Jedro

Neutemeljeno je stališče, da zoper obdolženca, ki se sklicuje na duševne motnje ni mogoče odrediti pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 22. 4. 2017 zoper obdolženko odredila pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ocenila je, da je obdolženka utemeljeno sumljiva sostoritve enajstih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženkinega zagovornika s sklepom z dne 26. 4. 2017 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je obdolženkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot uvodoma navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije odpravi pripor, podredno pa, naj odredi hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Sklepa sta zadostno obrazložena. Okoliščine, po katerih se kaznivo dejanje trgovine z ljudmi razlikuje od kaznivih dejanj zoper premoženje, delovno razmerje in socialno varnost ter javni red in mir, zlasti izkoriščanje služabništva, so argumentirano pojasnjene. Zatrjevane duševne težave obdolženke niso ovira za odreditev pripora, saj je tudi pripornikom zagotovljena zdravstvena oskrba. Pripor je neogibno potreben ukrep. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki, ki se o njem ni izjavila, in njenemu zagovorniku, ki je izrazil nestrinjanje s stališči državnega tožilca.

B.

5. Vložnik neutemeljeno navaja, da konkreten dejanski stan, opisan v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ne pomeni normativne konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1. Dispozicija tega kaznivega dejanja sicer res vsebuje prvine nekaterih drugih kaznivih dejanj (v tem spominja na tako imenovano sestavljeno kaznivo dejanje, pri katerem zakonodajalec v zakonskem dejanskem stanu združi dvoje ali več kaznivih dejanj),1 vendar konkreten dejanski stan ustreza temu abstraktnemu dejanskemu stanu, ne pa dejanskim stanovom tistih kaznivih dejanj, katerih prvine vsebuje. To pomeni, da sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat pravilno zaključila, da novačenje oškodovank za delo varuške, njihova zvabitev in nastanitev v Republiki Sloveniji z namenom spraviti jih v položaj suženjstvu podobnega razmerja (služabništva) ter dejansko spravilo oškodovank v položaj služabništva (opravljanje neplačanega oziroma neprimerno plačanega dela, ki so ga oškodovanke morale opravljati vse dni v tednu in pretežen del dneva - več kot 15 ur, z duševnim in telesnim trpinčenjem in omejitvijo gibanja vsekakor pomeni služabništvo), storjeno s preslepitvijo o plačilu za opravljeno delo in o naravi dela ter z zlorabo podrejenega (odvisnega) položaja ter ranljivosti oškodovank (izvirajoči iz neugodnih socialno-ekonomskih razmer v Republiki Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Republiki Hrvaški, ki se kažejo v revščini, pomanjkljivi socialni vključenosti in slabih zaposlitvenih zmožnostih oškodovank), ustreza subjektivni in objektivni biti kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1. Vložnik z navedbami, da ti znaki niso podani, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Preiskovalna sodnica pri presoji neogibne potrebnosti pripora sicer ni posebej omenjala obdolženkinega materinstva, je pa iz osebnih podatkov obdolženke v izreku sklepa razvidno, da je bila s tem dejstvom seznanjena. Glede na ostale okoliščine, pojasnjene v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, dejstvo materinstva (in nosečnosti) nima take teže, da bi omajalo utemeljenost odreditve pripora.

7. Z drugim odstavkom 491. člena ZKP je predpisano, da se obdolženec, zoper katerega je odrejen pripor, med postopkom za uporabo varnostnega ukrepa namesti v ustrezen zdravstveni zavod. V strokovni literaturi je zavzeto stališče, da se v takem položaju pripor ne odpravi, temveč se izvrši z namestitvijo obdolženca v zdravstveni zavod.2 Razlago, da ta določba izključuje stališče, da zoper obdolženca, ki se sklicuje na duševne motnje, pripora ni mogoče odrediti, preden sodišče takih trditev ne preveri z odreditvijo izvedenstva psihiatrične stroke, je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi I Ips 155/2001 z dne 23. 5. 2001. Vložnikova nasprotna teza je zato neutemeljena. Z dokazovanjem obdolženkinih duševnih motenj vložnik uveljavlja nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Bavcon, Ljubo, in drugi: Kazensko pravo, splošni del. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 197 in 198. 2 Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1037.