobodo dela, ki mu jo zagotavlja Ustava RS v določilu 49. člena. Tožnik meni, da tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno razlaga določila ZDR ter izpostavlja 20. člen ZZasV, ki v 1. odstavku govori o varnostniku kot o osebi, ki je pri imetniku licence zaposlena in neposredno opravlja zasebno varovanje kot varnostnik in mora zato izpolnjevati pogoje, ki so navedeni v nadaljevanju. Po mnenju tožnika sklenjena podjemna pogodba (pogodba o delu) izkazuje, da je pri imetniku licence za zasebno varovanje zaposlen in neposredno opravlja zasebno varovanje za pogodbeno določena dela in naloge, ki sodijo v opis del in nalog varnostnika. ZZasV v 2. odstavku 50. člena smiselno govori o tem, da če delovno razmerje varnostnika pri imetniku licence preneha, mora varnostnik službeno izkaznico vrniti toženi stranki. Po mnenju tožnika gre tu za paradoks, da brez službene izkaznice kot varnostnik ne more skleniti kakršnekoli oblike delovnega razmerja, obstoječega delovnega razmerja na podlagi podjemne pogodbe pa tožena stranka ne priznava kot delovno razmerje v skladu z določili ZDR. ZDR, ki definira delovno razmerje v 4. in 16. členu, v 11. členu specialno govori o uporabi splošnih pravil civilnega prava pri pogodbah o zaposlitvi, kar podjemna pogodba (pogodba o delu) po določilih 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tudi je, medtem ko položaj delavca in delodajalca definira 5. člen ZDR in upošteva pogodbo o zaposlitvi ne da bi definiral obliko takšne pogodbe. Ob dvomu o obstoju delovnega razmerja na podlagi podjemne pogodbe je po mnenju tožnika na voljo dovolj obsežna sodna praksa, ki jo posebej ne navaja. Nadalje tožnik meni, da utemeljevanje tožene stranke ob njenem sklicevanju na evidence ZZZS nima nikakršne teže. Ob takšni obrazložitvi dela na podlagi podjemnih pogodb ne bi smeli opravljati niti upokojeni profesorji, zdravniki, pravniki, čeprav je vsem znano, da delo še vedno opravljajo, kar tožnik izpostavlja zato, da bi opozoril, da ima kot upokojeni policist enake možnosti v skladu z določbo 49. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v prvih štirih točkah izreka odpravi in toženi stranki naloži, da tožniku zamenja staro službeno izkaznico zasebnega varovanja za varnostnika za novo. Prosi tudi za prednostno obravnavo zadeve, ker mu plačilo za delo pri podjetju A. zaradi osebnih okoliščin pomeni pomemben del nujno potrebnih materialnih sredstev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in med drugim navaja, da je po prejemu tožnikove vloge za zamenjavo službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika z dne 15. 10. 2009 tožena stranka preverila pogoje iz 1. odstavka 20. člena ZZasV na podlagi priloženih dokazil ter s pridobitvijo podatkov iz uradnih evidenc. Tako je iz evidence ZZZS ugotovila, da iz navedenih podatkov ni razvidno, da bi bil tožnik v delovnem razmerju z imetnikom licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, zato ga je pozvala, da vlogo dopolni s kopijo pogodbe o zaposlitvi, pooblaščenec tožnika pa je toženo stranko z dopisom z dne 27. 11. 2009 obvestil, da je tožnik upokojenec MNZ, zanesljiv, vedno dosegljiv in da pri imetniku licence pokriva „kritične“ situacije, zato so z njim sklenili podjemno pogodbo. V dopisu je opozoril, da ne gre za novo delovno mesto, temveč za že obstoječe pogodbeno delovno razmerje ter da je stranka zaprosila za zamenjavo službene izkaznice in ne za izdajo nove. ZZasV v 20. členu opredeljuje osebne pogoje, ki jih mora izpolnjevati varnostnik. Določa, da je varnostnik oseba, ki je pri imetniku licence zaposlena in neposredno opravlja zasebno varovanje kot varnostnik ter izpolnjuje tudi druge pogoje, ki se nanašajo na usposobljenost, zadržke javnega reda, državljanstvo članice EU, zdravstveno sposobnost in obvladovanje jezika. Drugi odstavek 50. člena ZZasV določa, da mora varnostnik, ki ni več v delovnem razmerju pri imetniku licence izkaznico takoj vrniti MNZ, ki jo deponira. Na podlagi 50.a člena ZZasV pa MNZ z odločbo, izdano v upravnem postopku, odvzame službeno izkaznico varnostniku, če ugotovi, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena ZZasV, ker je imel z imetnikom licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja sklenjeno podjemno pogodbo, po kateri naj bi tožnik pri imetniku licence izvajal usposabljanje in preverjanje znanja zaposlenih. Iz navedenega je tožena stranka sklepala, da tožnik na podlagi podjemne pogodbe sploh ne bi neposredno opravljal dejavnosti zasebnega varovanja kot varnostnik, medtem ko iz citiranih določil ZZasV izhaja, da zakonodajalec izdajo službene izkaznice pogojuje s sklenitvijo delovnega razmerja med osebo, ki neposredno opravlja zasebno varovanje, in imetnikom licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja. ZDR med drugim v 4. členu določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Na podlagi 9. člena ZDR se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi, pravice in obveznosti ter vključitev v socialno zavarovanje pa se začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavca prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti in mu izročiti fotokopijo prijave v 15-ih dneh od nastopa dela. Zakonodajalec je v zvezi s pogoji za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja sledil zaščiti javnega interesa, zato je varnostno osebje vezal z delovnim razmerjem na imetnike licence. Po mnenju tožene stranke je zmotno stališče tožnika, da mu je MNZ dolžno po uradni dolžnosti zamenjati obstoječo izkaznico z novo, ker da mu je bila izkaznica izdana v skladu z določili istega zakona, ki velja tudi sedaj. Z novelo ZZasV-A (Uradni list RS, št. 102/07) je bilo namreč med kumulativno določenimi pogoji za varnostnika v 20. členu ZZasV izrecno določeno, da mora biti varnostnik pri imetniku licence zaposlen in neposredno opravljati zasebno varovanje, medtem ko je ZZasV, kot je veljal v letu 2004 določal le, da je varnostnik oseba, ki pri imetniku licence neposredno opravlja zasebno varovanje. Z novelo je bil torej dodan pogoj zaposlenosti, takega pogoja pa pred uveljavitvijo novele ZZasV-A ni bilo. Nadalje 2. odstavek 11. člena ZDR določa tudi, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom v povezavi z 20. členom oziroma 52. členom ZDR, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Navedena določila torej prepovedujejo opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Zato je zmotno stališče tožnika, da se splošna pravila civilnega prava uporabljajo za pogodbo o zaposlitvi in da je podjemno pogodbo možno enačiti s pogodbo o zaposlitvi. Delovno-pravna teorija in sodna praksa opredeljujeta pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava, pravila civilnega prava pa se uporabljajo zgolj smiselno, če ni z ZDR ali drugim zakonom drugače določeno. Podjemna pogodba se praviloma sklepa za določen čas za začasna oziroma občasna dela, za posle, kot so izdelava ali popravilo kakšne stvari, telesno ali umsko delo, ki ne sodi v organiziran delovni proces delodajalca in trajajo le določen krajši čas ali pa so potrebna le od časa do časa. Glede na to, da je dejavnost zasebnega varovanja takšna, da je potreben neprestani nadzor nad izvajanjem dela, da varnostniki pri delu uporabljajo v zakonu taksativno naštete ukrepe, s katerimi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, da delo poteka v skladu z določili zakonskih in podzakonskih aktov ter v skladu s predpisanimi strokovnimi standardi, je zakonodajalec določil pogoje za opravljanje tovrstne dejavnosti v javnem interesu. Da je zaposlitev oziroma sklenjeno delovno razmerje eden od kumulativno določenih pogojev, pa je potrdila tudi sodna praksa (sodba Upravnega sodišča RS št. U 447/06 z dne 2. 10. 2008). Glede na to, da je tožnik sklenil podjemno pogodbo, da je sklenjena za določen čas, njen predmet pa je usposabljanje in preverjanje znanja zaposlenih, tožena stranka meni, da je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila njegovo vlogo za zamenjavo službene izkaznice. V nadaljevanju izpostavlja 2. odstavek 50. člena ZZasV, po katerem MNZ službeno izkaznico varnostniku vrne, če izpolnjuje pogoje za njeno pridobitev. Namen zamenjave izkaznic v smislu 41. člena ZZasV-A je po eni strani bila racionalizacija, saj so nove izkaznice vezane na varnostno osebje, stare pa so bile vezane na delodajalca, kar je povzročalo težave ob zamenjavi delodajalca, drugi namen pa je bil preverjanje varnostnega osebja in izločitev oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev ter so zaradi tega neprimerne za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja. Ker je glede na navedeno tožena stranka v konkretnem primeru ugotovila pri tožniku neizpolnjevanje pogoja zaposlenosti oziroma sklenjenega delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je zato izdalo odločbo, zoper katero je bil sprožen upravni spor. Tožena stranka meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna ter v celoti zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba ponavljati razlogov za odločitev, če ugotovi, da lahko sledi utemeljitvi upravnega akta.

Sodišče lahko sledi utemeljitvi upravnega akta in pojasnitvi iz odgovora na tožbo, saj v obravnavanem primeru iz izpodbijane odločbe in podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnik vlogi za zamenjavo službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika priložil podjemno pogodbo (med tožnikom in naročnikom A. d.o.o.), sklenjeno za določen čas, njen predmet pa je „usposabljanje in preverjanje znanja zaposlenih“, navedenih podatkov pa tožnik v tožbi ne izpodbija in glede teh podatkov ne navaja drugače. Zato je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da v tožnikovem primeru niso kumulativno izpolnjeni vsi v 20. členu ZZasV taksativno določeni pogoji, ki morajo biti podani za zamenjavo službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika, za kar v obravnavani sporni zadevi gre, saj se sodišče lahko strinja s toženo stranko, da „usposabljanje in preverjanje znanja zaposlenih“ ni mogoče opredeliti kot tipično delo zasebnega varovanja varnostnika v smislu 20. člena ZZasV. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da podjemne pogodbe po določilih 619. člena Obligacijskega zakonika ni mogoče enačiti z delovnopravnimi pogodbami v smislu 4. člena in 2. odstavka 11. člena ZDR. V zvezi s tožbenimi navedbami glede posega v tožnikove pravice izhajajoče iz 49. člena Ustave RS (svoboda dela) pa sodišče le še dodaja: Predmet presoje sodišča v upravnem sporu je zakonitost dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (1. odstavek 2. člena ZUS-1), pri čemer se sodišče ne more spuščati v presojo primernosti niti ustavne skladnosti zakonske ureditve posameznih upravno-pravnih področij ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Presoja ustavne skladnosti zakonske ureditve materije na posameznih upravno pravnih področjih je namreč v pristojnosti Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki pa se je že izreklo o vprašanju ustavne skladnosti (med drugim) 50.a člena Zakona o zasebnem varovanju ter 4. odstavka 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zasebnem varovanju z odločbo št. U-I-285/08-14 z dne 1. 4. 2010, v kateri je presodilo, da navedena določila ZZasV niso v neskladju z Ustavo in pod točko 33 obrazložitve navedlo: „Dejavnost zasebnega varovanja je dejavnost, s katero se zagotavlja varovanje oseb in premoženja pred uničenjem, poškodovanje, protipravno ureditvijo ali drugimi škodljivimi učinki. Ker ta dejavnost obsega izredno občutljiva področja, je pomembno, da se izvaja zakonito, kakovostno ter s tem učinkovito. Da bi se to zagotovilo, je zakonodajalec za pridobitev licenc za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja predpisal pogoje, ki jih morata za pridobitev posamezne licence izpolnjevati gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Med temi pogoji je predpisal tudi minimalno število kvalificiranega varnostnega osebna, ki ga morajo gospodarski subjekti zaposliti za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Zakonodajalec pojasnjuje, da so ga k spremembah ZZasV, ki so bile uveljavljene z novelo ZZasV-A napeljali dogodki zadnjih dveh let pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja na prireditvah, v gostinskih lokalih, še posebej pa zadnja tragedija v Ljubljani pred lokalom Global (Epa 1716-IV, Poročevalec DZ, št. 107/07, str. 2). Izpodbijana ureditev glede na navedeno ne pomeni posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 1. odstavka 74. člena Ustave, saj je sporni pogoj za pridobitev licenc v takšni realni vsebinski zvezi z dejavnostjo zasebnega varovanja, da dejansko pomeni določitev načina izvrševanja navedene pravice (2. odstavek 15. člena Ustave). Pri tem je pomembno, da ima imetnik licence stalno zagotovljeno to osebje polni delovni čas, ker je le tako mogoče naloge na tem področju opravljati odgovorno in kvalitetno. ZZasV je pred uveljavitvijo ZZasV-A določal, da morajo imetniki licenc imeti (ne pa zaposlovati za nedoločen čas s polnim delovnim časom) določeno vrsto in število varnostnega osebja. Iz obrazložitve k predlogu ZZasV-A z dne 18. 8. 2007 izhaja, da so imetniki licenc takšno stanje zlorabljali in zaposlovali varnostno osebje za krajši delovni čas, tako da je bila posamezna varnostna oseba zaposlena pri več gospodarskih subjektih po 2 do 4 ure tedensko. Predlagatelj zakona v navedeni obrazložitvi pojasnjuje, da na ta način ni mogoče odgovorno opravljati tako pomembnega dela, predvsem pa ga naj ne bi bilo mogoče opraviti v času, ki je krajši od polnega delovnega časa (34. točka obrazložitve), vlagatelji zahtevkov za licence morajo razumljivo sporni pogoj izkazati že v postopku pridobivanja licence. Gre namreč za zakonsko predpisan pogoj za opravljanje dejavnosti, izpolnjevanje teh pogojev pa je treba izkazati pred pričetkom opravljanja dejavnosti in ne po tem, saj se dovoljenje za opravljanje dejavnosti (licenca) lahko izda le ob izpolnjevanju navedenih pogojev. (35. točka obrazložitve) Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju z 2. odstavkom 14. členom Ustave, varnostno osebje naj bi bilo namreč v slabšem položaju v primerjavi z drugimi posamezniki, ki lahko delajo s polovičnim delovnim časom, saj naj bi bilo omejeno v pogodbeni svobodi, ker naj ne bi imelo možnosti skleniti pogodbe s krajšim delovnim časom, omejeno pa naj bi bilo tudi v izvrševanju pravice do zaposlitve s krajšim delovnim časom po posebnih zakonih. Ne drži predlagateljev očitek, da varnostno osebje ne more izvrševati pravice delati s krajšim delovnim časom, ki naj bi mu šla po posebnih zakonih. Ti zakoni urejajo posebna pravna področja posameznikom, v določenih primerih dajejo pravico do dela s krajšim delovnim časom. ZZasV z izpodbijano ureditvijo določa zgolj enega izmed pogojev, ki ga mora gospodarski subjekt izpolnjevati, da mu ministrstvo podeli licenco. Ta ureditev pa na uresničevanje omenjene pravice ne vpliva. Zato mora imetnik licence zagotoviti uresničitev te pravice zaposleni varnostni osebi ne glede na pogoj iz izpodbijane ureditve. Tudi očitek, da je varnostno osebje v neenakem položaju v primerjavi z drugimi, ker naju bi bilo omejeno v pogodbeni svobodi, ni utemeljen. Že 22. člen ZDR določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pogodbena svoboda torej ni na strani delavca, pač pa delodajalca, ki mora prosta delovna mesta javno objaviti, v objavi pa navesti, pod katerimi pogoji se bo to delo opravljalo. Med te pogoje spada tudi pogoj, ali se delovno razmerje sklepa za krajši ali za polni delovni čas. Delavec na te pogoje ne more vplivati. Ustava pa ga glede teh pogojev varuje le pred diskriminacijo, saj mu v 3. odstavku 49. člena (ki je specialna pravica glede na splošno pravico do enakosti pred zakonom po 14. členu) zagotavlja dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. Glede na navedeno predlagatelj neskladje izpodbijane ureditve z 2. odstavkom 14. člena Ustave z navedenim očitkom ne more utemeljiti“ (36. točka obrazložitve).

Ker je bila ta ustavno-pravna presoja opravljena z vidika interesov oziroma pravic delodajalcev do svobodne gospodarske pobude, mutatis mutandis ta že opravljena ustavno pravna presoja po oceni sodišča velja tudi z vidika pravic delojemalcev iz 3. odstavka 49. člena Ustave.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama niti ni sporno.